<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 2814/2017-11

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2814.2017.11
Evidenčna številka:UP00026694
Datum odločbe:05.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Irena Polak Remškar (preds.), mag. Mira Dobravec Jalen (poroč.), Irena Grm
Področje:RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - SODSTVO - UPRAVNI SPOR
Institut:sodni izvedenec - razrešitev sodnega izvedenca - pravnomočno obsojena oseba - zamuda pri izdelavi izvedenskega mnenja - tožbena novota - vezanost upravnega organa na pravnomočno kazensko sodbo

Jedro

Na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo je bil minister glede vprašanj, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan (149. člen ZUP).

Navedbe v tožbi o tem, da tožnik ni ravnal v nasprotju s pravili znanosti in strokovnega znanja, proti svoji vesti in pristransko, ter zakaj, so nedopustne tožbene novote, ki jih sodišče ne sme upoštevati in nanje opreti odločitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, št. 705-110/2017/8, z dne 14. 11. 2017 je minister za pravosodje (v nadaljevanju minister) tožnika razrešil kot sodnega izvedenca, imenovanega za strokovno področje motornih vozil, podpodročje: cenitve škod na vozilih, in sodnega cenilca, imenovanega za strokovno področje motornih vozil, podpodročje: cenitve škod na vozilih, in odločil še, da mora tožnik v treh dneh od dneva prejema izpodbijane odločbe Ministrstvu za pravosodje oddati svoji štampiljki sodnega izvedenca in sodnega cenilca ter izkaznico sodnega izvedenca in sodnega cenilca za navedeno področje in podpodročje ter da se razrešitev vpiše v imenik sodnih izvedencev in sodnih cenilcev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje in da posebni stroški v postopku niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je minister za pravosodje tožnika razrešil kot sodnega izvedenca in sodnega cenilca, ker sta bila podana dva razrešitvena razloga. Prvič, tožnik je bil pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in sicer za kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku 289. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pri čemer mu je bila določena kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo izvršil novega kaznivega dejanja. V sodbi v zadevi IV K ... z dne ... je Okrajno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da je tožnik navedeno kaznivo dejanje izvršil s tem, da je kot sodni cenilec v upravnem postopku dal krivo pisno mnenje, s tem da je 10. 12. 2017, na ... za potrebe postopka prijave pridobitve motornega vozila iz druge države, članice Evropske unije, pri Davčnem uradu Ljubljana, Izpostava Šiška, izdelal izvedeniško mnenje z izračunom dejanske vrednosti rabljenega vozila znamke .... V mnenju je namreč navedel ocenjeno vrednost omenjenega vozila v bruto znesku 11.020,80 EUR, z obrazložitvijo, da je vozilo nevozno in poškodovano ter zato potrebno obširnejšega investicijskega vzdrževanja, vozilo pa je bilo dejansko vozno in nepoškodovano, saj je bilo že 11. 12. 2007 prijavljeno v promet, pri čemer je njegova vrednost znašala najmanj 26.000,00 EUR, za kolikor je bilo 5. 12. 2007 kupljeno pri gospodarski družbi v Nemčiji. Z izvršitvijo tega kaznivega dejanja pa je tožnik postal tudi moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega in cenilskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča, saj je kaznivo dejanje izvršil kot sodni cenilec v okviru upravnega postopka, kar pomeni, da je izvršil najhujšo kršitev, ki jo lahko izvrši oseba s takim statusom. Status sodnega izvedenca in sodnega cenilca, ki mu je bil podeljen z odločbama o imenovanju, je uporabil za izvršitev kaznivega dejanja, prelomil pa je tudi prisego, ki jo je ob imenovanju podal ministru za pravosodje. Drugič, v zadevi ... pred Okrožnim sodiščem ... tožnik svojih dolžnosti ni opravljal redno, saj je bil z izdelavo izvida in mnenja v zamudi od 7. 12. 2015 do 26. 4. 2016, torej štiri mesece in pol, pri čemer ni šlo za vsebinsko zahtevno zadevo, z izdelavo dopolnitve izvida in mnenja pa je bil v zamudi od 1. 10. 2016 do 15. 3. 2017, torej pet mesecev, pri čemer zahteva za dopolnitev ni bila posledica dodatnih vprašanj, ki bi jih sodnemu izvedencu postavilo sodišče, temveč posledica dejstva, da ni odgovoril na vsa postavljena vprašanja. Zaradi opisanih zamud je Okrožno sodišče ... tožnika kaznovalo z denarno kaznijo 500,00 EUR. Trditve tožnika, da izvida in mnenja ni mogel pripraviti pravočasno zaradi hudih zdravstvenih težav, pa niso prepričljive, ker je bil očitno zmožen, da je zoper sklep o izrečeni denarni kazni vložil pritožbo in s tem zaščitil svoje interese, v celotnem obdobju od 22. 9. 2015 (izdaja sklepa o postavitvi izvedenca) do 14. 3. 2017 (izdelava dopolnitve izvida in mnenja) pa sodišču ni zmogel poslati kratkega elektronskega sporočila, da je resno bolan, vrniti sodnega spisa in sodišča zaprositi, da postavi drugega izvedenca. Nenazadnje je izvid in mnenje ter njegovo dopolnitev kljub velikim zamudam tudi izdelal.

