UPRS Sodba I U 492/2017-8

Jedro

Bistveni pogoj za izrek inšpekcijskih ukrepov po 152. členu ZGO-1 je, da se gradnja izvaja brez ustreznega gradbenega dovoljenja, ki pa ga tožnika nesporno nista pridobila, in da okoliščin, ki jih navajata kot take, ki naj bi jima pridobitev gradbenega dovoljenja onemogočale, v inšpekcijskem postopku ni mogoče upoštevati.

Tožnika gradnje brez pravnomočnega oziroma dokončnega gradbenega dovoljenja niti ne bi smela začeti oziroma bi mogla graditi tak objekt, za katerega bi predhodno uspela pridobila gradbeno dovoljenje (gradnja katerega bi bila po prostorskih aktih dopustna); tako pa nesporno nista ravnala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnikoma kot inšpekcijskima zavezancema odredil, da morata na svoje stroške do 1. 5. 2017 v ... na zemljišču s parcelno številko 355/4 k.o. ... odstraniti delno odprt prizidek v tlorisu v "L" obliki, širine cca 3,3 m, z dolžinama krakov cca 9,35 m in 10 m, višine na jugozahodni strani cca 1,5 m, na jugozahodni strani cca 2,2 m, z enokapno streho, na jugovzhodni in jugozahodni strani lesenega objekta - kozolca, s podaljšanim zunanjim zidom na jugovzhodno stran v dolžini cca 9 m, ter vzpostaviti prejšnje stanje (v 1. točki izreka), odločil, da morata tožnika takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo navedenega objekta (v 2. točki izreka), za objekt izrekel tam navedene prepovedi (v 3. točki izreka), odločil, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah ali s prisilitvijo (v 4. točki izreka), da morata tožnika takoj po izpolnitvi obveznosti o tem obvestiti pristojnega inšpektorja (v 5. točki izreka) in navedel, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (v 6. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na inšpekcijskem pregledu 2. 7. 2015 ugotovil, da so na zemljišču s parcelno številko 355/4 k.o. ... v izvajanju gradbena dela ter da se oba pokrita objekta v izvajanju in oporni zid po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje po velikosti uvrščajo med nezahtevne objekte, za katere je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, ter da v evidenci Upravne enote Novo mesto v zadnjih dveh letih ni podatka o ustreznih gradbenih dovoljenjih. Organ pa je dalje ugotovil, da je Upravna enota Novo mesto 16. 12. 2015 z odločbo zavrnila vlogo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnih objektov, podpornega zidu in dveh nadstrešnic. Organ dalje navaja, da je gradbeni inšpektor na inšpekcijskem pregledu 12. 4. 2016 ugotovil, da sta tožnika nadaljevala z gradnjo. Gradbeni inšpektor je dalje ugotovil, da ne gre za gradnjo dveh nadstrešnic in opornega zidu, pač pa za objekt, za katerega bi tožnika morala pridobiti gradbeno dovoljenje v skladu s 3. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ker je objekt zgrajen brez predpisanega gradbenega dovoljenja, je to nelegalna gradnja po 2. členu ZGO-1. Tožnika sta bila z dopisom z dne 29. 4. 2016 seznanjena z ugotovitvami v postopku in pozvana, da se izrečeta o ugotovitvah ter odločilnih dejstvih in okoliščinah. Tožnika sta v dopisu z dne 10. 5. 2016 navajala, da je bila škarpa postavljena zaradi reševanja objektov oziroma premoženja pred plazom. Ko sta tožnika poskušala dobiti ustrezno dokumentacijo za legalizacijo posega, sta ugotovila, da je predmetno zemljišče v Občini A., kmetija pa spada v katastrsko občino ... Tožnika sta pri Občini B. že predlagala spremembo OPN, tako da bi bila namembnost zemljišča pravilno opredeljena, tako kot je v rabi že 112 let. Postopek je v teku, tako da je realno pričakovati, da bo OPN za Občino B. pripravljen skladno z dejansko situacijo in bo istočasno to zemljišče evidentirano v Občini B. Inšpekcijskemu organu sta predlagala, naj navedeno upošteva. Organ navaja, da navedbe tožnikov na odločitev v inšpekcijskem postopku zaradi nelegalne gradnje ne vplivajo. Za odločitev je bistveno le, če je za gradnjo izdano ustrezno gradbeno dovoljenje, tega pa tožnika kot investitorja ne zatrjujeta. Gradbeni inšpektor v postopku tudi ni ugotovil okoliščin, ki bi omogočale gradnjo objektov brez gradbenega dovoljenja na podlagi četrtega odstavka 1. člena ZGO-1. Organ zaključno navaja, da odločitev o odstranitvi objekta ter ustavitvi gradnje temelji na 152. členu ZGO-1, da so prepovedi izrečene na podlagi 158. člena ZGO-1 ter da je opozorilo o izvršbi izrečeno na podlagi tretjega odstavka 148. člena ZGO-1. Pritožba zoper odločbo gradbenega inšpektorja ne zadrži njene izvršitve na podlagi tretjega odstavka 146. člena ZGO-1.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 20. 2. 2017 odločitev v izpodbijani prvostopenjski odločbi dopolnilo z ugotovitvijo, da bo o stroških prvostopenjskega postopka izdan poseben sklep, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo.

