UPRS Sodba III U 87/2018-10

Jedro

Določila prostorskega akta o oblikovanju objekta mora izpolnjevati celoten objekt, ki nastane z dozidavo, in ne le dozidani del.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Izola (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za dozidavo k obstoječemu manj zahtevnemu stanovanjskemu objektu na zemljišču s parc. št. 5396, 5404/8, 5404/10 in 5406/2 k.o. A. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je tožnik zahtevi priložil dva izvoda projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD), ki obsega vodilno mapo, načrt arhitekture, elaborate in določitev odgovornega vodje projekta, nadalje načrt gradbene konstrukcije, načrt električnih instalacij in električne opreme, načrt strojnih instalacij in potrdilo Občine Izola o poravnanem komunalnem prispevku. Tožnik je predlagal gradnjo na območju, ki ga ureja Odlok o prostorskem ureditvenem načrtu Malija (v nadaljevanju Odlok), pri čemer parc. št. 5396 k.o. A. sodi v notranje ureditveno območje S 11/5D - obstoječa novogradnja z možnostjo zgostitve, medtem ko preostale parcele v notranje ureditveno območje Z 11/4 - prostor namenjen športnim in rekreacijskim površinam. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je predmet postopka dozidava k obstoječemu manj zahtevnemu enostanovanjskemu objektu na naslovu ..., ki je v projektni dokumentacijo označen s črko B. Za obstoječi objekt je bilo izdano gradbeno in uporabno dovoljenje, tožnik pa želi s predlagano dozidavo pridobiti dodatno stanovanjsko enoto, pri čemer bi se objekt prekategoriziral v dvostanovanjski objekt. Iz projekta je tudi razvidno, da je del načrtovane gradnje že izveden, in sicer kot pritlična garaža.

2. Prvostopenjski organ citira določbo 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa, kaj mora pristojni organ za gradbene zadeve preveriti, preden izda gradbeno dovoljenje ter navaja, da je pri pregledu predložene vloge tožnika ugotovil nekatera neskladja in pomanjkljivosti v smislu te zakonske določbe ter Pravilnika o projektni dokumentaciji (v nadaljevanju Pravilnik). Ugotovil je namreč neskladnost glede oblike stanovanjskega objekta z drugo alinejo c) točke prvega odstavka 11. člena Odloka, ki za notranje ureditveno območje S 11/5D zahteva, da je tloris stavbe podolgovat, lahko pa členjen v obliki črke L oziroma njenih večkratnikov, s funkcionalnim zemljiščem ali atrijem. Iz grafičnega prikaza lege objekta na zemljišču, in sicer lista št. 0.8.3. v vodilni mapi PGD, je namreč razvidno, da je predvideni dozidani del sicer pravokotne oblike, vendar pa se s tem ne ohranja podolgovati videz stavbe, niti ni zagotovljena členjenost tlorisa stavbe v obliki črke L, oziroma njenih večkratnikov. Predvidena dozidava se namreč iz osnovnega objekta ne nadaljuje v pravem kotu. Nadalje je prvostopenjski organ ugotovil, da objekt v Vodilni mapi PGD in načrtu arhitekture ni pravilno opredeljen z namembnostjo in dimenzijami, da je opis izvedbe novega cestnega priključka in zunanje ureditve pomanjkljiv, da je v prikazu zunanje ureditve predvidena tlakovana pohodna površina, medtem ko v načrtu arhitekture terasa, da je v vodilni mapi v obrazcu 0.4. napačno navedena orientacija objekta, da je v mapi z elaborati napačno vstavljena naslovna stran, ki se nanaša na izkaze in da v PGD ni elaborata o učinkoviti rabi energije ter elaborata o zaščiti stavbe pred hrupom. Poleg tega zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ni bilo predloženo soglasje za nov cestni priključek in soglasje za odmik dozidave in elementov zunanje ureditve. S temi ugotovitvami je prvostopenjski organ z dopisom z dne 10. 1. 2018 seznanil tožnika ter mu dal možnost, da se o njih izreče, nakar je prejel pisna pojasnila tožnika in odgovorne vodje projekta, ki jih v nadaljevanju citira.