2. Tožnik v tožbi zoper izpodbijani sklep smiselno navaja, da kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 289. člena KZ ni izvršil in da je pri oceni vrednosti navedenega motornega vozila uporabil drug strokovni pristop. Zato pa da tudi ni postal moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega in cenilskega dela. Glede zamud pri izdelavi izvida in mnenja ter njegove dopolnitve v zadevi ... pred Okrožnim sodiščem ... pa navaja, da je bil občasno nezmožen za delo, saj je bil 16. 4. 2013 operiran zaradi karcinoma rektuma, prejemal je kemoterapijo, bil operiran zaradi kožnega raka, tumorja, kile in hernije. Stalno pa jemlje tudi zdravila zaradi arterijske hipertenzije, srčnega popuščanja in arterijske fibrilacije. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in dodaja še, da je bila v obravnavanem primeru vezana na pravnomočno odločitev sodišča, ki je ne more ter ne sme vsebinsko presojati, in da je pogoj »moralne neprimernosti za opravljanje izvedenskega in cenilskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča,« v izpodbijani odločbi obrazložen ter je bilo ravnanje tožnika z vidika ocenjevalske stroke izrazito nestrokovno. Glede zamud pri izdelavi izvida in mnenja ter njegove dopolnitve pa navaja še, da je tožnik zdravstveno dokumentacijo priložil šele k predmetni tožbi, zato gre za nedopustno predložitev novih dokazov, tudi sicer pa se njegove navedbe o slabem zdravstvenem stanju večinoma nanašajo na čas, preden je prejel spis, v katerem je bil dolžan pripraviti navedena izvid in mnenje. Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da vztraja pri zapisanem v tožbi in dodaja še, da je bila zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja krive izpovedbe, vložena zahteva za varstvo zakonitosti.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se tožnika razreši kot sodnega izvedenca in sodnega cenilca. Minister je odločitev oprl na 2. točko prvega odstavka 89. člena ZS v zvezi s 4. točko prvega odstavka 87. člena tega zakona in 3. točko prvega odstavka 89. člena tega zakona, ki se nanašajo na sodne izvedence, in ki po 92. členu tega zakona veljajo tudi za sodne cenilce, ter ugotovitve, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in sicer za kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku 289. člena KZ, ki ga je storil kot sodni izvedenec, in da je bil v zamudi pri izdelavi sodnega izvedeniškega izvida in mnenja v zadevi ... Okrožnega sodišča .... Tožnik zanika, da bi storil kaznivo dejanje krive izpovedbe, navaja, da je zoper pravnomočno sodbo tudi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti ter nasprotuje zaključku, da bi bil moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega in cenilskega dela; glede očitanih zamud pri izdelavi sodnega izvedenskega izvida in mnenja pa navaja, da je bil občasno nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov, in tožbi prilaga o tem dokazila in predlaga izvedbo drugih dokazov.

