UPRS Sodba I U 2653/2017-11

Jedro

Iz določb ZDavP-2 je nedvoumno razvidno, da gre pri odmeri NUSZ za javnofinančno dajatev, ki se plačuje letno, tj. vsako leto in na podlagi podatkov, ki v času (vsakoletne) odmere izhajajo iz evidenc, ki jih (kot uporabljive za ta namen) predpisuje zakon.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožnika za odpravo odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-32/2017-000060-04-130-20 z dne 24. 4. 2017, po nadzorstveni pravici in zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

2. V obrazložitvi je toženka navedla, da je prvostopni organ z odločbo, št. DT 4224-32/2017-000060-04-130-20 z dne 24. 4. 2017, odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2017 tožniku kot zavezancu za površino 12.018,70 m2, za namen poslovni prostori gostinstvo, v znesku 40.793,51 EUR. Tožnik je vložil zahtevo za odpravo te odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 2. točke 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in v njej navajal, da je nadomestilo napačno izračunano, ker se površina, ki jo uporablja, ni povečala, kar potrjujejo tudi podatki iz GURS, organ pa je pri odmeri upošteval, kot da se je, da od 2001 ni lastnik nepremičnine s parc. št. 324/25, k.o. ..., kljub temu pa je tudi zanjo plačeval nadomestilo, pri odmeri pa bi morala biti upoštevana uporabna neto površina in ne neto tlorisna površina. Ker je po mnenju tožnika organ v preteklosti ob enakem dejanskem in pravnem stanju zadevo reševal drugače, razlogi za drugačno obravnavo pa tudi niso podani, je treba njegovi zahtevi ugoditi. Toženka je, upoštevajoč 2. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), zahtevo tožnika presodila po 88. členu ZdavP-2, točneje po 2. točki prvega odstavka 88. člena ZDavP-2 (ki je po vsebini enaka 2. točki 274. člena ZUP). Ugotovila je, da ne gre za primer iz te zakonske določbe, saj je zoper odločbo z dne 24. 4. 2017 vložena pritožba, o kateri še ni odločeno. Sicer pa odločanje o odmeri NUSZ na istem naslovu ne predstavlja iste zadeve, saj gre za poseben postopek, v katerem se odmerja NUSZ zavezancu po podatkih na dan 1. januarja tistega leta, za katero se NUSZ odmerja. Gre za obvezno letno dajatev, zato npr. pravnomočna odločba o NUSZ za leto 2009 ne pomeni, da je pravnomočno odločeno tudi o odmeri NUSZ za leto 2017. Toženka je zato tožnikovo zahtevo zavrnila.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da se površina zemljišča, od katere se odmerja nadomestilo, od leta 2008 ni spreminjala, kljub temu pa je davčni organ nadomestilo odmeril drugače. Organ bi zato moral pri odmeri nadomestila za leto 2017 odločiti kot v preteklosti oziroma če je prišlo do spremembe, to tudi obrazložiti. NUSZ se sicer res odmerja vsako leto posebej, vendar ker gre za isto dejansko in pravno stanje zadeve, tožniku ni jasno, da je odmera višja kot v preteklosti. Na enako dejansko in pravno stanje zadeve kažejo naslednja dejstva: - da gre za odmero NUSZ za leto 2017 za isto nepremičnino kot v preteklih letih (stavbi na parc. št. 408 in 1548 k.o. ...), - da se odloča o davčni obveznosti istega zavezanca, - da se površina nepremičnine od leta 2008 ni spreminjala, - da se pravna podlaga (Odlok o nadomestilu za odmero stavbnega zemljišča Občine A.) v tem obdobju ni spreminjala. Toženka se do teh argumentov ni opredelila, zato je odločba neobrazložena. S tem je tožniku kršena pravica do poštenega sojenja. Tožnik je še navedel, da je narobe, da je davčni organ kot površino vzel 12.018,07 m2, ne glede na to, da je sicer določene površine zasteklil, vendar so se te uporabljale že prej in bile tako zajete že v prejšnjih odločbah. Organ je povečano uporabo za predmetne prostore upošteval že pri odmeri NUSZ za leto 2010 in odmeril povečano uporabo za 741,70 m2, kar je razvidno iz odločb za leti 2009 in 2010 (v slednji upoštevana površina 10121,64 m2), iz podatkov GURS pa izhaja, da se površina ni spreminjala od 9. 2. 2008. GURS je pri stavbi št. ... napačno odmeril površino, saj je uporabno neto tlorisno površino stavbe količinsko izenačil z neto tlorisno površino dela stavbe, kar je v nasprotju s tehničnimi navodili. Uporabna površina stavbe št. ... je v delu, ki je v lasti tožnika, 492,63 m2 in ne 1299,60 m2, kot je napačno navedeno v evidenci GURS. Uporabno površino predstavljajo samo notranji bazen površine 402,2 m2, prostor bazena 34,11 m2 in savne 56,32 m2. Odšteti bi bilo treba še del stavbe, ki ni v lasti tožnika, in njegova skupna površina znaša 476 m2. Tako znaša uporabna površina stavb v delu, ki je v lasti tožnika, 7392,63 m2 in ne 12.018,70 m2. Tožnik ni lastnik nepremičnine s parc. št. 324/25 k.o. ... (prej parc. št. 324/16, 324/17 in 324/18). Ta nepremičnina je bila prodana leta 2001 družbi B. d.o.o., kar izhaja tudi iz zemljiške knjige. Ker gre po mnenju tožnika za situacijo iz 2. točke 274. člena ZUP, je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo z dne 24. 4. 2017 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, podredno, da sodišče tožbi ugodi, odpravi 1. in 2. točko izreka izpodbijane odločbe in vrne zadevo toženki, v obeh primerih pa ji naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri dejanskih in pravnih ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