3. Prvostopenjski organ po prejetih pojasnilih in dopolnitvah projekta ugotavlja, da še vedno niso odpravljene vse pomanjkljivosti, na katere je bil tožnik, oziroma projektant opozorjen z dopisom z dne 10. 1. 2018. Vztraja, da uskladitev zatečenega stanja z zakonodajo pomeni uskladitev načrtovane gradnje z določbami prostorskega akta. Tožnik je v pojasnilih sicer navajal, da drugačno postavitev od tiste, ki jo zahteva prostorski akt, opravičujejo urbanistični kriteriji, vendar pa prvostopenjski organ meni, da prostorski akt nima toleranc glede oblikovanja in zato ni podlage, da bi v tožnikovem primeru ravnal drugače. Pojasnjuje, da mora tudi zunanja ureditev slediti Pravilniku ter da so med predloženimi dokumenti pri tem odstopanja. Glede na navedeno zaključuje, da predlagani projekt ni skladen s prostorskim aktom, kot to zahteva 1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1 in da projekt nima vseh predpisanih sestavin, kot to določa 4. točka prvega odstavka 66. člena tega zakona, kar vse je razlog, da je tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil.

4. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi povzema vsebino odločitve prvostopenjskega organa in pritožbe tožnika, nato pa v nadaljevanju citira določbo 66. člena ZGO-1 ter določbe sedmega odstavka 7. člena, 8. člena in točke c) 11. člena, vse Odloka. Meni, da so določbe prostorskega akta jasne. Na območju, kjer bi tožnik želel dozidati objekt, so dopustne tako novogradnje kot dozidave, vendar pa morajo tudi slednje spoštovati določila prostorskega akta glede oblikovanja. Dozidave so torej dopuščene le, kolikor so skladne z namensko rabo, gabariti in določbami, ki veljajo za posamezna območja tako, da celoten objekt po izvedeni dozidavi upošteva pogoje Odloka. Iz grafičnega prikaza lege objekta na zemljišču je razvidno, da je osnovni objekt podolgovate oblike, ki pa se z dozidavo ne ohranja. Predvidena dozidava se namreč navezuje na obstoječi objekt v sredinskem delu, ki je hkrati nadstrešek in vetrolov, nato pa se nadaljuje v dveh pravokotnikih v obliki črke L, s čimer pa se s prostorskim aktom zahtevana oblika povsem zakrije. To pa pomeni, da nameravana gradnja ni skladna z določili Odloka. Taka ugotovitev zadostuje za odločitev v zadevi, saj gradbenega dovoljenja zaradi neskladne oblike objekta z določili Odloka ni mogoče izdati. Drugostopenjski organ se zato v presojo izpolnjevanja ostalih pogojev, ki jih določa 66. člena ZGO-1, ni spuščal.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da mu izda gradbeno dovoljenje po predloženem PGD, oziroma podrejeno, da odločbo prvostopenjskega organa odpravi. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka. Odločitev tožene stranke izpodbija iz vseh tožbenih razlogov ter zaradi kršitve 22. in 25. člena Ustave RS.

6. V tožbi tožnik najprej povzema potek postopka in odločitev tožene stranke ter navaja, da upravni organ svojega zaključka, da dograditev, kot jo je predlagal, ni skladna s prostorskim aktom, ne pojasnjuje niti ni razvidno, za kateri prostorski akt gre in v čem naj bi bila predvidena gradnja neskladna. Zgolj navedba, da taka neskladnost obstaja, ne zadošča, predhodne navedbe tožene stranke, ko je tožnika pozvala k dopolnitvi vloge, pa te pomanjkljivosti ne morejo odpraviti in jih ni mogoče šteti za relevantne. Prav tako ni razvidno, katere od tožnikovih izjasnitev je tožena stranka upoštevala in katere ne. Njene odločitve zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka, s tem pa je kršena tudi tožnikova pravica do sodnega varstva iz 22. člena in pravica do pritožbe iz 25. člena, vse Ustave RS.

7. Tožnik navaja, da so ugotovitve tožene stranke o neskladnosti predvidene gradnje s prostorskim aktom v pozivu k izjasnitvi tudi sicer zmotne. Odlok v drugi alineji c) točke 11. člena določa, da mora biti tloris stavbe podolgovat, lahko pa je členjen v obliki črke L oziroma njenih večkratnikov, s funkcionalnim zemljiščem ali atrijem. Nikjer ni določeno, da mora biti predvidena pozidava izvedena v pravem kotu, tako kot to trdi upravni organ, navsezadnje o kotu v Odloku tudi ni govora. Kolikor tožena stranka namiguje, da pravi kot izhaja iz črke L, kot je ta objavljena v Odloku, to ne drži. Uradno objavljen tekst je namreč natisnjen s pisavo Times New Roman in kolikor se črko L, zapisano v tem tekstu, pogleda s povečevalnim steklom, pravega kota tako zapisana črka nima.