7. V času izdaje izpodbijane odločbe je vprašanja sodnih izvedencev in sodnih cenilcev urejal ZS1. V prvem odstavku 89. člena je (med drugim) določal, da minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca, če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena ZS ali pogojev iz prvega odstavka 87. člena ZS (2. točka), ali če svojih dolžnosti ni opravil redno (3. točka). V 92. členu ZS pa je bilo določeno, da se določbe 87. do 91. člena tega zakona smiselno uporabljajo tudi za sodne cenilce.

8. V prvem odstavku 87. člena ZS je med pogoji za imenovanje sodnega izvedenca določeno, da je lahko imenovan, kdor ni bil pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi katerega bi bil moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča (4. točka).

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je minister zaključek o obstoju razloga za razrešitev po 4. točki prvega odstavka 87. člena ZS oprl (med drugim) na ugotovitev, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in sicer s sodbo ... z dne ... Okrajnega sodišča ..., za kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku 289. člena KZ, v kateri je sodišče ugotovilo, da je tožnik navedeno kaznivo dejanje izvršil s tem, da je kot sodni cenilec v upravnem postopku dal krivo pisno mnenje. Na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo pa je bil minister glede vprašanj, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan (149. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Glede na to je minister v izpodbijani odločbi kot pravno nerelevantne pravilno zavrnil tožnikove navedbe o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

10. Obstoj razloga za razrešitev po 4. točki prvega odstavka 87. člena ZS pa je minister v izpodbijani odločbi oprl še na zaključek, da je z izvršitvijo prej navedenega kaznivega dejanja tožnik postal tudi moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega in cenilskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njegovega dela ali ugledu sodišča, saj je kaznivo dejanje izvršil kot sodni cenilec v okviru upravnega postopka, kar pomeni, da je izvršil najhujšo kršitev, ki jo lahko izvrši oseba s takim statusom ter da je status sodnega izvedenca in sodnega cenilca, ki mu je bil podeljen z odločbama o imenovanju, uporabil za izvršitev kaznivega dejanja, prelomil pa je tudi prisego, ki jo je ob imenovanju podal ministru za pravosodje. Taki oceni moralne neprimernosti za opravljanje izvedenskega in cenilskega dela, ki jo je minister podal že v dopisu tožniku z dne 28. 8. 2017, na katerega je ta mogel odgovoriti2, tožnik v odgovoru z dne 15. 9. 2017 ni oporekal. Zato so navedbe v tožbi o tem, da tožnik ni ravnal v nasprotju s pravili znanosti in strokovnega znanja, proti svoji vesti in pristransko, ter zakaj, nedopustne tožbene novote (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ki jih sodišče ne sme upoštevati in nanje opreti odločitve.3