5. Tožnik je v pripravljalni vlogi ponovil svoja stališča, opozoril na 76. člen ZDavP-2 in vztrajal pri tožbenem predlogu.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove zahteve za odpravo odločbe z dne 24. 4. 2017 po nadzorstveni pravici. Tožnik je svojo zahtevo utemeljeval na podlagi 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, po kateri pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena.

8. Uvodoma sodišče kot pravilno potrjuje pravno podlago, na katero se je pri svojem odločanju oprla toženka. 2. člen ZDavP-2 namreč predpisuje postopanje davčnega organa po tem zakonu med drugim, kadar odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov. Ker je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča po svoji vsebini obvezna javna dajatev, je treba pri odločanju o zahtevi tožnika upoštevati 88. člen ZDavP-2. Ta določa, da davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi odmerno odločbo v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta stvar drugače rešena. Kot pa je pravilno navedla tudi toženka, je zadnje citirana določba po vsebini enaka določbi, ki jo je uveljavljal tudi tožnik.

9. Toženka je zavrnitev zahteve utemeljila z naslednjima razlogoma: - da obravnava zahteve ni možna, ker odločba z dne 24. 4. 2017, s katero je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča tožniku za leto 2017, še ni dokončna, saj je bila zoper njo vložena pritožba, o kateri (v času izdaje izpodbijane odločbe - op. sod.) še ni bilo odločeno, in - da odločanje o NUSZ ne predstavlja iste zadeve.

10. Sodišče se s prvim toženkinim razlogom ne strinja. Zgoraj citirana določba 88. člena ZDavP-2 za vsebinsko obravnave zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici ne terja, da je odločba, ki je predmet zahteve, dokončna, temveč le, da je bila vročena (v petih letih od dneva vročitve), torej, da je pričela učinkovati. Toženka se zato na ta razlog ne bi smela opreti.

11. Ne glede na prej povedano, pa je bila odločitev toženke pravilna. Sodišče namreč kot pravilnemu pritrjuje naslednjemu zavrnilnemu razlogu - da odločanje o NUSZ ne predstavlja iste zadeve.

