UPRS Sodba I U 2259/2017-21

Jedro

Tožnik (ki ni razlastitveni upravičenec in ne razlastitveni zavezanec) bi lahko vstopil v postopek kot stranski udeleženec le, če bi svoj pravni interes izkazal z uveljavljanjem takih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je sodelovanje tožnika v postopku nujno potrebno zaradi varovanja javne koristi, kar se v takih postopkih, kot je obravnavani, zasleduje. Zasebni interes v postopku razlastitve tujega zemljišča namreč ne more biti varovan, kolikor ne dosega stopnje javnega interesa, ki ga organ ugotavlja ob pravilni uporabi določbe 19. člena ZJC-B. Take stopnje zasebnega interesa, ki bi temeljil na materialnih predpisih, pa tožnik nedvomno ne uveljavlja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ v upravni zadevi razlastitve v javno korist nepremičnin s parc. št. 2478/11 in 2452/8, obe k.o. ..., pri katerih je kot izključni lastnik vknjižen A.A., zavrnil zahtevo tožnika za priznanje statusa stranskega udeleženca ter s tem pravica do sodelovanja v postopku in še odločil, da z izdajo tega sklepa niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi je uvodoma citiral 43. in 142. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 19. člen Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B) v zvezi z Zakonom o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Predmet tega razlastitvenega postopka sta v izreku navedeni zemljišči, v izključni lasti A.A., razlastitvenega zavezanca. Tožnik je lastnik zemljišč, ki mejijo na obravnavana zemljišča. Glede na stališče v sodbi Upravnega sodišča, I U 1164/2015 z dne 10. 5. 2016, je razlastitev možna le v javno korist, zato razlastitev obravnavanih zasebnih zemljišč ni možna zaradi varovanja zasebnega interesa, v tem postopku zasebnega interesa tožnika. Občina A. je vložila predlog za razlastitev na podlagi 19. člen ZJC-B, kjer se uporabljajo tudi določbe ZUreP-1. Slednji določa v 94. členu stranke postopka: razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec. Domačija ... je zadnja hiša na koncu kategorizirane poti ..., ki med drugim poteka po obravnavanih zemljiščih. Iz zahteve tožnika za vstop v postopek jasno izhaja, da bi kot stranski udeleženec v tem postopku uveljavljal svojo zasebno korist, saj zatrjuje, da obstoječa pot po teh zemljiščih predstavlja edino dostopno pot do prebivališča in kmetije na naslovu ... Obstoj poti med drugim utemeljuje s potrdilom Upravne enote Novo mesto, da imajo stanovanjska hiša in spremljajoči objekti izdano uporabno dovoljenje po 197. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Organ je pojasnil, da izdano uporabno dovoljenje lastnikom teh objektov ne daje tudi pravice dostopa do tega objekta, preko zemljišč, ki so v zasebni lasti, temveč se mora lastnik takih objektov z lastnikom zemljišč, po katerih poteka dostop, ki ni javna cesta, dogovoriti za ustanovitev služnostne pravice oziroma, če to ni mogoče, pred pristojnim sodiščem predlagati določitev nujne poti ali vložiti drug zahtevek za ugotovitev pravice dostopa. Organ je opravil tudi vpogled v gradbeno dovoljenje, izdano tožniku in iz dokumentov zadeve izhaja, da je za dostop do domačije ... in nove hiše tožnika vpisana služnost hoje in vožnje po zasebnih zemljiščih po trasi, ki ne tangira zemljišč A.A. Ker zasebni interes tožnika kljub izdanemu potrdilu o uporabnem dovoljenju ne dosega stopnje javnega interesa, je organ njegovo zahtevo za vstop v postopek zavrnil.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da je prvostopni organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka po 145. in 146. člena ZUP. Organ je kršil pravico do izjave, ker je odločitev oprl na dejstvo, ki ga tožnik ni navajal oziroma dokaz, ki ga tožnik ni predlagal, hkrati pa tožniku ni omogočil, da se o tem izjavi. Organ je odločitev sprejel na podlagi dokazov, ki jih je (kot je navedel) izvedel po uradni dolžnosti, saj je vpogledal v e-zemljiško knjigo ter v arhiv UE ter na tej podlagi zaključil, da sporna cesta preko nepremičnin razlastitve poteka le še do stanovanjske hiše ..., ki ima možnost urediti si dostopno pot drugje, zato ni izkazan širši javni interes. Gre za ugotovitve, ki so diametralno nasprotne tožnikovim, torej, da imajo njegova hiša in objekti izdano uporabno dovoljenje, da se je dostop do teh objektov vselej vršil po ... v času izgradnje objektov še v času ZGO-1, v času pridobivanja potrdila o uporabnem dovoljenju in tudi sedaj, da je ta cesta edina dostopna cesta v naravi, da druge ceste v naravi nikoli ni bilo in je tudi sedaj ni. Na tak način pa je organ začel izvajati posebni ugotovitveni postopek. Za te dokaze pa je tožnik izvedel šele z izdajo izpodbijanega sklepa. Tožniku tako ni bila dana možnost izjave o neskladjih med lastnimi trditvami in ugotovitvami uradne osebe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Npr. tožnik ni mogel navesti, da je bila gradnja po gradbenem dovoljenju z inšpekcijsko odločbo ustavljena, da se to gradbeno dovoljenje ne nanaša na hišo na ..., da pot iz citiranega gradbenega dovoljenja ni bila nikoli izgrajena, da druge poti v naravi ni in je nikoli ni bilo. Zato ne drži trditev drugostopnega organa, da 142. člen ZUP ne določa obveznosti voditi posebnega ugotovitvenega postopka. Sicer pa bi moral prvostopni organ razpisati ustno obravnavo tudi v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZUP, ker so v postopku priznanja stranske udeležbe udeležene stranke z nasprotujočimi interesi. Tožnik je tudi izrecno zahteval, da ga organ zasliši, pa tega ni storil. S tem je bil kršen 9. člen ZUP. Opustitev izvedbe z ZUP določenih procesnih dejanj ni mogoče opravičevati s tem, da je tožnik za ugotovitve organa izvedel iz prvostopnega sklepa in da se je o njih mogel izreči v pritožbi. Če bi organ tožniku omogočil pravico do izjave, potem bi tožnik lahko povedal, da nima v korist svojih nepremičnin vpisanih služnosti le po parcelah, ki jih navaja upravni organ, ampak tudi po parc. št. 2470/2, 2474/4, 2474/2, torej po vseh parcelah ceste ... Te nepremičnine peljejo tik do nepremičnin, ki so predmet razlastitve, kar pomeni, da imajo tožnikovi objekti priposestvovano stvarno služnost in hkrati dostop tudi po v tem postopku obravnavanih nepremičninah. Gradbeno dovoljenje ne predvideva dostopa do domačije ..., kot tudi ne predvideva dostopa do stanovanjske hiše ... in ostalih objektov z uporabnim dovoljenjem, ker so ti objekti obstajali že pred letom 1967, citirano gradbeno dovoljenje pa je bilo izdano leta 2008 in sicer za gradnjo novega objekta, naslov pripada že desetletja obstoječi hiši in ne novogradnji, da se je do hiše ... in ostalih objektov vedno dostopalo po ..., da tožnik kot investitor po gradbenem dovoljenju iz leta 2008 skoraj dve leti in pol ne izvaja nobenih del, da v novogradnji nihče ne biva, saj ni dokončana niti III. gradbena faza, da dostopna pot iz citiranega gradbenega dovoljenja do novogradnje, nikoli ni bila izgrajena, niti njena gradnja ni bila začeta, da to GD ni učinkovito, ker je ustavljeno z inšpekcijsko odločbo, da je bila vloga za spremembo GD dokončno zavrnjena, takšno pravno stanje pa vodi v dolžnost odstranitve doslej izgrajenega in vzpostavitev prejšnjega stanja, da je bila vloga za spremembo GD zavrnjena celo s strani iste uradne osebe B.B., kar ta zamolči in kljub vsemu na to neučinkovito gradbeno dovoljenje opira svojo odločitev. To pa ne vodi v tako zaključek, kot izhaja iz sklepa. Tožnik je še opozoril na sodbo I U 286/2013. Zavzemanje stališča o obstoju kakršnega koli javnega interesa v postopku priznanja stranske udeležbe pa je prejudiciranje odločitve o glavni stvari - razlastitvi, kar pa za presojo priglašenega statusa ni ni pravno relevantno.

