UPRS Sodba I U 510/2018-21

Jedro

Drugostopenjski organ je pravilno presodil, da tožnica ne zatrjuje nedovoljenega ravnanja. S trditvami o prostovoljnem prenosu lastnine in izvedbi arondacije zgolj zaradi izogibanja plačila davka tožnica namreč ne zatrjuje takega ravnanja, ki bi bilo naperjeno zoper komisijo za arondacijo oziroma ki bi na kakršenkoli način vplivalo na njeno voljo, temveč kvečjemu razloge, ki so bili povod za to, da je KGP ... vložilo arondacijski predlog. S trditvijo, da v posledici prostovoljnega prenosa lastnine ne gre za prisilno podržavljenje, in s tem povezanim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča U-I-75/92 z dne 31. 3. 1994, pa tožnica v bistvu uveljavlja razloge za neutemeljenost denacionalizacijskega zahtevka, kar pa ni predmet obravnavanega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino zahtevo, naj se arondacijsko odločbo št. 462-19/64-4/4, ki jo je 14. 10. 1964 izdala Komisija za arondacijo kmetijskih zemljišč na področju občine Kočevje (v nadaljevanju komisija za arondacijo), izreče za nično. Zavrnil je tudi tožničin stroškovni zahtevek.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku in da je prvostopenjski organ presojal obstoj ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da ni izkazana tožničina trditev, da je bila navedena arondacijska odločba izdana kot posledica nedovoljenega ravnanja, to je dogovora arondacijskega upravičenca in zavezanca zaradi zaobida davčnih predpisov in neplačila davka na promet nepremičnin, ne pa zaradi dejanske izvedbe arondacije kot prisilnega ukrepa. Dodaja tudi, da navedene okoliščine še ne pomenijo, da je šlo za nedovoljeno ravnanje.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na sodno prakso v zvezi z navedeno določbo ZUP in navaja, da iz tožničinih navedb v postopku in pritožbi ne izhaja, da je bila arondacijska odločba izdana zaradi pritiska na arondacijsko komisijo ali ker bi jo stranke zavajale.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej med drugim navaja, da organ v ponovljenem postopku ni sledil navodilom sodišča in ni vsebinsko odločal o njeni zahtevi. Ni presojal njenih trditev in dokazov, niti ni ugotovil dejanskega stanja, temveč je ostal na ravni splošnosti, zato obrazložitev izpodbijane odločbe ne izpolnjuje standarda obrazloženosti.

5. Meni, da gre v tem primeru za prostovoljen prenos lastnine, zato ga ni mogoče šteti za prisilno podržavljenje, čeprav je bila formalno sprejeta arondacijska odločba. Organ bi se moral opredeliti do njenih navedb v vlogah z dne 21. 8. 2015 in 6. 10. 2015 ter preučiti predložene dokaze. Med drugim trdi in dokazuje, da je 3. 8. 1964 A.A. na Kmetijsko gozdarsko posestvo ... (v nadaljevanju KGP...) poslal ponudbo za prodajo svojih nepremičnin, da je 4. 8. 1964 Oddelek za investicije KGP... obravnaval njegovo ponudbo in predlagal nakup osnovnega sredstva, da je Delavski svet na seji 8. 8. 1964 sprejel sklep za nakup po ponudbeni ceni 4.700.000 din, pri čemer naj bi se plačilo izvršilo po arondacijskem postopku, in da je KGP... na Komisijo za arondacije pri Občinski skupščini ... naslovil predlog za uvedbo arondacijskega postopka. Meni, da je na prvi pogled jasno, da je bil postopek arondacije uveden šele potem, ko je bil med akterjema že dosežen sporazum o obsegu zemljišč, višini odškodnine in načinu prenosa zemljišč, zato je v resnici šlo za prostovoljen dogovorjen prenos lastninske pravice, ne pa za prisilnega.

6. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-75/92 in trdi, da ta opozarja na to, da se je v praksi v nekaterih občinah arondacija izvajala tako, da so se arondanti in upravičenci arondacije dogovorili za prenos zemljišč v državno last prostovoljno in se hkrati sporazumeli tudi o plačilu ustrezne odškodnine. Arondacijska odločba je bila tako zgolj fiktivna, saj so na tak način stranke lahko pridobile določene ugodnosti kot npr. neplačilo prometnega davka. Ustavno sodišče je za tak primer reklo, da ga ni mogoče šteti za prisilno podržavljenje. Trdi, da gre v tem primeru prav za tak primer in da je odškodnina za pripojena zemljišča zato dejansko kupnina. Trdi še, da je bil A.A. poznavalec zemljiškoknjižnih prenosov, saj je bil dolgoletni zemljiškoknjižni referent. Da gre v tem primeru za nakup oziroma prodajo nepremičnin in ne za ukrep prisilnega podržavljenja, naj bi izhajalo tudi iz notarsko overjenih izjav B.B., ki je bil pri KGP... vodja investicij, C.C., ki je bil pri KGP računovodja, D.D. in E.E., ki sta bila zainteresirana za nakup kmetije, ter iz izpovedb tožnice in F.F. na ustni obravnavi 9. 11. 2017.

7. Trdi, da je v tem primeru nedovoljeno ravnanje fiktivni predlog za izvedbo arondacijskega postopka, ki ga je 22. 8. 1964 KGP ... naslovila na Komisijo za arondacijo in na podlagi katerega je ta komisija izdala arondacijsko odločbo. S predlogom in prilogami (cenilni zapisnik hiše in gospodarskega poslopja, dva izvlečka iz zemljiške knjige in zapisnik zemljišč, iz katerega je razviden trikratni katastrski dohodek kmetijskih zemljišč) je bila komisija s strani vlagatelja predloga zavedena, saj ni šlo za izvedbo arondacije kot prisilnega ukrepa, temveč dejansko za nakup oziroma prodajo nepremičnin, kar je podvrženo plačilu davka na promet nepremičnin, ki pa se ga pri arondaciji ne plača. Meni, da gre za zlorabo pravic z namernim zavajanjem uradne osebe oziroma organa. Da je to ravnanje preraslo stopnjo nedovoljenosti, pa izhaja iz zatrjevanega dejanskega stanja. Navedeno se kot posebej zavržno kaže v luči današnjega časa, ko nekdo, ki je sicer prejel kupnino za prodane nepremičnine po ceni, ki jo je sam postavil, želi z denacionalizacijskim zahtevkom zaradi izdaje fiktivne arondacijske odločbe še dodatno „zaslužiti“, pa čeprav s povzročanjem novih krivic drugim osebam, kar ni v skladu s cilji in namenom Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

8. Sodišču predlaga, naj izvede predlagane dokaze, tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani akt odpravi ter samo odloči o stvari, saj je prvostopenjski organ potem, ko je bil upravni akt že enkrat odpravljen, izdal novega v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča in z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.

9. Sodišče je tožbo vročilo toženki in stranki z interesom G.G., ki v svojih odgovorih tožbi oporekata. Stranka z interesom pa še opozarja, da tožnica v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta.

10. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 5. 7. 2018 dodatno pojasnjuje svoje trditve, da je šlo za prodajo nepremičnine. V zvezi s tem tudi navaja, da je toženkin odgovor na tožbo v nasprotju z njenimi navedbami v postopku denacionalizacije, v katerem ima položaj zavezanke, saj se je tam pridružila tožničinim stališčem, da je denacionalizacijski zahtevek neutemeljen.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Uvodoma sodišče stranki z interesom pojasnjuje, da mora biti vrednost spornega predmeta v tožbi določena le v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ničnost arondacijske odločbe, kar je predmet upravnega spora v tej zadevi, pa ni tak primer.