8. Ker Odlok ne določa kota pozidave, je posledično razlaga tožene stranke arbitrarna, navsezadnje niti ne pojasni, kaj ima v mislih pod pojmom pravi kot. Upravni organ ne more zahtevati pozicioniranja objekta pod nekim kotom in tudi ni upravičen do avtentične razlage Odloka. Ne drži niti trditev, da se s predvideno pozidavo ne ohranja podolgovatega tlorisa objekta B, saj bo ta enak, investitorju pa daje Odlok možnost, da se sam odloči ali bo dozidavo členil v obliki črke L ali ne. Ker v prostorskem aktu kot ob stičišču obstoječega in dozidanega objekta ni določen niti ni določena oblika črke L, to pomeni, da ta akt dopušča toleranco glede oblikovanja dozidave. Tožena stranka je torej napačno tolmačila določbe prostorskega akta in s tem zmotno uporabila materialno pravo, posledično pa nepopolno ugotovila dejansko stanje. Upravni organ se tudi ne more opirati na ugotovitve pravnomočno zaključenega inšpekcijskega postopka, pač pa mora dejansko stanje ugotoviti sam, kar pa v predmetnem postopku ni bilo storjeno. Prav tako tudi ne drži ugotovitev tožene stranke, da v PGD ni nedvoumno opisano obstoječe stanje zunanje ureditve in predvidenih posegov, kar vse je pojasnil že v svojem odzivu na seznanitev prvostopenjskega organa.

9. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača njegov očitek, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka in kršitvi Ustave RS v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

12. Prvi odstavek 66. člena ZGO-1 določa pogoje, ki jih mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve preveriti, preden izda gradbeno dovoljenje, med drugim tudi ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Med strankama ni sporno, da je tožnik pri toženi stranki vložil zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja za dozidavo k obstoječemu manj zahtevnemu objektu na zemljišču s parc. št. 5396, 5404/8, 5404/10 in 5406/2 k.o. A.. Sporno tudi ni, da območje načrtovane gradnje ureja Odlok, pri čemer je parc. št. 5396 k.o. A. v tem Odloku umeščena v ureditveno območje S 11/5D - obstoječa novogradnja z možnostjo zgostitve, ostale parcele pa v ureditveno območje Z 11/4 - prostor namenjen športnim in rekreacijskim površinam.

13. Prvi odstavek 7. člena Odloka določa, da mora naselje ohraniti jasno členitev med posameznimi morfološkimi enotami, ki so plod zgodovinskega razvoja in različne vsebine in funkcij v prostoru, ohraniti pa je treba konsistentnost starega vaškega jedra, ki mora ohraniti značilna prostorska razmerja in značilno arhitektonsko obdelavo objektov in materialno obdelavo. Območja razpršene zazidave je mogoče zgoščevati, in sicer z objekti, ki se stilno vežejo na tip večinske pozidave. Ob ustrezni komunalni opremljenosti znotraj že pozidanih in za pozidavo predvidenih območjih je možna zgostitev pozidave, pri tem pa je treba upoštevati izhodišča glede velikosti gradbene parcele, pa tudi določila glede oblikovanja objektov (sedmi odstavek 7. člena Odloka). Med drugim so v ureditvenem območju za že obstoječe objekte dopustne tudi dozidave (2. alineja prvega odstavka 8. člena Odloka). Glede na navedene določbe Odloka, se sodišče pridružuje zaključku tožene stranke, da morajo tudi dozidave upoštevati določila prostorskega akta o oblikovanju objekta ter da mora te pogoje izpolnjevati celoten objekt, ki nastane z dozidavo in ne le dozidani del. Taka razlaga predpisa, kot ji sledi tudi sodišče, ne pomeni avtentične razlage predpisa, kot to navaja tožnik v tožbi, pač pa razlago Odloka glede na njegov namen, kot izhaja iz 7. člena. Ta sicer dopušča zgoščevanje razpršene gradnje, vendar s tem, da se objekti stilno vežejo na tip večinske pozidave. Drugačna razlaga bi pomenila, da bi se zaobšla določila prostorskega akta, ki teži k enotnemu oblikovanju objektov v posameznem območju.