4. Tožnik je še navedel, da tudi obrazložitev ne ustreza standardu iz 214. člena ZUP. Ni jasno, na podlagi katerih predpisov je GD sploh predmet presoje v tem postopku, niso jasne določbe, na podlagi katerih so izpeljani določeni učinki iz GD, ni obrazložena možnost izgradnje poti glede na to, da je gradnja po GD ustavljena, organ se tudi ni opredelil do vseh navedb tožnika, kot tudi ne do dokazov, drugostopni organ pa take obrazložitve ni dopolnil. Organ tudi neutemeljeno enači status stranke s statusom stranskega udeleženca ter v nasprotju z materialnim pravom razlaga razmerje specialnosti ZUreP-1 in ZJC-B do ZUP, zato pa tudi ni opravil presoje utemeljenosti zahteve glede na 43. člen ZUP. Tožnik ni zahteval statusa stranke, pač pa status stranskega udeleženca. 94. člen ZUreP-1 opredeljuje samo stranke, ne pa stranskih udeležencev. ZUreP-1 vprašanja stranskih udeležencev ni drugače uredil kot ZUP, zato je treba presoditi tako zahtevo preko ZUP. Kot dodaten razlog zavrnitve pa je organ navedel še, da fizične osebe ne morejo predstavljati nosilcev javnega interesa. Tožnik ne nasprotuje, da so nosilci javnega interesa država in občine, vendar pa ti subjekti v razlastitvenem postopku ta javni interes uveljavljajo kot stranka, tožnik pa se je priglasil kot stranski udeleženec. Tožnik je opozoril tudi na stališče Ustavnega sodišča v Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015, kjer je sodišče sprejelo in bistveno razširilo pred tem uveljavljeno stališče sodne prakse glede upravičenja do položaja stranskega udeleženca. Te doktrine organ očitno ni upošteval. Cilj 19. člena ZJC-B je, ta ceste, ki so v naravi obstajal in bile kategorizirane pred 19. 10. 2005, ter ob vložitvi razlastitvene zahteve po njej poteka cestni promet, ostanejo v javni uporabi, kar pomeni varstvo njenih uporabnikov. V skladu s tem namenom je tudi 123. a člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki lastniku takšne ceste prepoveduje razna ravnanja ogrožanja ceste. Torej gre za varstvo uporabnikov te ceste. Zato je nujno, da v takih postopkih sodeluje tudi tisti, ki tako cesto uporablja kot javni uporabnik. V ta krog pa tožnik spada, še zlasti glede na izdano uporabo dovoljenje za obstoječe objekte. Hkrati z odločanjem o tem, ali bo zemljišče ceste ostalo javno ali ne, se odloča, ali bodo objekti z izdanim uporabnim dovoljenjem obdržali legalen dostop ali ne. Tožnik je še poudaril, da je z denarnim prispevkom prispeval k izgradnji te ceste z namenom, da bo služila kot javna infrastruktura k vsem hišam (leta 1987/88 - odločitev na zboru vaščanov). Tožniku ta cesta predstavlja edini dostop do stalnega prebivališča že desetletja. Svoj pravni interes uveljavlja torej tudi na podlagi ustavnih pravic iz 34. in 35. člena. Glede na prej spremenjeno stališče Ustavnega sodišča pa je tudi neutemeljeno sklicevanje na sodbi I U 1212/2015 in I U 1164/2015. Ti sodbi namreč ne obravnavata enakega dejanskega stanja. Sicer pa tožnikov pravni položaj izpolnjuje tudi kriterije iz stališča odločbe Ustavnega sodišča, U-I-165/09.

