UPRS Sodba I U 2377/2017-11

Jedro

Na podlagi, res v trenutku odločanja razveljavljenih odločb Upravne enote Trebnje, izdanih v postopku omejitve lastninske pravice v javno korist, je organ zaključil, da je bil postopek za pridobitev služnosti začet in v teku, kar po stališču organa pomeni akte iz osmega odstavka 473. člena EZ-1. Sodišče meni, da je z navedeno ugotovitvijo, ki jo je izpeljal iz razveljavljenih odločb in je tožnici niti ne prerekata (v smislu obstoja teh aktov), organ pravilno ugotovil podanost pravice graditi v smislu prvega odstavka 56. člena ZGO-1.

Pri presoji določb EZ-1 v zvezi z obsegom varovalnega pasu, kot izkazane pravice graditi, sodišče meni, da je na podlagi določbe 468. člena EZ-1 določen največji obseg varovalnega pasu. Na podlagi besedne razlage določbe tretjega odstavka 474. člena EZ-1, ki vsebuje pogoj glede obsega „največ v širini varovalnega pasu za določeno vrsto voda elektrike, kot je določen z 468. členom tega zakona oziroma največ v obsegu območja sprejetega prostorskega akta“, pa sodišče zaključuje, da je širina varovalnega pasu, na katerem je investitor upravičen izvrševati upravičenja, ki izhajajo iz vsebine določene služnosti v javno korist, lahko tudi manj kot določa 468. člen EZ-1. Z določbo 468. člena EZ-1 je služnostni upravičenec omejen zahtevati več kot je določeno, ne pa manj, kar za služnostni zavezanki pomeni manjšo obremenitev, za služnostnega upravičenca pa manjše območje, na katerem bo lahko izvrševal vsebino, z odločbo določene služnosti. Po mnenju sodišča tudi za služnosti v javno korist, ki se jih ustanavlja z odločbo državnega organa, velja načelo utesnjevanja služnosti, ustanavlja se jih le v obsegu, kolikor dopuščata njihov namen in narava, glede na predlog služnostnega upravičenca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo izdala investitorju A. d.d. gradbeno dovoljenje za daljnovod ..., odsek .... V obrazložitvi se glede zemljišč v lasti tožnic in v zvezi z ugovorom, da stvarna služnost izgradnje daljnovoda v korist služnostnega upravičenca A. ne obstoji, ker sta bili razveljavljeni prvostopenjski odločbi Upravne enote Trebnje ter posledično predlagatelj ne izkazuje več pravice graditi, sklicuje na četrto alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) ter zadnjo alinejo prvega odstavka 475. člena Energetskega zakona (EZ-1), da investitor izkazuje pravico graditi tudi na podlagi sklepa pristojnega upravnega organa iz osmega odstavka 473. člena EZ-1, saj iz razveljavljenih odločb izhaja, da je začet postopek za pridobitev služnosti v javno korist. Glede navedb o negativnem vplivu daljnovoda na zdravje opozarja, da je investitor predložil poročilo o vplivih na okolje, Agencija RS pa je izdala okoljevarstveno soglasje 35402-40/2011-73 z dne 12. 11. 2012, na poziv upravnega organa pa dne 29. 6. 2017 še sklep št. 35401-11/2017-3, v katerem ugotavlja, da predmetni PGD ustreza projektnim pogojem okoljevarstvenega soglasja. Glede pripomb tožnic, da je investitor pridobil stvarno služnost na nepremičninah le v širini 10 metrov od osi energetskega voda, kar naj bi bilo v nasprotju z določbami 468. člena EZ-1, navaja, da navedeni člen določa širine varovalnih pasov sistemov elektrike in predstavlja omejitev drugemu investitorju. Za postopek pridobitve gradbenega dovoljenja mora investitor izkazati dokazilo o pravici graditi v območju gradnje daljnovoda, v predloženem PGD pa je območje gradnje, skladno z načinom gradnje definirano kot pas širine 10 metrov na vsako stran od osi elektroenergetskega voda (skupaj 20 metrov), ki je razširjeno na območju gozdnih posegov. Glede pripombe, da je bilo okoljevarstveno soglasje izdano 12. 11. 2012, v času po izdaji, pa je prenehala veljati Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, namesto nje pa je stopila v veljavo nova uredba – Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, zaradi česar bi bilo treba pridobiti novo okoljevarstveno soglasje, meni da je predloženo okoljevarstveno soglasje veljavno. Okoljevarstveno soglasje z dne 12. 11. 2012, je postalo pravnomočno dne 3. 9. 2013 in je sestavni del dovoljenja. Agencija RS za okolje pa je dne 29. 6. 2017 izdala sklep, v katerem ugotavlja, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ustreza projektnim pogojem za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje.