14. Podrobna merila in pogoje za gradnjo objektov v notranjem ureditvenem območju S 11/5D ureja Odlok v V. poglavju. Po določi c) točke prvega odstavka 11. člena Odloka je pri oblikovanju objektov treba upoštevati več pogojev, med drugim tudi, da je tloris stavbe podolgovat, lahko členjen v obliki črke L oziroma njenih večkratnikov, s funkcionalnim zemljiščem ali atrijem (druga alineja prej navedene točke). Glede na navedbe v prejšnjem odstavku, sodišče pritrjuje toženi stranki, da mora taki zahtevi glede oblike objekta slediti ne le dozidani del, pač pa objekt kot celota ter da tega objekt, kot ga želi zgraditi tožnik, ne izpolnjuje. Obstoječi objekt, ki bi ga želel tožnik dozidati, je podolgovate oblike, torej oblikovan skladno z zahtevami Odloka, medtem ko se predvidena dograditev na ta objekt navezuje v njegovem sredinskem delu, kar vse izhaja iz načrtov v vodilni mapi PGD (zlasti lista 0.8.3., na katerega se sklicuje tožena stranka). Ta povezovalni del je predviden kot nadstrešek (ali vetrolov), nakar se nadaljuje v dveh pravokotnih delih, ki sta sicer oblikovana v obliki črke L, vendar pa je oblika celotnega predvidenega objekta (torej obstoječega in načrtovanega dozidanega dela) taka, da je oblika členjene črke L povsem zakrita.

15. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da bi s predlagano dozidavo objekt izgubil obliko, kot je zahtevana po Odloku, torej ta ne bi bil več skladen s prostorskim aktom, kar vodi do zaključka, da načrtovani objekt ne izpolnjuje pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja. Tožena stranka je to odločitev v obrazložitvi tako izpodbijane kot drugostopenjske odločbe pojasnila in argumentirala, pri tem pa se oprla na relevantne materialne predpise, to je ZGO-1, Odlok in Pravilnik ter zato sodišče ne sledi tožniku, ki navaja, da ni mogoče razbrati, na katere predpise je oprla svojo presojo. Prav tako tudi ne sledi njegovemu tolmačenju črke L, saj je, ne glede na to, v kakšni obliki pisave je zapisana, njena oblika vsaki pismeni osebi brez vsakega dvoma jasna. Četudi ima tožnik prav, ko navaja, da pravi kot, kot naj bi ga imela ta črka in kar omenja prvostopenjski organ, v Odloku ni zahtevan (ob tem sodišče, ker tožnik trdi, da ni jasno, kaj je pravi kot, pripominja, da je pojem pravega kota splošno znan in gre za kot, ki meri 90-), pa sodišče poudarja, da je oblika te črke splošno znana in četudi obstajajo tudi zapisi te črke, ki od takega kota odstopajo, oblika objekta, kot bi nastal z dograditvijo, za katero je tožnik predlagal izdajo gradbenega dovoljenja, ni niti podolgovata niti v obliki črke L oziroma njenih večkratnikov, kot to določa Odlok, pač pa je tako zahtevana oblika povsem zakrita. Kot je že bilo pojasnjeno, namen Odloka je v ohranitvi stilne pozidave v posameznem prostoru in je zato tudi posebej določena, tem zahtevam pa objekt, ki bi kot celota nastal z dograditvijo, kot jo predlaga tožnik, ne izpolnjuje in je zato odločitev tožene stranke, da njegovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, utemeljena. Iz tega razloga se zato sodišče ni opredeljevalo do preostalih tožbenih ugovorov tožnika glede zunanje ureditve načrtovanega objekta.

16. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik je v tožbi predlagal izvedbo dokazov z listinami, ki so že v upravnem spisu in jih je tožena stranka že upoštevala pri odločanju, predlagal pa tudi zaslišanje tožnika in ogled, ne da bi pojasnil, kaj bi s tako predlaganima dokazoma želel dokazovati, kar pomeni, da ta dokazna predloga nista substancirana in je zato sodišče njuno izvedbo zavrnilo.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 147/2015
• UPRS Sodba I U 1078/2015-9
• UPRS Sodba II U 402/2016-7