5. Tožnik je v nadaljevanju tožbe povzel še svoje navedbe v zvezi z neuspešnim izločanjem uradne osebe B.B. iz odločanja o zadevi. Njeno ravnanje je pristransko, saj se pri zavrnitvi opre na izdano GD, za katerega zamolči, da je neučinkovito, ker je ravno ona zavrnila vlogo za njegovo spremembo, samoiniciativno je izvedla tudi dokaz z vpogledom v GD iz 2008, e-zemljiško knjigo ter PISO in zavzela stališče o drugem dostopu, česar tožnik sploh ni predlagal, da je izkazano, da dostop do hiše na naslovu ... in izdano GD nista povezani stvari, da je seznanjena s tem, da pot v naravi iz citiranega GD ni nikoli obstajala, da noče izvesti predlaganih dokazov, da prejudicira odločitev o razlastitvi, saj je že vnaprej zavzela stališče, da razlastitvena upravičenka ni izkazala širšega javnega interesa, izoblikovala je pojem širši javni interes, izvajala le dokaze, ki so v prid njeni odločitvi, kljub izrecni zahtevi tožnika ni nikoli zaslišala, od tožnikovega sina C.C. ni želela vzeti izjave na zapisnik, ni hotela izvesti ustne obravnave, opravila je vsebinski preizkus utemeljenosti pritožbe zoper prvostopni sklep, saj je pritožbo odstopila v reševanje MOP, čeprav je bil podan predlog za njeno izločitev, ni poslala pritožbe nasprotnega udeleženca A.A. tožniku v odgovor. To pa ni edini primer takšnega njenega ravnanja, saj je dobesedno isto storila tudi v postopku na podlagi vloge z dne 24. 5. 2016 (odločitev z dne 24. 6. 2016), na podlagi vloge z dne 21. 9. 2016 (odločitev z dne 11. 10. 2016) in na podlagi vloge z dne 24. 5. 2017 (odločitev z dne 28. 7. 2017). Očitno je negativno nastrojena proti tožniku in naklonjena razlastitvenemu zavezancu. Načelnica pa nudi kritje B.B., da slednja lahko ravna, kot opisano, saj je predlog za izločitev zavrnila. Partner načelnice je Č.Č., ki ima podjetje B., katerega glavna dejavnost je arhitekturno projektiranje. To pomeni, da partner izdeluje in vlaga raznovrstne projekte, o katerih odločajo uradne osebe z oddelka za okolje in prostor na upravni enoti. Glede na to bi se morala načelnica v takih primerih izločiti, saj ne more odločati o predlogih za izločitev katerih koli uradnih oseb z oddelka za okolje in prostor. Za presojo odločitve ni pomembno, da partner Č.Č. ni opravljal ničesar v zvezi z razlastitvenim zahtevkom občine, saj je bistvo, da je uspešnost partnerjeve dejavnosti odvisna (tudi) od tega, koliko njegovih projektov bodo odobrile uradne osebe z oddelka za okolje in prostor. Premoženje načelnice je torej odvisno tudi od ravnanja uslužbenk z oddelka za okolje in prostor. Gre očitno za konflikt interesov, ki ustvarja najmanj videz, da zasebni interes načelnice vpliva na nepristransko odločanje. Opozoril je še na Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, Zakon o javnih uslužbencih. V nadaljevanju je še konkretno opisal določena ravnanja načelnice, ki tudi utemeljujejo njeno izločitev. Tožnik je glede na navedeno predlagal, da sodišče odpravi prvostopni sklep in drugostopno odločbo in samo odloči o stvari tako, da prvostopni sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da zahtevku tožnika za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku razlastitve nepremičnin s parc. št. 2478/11 in 2452/8, k.o. ..., ugodi, podrejeno, da zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

6. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

7. Stranka z interesom Občina A. na tožbo ni odgovorila.

8. Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo nasprotoval tožbi, se strinjal z odločitvijo upravnega organa in predlagal, da sodišče tožbo zavrne. V nadaljnji pripravljalni vlogi je predlagal sodišču, da tožbo zavrže, ker je bilo o isti stvari že odločeno s sodbo, I U 1437/2016.

9. Tožnik je v odgovoru na zadnjo pripravljalno vlogo stranke z interesom A.A. navedel, da je šlo v upravnem sporu I U 1437/2016 za presojo drugih upravnih aktov, da je razlika predvsem vsebinska, zato bi bilo zavrženje tožbe napačno. V skladu s stališčem ESČP Mirovni inštitut pa je tožnik predlagal, da sodišče izvede ustno obravnavo in izvede tam navedene dokaze ter zasliši tožnika.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavanem primeru je sporna zavrnitev zahteve tožnika za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku razlastitve nepremičnin s parc. št. 2478/11 in 2452/8, obe k.o. ..., ki sta v izključni lasti razlastitvenega zavezanca A.A., ter s tem pravica do sodelovanja v postopku.

12. Sodišče je o vprašanju priznanja statusa stranskega udeleženca tožnika (oziroma tožnika in ostalih članov družine ...) v postopku razlastitve nepremičnine s parc. št. 2478/11 in 2452/8, k.o. ..., last A.A., že večkrat odločalo, nazadnje s sodbo, I U 1437/2016 z dne 5. 9. 2017. S to sodbo je sodišče tožbo tožnikov zavrnilo. Zoper citirano sodbo so tožniki vložili revizijo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom, X Ips 331/2017 z dne 23. 1. 2019, revizijo zavrglo.