3. Tožnika v tožbi navajata, da odločbo prvostopenjskega organa izpodbijata zaradi bistvenih kršitev pravil postopka po 8. in 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s 33., 19. in 20. členom ZUP. Uveljavljata tudi kršitve ustavnih pravic, zlasti 25. in 32. člena Ustave v povezavi s 14. in 15. členom Ustave. Prepričana sta tudi, da gre za kršitev 1. člena Listine EU o človekovih pravicah in posledično tudi za poseg v pravico do zasebne lastnine iz 1. člena Protokola št. 1 EKČP. V tožbi dalje navajata, da je država Slovenija ob delitvi občin zagrešila napako, ko zemljišče tožnikov ni bilo preneseno na pravo občino oziroma na nobeno, tako da sta tožnika še vedno na naslovu in v evidenci Občine A., logična sprememba domicila pa je Občina B., o čemer se obe občini tudi strinjata. V zvezi s tem že teče postopek prenosa oziroma uskladitve dejanskega stanja med občinama, pri čemer na čas trajanja tega postopka tožnika nimata vpliva. Nelogično in nesprejemljivo je, da sta tožnika po sili razmer prisiljena popravljati napake države. Kot lastnikoma zemljišča so jima prizadete pravice. Ne moreta se strinjati, da bi, tako kot meni inšpektor, morala pustiti, da jima plaz poruši kozolec, star 70 let. Prvostopenjski organ ni varoval njune zasebne lastnine, sta direktno oškodovana, saj je v izpodbijani odločbi postavljen nerazumen rok za sanacijo stanja. Upravni organ ne upošteva njunih prizadevanj, da sanirata obstoječe stanje, kar pomeni, da na njuni strani je volja, da po sanaciji napak, ki jih je zagrešila država, upoštevata zakonodajo. Sodišču predlagata, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev inšpekcijskega organa, da morata tožnika kot inšpekcijska zavezanca odstraniti nelegalno gradnjo na parc. št. 355/4 k.o. ... ter ustaviti nadaljnjo gradnjo objekta. Organ je odločitev oprl na ugotovitve, da tožnika kot investitorja na navedeni parceli izvajata gradbena dela, za katera je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje v skladu s 3. členom ZGO-1, katerega nista pridobila, in na 152. člen ZGO-1 ter 158. člen tega zakona. Tožnika v tožbi navajata, da gradnje iz razlogov na strani države ne uspeta legalizirati oziroma da sta gradila zaradi preprečitve plazenja zemljišča ter neobrazloženo očitata kršitve načel zaslišanja stranke in materialne resnice, določb ZUP o pristojnosti ter kršitve človekovih pravic iz 25. in 32. člena v povezavi s 14. in 15. členom Ustave, in tudi kršitve 1. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 1. člena Protokola št. 1 EKČP.

7. Po 152. členu ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V 158. členu ZGO-1 pa so navedene posebne prepovedi, ki jih inšpekcijski organ obvezno izreče, kadar izreče inšpekcijski ukrep po določbah od 152. do vključno 155. člena tega zakona.