2. Tožnici v tožbi navajata, da je toženka nepravilno uporabila prvi odstavek 56. ZGO-1, ki določa dokazilo o pravici graditi. Jasno je, da je mogoče pravico graditi dokazovati zgolj s pravnomočno sodno ali upravno odločbo. V obravnavani zadevi pa sta bili odločbi prvostopenjskega organa v zvezi s služnostno pravico v javno korist razveljavljeni. Z razveljavitvijo tako investitor ne izkazuje pogoja pravice graditi. Toženka se sklicuje, da je pravica graditi izkazana tudi v skladu z osmo alinejo prvega odstavka 475. člena EZ-1, da je sklep pristojnega upravnega organa iz osmega odstavka 473. člena EZ-1 zadostno dokazilo o pravici graditi. Takšno naziranje je napačno, predvsem pa gre za prekomerno poseganje v pravice tožnic in pomeni kršitev 33. člena in je v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Takšno ravnanje pomeni prekomeren poseg v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave RS. Dejstvo, da je bil postopek uveden, ne pomeni, da bo v razlastitvenem postopku do omejitve lastninske pravice tudi prišlo. Priznanje pravice graditi na podlagi šele uvedenega razlastitvenega postopka pomeni, da lahko investitor gradi, preden je pravnomočno ugotovljeno, ali so izpolnjeni pogoji za poseg na zemljišče razlastitvenega zavezanca. Investitorju se torej dovoljuje gradnja, čeprav še ni jasno, ali je razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice dopustna in v kolikšnem obsegu. Vprašanje o vplivu daljnovoda na zdravje posameznikov ter na okolje je bistveno, zlasti ker je treba v skladu s prilogo 1 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, opraviti presojo vplivov na okolje. V predmetnem postopku je bilo soglasje izdano že 12. 11. 2012. Ker je od izdaje poteklo že 5 let, je vprašanje ali tako soglasje še zadostuje določbam o varovanju pred prekomernimi posegi. Sklicujeta se na določbo osmega odstavka 61. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Pet let od izdaje okoljevarstvenega soglasja bo poteklo dne 12. 11. 2017, od njegove pravnomočnosti pa se petletna doba izteče 3. 9. 2018, kar pomeni, da je vprašanje veljavnosti okoljevarstvenega soglasja brez dvoma na mestu. Ni jasno namreč, ali bo investitor v tem času pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje. Če ne, bo moral pridobiti novo okoljevarstveno soglasje. Investitor zahteva v postopkih pred upravno enoto stvarno služnost v obsegu 10-metrskga pasu levo in 10-metrskem pasu desno od osi nadzemnega elektroenergetskega voda. Takšen varovalni pas je v nasprotju z drugim odstavkom 468. člena EZ-1, ki določa 15-metrski pas na vsako stran. Ker investitor zahteva pridobitev služnosti zgolj v 20-metrskem varovalnem pasu ter, ker bi moral izkazati varovalni pas in pravico graditi na celotnem 30-metrskem širokem pasu, je stališče organa v nasprotju s stališčem v sodbi I U 1393/2015 z dne 26. 5. 2016. Iz te sodbe izhaja, da mora investitor izkazati pravico graditi za celotni varovalni pas. Varovalne pasove določa zakon in njihovega obsega investitor ne sme poljubno spreminjati. Stališče organa, da mora investitor za izdajo gradbenega dovoljenja izkazati zgolj pravico graditi v območju daljnovoda, je v nasprotju z EZ-1 in sodno prakso. Da investitor zahteva zgolj 20-metrski pas, izhaja iz priloženih sklepov Upravne enote Trebnje. Predlaga zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja oziroma podredno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, zahteva pa tudi stroške postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača ugovore tožnic v zvezi z neupoštevanjem določbe prvega odstavka 56. člena ZGO-1, v povezavi s 475. členom EZ-1 ter glede okoljevarstvenega soglasja. Sklicuje se na določbo 474. člena EZ-1, ki ne določa izrecno obsega služnosti, temveč določa, da je služnost vzpostavljena največ v širini varovalnega pasu za določeno vrsto voda elektrike, kot je določen s 468. členom EZ-1. Zakon določa torej zgolj maksimalne okvire obsega služnosti.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet upravnega spora je gradbeno dovoljenje, izdano investitorju A. d.d., za gradnjo daljnovoda ..., ki poteka tudi po zemljiščih tožnic. Tožnici ugovarjata, da je organ napačno uporabil prvi odstavek 56. člena ZGO-1, ko je za dokazilo o pravici graditi, na podlagi zadnje alineje te določbe, ki določa, da za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu velja tudi druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini, v skladu z zadnjo alinejo prvega odstavka 475. člena EZ-1 štel, da je pravica graditi izkazana s sklepom pristojnega upravnega organa iz osmega odstavka 473. člena EZ-1 o uvedbi postopka razlastitve oziroma s potrdilom, da je začet postopek za pridobitev služnosti v javno korist.