13. Kot izhaja iz podatkov izpodbijanega sklepa in podatkov upravnih spisov, je organ svojo odločitev oprl na 43. člen ZUP, za katerega tožnik meni, da ga je organ uporabil napačno.

14. Po 43. členu ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek); pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek); oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (četrti odstavek). Iz povedanega sledi, da mora med stranskim udeležencem in upravno stvarjo, ki je predmet upravnega postopka, obstajati določeno razmerje. Materialno predpis je tisti, ki ureja to povezanost s tem, ko določa, kdo ima pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi (29. točka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/09).

15. Tožnik je s svojo zahtevo, o kateri je odločeno s v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom, svoj vstop v postopek utemeljeval z naslednjimi dejstvi: - da je lastnik stanovanjske hiše ... in spremljajočih objektov (kozolec, drvarnica, svinjaki, zidanica), ki imajo uporabno dovoljenje po 197. členu ZGO-1 (potrdilo Upravne enote Novo mesto, št. 351-1279/2008-9 z dne 10. 4. 2009), kar med drugim pomeni, da gre za objekte, ki so se uporabljali že leta 1967, to pa pomeni tudi legalen dostop do njih, - da se je do te hiše in spremljajočih objektov vselej dostopalo po cesti preko nepremičnin razlastitve, saj je cesta ... (ki poteka tudi preko nepremičnin s parc. št. 2478/11 in 2452/8, k.o. ...,) vselej predstavljala edino dostopno ceste v naravi, torej, da s tem ko organ odloča o zahtevi za razlastitev, hkrati odloča, ali bo tožnik obdržal edino dostopno pot do svojega prebivališča, - da cesta obstaja od nekdaj, prej je bila makadamska, od leta 1987 oziroma 1988 pa asfaltirana s prispevki občine in prispevki občanov, med drugim tudi s prispevki tožnika, - da je cesta kategorizirana od 1999 dalje, kar pomeni, da je postala javna glede na ZJC-B in Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes), - da ima v hiši ... stalno prebivališče, v kateri živi od rojstva dalje, skupaj z družino, ki jo je ustvaril, ter s hišo in spremljajočimi objekti zadovoljuje ustavne pravice do doma, mirnega zasebnega in družinskega življenja, eksistenčne varnosti, osebnega razvoja, skladnega življenjskega razvoja, prostega gibanja, osebnega dostojanstva, vse po 34. in 35. členu Ustave RS, tožnik pa je organ opozoril še na razlago 94. člena ZUreP-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-165/09, (kar sedaj v tožbi ponavlja in poudarja z dodatnimi obširnimi navedbami in predložitvijo tam opredeljenih listinskih dokazov).

16. Tudi po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna.

17. Kot je sodišče navedlo že v sodbah, I U 1164/2015 in I U 1437/2016 (in kar sedaj ponavlja v tej sodbi), tožnik zahteva vstop v postopek razlastitve, voden po določbah ZUreP-1 in ZJC-B. Namen razlastitve je odvzem lastninske pravice na nepremičnini (ali omejitev lastninske pravice s pravico uporabe za določen čas in obremenitev z začasno ali trajno služnostjo) za gradnjo ali prevzem objektov ali rekonstrukcijo in rušitve objektov za namene, opredeljene v 93. členu ZUreP-1, dopustna pa je le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (92. člen ZUreP-1). V 94. členu ZUreP-1 pa je določeno, da je razlastitveni upravičenec država oziroma občina (kar je odvisno od namena razlastitve - torej ali gre za izvajanje razlastitve za namene gradnje iz 93. člena tega zakona iz državne pristojnosti ali občinske pristojnosti ter na tej podlagi ustreznih prostorskih aktov), razlastitveni zavezanec pa fizična ali pravna oseba, ki ima v lasti nepremičnino, ki je predmet razlastitve, oziroma oseba, ki je sklenila pravni posel (z lastnikom nepremičnine, ki je (še) vpisan v zemljiški knjigi), na podlagi katerega se lahko vpiše v zemljiško knjigo kot lastnik. Pod pogoji iz 108. člena ZUreP-1 pa je stranka postopka tudi imetnik stvarnih pravic na nepremičnini in pravic iz najemne in zakupne pogodbe (tretji odstavek 108. člena ZUreP-1).

18. Po 19. členu ZJC-B, po katerem je Občina A. kot razlastitvena upravičenka vložila zahtevo za razlastitev, pa se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu, če ob uveljavitvi tega zakona (tj. 19. 10. 2005) obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena tega zakona (prvi odstavek). Za poseben postopek razlastitve se uporabljajo določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena (drugi odstavek). V nadaljnjih odstavkih tega člena so nato določene posebnosti postopka po tem členu glede na ZUreP-1.

