UPRS Sodba I U 967/2018-8

Jedro

V obravnavnem primeru je tožnik že v upravnem postopku zatrjeval, da se s sklenitvijo pogodbe njegovo premoženjsko stanje in premoženjsko stanje njegove žene ni v ničemer spremenilo in da iz naslova sklenjene pogodbe ne prejemata nobenih rednih prejemkov, ne denarnih, ne v naravi. Kljub temu, da bi lahko bistveno vplivala na odločitev, se toženka do teh navedb ni opredelila, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Črnomelj št. 130-97/2014-48 z dne 31. 5. 2017 in sklep istega organa št. 130-97/2014-49 z dne 7. 6. 2017 se odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Črnomelj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da tožnik kot vojni veteran od 1. 4. 2014 dalje nima pravice do veteranskega dodatka, da se s to odločbo, z veljavnostjo od 1. 4. 2014 naprej nadomesti odločba o priznanju pravice do veteranskega dodatka 130-97/2014-6 z dne 12. 8. 2014 ter da stroškov postopka ni. Z izpodbijanim sklepom je zavrnila zahtevo tožnikove pooblaščenke za povrnitev stroškov postopka (1. točka izreka) in odločila, da z izdajo tega sklepa niso nastali dodatni stroški (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožniku 12. 8. 2014 izdana (prevedbena) odločba o priznanju pravice do veteranskega dodatka. Po njeni izdaji je toženka izvedela za pravni posel, ki so ga sklenili tožnik, tožnikova žena in njuna sinova ter vpogledala v Notarski zapis opr. št. 126/14 z dne 26. 3. 2014. Ugotovila je, da ima sklenjen pravni posel vsebino preužitka, zato je v skladu s 1. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) s sklepom z dne 27. 8. 2015 postopek, končan z odločbo z dne 12. 8. 2014, obnovila. Pri ugotavljanju prejemka na družinskega člana je v ponovnem postopku upoštevala tožnikovo pokojnino in pokojnino njegove žene iz decembra preteklega leta in preužitek obeh, vsakega v višini 47,06 EUR. Pri določitvi višine preužitka je upoštevala mnenje izvedenca kmetijske stroke.

3. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila prejšnja odločba prvostopenjskega organa v sodnem postopku odpravljena, zato je tožnikova pooblaščenka zahtevala stroške, ki so ji nastali v upravnem postopku. Prvostopenjski organ je z odločbo, ki je prav tako izpodbijana v tem upravnem sporu (št. 130-97/2014-48 z dne 31. 5. 2017 z dne 31. 5. 2017), ponovno odločil v tožnikovo škodo, zato mu povrnitev stroškov po drugem odstavku 113. člena ZUP ne pripada.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in sklep.

5. Tožnik se z navedeno odločbo ne strinja, saj meni, da ni pravilna in zakonita. Navaja, da je bil sklep o obnovi postopka z dne 27. 8. 2015 izdan brez njegovega sodelovanja. Prvostopenjski organ je tudi napačno razumel in razlagal vsebino izročilne pogodbe z dne 26. 3. 2014. Napačna je ugotovitev prvostopenjskega organa, da iz vsebine izročilne pogodbe izhaja, da si je tožnikova zakonska partnerka, izročevalka Vera Biličić, z izročilno pogodbo izgovorila preužitek, ki bi ga bilo mogoče šteti za redni osebni prejemek iz naslova preživljanja. Vera Biličić in tožnik živita v hiši, v kateri sta si izgovorila pravico do dosmrtnega brezplačnega bivanja, posesti in uporabe nepremičnine, ki predstavlja hišo, ki sta jo zasedala in uporabljala pred sklenitvijo sporne pogodbe in jo zasedata še sedaj, vse v enakem obsegu kot pred sklenitvijo te pogodbe.

6. V nadaljevanju poudarja razlike med pogodbo o preužitku in izročilno pogodbo. Pri slednji gre za enostransko dednopravno pogodbo, sklenjeno med najožjimi družinskimi člani, pogodba o dosmrtnem preživljanju in preužitkarska pogodba pa ustvarjata dvostransko, tvegano in odplačno obveznostno razmerje. Ključno je, da je pri navedenih dveh pogodbah razpolaganje z nepremičninami odloženo do smrti lastnika, v obravnavani zadevi pa je sin kot prevzemnik premoženje pridobil s sklenitvijo pogodbe.

7. Tožnik se sklicuje tudi na stališče upravne prakse, da je treba določbo 46. člena ZVojI razlagati v povezavi z določbami drugih členov tega zakona in upoštevati tudi namen, za katerega se daje invalidski ali veteranski dodatek. Glede na določbo 41. člena ZVojI se namreč invalidski dodatek daje, da se zagotovi reden prejemek v denarju za preživljanje vojnega veterana in tudi za preživljanje njegovih vzdrževanih družinskih članov.

8. Podrejeno tožnik izpostavlja še, da tudi ob sicer napačnem enačenju pravne narave omenjenih pogodb ni mogoče zaključiti, da je prejel prejemke, ki vplivajo na osnovo za določitev veteranskega dodatka. Med strankami je bila 26. 3. 2014 dogovorjena izročilna pogodba. Vsebina izročilne pogodbe daje pravico, ki pripada staršem v razmerju do otrok, ki pa je odložena in še ni nastopila. Po 124. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Četudi bi bila sklenjena pogodba o preužitku, kar ni, bi bila takšna obveznost otroka prioritetna in je seveda ni mogoče šteti za odplačno dajatev in storitev prevzemnika po 564. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

9. V obravnavani zadevi se z ženo v celoti preživljata z lastnimi sredstvi, imata tudi lastno gospodinjstvo, ki ga bosta obdržala. S pogodbo se njuno premoženjsko stanje ni nič spremenilo. Pomoč in postrežba je vezana na primer bolezni in starostne onemoglosti, torej na pogoj, ki še ni nastopil. Ker si Vera Biličić z izročilno pogodbo ni izgovorila preužitka, ki bi ga bilo mogoče šteti za redni osebni prejemek iz naslova preživljanja, dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, spremembo drugostopenjske odločbe v stroškovnem delu in povrnitev stroškov postopka. Posledično predlaga tudi odpravo izpodbijanega sklepa.

10. Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, ampak se je zgolj sklicevala na pravne in dejanske ugotovitve, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlagala zavrnitev tožbe.

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je pri prejemkih, ki vplivajo na tožnikovo pravico do veteranskega dodatka, za tožnika in njegovo ženo upošteval preužitek, za vsakega v višini 47,06 EUR. Preužitek v omenjenem znesku je prvostopenjski organ upošteval kot posledico izročilne pogodbe in darilne pogodbe za primer smrti, sklenjene 26. 3. 2014 med tožnikovo ženo, tožnikom in sinovoma, ki naj bi pomenila materialne pravice tako za tožnika, kot tudi za njegovo ženo.

13. Sodišče ugotavlja, da je omenjeno pogodbo z dne 26. 3. 2014 prvostopenjski organ štel za novo dejstvo, zaradi česar je s sklepom z dne 27. 8. 2015 obnovil postopek priznanja in odmere veteranskega dodatka za tožnika. Ne glede na to, da se tožnik v tožbi sklicuje, da je bil sklep o obnovi postopka izdan brez njegovega sodelovanja in torej nezakonito, sodišče pojasnjuje, da je predmet presoje v tem upravnem sporu zgolj presojanje izpodbijane odločbe, ne pa tudi sklepa o obnovi postopka. Zoper slednjega je namreč imel tožnik ustrezno (samostojno) pravno sredstvo. Sodišče zato navedenega ugovora ni preizkušalo.

14. Utemeljen pa je tožnikov ugovor, da je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava v obravnavni zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

15. Pravilno je tožnikovo stališče, da je treba za ugotovitev, ali posamezen prejemek vpliva na pravico in višino invalidskega dodatka, določbo 46. člena ZVojI razlagati v povezavi z določbami drugih členov tega zakona, ki urejajo pravico do invalidskega dodatka, in pri razlagi upoštevati tudi namen, za katerega se daje invalidski dodatek. Glede na določbe ZVojI se namreč invalidski dodatek daje zato, da se upravičencu zagotovi reden prejemek v denarju za njegovo preživljanje in tudi za preživljanje njegovih vzdrževanih družinskih članov. Ob takšni razlagi pa se po določbah 46. in 47. člena ZVojI upoštevajo vsi redno prejeti dohodki in prejemki v naravi in denarju, ki so obdavčljivi z dohodnino, in osebni prejemki, ki niso obdavčljivi, razen tistih, ki so izrecno izvzeti.

16. Zato je, ne glede na to, ali je z obravnavano izročilno pogodbo dogovorjene obveznosti prevzemnika šteti za preužitek, za ugotavljanje pravice in višine invalidskega oziroma veteranskega dodatka pomembna tudi okoliščina, ali na podlagi te pogodbe v obravnavnem obdobju dejansko tudi prihaja do rednega prejemanja dohodkov in prejemkov (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 239/98 z dne 20. 12. 2001).

17. Navedeno pomeni, da se na spremembo v višini prejemkov ni mogoče sklicevati le na okoliščine, na podlagi katerih bi do spremembe v prejemkih hipotetično lahko prišlo (pogodbena zaveza nuditi vso potrebno oskrbo, pomoč in postrežbo), ampak je treba konkretno ugotoviti, da je zaradi takšnih okoliščin dejansko že prišlo do spremembe v prejemkih, ki jih oseba redno prejema v denarju ali naravi, in natančno ugotoviti višino te spremembe in posledično, ali vpliva na dodeljeno pravico.

18. V obravnavnem primeru je tožnik že v upravnem postopku zatrjeval, da se s sklenitvijo pogodbe njegovo premoženjsko stanje in premoženjsko stanje njegove žene ni v ničemer spremenilo in da iz naslova sklenjene pogodbe ne prejemata nobenih rednih prejemkov, ne denarnih, ne v naravi. Kljub temu, da bi lahko bistveno vplivala na odločitev, se toženka do teh navedb ni opredelila, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Pri tem sodišče zaradi učinkovitega vodenja ponovnega postopka zgolj pripominja, da med redne prejemke ni mogoče šteti hipotetičnega izračuna stroškov za izročene nepremičnine, ki naj bi jih od prehoda lastninske pravice dalje kril prevzemnik, niti hipotetičnega izračuna vrednosti hrane in pijače, za katero nihče niti ne trdi, da naj bi jo izročevalec mesečno zagotavljal tožniku in njegovi ženi.

19. Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, zato jo je sodišče odpravilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Posledično je sodišče odpravilo tudi izpodbijani sklep, saj je vezan na odločbo, ki je bila s to sodbo odpravljena. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotovilo, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Poleg tega Z odločitvijo sodišča se ipso lege šteje za odpravljeno tudi odločitev o stroških pritožbenega organa, zato bo moral upravni organ v ponovljenem postopku ponovno odločati tudi o stroških upravnega postopka.

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo in sklep odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1066/2018-7
• Sklep I Up 239/98
• UPRS sodba IV U 259/2014