6. Namreč na podlagi, res v trenutku odločanja razveljavljenih odločb Upravne enote Trebnje, izdanih v postopku omejitve lastninske pravice v javno korist, je organ zaključil, da je bil postopek za pridobitev služnosti začet in v teku, kar po stališču organa pomeni akte iz osmega odstavka 473. člena EZ-1. Sodišče meni, da je z navedeno ugotovitvijo, ki jo je izpeljal iz razveljavljenih odločb in je tožnici niti ne prerekata (v smislu obstoja teh aktov), organ pravilno ugotovil podanost pravice graditi v smislu prvega odstavka 56. člena ZGO-1. Sodišče ne sledi tožnicama, da je z ureditvijo, po kateri se šteje, da je pravica graditi izkazana že v skladu z določbo osme alineje prvega odstavka 475. člena EZ-1, kršena določba 33. člena Ustave RS. Lastninska pravica se na podlagi ustave lahko omeji – 69. člen Ustave, ki ureja razlastitev v primerih podane javne koristi, ki pa mora biti že ob uvedbi (začetku) postopka razlastitve izkazana (organ mora ta preizkus opraviti). Kolikor pa bi v nadaljevanju prišlo do situacije, kot jo tožnici omenjata, da služnost v javno korist ne bi bila ustanovljena z odločbo upravnega organa, bi lahko tožnici izkoristili pravna sredstva določena v upravnem postopku, pa tudi kot lastnici zemljišč, ki niso obremenjene s služnostjo, v civilnem postopku. Posledično, ker sodišče ne meni, da je z zadnjo alinejo prvega odstavka 475. člena EZ-1 postavljen „bolj ohlapen“ pogoj za izkazovanje pravice graditi kot v drugih primerih (kar tudi ni res, saj je podobna ureditev predvidena tudi v drugih zakonih), ne meni tudi, da je ureditev in stališče toženke v nasprotju določbo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