19. Iz povzetih določb torej izhaja, da bi tožnik (ki ni razlastitveni upravičenec in ne razlastitveni zavezanec) lahko vstopil v postopek kot stranski udeleženec le, če bi svoj pravni interes izkazal z uveljavljanjem takih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je sodelovanje tožnika v postopku nujno potrebno zaradi varovanja javne koristi, kar se v takih postopkih, kot je obravnavani, zasleduje. To pa tudi ne pomeni, da se pravni interes v tem primeru ne presoja po 43. členu ZUP, kot to meni tožnik, se pa presoja v materialnopravni povezavi s postopkom, v katerega želi tožnik vstopiti. Zasebni interes v postopku razlastitve tujega zemljišča namreč ne more biti varovan, kolikor ne dosega stopnje javnega interesa, ki ga organ ugotavlja ob pravilni uporabi določbe 19. člena ZJC-B. Take stopnje zasebnega interesa, ki bi temeljil na materialnih predpisih, pa tožnik nedvomno ne uveljavlja, saj navaja, da so obravnavane nepremičnine del javne poti ..., ki predstavlja edino dostopno pot do hiše na naslovu , katere lastnik je tožnik D.D. ki z ostalimi člani družine ... tam tudi stalno prebiva.

20. Tožnik svojega pravnega interesa tudi ne more uspešno uveljaviti z uporabnim dovoljenjem z dne 10. 4. 2009, izdanim za hišo in spremljajoče objekte na naslovu ..., na podlagi 197. člena ZGO-1. Po tej določbi se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu (ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja), med drugim vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajena, z dnem uveljavitve tega zakona, na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Sodišče se strinja s tožnikom, da je za uporabo objekta nedvomno potreben tudi dostop do tega, vendar pa tudi s tem ne izkazuje take stopnje zasebnega interesa, ki bi terjala njegovo sodelovanje v postopku razlastitve po 19. členu ZJC-B. Dostop do objekta se namreč lahko uredi tudi po civilnopravni poti - v pravdnem postopku z ustanovitvijo služnosti ali v nepravdnem postopku z nujno potjo.

21. Tožnik pa tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da je za obstoječo cesto ... prispeval denarna sredstva za gradnjo iz makadamske ceste v asfaltno, s čimer je soglašal tudi pravni prednik razlastitvenega zavezanca, kar je pomenilo realizacijo dogovora med občani, temelječega na 74. členu Ustave SRFJ iz leta 1974, saj to za postopke razlastitve po sedaj veljavnih določbah (kot tudi za obravnavani postopek razlastitve po ZJC-B v zvezi z ZUreP-1) ni relevantno dejansko stanje (glej zgornje točke obrazložitve te sodbe).

22. Zgoraj navedenim razlogom sodišča pa je v svojem sklepu, X Ips 331/2017 z dne 23. 1. 2019 (zavrženje revizije zoper sodbo, I U 1437/2016 z dne 5. 9. 2017), (smiselno) pritrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, ko je med drugim navedlo, da se v postopku razlastitve ne odloča o obstoju upravičenj, ki jih želijo revidenti varovati in s temi utemeljujejo svoje interes (kategorizacija ceste pred 2005, edini dostop do prebivališča, cesta zgrajena v letih 1987/1988 s prispevki sovaščanov, še ne sodno ugotovljena priposestvovana stvarna služnost hoje in vožnje), zato tako utemeljen interes ne more biti prizadet. Ker torej niso nosilci pravno varovanih pravic ali upravičenj, niti niso razlastitveni upravičenci ali zavezanci, odločanje o razlastitvi njihovega pravnega položaja ne more poslabšati, še zlasti glede na jasno vsebino 108. člena ZUreP-1.

23. Tožnik ugovarja tudi kršitve pravil postopka. Organ je namreč svojo odločitev oprl tudi na dokaze, ki jih je izvedel po uradni dolžnosti (vpogled v zemljiško knjigo, arhiv upravnega organa), pred izdajo sklepa pa tožniku ni omogočil, da se o njih izjavi. Sodišče se strinja, da je organ do svojih ugotovitev prišel tudi na podlagi dokazov, ki jih tožnik ni predlagal, niti predložil, vendar pa s tem ni bistveno kršil pravila postopka, saj je kot primarno svojo presojo, ali tožnik izkazuje pravni interes za sodelovanje v postopku, oprl na zatrjevana dejstva tožnika in na tej podlagi (tudi) presodil, da ga ne. Zato ne-seznanitev tožnika s temi ugotovitvami (ne glede na to, da jih tožnik zavrača) ne vplivajo bistveno na presojo zakonitosti tega sklepa in ne terjajo njegove odprave iz tega razloga.