13. Niso utemeljene tožbene trditve, da upravni organ v ponovnem postopku ni sledil napotilom sodišča iz sodbe I U 951/2016 z dne 30. 5. 2017 in da je izpodbijana odločitev (ostala) neobrazložena. Sodišče je z navedeno sodbo tožničini tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, ker je prvostopenjski organ obstoj uveljavljenega ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP zavrnil, ne da bi se opredelil do tožničinih navedb in dokazov, temveč je le povzel zakonsko dikcijo ničnostih razlogov, te pomanjkljivosti pa ni odpravil niti drugostopenjski organ. Drži sicer, da tudi prvostopenjska odločba, izdana v ponovnem postopku, nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih, vendar pa je v skladu s pooblastili iz tretjega odstavka 248. člena ZUP to pomanjkljivost v ponovnem postopku odpravil drugostopenjski organ, ki se je opredelil do pravno relevantnih navedb tožnice in navedel razloge za odločitev.

14. Po presoji sodišča drugostopenjski organ, ob sklicevanju na uveljavljeno sodno prakso in analizi tožničinih navedb v postopku, pravilno sklene, da ni podan uveljavljani ničnostni razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

15. Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo, katerega uveljavljanje ni časovno omejeno. Zato in zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo (skladno s prvim odstavkom 281. člena ZUP se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nične odločbe nastale), so ničnostni razlogi v zakonu omejeni in natančno določeni ter jih je treba razlagati restriktivno.

16. Po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja.

17. V sodni praksi tega in Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da gre za tak primer le, če se je s kakšnim od nedovoljenih dejanj iz navedene določbe ZUP vplivalo oziroma skušalo vplivati na organ, da je sprejel sporno odločitev (npr. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 318/2006). Pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje mora biti torej naperjeno zoper uradno osebo tako, da vpliva na njeno voljo, da izda drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če takega pritiska, izsiljevanja ali drugega nedovoljenega ravnanja ne bi bilo (npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 1750/2006). Razlog za ničnost zato ni kakršnokoli nedovoljeno ravnanje, temveč le tako, ki je bilo naperjeno zoper uradno osebo organa, tako da je bila ta prav zaradi tega nedovoljenega ravnanja prisiljena ravnati tako, kakor sicer ne bi, to je, da je izdala drugačno odločbo, kot bi jo sicer izdala, če takšnega ravnanja ne bi bilo.

18. Drugostopenjski organ je pravilno presodil, da tožnica ne zatrjuje nedovoljenega ravnanja v navedenem smislu. S trditvami o prostovoljnem prenosu lastnine in izvedbi arondacije zgolj zaradi izogibanja plačila davka tožnica namreč ne zatrjuje takega ravnanja, ki bi bilo naperjeno zoper komisijo za arondacijo oziroma ki bi na kakršenkoli način vplivalo na njeno voljo, temveč kvečjemu razloge, ki so bili povod za to, da je KGP... vložilo arondacijski predlog. S trditvijo, da v posledici prostovoljnega prenosa lastnine ne gre za prisilno podržavljenje, in s tem povezanim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča U-I-75/92 z dne 31. 3. 1994, pa tožnica v bistvu uveljavlja razloge za neutemeljenost denacionalizacijskega zahtevka, kar pa ni predmet obravnavanega postopka.

19. Tožnica ne more uspeti niti s trditvami, da je bila komisija s predlogom za izdajo arondacijske odločbe zavedena oziroma da je bil ta predlog fiktiven. Ker mora biti, kot že rečeno, nedovoljeno ravnanje usmerjeno na organ tako, da vpliva na njegovo voljo in da v posledici tega sprejme drugačno odločitev, bi morala tožnica zlorabo pravic z namernim zavajanjem zatrjevati vsaj z navedbami, da so bile v arondacijskem predlogu neresnične navedbe ali da so bili komisiji predloženi neresnični podatki, na podlagi oziroma zaradi katerih je (glede na pogoje, ki so določeni v določbah V. poglavja Zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, Ur. l. FLRJ, št. 43/59) izdala arondacijsko odločbo, ki je sicer ne bi izdala, ter vse to tudi dokazati. Tega pa tožnica že na trditveni ravni ni storila.

20. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker po povedanem v tožbi navedena dejstva in dokazi za odločitev v zadevi niso pravno pomembni, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 19/99
• VSL sodba I Cp 2977/2015
• VSL sodba II Cp 3123/2009