UPRS Sodba II U 182/2019-39

Jedro

Sodni svet mora odločati v taki sestavi, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se ugotovi da je odločba Sodnega sveta št. Su 613/2017 z dne 9. 11. 2017 nezakonita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.467,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sodni svet z dnem 9. 11. 2017 na razpisano sodniško mesto višje sodnice na Višjem sodišču v Mariboru izbral in imenoval A.A. (prizadeto stranko v tem upravnem sporu) ter odločil še o premestitvi iz Okrožnega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Mariboru ter o uvrstitvi v plačni razred. V obrazložitvi navaja, da je opravil izbiro po določbah 18. in 29. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) in upoštevaje kriterije določene v 28. členu istega zakona.

2. Tožeča stranka s tožbo izpodbija citirano odločbo o izbiri zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi kršitev materialnega prava in zaradi kršitev pravil postopka. Zatrjuje, da prosti preudarek ni bil pravilno uporabljen, saj je tožena stranka odločitev sprejela izključno na podlagi dodatnega kriterija, ki izhaja iz ocene ustreznosti predsednika višjega sodišča, to je potrebe po poznavanju gospodarskega prava, kar kaže na diskriminatorno obravnavo tožeče stranke v izbirnem postopku. Dejstvo, da za tožečo stranko ocena primernosti oziroma izpolnjevanja zakonskih kriterijev za zasedbo delovnega mesta ni bila izdelana, ima za posledico, da se izpodbijanega akta ne da preizkusiti, to pa ji onemogoča tudi kvalitetno uveljavljanje sodnega varstva zoper odločbo o izbiri.

3. Zatrjuje kršitev pravil postopka, ker ji pred povabilom na razgovor (opravljenem dne 9. 11. 2017) ni bil izdan sklep o preizkusu strokovnega znanja, kot to določa 11. člen Meril. Prav tako v postopku oprave ustnega razgovora tožena stranka ni izdelala zapisnika vprašanj kandidatom in odgovorov kandidatov ter prepisa zvočnega snemanja kot priloge zapisnika. Do kršitev pravil postopka je prišlo tudi zato, ker sta pri odločanju o izbiri sodelovali članici Sodnega sveta B.B., ki je v zakonski oziroma izvenzakonski skupnosti s predsednikom višjega sodišča in dr. C.C., ki je sodelavka tako izbrane kandidatke kot tudi tožeče stranke.

4. Ker je bil glede na vse navedeno postopek izbire izveden v nasprotju s pravili postopka in ob neupoštevanju zakonskih pogojev in kriterijev, je podana tudi kršitev pravice neizbranega kandidata iz tretjega odstavka 49. člena Ustave RS, ki določa in omogoča vsakomur dostop do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji. Zato predlaga, da se izpodbijana odločba kot nezakonita odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Sodni svet v odgovoru na tožbo kot neutemeljene zavrača tožbene očitke glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega predpisa in kršitev pravil postopka ter da je odločitev premalo obrazložena in diskriminatorna. Povzema potek opravljenega postopka glede izbire najustreznejše kandidatke in zaključuje, da je bilo v konkretnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, izbirni postopek kandidata za višjega sodnika na Višjem sodišču v Mariboru na kazenskem področju je bil izveden v skladu z zakonskimi določbami, pri izbiri so bili upoštevani zakonsko določeni kriteriji za izbor, v izpodbijani odločbi v zvezi z obvestilom o neizbiri pa je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložil. V izbirnem postopku je bilo namreč ugotovljeno ter v odločbi tudi obrazloženo, katera in kašen nivo znanj, sposobnosti ter izkušenj je pridobila izbrana kandidatka in tudi njena uspešnost pri dosedanjem delu. Navedena celostna ocena izbrane kandidatke ter ocena ostalih kandidatov so bili podlaga za zaključek, da je izbrana kandidatka najprimernejša kandidatka za razpisno mesto višjega sodnika. S tem je izkazano, da je Sodni svet v izpodbijanem postopku sprejel razumno odločitev, ki je utemeljena s stvarnimi razlogi. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni očitki, da je bil edini razlog za izbiro ravno seznanjenost izbrane kandidatke z gospodarsko pravnim področjem, kar naj bi posledično vodilo do diskriminatorne obravnave tožeče stranke. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. V pripravljalni vlogi in njeni dopolnitvi tožeča stranka ponavlja ugovore v zvezi z diskriminatorno obravnavo razlikovalnega kriterija, neupoštevanjem ugotovljenih nepravilnosti pri opravljanju sodniške službe izbrane kandidatke ter zaključuje, da so obstajali utemeljeni razlogi za izločitev članice B.B. in dr. C.C. ter predsednika Višjega sodišča v Mariboru iz postopka izbire kandidata.