24. Drugačne odločitve zato tožnik tudi ne bi mogel doseči z navedbami, da je bila gradnja nove hiše, za katero je bil predviden drug dostop, ustavljena, ter da ta dostop ni bil nikoli zgrajen oziroma ga v naravi ni, da to (še vedno nerealizirano) gradbeno dovoljenje za gradnjo nove stanovanjske hiše ne predvideva dostopa do hiše ..., saj to le dodatno potrjuje zaključek organa o uveljavljanju zasebnega interesa oziroma zasebne koristi tožnika. Kot je že tudi navedlo naslovno sodišče v prej navedenih sodbah, zasebna korist zaradi razlastitve tujega zemljišča namreč ne more biti prizadeta, kolikor bo pa prizadeta zaradi nerazlastitve tujega zemljišča, torej zaradi neizkazane javne koristi, pa tožnik oziroma uporabniki ceste razlastitve ne morejo izsiliti, ne glede na zatrjevano nemožnost ureditve dostopa po drugi poti.

25. Ker pa je organ pri svoji presoji sledil materialnopravnemu stališču, ki ga je v zvezi s podanostjo pravnega interesa za sodelovanje v postopku razlastitve po ZJC-B zavzelo to sodišče v že prej citiranim sodbah, je mogel odločiti tudi brez oprave ustne obravnave oziroma zaslišanja tožnika, kljub njegovi izrecni zahtevi. Uradna oseba, ki vodi postopek, namreč odloča o tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne (in na kakšen način), glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi (prvi odstavek 165. člena ZUP). V tem primeru je organ tudi po presoji sodišča pravilno odločil, da zaslišanje tožnika glede na zadevo, o kateri vodi postopek, ni potrebno. Ne-izvedbi dokazov pa je tožnik lahko tudi že ugovarjal v pritožbi zoper prvostopni sklep, kar je tudi storil.

26. Tožbeni trditvi, da je organ odrekel lastnost javnega prometa tej cesti le zato, ker je obstoječa hiša ... zadnja v vrsti, kar pa je izpodbito s sodbo, I U 286/2013, kot tudi, da je z zavzemanjem stališča o obstoju kakršnegakoli javnega interesa že v tej fazi odločanja organ prejudiciral odločitev v glavni stvari, pa sodišče v obravnavanem primeru, ko se presoja, ali tožnik izkazuje pravni interes za sodelovanje v postopku razlastitve po 19. členu ZJC-B, ne more pritrditi. Te ugotovitve, torej, potek prometa na dan vložitve zahteve po obravnavani površini in pravilno določena kategorizacija obstoječe javne ceste so namreč stvar postopka o glavni stvari v tem primeru, torej jih bo moral organ presoditi, ko bo odločal o zahtevi za razlastitev razlastitvene upravičenke Občine A.

27. Organ pa je svojo odločitev tudi obrazložil z upoštevanjem standarda obrazložitve iz 214. člena ZUP, saj je poleg zatrjevanih dejstev iz zahteve in ugotovitev postopka citiral tudi materialnopravne predpise, ki veljajo za ta primer (ZJC-B, ZUreP-1, ZUP, ZGO-1, Stvarnopravni zakonik), hkrati pa se je tudi opredelil do tožnikovih navedb in dokazov, ko je obrazložil tožniku, zakaj meni, da izdano uporabno dovoljenje ne daje lastniku objekta tudi pravice dostopa preko zemljišč, ki so v zasebni lasti, da izdano uporabno dovoljenje tudi ne legalizira že izvedenih priključkov na javno gospodarsko infrastrukturo, da ni možno enačiti sodelovanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, nato pa k tem argumentom še dodal svoje ugotovitve.

28. Z obravnavano odločitvijo pa organ tudi ni ravnal v nasprotju s stališčem odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015. V tej odločbi je Ustavno sodišče med drugim zapisalo: ''Pravno upošteven je tisti interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen v določeni pravni normi.[5] Pravno varovan interes, ki ga mora varovati upravni organ (oziroma sodišče v upravnem sporu), je podan: (1) če se nanaša na določen, omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih, (2) če bo z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet in (3) če obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevke in ki jo mora pri svojem odločanju v konkretni zadevi upravni organ upoštevati. Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Tako je pravni interes posameznika mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo.[6]'' Tožnik namreč nedvomno uveljavlja svoj zasebni interes, vendar pa - kot že povedano - ta ne dosega stopnje javnega interesa, kot ga za odločanje o glavni stvari terja ZJC-B in ZUreP-1, niti ne z izdanim uporabnim dovoljenjem, niti ne z vlaganjem sredstev v izgradnjo te ceste, niti ne, da ta cesta predstavlja edini dostop do doma. Sodišče pa se tudi ne strinja, da se organ pri svoji odločitvi ne bi smel sklicevati na sodbi, I U 1212/2015 in I U 1164/2015, saj je kljub zatrjevanju drugih dejstev organ pravilno zaključil, da tožniku vstop v isti postopek razlastitve (to pa je bilo predmet spora tudi v teh sodbah) ne gre.

29. Sodišče se v nadaljevanju opredeljuje še do tožnikovih ugovorov v zvezi z izločanjem uradnih oseb. Po sodni praksi ima namreč tožnik pravico uveljavljati ugovore zoper negativno odločitev v zvezi s predlogom za izločitev uradnih oseb v okviru uveljavljanja bistvenih kršitev določb postopka, saj samostojnega sodnega varstva zoper akt, s katerim je bilo o predlogu za izločitev uradnih oseb odločeno, nima (npr. I U 1823/2018).

30. Tožnik uveljavlja, da bi morala biti uradna oseba B.B. zločena zaradi kršitev določb postopka, ki po tožnikovem mnenju ''izžarevajo'' njeno pristranskost (kar v nadaljevanju še podrobno opiše). Sodišče se s takim naziranjem tožnika ne strinja. Kot prvo, uradni osebi pristranskosti ni mogoče očitati, ker naj bi po mnenju stranke kršila postopek oziroma odločila nezakonito. Za uveljavljanje nezakonitosti akta, ki ga je sprejela določena uradna oseba, so na voljo pravna sredstva po ZUP oziroma/in Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik tudi uveljavlja, da bi morala biti iz odločanja o izločitvi uradne osebe B.B. biti izločena načelnica E.E. in sicer tudi zaradi kršitev pravil postopka, ki jih je po tožnikovem mnenju storila pri odločanju o pritožbi zoper zavrnitev predloga tožnika za izločitev uradne osebe B.B. Ker (kot že povedano) akt, s katerim je odločeno o izločitvi uradne osebe oziroma o pritožbi zoper tako odločitev, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), sodišče že iz tega razloga teh navedb tožnika ne upošteva. Tožnik tudi uveljavlja pristranskost odločanja zaradi partnerja načelnice Č.Č., katerega glavna dejavnost je arhitekturno projektiranje. Po tožnikovem mnenju zato načelnica ne more neobremenjeno odločati o predlogih za izločitev uradnih oseb iz oddelka za okolje in prostor, ko te uradne osebe odločajo o projektih, od katerih je odvisno tudi njeno (skupno) premoženje. Tožnik tudi s temi pavšalnimi navedbami ne more dokazati pristranskosti pri odločanju o izločitvi uradne osebe v tem primeru, saj se morajo navedbe nanašati na konkretno zadevo oziroma konkretne okoliščine v povezavi z zadevo, o kateri se odloča. Takih pa tožnikove posplošene navedbe nedvomno ne predstavljajo.

31. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

32. Sodišče ni izvedlo predlagane glavne obravnave in izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika in vpogledom v tam navedene listine, ker je lahko preverilo navedbe v tožbi z vpogledom v podatke spisa, kar je tožnik tudi predlagal (vpogled v upravni spis, pri čemer tožnik izrecno specificira listine upravnega spisa in ki jih je sodišče preverilo v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa), v zvezi z dokaznim predlogom zaslišanja tožnika pa tožnik ni svojega predloga ni substanciral, saj ni navedel, katera dejstva oziroma okoliščine naj bi s svojim zaslišanjem izkazal, temveč se je (le) skliceval na sodbo EKČP Mirovni inštitut. Sodišče je zato o zadevi odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).

33. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2260/2017-27
• UPRS sodba I U 53/2015
• UPRS Sodba IV U 6/2016-13