7. Tožnici ugovarjata tudi pravilni presoji vplivov daljnovoda na zdravje posameznikov in okolja. Na podlagi Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, je treba v skladu s Prilogo I opraviti presojo vplivov na okolje za visokonapetostne vode za nadzemni in podzemni prenos električne energije in visokonapetostne transformatorske postaje. Okoljevarstveno soglasje, na katero se je oprl organ, je bilo izdano 12. 11. 2012. Tožnici na podlagi osmega odstavka 61. ZVO-1, ki določa, da okoljevarstveno soglasje preneha veljati, če nosilec posega v petih letih od njegove pravnomočnosti ne začne izvajati posega v okolje ali ne pridobi gradbenega dovoljenja, če je to zahtevano po predpisih o graditvi objektov, zatrjujta, da ni jasno, ali bo investitor do 3. 9. 2018 (pet let od pravnomočnosti okoljevarstvenega soglasja) pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje, zato bo treba postopek izdaje gradbenega dovoljenja ponoviti. Sodišče določbe ne razlaga kot tožnici. Ob izdaji izpodbijanega akta 28. 9. 2017 še ni poteklo pet let od pravnomočnosti okoljevarstvenega soglasja, zato je organ, ki je dolžan izdati odločbo na podlagi dejanskega in pravnega stanja zadeve ob izdaji izpodbijane odločbe, pravilno štel, da okoljevarstveno soglasje še ni prenehalo veljati. Res je v času po izdaji okoljevarstvenega soglasja Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, iz leta 2006, prenehala veljati ter je namesto nje stopila v veljavo nova uredba, vendar iz nje ne izhaja, da bi določala neveljavnost okoljevarstvenih soglasij, ker so bila izdana po prejšnjih predpisih, drugače, kot določa osmi odstavek 61. člena ZVO-1. Je pa organ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pozval Agencijo RS za okolje, da potrdi skladnosti PGD s projektnimi pogoji za nameravani poseg, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje z dne 12. 11. 2012, Agencija RS za okolje pa je izdala sklep št. 35401-11/2007-3 z dne 29. 6. 2017, v katerem ugotavlja, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ustreza projektnim pogojem za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje.

8. Nadalje tožnici ugovarjata, da ker investitor zahteva stvarno služnost le v obsegu 10-metrskega pasu levo in 10-metrskega pasu desno od osi nadzemnega elektroenergetskega voda, torej da bo varovalni pas širok le 20 metrov, da je tako določen obseg varovalnega pasu v nasprotju z drugim odstavkom 468. člena EZ-1, ki v tretji alinei določa, da širina varovalnega pasu poteka na vsako stran od osi elektroenergetskega voda oziroma od zunanje ograje razdelilne ali transformatorske postaje, za nadzemni večsistemski daljnovod in razdelilne transformatorske postaje nazivne napetosti 110 KW in 35 KW 15 metrov. Tožnici torej menita, da bi varovalni pas in pravico graditi investitor moral izkazati na 30 metrov širokem pasu. V zvezi s stališčem o širini varovalnega pasu v obsegu 30 metrov, v povezavi z izkazano pravico graditi, se sklicujeta na sodbo sodišča I U 1393/2015. Sodišče ugotavlja, da je bila citirana sodba izdana v presoji odločbe, ki jo je organ izdal v ponovljenem postopku, v katerem bi se moral držati navodil sodišča, izraženih v sodbi I U 2286/11, ta sodba pa je bila izdana v pogojih veljave EZ. Pri presoji določb EZ-1 v zvezi z obsegom varovalnega pasu, kot izkazane pravice graditi, pa sodišče meni, da je na podlagi določbe 468. člena EZ-1 določen največji obseg varovalnega pasu. Na podlagi besedne razlage določbe tretjega odstavka 474. člena EZ-1, ki vsebuje pogoj glede obsega „največ v širini varovalnega pasu za določeno vrsto voda elektrike, kot je določen z 468. členom tega zakona oziroma največ v obsegu območja sprejetega prostorskega akta“, pa sodišče zaključuje, da je širina varovalnega pasu, na katerem je investitor upravičen izvrševati upravičenja, ki izhajajo iz vsebine določene služnosti v javno korist, lahko tudi manj kot določa 468. člen EZ-1. Z določbo 468. člena EZ-1 je služnostni upravičenec omejen zahtevati več kot je določeno, ne pa manj, kar za služnostni zavezanki pomeni manjšo obremenitev, za služnostnega upravičenca pa manjše območje, na katerem bo lahko izvrševal vsebino, z odločbo določene služnosti. Po mnenju sodišča tudi za služnosti v javno korist, ki se jih ustanavlja z odločbo državnega organa, velja načelo utesnjevanja služnosti, ustanavlja se jih le v obsegu, kolikor dopuščata njihov namen in narava, glede na predlog služnostnega upravičenca.

9. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 254/2017
• UPRS Sodba I U 833/2021-36
• UPRS sodba I U 1252/2013