7. Izbrana kandidatka v odgovoru na tožbo pritrjuje utemeljitvi in navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo. Poudarja, da ocene sodniške službe, ki vsebujejo presojo vseh kriterijev določenih v ZSS, dokazujejo njeno absolutno predanost sodniški funkciji in nadpovprečne rezultate. Navaja, da zaupa v strokovnost, objektivnost in absolutno nepristranskost Sodnega sveta in se pri tem glede njegove vloge sklicuje na stališča, ki jih je poudarilo Vrhovno sodišče v odločbi X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016. Smiselno predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8. Upravno sodišče je v zadevi odločilo s sodbo opr. št. II U 15/2018 z dne 27. 3. 2018 in tožbo tožeče stranke zavrnilo. Sprejelo je stališče, da odločitev Sodnega sveta o izbiri kandidata, ki je najprimernejši za zasedbo razpisanega sodniškega mesta, temelji na njegovi zakonski diskreciji. Odločitev naj bi bila stvar njegove presoje, ta pa bi morala biti sprejeta v zakonitem postopku in na podlagi z zakonom določenih kriterijev. Obrazložitev odločitve o izbiri naj ne bi bila namenjena primerjavi med posameznimi kandidati, temveč utemeljitvi, zakaj je posameznik izbran. Z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva neizbranih kandidatov naj bi bilo ključno, da je neizbranim kandidatom zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev o izbiri. Iz obrazložitve te odločbe bi moralo izhajati, da predlagani kandidat izpolnjuje zakonske pogoje, kriterije za opravljanje sodniške funkcije, razvidni pa bi morali biti tudi vsebinski razlogi, ki utemeljujejo izbiro tega kandidata. Stališče glede meje preizkusa akta je utemeljevalo tudi s stališči potrjenimi v upravno sodni praksi, konkretno s stališčem izraženim v sklepu Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016. Kot neutemeljen je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor glede obstoja razlogov, zaradi katerih naj bi bilo odločanje dveh članic Sodnega sveta pristransko. Sprejelo je stališče, da so pomisleki tožeče stranke pavšalni in da očitki ne morejo imeti vpliva na odločitev o izbiri, ker je bila ta odločitev sprejeta soglasno (z 11 glasovi ZA) in da zato izid glasovanja ne bi bil drugačen tudi v primeru, če članici, glede katerih je tožeča stranka izrazila dvom o nepristranskosti, ne bi glasovali.

9. Citirana odločitev sodišča je postala pravnomočna in izbrana kandidatka je bila 26. 4. 2018 tudi premeščena iz Okrožnega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Mariboru ter uvrščena v ustrezni plačilni razred.

10. Ker je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo, je tožeča stranka zoper sklep Vrhovnega sodišča RS št. X DoR 84/2018 z dne 6. 6. 2018 in zgoraj navedeno sodbo naslovnega sodišča vložila ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno sodišče s sklepom Up-1094/18 z dne 24. 9. 2018 sprejelo v obravnavo v obsegu ugotavljanja ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine tožeče stranke, zlasti ali je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja spoštovanje videza nepristranskosti organov, ki niso sodišča. V obravnavo pa ni sprejelo ustavne pritožbe zoper citirani sklep Vrhovnega sodišča RS. Zavrnjen pa je bil tudi predlog za zadržanje izvrševanja odločbe Sodnega sveta iz razloga, ker je bil tretji odstavek izreka izpodbijane odločbe, s katerim je bilo odločeno o premestitvi izbrane kandidatke na mesto višje sodnice, izvršen.