8. V zadevi nista sporni ugotovitvi organa, da sta tožnika v času izdaje izpodbijane odločbe imela v gradnji objekt, kot ga je organ opredelil v 1. točki izreka odločbe, in da je za gradnjo takega objekta (bilo) potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje ter da gradbenega dovoljenja tožnika nista pridobila; teh ugotovitev namreč tožnika v tožbi ne prerekata in ne zatrjujeta drugače.

9. Upoštevaje 12.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 sta tako tožnika imela v izvajanju nelegalno gradnjo. Glede na to je inšpekcijski organ mogel odrediti inšpekcijske ukrepe pri nelegalni gradnji po 152. členu ZGO-1¹ in prepovedi po 158. členu tega zakona.

10. Tožnika sta v inšpekcijskem postopku, ko jima je bila dana možnost izjave o ugotovitvi organa, da izvajata nelegalno gradnjo, navajala, in smiselno enako v tožbi, da sta pri tem, ko sta poskušala pridobiti dokumentacijo za legalizacijo posega, ugotovila, da spada predmetno zemljišče v Občino A., čeprav bi sodilo v Občino B., saj se tudi nahaja v območju, ki je urejeno z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Občine B. (v nadaljevanju OPN Občine B.) ter da je to ovira za njuno urejanje potrebne spremembe namembnosti zemljišča v OPN Občine B., da bi bili dopustni posegi, kot je gradnja, ki jo izvajata. Poleg tega sta pred inšpekcijskim organom navajala tudi, in smiselno enako v tožbi, da sta gradnjo izvajala zaradi reševanja premoženja (objekta) pred plazom.

11. Njune navedbe je prvostopenjski organ zavrnil kot neutemeljene, ob tem ko je kot ključno najprej izpostavil, da je bistveni pogoj za izrek inšpekcijskih ukrepov po 152. členu ZGO-1, da se gradnja izvaja brez ustreznega gradbenega dovoljenja, ki pa ga tožnika nesporno nista pridobila, in da okoliščin, ki jih navajata kot take, ki naj bi jima pridobitev gradbenega dovoljenja onemogočale, v inšpekcijskem postopku ni mogoče upoštevati. Kolikor pa sta se tožnika sklicevala na nujnost hitre gradnje zaradi grozečega plazu, je prvostopenjski organ navedel, da takih okoliščin inšpektor ni ugotovil, dalje, da gradnja s površino cca 53 m2, kot sta jo tožnika izvajala, za preprečitev plazenja tudi nikakor ne bi bila potrebna ter da bi lahko ukrepala tudi brez gradnje, in da tudi gradnje objektov, ki so potrebni zaradi neposredno grozečih naravnih nesreč itd., ni mogoče izvajati brez dovoljenj, ki pa jih tožnika prav tako nista izkazala. Takim razlogom je drugostopenjski organ pritrdil. Tudi po presoji sodišča je prvostopenjski organ navedbe tožnikov pravilno zavrnil.

12. Po 3. členu ZGO-1 se (namreč) gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, na lastno odgovornost pa lahko investitor začne z gradnjo tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja. Kar pomeni, da bi tožnika gradnje brez pravnomočnega oziroma dokončnega gradbenega dovoljenja niti ne mogla začeti ter se tako ne moreta z uspehom sklicevati na to, da zaradi tega, ker se zemljišče nahaja v Občini A., ne moreta urejati legalizacije gradnje. Poleg tega celo sama navajata, da veljavni OPN Občine B. tudi ne dovoljuje gradnje, kot jo izvajata. Iz upravnega spisa pa je tudi razvidno, da je bila tožnikoma z odločbo z dne 16. 12. 2015 izdaja gradbenega dovoljenja za predmetne objekte zavrnjena, in sicer iz razloga, ker gradnja ni skladna s prostorskim aktom (izvedena gradnja na zemljišču, ki je opredeljeno kot najboljše kmetijsko zemljišče, ni dopustna). Tudi nadaljnje navedbe, ki jih tožnika podajata v tožbi, in iz katerih smiselno izhaja, da tožnika trpita neugodne posledice, ker je država pri delitvi občin napravila napako ter se s tem posega v njuno lastnino, so neutemeljene. Kot že navedeno bi tožnika brez gradbenega dovoljenja niti ne smela pričeti graditi oziroma bi mogla graditi tak objekt, za katerega bi predhodno uspela pridobila gradbeno dovoljenje (gradnja katerega bi bila po prostorskih aktih dopustna); tako pa nesporno nista ravnala.

13. Kolikor pa se tožnika sklicujeta, da sta gradnjo izvajala zaradi preprečitve plazenja, sodišče prav tako pritrjuje prvostopenjskemu organu, da tožnika nista izkazala, da bi postopala, kot je v primeru takih gradenj (četrti odstavek 1. člena ZGO-1) potrebno, torej da bi zahtevala izdajo uporabnega dovoljenja v smislu 156. in 101. člena ZGO-1; ne v pritožbi in ne v tožbi pa nato v zvezi s tako ugotovitvijo prvostopenjske odločbe nista podala nobenih navedb ter nista obrazložila, zakaj po teh določbah (v vsem času) nista postopala, če naj bi šlo za nujno gradnjo zaradi grozečega plazu; iz spisne dokumentacije namreč izhaja, da je prvi inšpekcijski pregled inšpektor opravil že 2. 7. 2015 (po prijavi) in že tedaj ugotovil nelegalno gradnjo v izvajanju (zapisnik z dne 3. 7. 2015).

14. Tožnika ugovarjata tudi roku, določenemu v izpodbijani odločbi, v smislu, da je nerazumen, ker v njem ne moreta doseči sanacije stanja. Vendar ta rok tožnika nepravilno razumeta kot rok za legalizacijo objekta. Tožnikoma pa je določen rok za odstranitev nelegalne gradnje; da bi za to tožnika ne imela zadosti časa, pa ne navajata. Tudi kolikor organ navaja, da v tem času lahko urejata tudi legalizacijo objekta, to ne pomeni, da bi rok za odstranitev nelegalne gradnje moral biti določen tako, da bi bilo v tem času mogoče pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga glede na veljavne prostorske akte ni mogoče izdati ter je izdaja takega dovoljenja odvisna od bodoče negotove spremembe prostorskega akta.

15. Tožnika v tožbi povsem neobrazloženo očitata tudi kršitvi načel zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen) v povezavi z določbami 33., 19. in 20. člena ZUP (ki urejajo pravno pomoč in krajevno pristojnost). Sodišče odgovarja, da teh navedb, ker so neobrazložene, vsebinsko ni mogoče presoditi. Iz že podanih razlogov sodbe pa izhaja, da podatki spisne dokumentacije ne dajejo podlage za ugotovitev kršitev načela zaslišanja stranke, saj je tožnikoma možnost izjave o odločilnih dejstvih bila dana ter sta jo tudi izkoristila, prav tako je po presoji sodišča pred odločitvijo v zadevi bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje.

16. Tožnika povsem neobrazloženo in nerazumljivo uveljavljata tudi kršitev 25. člena Ustave (pravica do pravega sredstva) in 32. člena Ustave (svoboda gibanja), zato tudi teh tožbenih navedb sodišče ne more vsebinsko presoditi.

17. Povsem neobrazloženo tožnika uveljavljata tudi kršitev 1. člena Listine EU o temeljnih pravicah (spoštovanje in varovanje človekovega dostojanstva) in 1. člena Protokola št. 1 EKČP (o varstvu lastnine). Tudi do teh navedb se sodišče vsebinsko ne more opredeliti.

18. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene ter tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantno dejansko stanje ni sporno (8. in 9. točka obrazložitve). Tožnika tudi nista podala nobenih dokaznih predlogov, tožbi pa sta priložila le listine upravnega spisa ter listino, iz katere izhaja, da sta tožnika po izdaji izpodbijane odločbe podala predlog za priključitev med drugim tudi predmetnih zemljiških parcel Občini B.; da gre pri tem za nerelevantne okoliščine, pa je sodišče v sodbi že presodilo in svoje stališče obrazložilo.

-------------------------------
¹ Pri tem sodišče dodaja, da je pri uporabi določbe 152. člena ZGO-1 upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017 ter ugotovilo, da odločitev Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ne vpliva na uporabo navedene določbe ZGO-1.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 151/2017-15
• UPRS sodba I U 348/2015
• UPRS sodba III U 104/2013