12. Za obveznost plačila NUSZ se uporablja ureditev po Zakonu o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84), in sicer njegovo šesto poglavje, v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ). Ta ureditev je ostala nespremenjena tudi po sprejemu Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki v 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti dela ZUreP-1, ki se nanaša na plačevanje NUSZ. Velja torej ureditev po ZSZ/84, dopolnjena s 180. členom ZUreP-1, ki določa, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. V tem smislu je Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v določbah 218. do 218. b člena med drugim natančneje opredelil zazidana stavbna in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmeri NUSZ, v določbah členov 218.c, 218.č in 218.d pa še uskladitev podatkov za odmero nadomestila in uskladitev predpisov, ki so namenjeni pridobivanju podatkov za odmero. Tako mora po prvem odstavku 218. c člena ZGO-1 občina za namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, lahko pa uporabi podatke iz tega katastra, ki so prevzeti iz drugih evidenc. V primeru uporabe takih podatkov zakon predpisuje poseben postopek seznanitve zavezancev s temi podatki in njihovo usklajevanje (drugi do peti odstavek 218. c člena ZGO-1).

13. NUSZ se plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe (drugi odstavek 60. člena ZSZ/84), plačati pa ga mora neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (prvi odstavek 62. člena ZSZ/84). Glede postopka za odmero in pobiranje ter vračanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, prisilne izterjave, odpisa zaradi neizterljivosti, zastaranja in plačila obresti od nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, pa se uporabljajo določbe zakona o davkih občanov (prvi odstavek 63. člena ZSZ/84) oziroma (glede na njegovo veljavnost v času izpodbijane odločbe) določbe ZDavP-2. Tako je v 403. členu določena pristojnost davčnega organa za plačevanje nadomestila, v 404. členu pa, da davčni organ izdaja odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje za leto vnaprej (prvi del 405. člena ZDavP-2). Iz zadnje citiranih določb ZDavP-2 je torej nedvoumno razvidno, da gre za javnofinančno dajatev, ki se plačuje letno, tj. vsako leto in na podlagi podatkov, ki v času (vsakoletne - op. sod.) odmere izhajajo iz evidenc, ki jih (kot uporabljive za ta namen) predpisuje zakon.

14. Tožnik se zato brez uspeha sklicuje na odločbe, izdane v preteklosti (iz tožbe izhaja, da ima tožnik pri tem v mislih odločbe o NUSZ, izdane pred letom 2010), saj glede na povedano ni mogoče trditi, da so v isti stvari že izdane pravnomočne odločbe, s katero je stvar drugače rešena, ne glede na to, da gre - kot uveljavlja tožnik - za odmero NUSZ za leto 2017 za isto nepremičnino kot v preteklih letih, da se odloča o davčni obveznosti istega zavezanca, da se površina nepremičnine od leta 2008 ni spreminjala in da se pravna podlaga (Odlok o nadomestilu za odmero stavbnega zemljišča Občine ...) v tem obdobju ni spreminjala. Odločitev o odmeri NUSZ tožniku kot zavezancu je organ sprejel vsako leto, pri tem pa se oprl na podatke, ki so izhajali iz uradnih evidenc. Če pa tožnik meni, da so podatki, na podlagi katerih so bile izdane odločbe o NUSZ po letu 2009, napačni, ima možnost (oziroma jo je imel), da jih na predpisan način izpodbije in tako doseže njihovo spremembo, kar pa posledično v nadaljevanju (lahko) pomeni tudi spremembo pri odmeri NUSZ v naslednjih letih.

15. Toženka se je v obrazložitvi odločbe opredelila do ugovorov in navedb tožnika, ki so pravno relevantne glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve, zato ji, ker se ni izrecno opredelila do tožbenih navedb v zvezi z dejanskim stanjem (povzetimi v prejšnji točki obrazložitve te sodbe) ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka (nemožnost preizkusa njene odločitve), ki bi terjala njeno odpravo.

16. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je utemeljena na zakonu, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče tudi ni našlo.

17. Sodišče se je v tej sodbi opredelilo izrecno do tožbenih ugovorov, ki so pomembni za odločitev, do ostalih tožbenih ugovorov pa posredno, v okviru razlogov te sodbe.

18. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 244/2019-6
• UPRS Sodba I U 2654/2017-11
• UPRS sodba I U 904/2015