11. Svoj zaključek o tem, da je podan nadaljnji samostojen razlog za razrešitev tožnika, po 3. točki prvega odstavka 89. člena ZS, da svojih dolžnosti ni opravil redno, pa je minister oprl na podatke spisa v zadevi ... Okrožnega sodišča ..., po katerih je bil tožnik v zamudi z izdelavo izvida in mnenja v vsebinsko manj zahtevni zadevi štiri mesece in pol, od 7. 12. 2015 do 26. 4. 2016, ter z izdelavo dopolnitve izvida in mnenja pet mesecev, od 1. 10. 2016 do 15. 3. 2017, zaradi česar je sodišče tožnika tudi denarno kaznovalo. Po presoji sodišča je glede na opisano dejansko stanje, ki v zadevi ni sporno, minister mogel zaključevati, da tožnik svojih dolžnosti ni opravil redno. V odgovoru na poziv se je tožnik sicer skliceval na okoliščino, da je v tem času težko zbolel in bil dalj časa v bolniškem staležu ter bil nesposoben opravljati kakršnokoli delo. Vendar je minister te navedbe zavrnil kot neutemeljene, saj je presodil, da je tožnik v navedbah neprepričljiv, glede na to, da je od postavitve njega za izvedenca ( s sklepom z dne 22. 9. 2015) do izdelave izvedenskega dela (15. 3. 2017) preteklo skoraj leto in pol, in da je v tem času tudi uspel vložiti pritožbo zoper sklep o denarni kazni, kar ni sporno, ne bi pa naj v vsem tem času mogel sodišča obvestiti o svoji nezmožnosti za delo in vrniti zadeve zaradi določitve drugega izvedenca. Tudi po presoji naslovnega sodišča tožnik ni izkazal, da iz opravičljivih razlogov ni opravil svojih dolžnosti v skladu z odredbo sodišča (ob tem ko mu je bilo, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, zaradi zamude s strani sodišča poslanih osem sklepov, urgenc oziroma dopisov, česar v tožbi ne prereka) oziroma da ne bi mogel zaradi bolezni od sodišča zahtevati oprostitve dolžnosti izdelave izvida in mnenja, in to že na trditveni ravni ne, saj je navajal zgolj, da je bil v bolniškem staležu ter nesposoben za delo dalj časa in ne ves čas ali pretežni del časa od postavitve za izvedenca. Šele v tožbi pa tožnik prvič konkretizirano navaja, da boluje za več hudimi boleznimi in katerim operativnim posegom vse se je od leta 2013 dalje moral podvreči ter prilaga zdravniško dokumentacijo za obdobje od aprila 2013 do novembra 2016 in predlaga svoje zaslišanje, v naknadni pripravljalni vlogi pa še postavitev izvedenca zdravstvene stroke, ki bi ocenil tožnikovo delovno zmožnost v relevantnem času. Sodišče se strinja z navedbami toženke v odgovoru na tožbo, da gre za nedovoljene tožbene novote, navedbo novih dejstev in predlaganje novih dokazov (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), teh navedb pa sodišče vsebinsko ne more presojati in takih dokazov ne izvajati, saj jih je tožnik imel možnost navajati in predlagati dokaze že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Poleg tega tožnik pri izpodbijanju ugotovitve obstoja razrešitvenega razloga nerednega opravljanja dolžnosti še v tožbi ostaja pri zatrjevanju zgolj občasne nezmožnosti za delo in tudi nekritično opusti izpodbijanje (ter ne izpodbije) zaključka v izpodbijani odločbi, da ni izkazano, da bi tožnik v vsem času ne mogel zahtevati od sodišča oprostitve izdelave izvida in mnenja in vrnitve zadeve, pač pa se premišljeno usmerja zgolj v izkazovanje nezmožnosti pravočasno izdelati izvid in mnenje. Z opisanimi trditvami, navedbami dejstev in predlaganjem dokazov tako po presoji sodišča tožnik ni uspel izpodbiti zaključka v izpodbijani odločbi o tem, da je podan razlog za razrešitev tožnika po 3. točki prvega odstavka 89. člena ZS, da svojih dolžnosti ni opravil redno.

12. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe v delu neutemeljene, v delu nerelevantne in v delu nedovoljene, kot je v sodbi že obrazložilo, ter tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik je namreč v tožbi kot dokaz predložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, vendar sodišče izvedbo dokaza kot pravno nerelevantnega zavrača, saj okoliščina vloženega navedenega pravnega sredstva - glede na relevantne določbe ZS - ni pomembna za ugotovitev obstoja razrešitvenega razloga po 4. točki prvega odstavka 87. člena ZS. Pri ostalih predloženih in predlaganih dokazih (zdravstvena dokumentacija, zaslišanje tožnika, postavitev izvedenca zdravstvene stroke), s katerimi tožnik želi izpodbiti ugotovitev o obstoju razrešitvenega razloga nerednega opravljanja dolžnosti, pa gre za nedovoljene nove dokaze, za katere tožnik ni izkazal, da bi jih ne mogel predložiti ali predlagati že v postopku za izdajo izpodbijane odločbe in ki jih tako sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).

14. Tožnik je s tožbo zahteval tudi, da sodišče toženki naloži plačilo njegovih stroškov upravnega spora. Odločitev sodišča o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------
1 Dne 5. 7. 2018 je stopil v veljavo Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, z uporabo v pretežnem delu od 1. 1. 2019.
2 K odgovoru je bil tožnik, kot izhaja iz dopisa, v skladu z 18. členom Pravilnika izrecno pozvan
3 Tako tudi N. Smrekar v ZUS-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 116, 117


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 87, 87/1, 87/1-4, 89, 89/1, 89/1-2, 89/1-3, 89/1-4
Zakon o upravnih sporih (1977) - ZUS - člen 20, 20/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMTE5