UPRS Sodba in sklep I U 1273/2019-8

Jedro

Tožnik tudi v upravnem sporu s pavšalnim sklicevanjem na izgubo zaupanja v pravosodni sistem v Italiji, ker ni dobil dovoljenja za bivanje, ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Italije, ki je 18. 6. 2019 prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (prva točka izreka) in odločila, da Republika Slovenije te prošnje ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Italijanski republiki (v nadaljevanju Italija), ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (druga točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 17. 5. 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, tožnica pa je po preveritvi njegovih prstnih odtisov v centralni bazi Eurodac ugotovila, da je bil 11. 9. 2018 in 12. 10. 2018 že vnesen v to bazo kot prosilec za mednarodno zaščito v Italiji. V skladu z 18. členom Uredbe Dublin III je toženka zaprosila Italijo za sprejem tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito in 18. 6. 2019 prejela odgovor, da je Italija po Uredbi Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

3. Toženka je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III s tožnikom opravila ustni razgovor, kjer tožnik ni povedal, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, temveč le, da se v Italijo ne želi vrniti, ker so mu tam zavrnili prošnjo za mednarodno zaščito in ni dobil dovoljenja za prebivanje. Osnovna oskrba v Italiji je bila po navedbi prosilca enaka kot tukaj, prav tako je imel na voljo pravno pomoč in svetovanje. Tam je enak sistem kot tukaj v Sloveniji. Ni bil podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Zoper prejeto negativno odločitev so se pritožili njegovi pravni zastopniki, a odločitve ni počakal, ker po njegovem mnenju nihče iz azilnega doma, v katerem je bil nastanjen v Italiji, ni dobil pozitivne odločitve. Odšel je v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito.

4. Toženka še ugotavlja, da druge države članice na podlagi Uredbe Dublin III prosilce vračajo v Italijo ob dejstvu, da je Italija prevzela odgovornost za obravnavanje prošenj prosilcev za mednarodno zaščito. Večina držav članic Evropske unije ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Italijo. To pa kaže na dejstvo, da razmere niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti v Italijo. Toženka ugotavlja, da je tožnik opisal razmere v Italiji kot dobre in enake tukajšnjim ter ni navedel, da bi z njim ravnali nečloveško, nehumano. Tožnik v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga ne bi smela na podlagi Uredbe Dublin III vrniti v Italijo. Meni, da v Italiji ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ v letošnjem letu ni obravnaval Italije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivosti in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

5. Tožnik v tožbi navaja, da bi morala toženka upoštevati, da je smiselno navedel, da je popolnoma izgubil zaupanje v pravosodni sistem v Italiji, saj tam ni dobil dovoljenja za bivanje in je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Glede na to bi morala biti po mnenju tožnika v skladu načelom pravičnosti Republika Slovenija tista, ki bo obravnavala njegovo prošnjo.

6. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, naj se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Ker vložitev tožbe ne povzroči zadržanja njene izvršitve, bi bil tožnik lahko izročen Italiji še pred odločitvijo o glavni stvari, kar pomeni, da ne bi bil več pod jurisdikcijo Republike Slovenije in ne bi več izkazoval pravnega interesa za odločitev v upravnem sporu. Zgolj ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe bi bilo za tožnika tako brez učinka, ker bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je predmet upravnega spora. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1). Iz upravnih spisov izhaja, da je pristojni organ Italije 18. 6. 2019 odgovoril, da je Italija v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje.

10. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

11. Med strankama ni sporno, da je Italija na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika v Italijo.

12. Tožnik je na osebnem razgovoru 5. 7. 2019, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bo v primeru vrnitve v dublinskem postopku v Italijo in če bo slednja obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen oziroma ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, povedal, da se v Italijo ne želi vrniti, ker so mu tam zavrnili prošnjo za mednarodno zaščito in ni dobil dovoljenja za prebivanje. Na vprašanje, kakšno je bilo njegovo bivanje v Italiji, je povedal, da je prošnjo ob prisotnosti prevajalca podal v ..., pristojni organ pa ga je nastanil v azilnem domu v bližini .... Osnovna oskrba v Italiji je bila po navedbi prosilca enaka kot tukaj (v Republiki Sloveniji), prav tako je imel na voljo pravno pomoč in svetovanje. Postopek v Italiji je potekal v pujnabi jeziku, ki je njegov materni jezik. Na vprašanje, ali so tam z njim kot s prosilcem za azil kdaj nečloveško ali ponižujoče ravnali, je odgovoril, da je tam enak sistem kot tukaj (v Republiki Sloveniji). Ni bil podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Zoper prejeto negativno odločitev so se pritožili njegovi pravni zastopniki, a odločitve ni počakal, ker po njegovem mnenju nihče iz azilnega doma, v katerem je bil nastanjen v Italiji, ni dobil pozitivne odločitve. Na vprašanje, če ima kakšne slabe izkušnje s strani italijanskih uradnih organov v smislu nehumanega ali ponižujočega ravnanja z njim, je povedal, da so bile uradne osebe prijazne, ni imel težav. Glede morebitnih zadržkov, če bi bil vrnjen v Italijo, je povedal, da v Italiji ni dobil dokumenta za prebivanje, (nastanitveni) kamp je večji kot v Republiki Sloveniji in ni tako mirno kot tukaj. Njegovo življenje v Italiji ni bilo ogroženo.

13. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Po presoji sodišča tožnik ni podal niti navedb, iz katerih bi kaj takega izhajalo, še manj pa je zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Glede na navedeno tožnik tudi v upravnem sporu s pavšalnim sklicevanjem na izgubo zaupanja v pravosodni sistem v Italiji, ker ni dobil dovoljenja za bivanje, ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Italije, ki je 18. 6. 2019 prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

14. Tožnik je sam povedal, da je zapustil Italijo še pred odločitvijo o njegovi prošnji, vendar pa da so njegovi pooblaščenci vložili pritožbo zoper zavrnilno odločbo, v zvezi s katero je postopek sicer potekal v njegovem materinem jeziku in kjer je imel pravno pomoč in svetovanje. Sodišče lahko sicer verjame tožniku, da je popolnoma izgubil zaupanje v pravosodni sistem v Italiji, ker tam ni dobil dovoljenja za bivanje in je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Da v Italiji ni dobil dovoljenja za bivanje in da je bila njegova prošnja v Italiji zavrnjena, je med strankama tudi nesporno. Čeprav ne verjame več v italijanski pravosodni sistem, pa v zvezi s tem svojim osebnim prepričanjem tožnik sploh ni navedel dejstev, ki bi kazale na to, da obstajajo v Italiji sistemske pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite oziroma da bi bil tam podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. To je tudi sam izrecno zanikal. Izpovedal je še, da je tamkajšnji azilni sistem enak tukajšnjemu, uradne osebe so bile prijazne, ni imel težav. Osnovna oskrba v Italiji je bila po navedbi prosilca enaka kot tukaj, le nastanitveni kamp je večji in manj miren od tega v Republiki Sloveniji. Navedeno pa ne kaže na sistemske pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite v Italiji niti na nečloveško oziroma ponižujoče ravnanje s tožnikom v Italiji.

15. Po presoji sodišča tako ni slediti tožnikovim navedbam, da bi se ga ne smelo izročiti Italiji. Pri presoji je treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve tožnik s svojimi navedbami in brez predlaganih ali predloženih dokazov v zvezi s tem po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Italiji kot kritičen, pa dejstva, ki se domneva, po presoji sodišča tudi ni potrebno še dodatno utemeljevati.

16. Po presoji sodišča je tako pravilen zaključek toženke, da za Italijo ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki ga je toženka sprejela ob upoštevanju in oceni tako tožnikovih navedb ob njegovem bivanju v Italiji kot splošnem vedenju o razmerah v njej na področju mednarodne zaščite. V takem primeru po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni podlage za ugotovitev, da predaja tožnika v to državo ni mogoča in da bi bilo treba določiti drugo državo članico kot odgovorno, kot meni tožnik, pač pa je v takem primeru po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 dana podlaga za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Materialno pravo je po povedanem glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

17. Na podlagi vsega navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj je bil tožnik že ustno in temeljito zaslišan, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

18. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

19. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira zahtevo za izdajo začasno odredbe, sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

20. Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero odloži izvršitev izpodbijanega akta, le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, v obravnavanem primeru pa je s predmetno sodno odločbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tako je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 833/2023-14
• UPRS Sodba in sklep I U 1711/2020-6
• UPRS Sodba in sklep I U 827/2023-19