UPRS Sodba I U 94/2018-12

Jedro

Stroški gradnje komunalnih vodov za individualno priključitev objekta, ki ne predstavljajo javnega komunalnega omrežja in stroški fizične priključitve objekta na obstoječo komunalno opremo, pa niso predmet odmere komunalnega prispevka in niso vključeni v odmerjeni znesek komunalnega prispevka. To pa pomeni, da je stroške individualnih priključkov (ki se potem sicer priključijo na javno infrastrukturo) dolžan nositi sam investitor, torej v tem primeru tožnik. Tožniku pa je bil tudi zaračunan komunalni prispevek za opremo, ki jo je dolžna zagotavljati lokalna skupnost (torej vodovod, kanalizacija, javna razsvetljava, ceste, objekti ravnanja z odpadki, odprte javne površine), ne pa druga oprema, ki jo je tožnik tudi sam zgradil (tj. priključek na elektriko in javno telekomunikacijsko omrežje).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku na podlagi 79. in 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine ... (v nadaljevanju Odlok) po uradni dolžnosti odmeril komunalni prispevek v višini 18.472,50 EUR zaradi gradnje prizidka k poslovnemu objektu na Novem mestu, na zemljiščih s parc. št. 675/17, 556/9 in 557/1, k.o. ... Poleg tega je organ določil še rok in način plačila komunalnega prispevka ter ugotovil, da stroškov postopka ni.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ prejel obvestilo upravne enote o gradnji prizidka k poslovnemu objektu investitorja - tožnika. Glede na določbe Odloka se komunalni prispevek odmeri od dejanske opremljenosti objekta, prizidek pa je del objekta, zato se zanj upošteva dejanska opremljenost objekta s posamezno vrsto komunalne opreme. Objekt ima možnost priključka na prometno omrežje (C2) - opremljeno območje naselje ..., kanalizacijsko omrežje (K2) - opremljeno območje, vodovodno omrežje (V2) - opremljeno območje, objekte ravnanja z odpadki (KOM) in odprte javne površine (JP) - območje naselja ... V nadaljevanju organ povzema način obračuna komunalnega prispevka, določenega v 8. - 11. člena Odloka in izrecno navaja, da v tem primeru spremembo neto tlorisne površine predstavlja prizidek k poslovnemu objektu, ki se postavi na obstoječi gradbeni parceli in ima neto tlorisno površino 403,00 m2. Višina komunalnega prispevka, ki predstavlja pozitivno razliko med obstoječim in novim stanjem, se izračuna od povečanja neto tlorisne površine prizidka.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da 2. člen Odloka našteva primere odmere komunalnega prispevka, kamor sodi tudi ta primer, ko investitor gradi prizidek k obstoječemu objektu, torej povečuje neto tlorisno površino objekta. Iz dopisa z dne 13. 9. 2010, na katerega se tožnik sklicuje, pa ne izhaja, da se priznajo določeni fizični osebi vlaganja v infrastrukturo, ker to tudi ni mogoče. Plačilo stroškov izdelave zazidalnega načrta tožnika ne odvezuje obveznosti plačila komunalnega prispevka. Občina pa odmerja komunalni prispevek le za komunalno opremo v pristojnosti lokalne skupnosti. Glede ostalih priključkov (vodovodni priključek, priključek za kanalizacijo, javno razsvetljavo, odpadke in javne površine), ki jih je tožnik izvedel, pa je treba ločiti, ali gre za individualni priključek ali del javne infrastrukture. Območje gradnje pa se nahaja v območju urejanja, tožniku pa za pridobitev gradbenega dovoljenja ni bilo treba zgraditi del javnega komunalnega omrežja. Tudi plačilo spremembe namembnosti ne vpliva na odmero komunalnega prispevka. Mestna občina ... pa ni lastnica komunalne infrastrukture - ceste, ki so jo zgradili tožnik in ostali soinvestitorji.

4. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Toženka je zaračunala tožniku komunalni prispevek na zemljišču, ki ga komunalno ni opremila in s komunalno opremo ni imela nobenega stroška. V kompleksu zemljišč, kjer se nahaja tudi nepremičnina tožnika, se nahajajo tudi zemljišča, ki so last A., B. in C. Ta kompleks zemljišč je bil brez cestišča, brez elektrike, vode, kanalizacije, razsvetljave in telekomunikacijskega omrežja. Za to območje ni bil izdelan niti zazidalni načrt. Solastniki (tudi tožnik) so dejansko kompleks komunalno uredili sami. Zazidalni načrt je financiral A.A., gradnjo cestišča vsi investitorji, kar so uredili tudi s pogodbo. Tožnik je sam plačal tudi celotno infrastrukturo - elektriko, vodovod, kanalizacijo, javno razsvetljavo in telekomunikacijsko omrežje. To je toženka tožniku priznala v dopisu iz leta 2010. Res je, da 14. člen Odloka zahteva sklenitev pogodbe o opremljanju, če pa te ni, pa to ne pomeni, da toženka, ki v komunalno opremo ni nič vložila, lahko obračuna komunalno opremo investitorju, ki je zemljišče sam komunalno opremil. Takemu obračunu nasprotuje tudi 79. člen ZPNačrt, posledično pa tudi Odlok. Ker pa je tožnik komunalni prispevek že plačal, zahteva s to tožbo tudi vračilo neupravičeno plačanega komunalnega prispevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi nazaj. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in naloži toženi vračilo plačanega komunalnega prispevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2017 dalje in povračilo stroškov postopka.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo ponovila razloge odločb, navedla, da zgrajena komunalna oprema s strani investitorja na območju ... ni zajeta v Program opremljanja za obstoječo komunalno opremo, zato investitorju ne more biti in tudi ni bila ponovno zaračunana. Odmerjen mu je komunalni prispevek za obstoječo prometno, vodovodno, kanalizacijsko omrežje, na katero se navezuje komunalna oprema, ki jo je zgradil z ostalimi investitorji na tem območju ter za javno razsvetljavo in odpadke. Ceste so pa last družbe A. Občina pa je vedno pripravljena skleniti pogodbo o opremljanju. Naknadno je toženka poslala sodišču še sklep o popravi pomote prvostopne odločbe, ki je bil vročen tudi tožniku. Sodišču je predlagala, naj tožbo zavrne, priglasila je stroške postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena tega zakona je občina dolžna zagotavljati gradnjo komunalne opreme, po drugem odstavku istega člena pa se ta oprema financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov. Občina je upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec – v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki naj bi se na novo priključil na komunalno opremo – plača občini (prvi odstavek 79. člena in 80. člen ZPNačrt).

8. Občina je torej tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt). Po prvem odstavku 76. člena ZPNačrt je obračunsko območje posamezne komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe. Šteje se torej, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katero je mogoče izvesti priključke, in s tisto, ki jo je mogoče uporabljati v obračunskem območju, v katerem se nahaja zemljišče zavezanca za plačilo komunalnega prispevka.

9. Komunalni prispevek se odmerja za potrebe gradnje (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt), kot tudi zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt).

10. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila ta izdana po pozivu upravne enote prvostopnemu organu na odmero komunalnega prispevka zaradi izdaje gradbenega dovoljenja tožniku za gradnjo prizidka k poslovnemu objektu. Tožnik ugovarja, da mu je bil zaračunan komunalni prispevek za komunalno opremo, ki je občina ni zgradila in torej s tem ni imela nobenega stroška. Kot že povedano, se komunalni prispevek lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. V Odloku (Uradni list RS, št. 62/10 in nadaljnji) so določena obračunska območja obstoječe komunalne opreme in prikazana v kartografskem delu programa opremljanja. Obravnavano tožnikovo zemljišče se nahaja v območju, kjer glede na Program opremljanja jasno izhaja, da se mora za to območje zaračunati prispevek za že obstoječo komunalno opremo, ki pa ne obsega komunalne opreme, zgrajene s strani tožnika s soinvestitorji, saj ta v Program opremljanja ni zajeta, česar tudi tožnik ne zatrjuje.

11. Tožnik ta ugovor dodatno utemeljuje, da se obravnavano zemljišče nahaja v kompleksu zemljišč, za katerega ni bilo sprejetega niti zazidalnega načrta (ki ga je financiral sam tožnik), in katerega so skupaj komunalno opremili tožnik z ostalimi soinvestitorji A., B., C., konkretno z gradnjo cestišča, kar so tudi uredili s pogodbo, tožnik pa je sam plačal opremljenost z elektriko, vodovodom, kanalizacijo, javno razsvetljavo in telekomunikacijskim omrežjem.

12. Najprej sodišče tožniku pojasnjuje (in kot mu je pojasnil že drugostopni organ), da ga plačilo izvedbe zazidalnega načrta ne odvezuje obveznosti plačila komunalnega prispevka glede na (zgoraj citirane) določbe ZPNačrt, ki so pravna podlaga za obravnavani primer. Kot pa potrjujejo podatki spisa, tožnik infrastrukture ni zgradil v sodelovanju s toženko (tj. na podlagi pogodbe o opremljanju na podlagi 14. člena Odloka), zgrajena infrastruktura pa tudi ni bila predana v last občini, kar med strankama ni sporno (izključni lastnik cest, ki so jih zgradili soinvestitorji, je (glede na njihov dogovor, ki se nahaja v spisu) A.). Stroški gradnje komunalnih vodov za individualno priključitev objekta, ki ne predstavljajo javnega komunalnega omrežja in stroški fizične priključitve objekta na obstoječo komunalno opremo, pa niso predmet odmere komunalnega prispevka in niso vključeni v odmerjeni znesek komunalnega prispevka (15. člen Odloka). To pa pomeni, da je stroške individualnih priključkov (ki se potem sicer priključijo na javno infrastrukturo) dolžan nositi sam investitor, torej v tem primeru tožnik. Tožniku pa je bil tudi zaračunan komunalni prispevek za opremo, ki jo je dolžna zagotavljati lokalna skupnost (torej vodovod, kanalizacija, javna razsvetljava, ceste, objekti ravnanja z odpadki, odprte javne površine), ne pa druga oprema, ki jo je tožnik tudi sam zgradil (tj. priključek na elektriko in javno telekomunikacijsko omrežje). Da bi toženka tožniku priznala zgrajeno infrastrukturo in z njo povezane stroške, pa tudi ne izhaja iz dopisa z dne 13. 9. 2010 (sestavljen s strani toženke oziroma njenega oddelka - op. sod.), temveč je iz njega razvidno, da je A.A. zgradil infrastrukturo, ki jo je določal odlok o zazidalnem načrtu (torej ne Odlok - op. sod.) in kar je bil pogoj za pridobitev uporabnega dovoljenja za objekt v njegovi lasti, da občini celotna infrastruktura ni bila predana v last in upravljanje, da pa predlagajo, da se investitorjevi nastali stroški upoštevajo pri nadaljnji izgradnji infrastrukture na tem območju, kar se lahko uredi v dogovoru z ostalimi lastniki, kot že predlagano na sestanku 24. 8. 2010. Kot že povedano zgoraj, so zgrajene ceste po dogovoru investitorjev (med njimi tudi tožnika) pripadle v izključno last družbe A., da pa bi bil sklenjen še kakšen dodaten dogovor, pa tožnik ne navaja.

13. Glede na to je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je na zakonu utemeljena.

14. Sodišče je o zadevi odločilo po opravljeni nejavni seji (59. člen ZUS-1) in ne po opravljeni glavni obravnavi, ker ta ni bila predlagana, predlagani dokazi pa so del upravnega spisa, v katerega je sodišče vpogledalo pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta.

15. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, ni sledilo tožbenemu predlogu, da toženki naloži vračilo izterjanega zneska.

16. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika in toženke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 89/2020-15
• sodba IV U 268/2009
• UPRS Sodba I U 1277/2016-8