11. O utemeljenosti ustavne pritožbe je Ustavno sodišče odločilo z odločbo Up-1094/18 z dne 21. 2. 2019 tako, da je citirano sodbo naslovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Ugotovilo je, da ima Sodni svet že po ustavi posebno vlogo pri konstituiranju sodne oblasti in da pri odločanju uživa široko polje proste presoje. Glede na navedeno imajo v postopku pred Sodnim svetom jamstva nepristranskega odločanja in s tem poštenega postopka iz 22. člena Ustave RS poseben pomen. S stališčem, da morebitna izločitev dveh članic Sodnega sveta ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev, ker je tudi vseh preostalih devet članov Sodnega sveta soglasno izbralo drugo kandidatko, pa je Upravno sodišče spregledalo bistvo zahteve po nepristranskem odločanju. Upravno sodišče ni upoštevalo, da že sodelovanje osebe, pri kateri niso bile odstranjene okoliščine, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti uradne osebe, pomeni kršitev videza nepristranskosti. Pri tem ni pomembno ali je ta oseba svojo funkcijo v postopku opravljala nepristransko oziroma ali je način njenega opravljanja funkcije vplival na izid postopka. Ker Upravno sodišče očitkov ni presodilo po vsebini, ni odstranilo okoliščin, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti in je s tem kršilo pravico do nepristranskega odločanja in pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave.

12. V pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2019 tožeča stranka ponovno podrobno opisuje okoliščine, ki kažejo na videz nepristranskosti dveh članic Sodnega sveta (B.B. in dr. C.C.). Navaja, da je B.B. zakonska oziroma izvenzakonska partnerica predsednika Višjega sodišča v Mariboru, ki je podal svoje mnenje o oceni ustreznosti izbrane kandidatke; da je druženje predsednika Višjega sodišča v Mariboru z izbrano kandidatko presegalo običajni kolegialni odnos in sodelovanje med sodelavcema; da je v času, ko je B.B. opravljala funkcijo predsednice okrajnega sodišča, izbrana kandidatka opravljala funkcijo podpredsednice okrajnega sodišča in sta bili torej tesni sodelavki; da je članica Sodnega sveta dr. C.C. bila sodelavka izbrane kandidatke, kakor tudi tožeče stranke in da sta do leta 2012 izbrana kandidatka in dr. C.C. delali na kazenskem oddelku Okrajnega sodišča v Mariboru in nato na kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v Mariboru, prav tako je dr. C.C. bila na kazenskem oddelku Okrajnega sodišča v Mariboru tudi sodelavka tožeče stranke in je s tožečo stranko še sedaj sodelavka na istem oddelku Okrožnega sodišča v Mariboru. Tožeča stranka opozarja, da je zatrjevala in še vedno zatrjuje, da se dvom v nepristranskost in v porušen videz nepristranskosti kaže že vse od izdelave ocene ustreznosti s strani predsednika Višjega sodišča v Mariboru in nato skozi izbiro vsebinskega kriterija, ki je bil skozi celotni izbirni postopek, v katerem je bil že v oceni ustreznosti predsednika Višjega sodišča v Mariboru izpostavljen kriterij izkušenj in znanja iz področja gospodarskega prava, glede na to, da je bila izbrana kandidatka edina od vseh prijavljenih, ki je imela izkušnje s sojenjem v gospodarskih zadevah.

13. Iz obrazložene vloge, ki jo je tožena stranka posredovala sodišču dne 26. 4. 2019, izhaja utemeljitev njenega postopanja z vidika zagotavljanja nepristranskosti odločanja, ki temelji na garancijah poštenega postopka iz 22. člena Ustave, ki po stališču Ustavnega sodišča veljajo tako za sodišča kot za toženo stranko. Navaja, da je presoja, ali obstajajo okoliščine, ki povprečnemu opazovalcu lahko vzbudijo dvom v nepristranskost, pogojena z upoštevanjem narave, organizacije in položajem organa, ki odloča. Tako že sama sestava Sodnega sveta v veliki meri zagotavlja, da ne morejo vsakršna osebna poznanstva, ki se jim v majhnih skupnostih, kot je slovenska, nikoli ni mogoče povsem izogniti, vplivati na objektivnost in nepristranskost odločanja organov. K temu dodatno prispeva tudi okoliščina, da so vsi člani Sodnega sveta visoko kvalificirani in priznani strokovnjaki, zato je neobjektivno in pristransko delovanje v nasprotju s poklicnimi zahtevami kateregakoli strokovnega področja, ki si ga resen strokovnjak ne more privoščiti. Ob tem dodaja, da bi pogosto izločanje zgolj članov Sodnega sveta iz vrst sodnikov, ki so s kandidati praviloma bolj pogosto v stiku v svojih delovnih okoljih, tudi sicer pomenilo dejanski poseg v ustavno predvideno razmerje med člani Sodnega sveta iz vrst sodnikov ter člani iz vrst drugih pravniških poklicev pri odločanju o zadevah iz pristojnosti tega organa.

14. Izpostavlja, da sodi izpodbijana odločitev v okvir odločanja z dvotretjinsko večino vseh članov in je bila ob upoštevanju te zahteve tudi sprejeta, celo več, sprejeta je bila soglasno s strani vseh članov Sodnega sveta (z 11 glasovi). Sicer pa Sodni svet ne odloča v sporih in tako tudi Zakon o sodnem svetu (ZSSve) za postopek odločanja predpisuje smiselno uporabo pravil Zakona o splošnem upravnem postopku. V zvezi z navedenim je zato treba standard zagotavljanja objektivnega videza nepristranskosti ovrednotiti v razmerju do posebnega ustavnega položaja Sodnega sveta in njegove funkcije. Z vsako izločitvijo je namreč izvrševanje ustavne funkcije Sodnega sveta oteženo, če pa bi se izločili štirje člani, pa tudi v bistvenem že onemogočeno, saj na njihovo mesto ne morejo stopiti druge osebe. Zato tudi vsako osebno poznanstvo ali stik ne more biti razlog, da član Sodnega sveta pri odločanju ne bi smel sodelovati.

15. Na tožbene očitke o nepristranskosti dveh članic Sodnega sveta pa odgovarja, da so tako odvetnica B.B. kot sodnica dr. C.C. pri odločanju sodelovali ob vednosti in udeležbi tožeče stranke. Tožeča stranka ob poznavanju navedenega dejstva ne pred razgovorom ne na samem razgovoru in ne po njem sestavi Sodnega sveta ni oporekala. Navedeni ugovor je podala šele v postopku s pravnim sredstvom pred Upravnim sodiščem, ko je bila seznanjena z dejstvom, da je bila izbrana druga kandidatka. Navedeno vzpostavlja že samo po sebi jasno dejstvo, da objektivni videz nepristranskosti ni bil kršen, saj bi tožeča stranka ob takem videzu lahko (in morala) izločitev navedenih članic predlagati takoj, ko bi se ji navedeno zastavilo kot pomanjkljivost oziroma napaka, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve. Videz nepristranskosti seveda ni okrnjen šele tedaj, ko kandidat v postopku ni bi uspešen. Ker tega tožeča stranka ni storila, je očitno, da ob dejstvih, ki jih je tedaj že vsa poznala, tudi njej sestava Sodnega sveta ni vzpostavljala dvoma v nepristranskost odločanja tega organa. Če tožeča stranka sama kot kandidatka ni videla razlogov v dvom nepristranskost članov Sodnega sveta, je toliko manj mogoče pričakovati, da bi jih videl razumen tretji opazovalec. Zato v objektivni videz nepristranskosti odločanja Sodnega sveta z vidika pravilne uporabe kriterijev iz 22. člena Ustave RS ni moglo biti poseženo.

16. Tudi sicer pa Sodni svet meni, da so vsebinski ugovori glede kršitve objektivnega videza nepristranskosti zaradi zatrjevanih povezav med odvetnico B.B.in predsednikom Višjega sodišča v Mariboru neutemeljeni, čeprav Sodni svet ne prereka trditve, da sta navedena v izvenzakonski skupnosti.

17. V nadaljevanju navaja tudi, da pri izbiri najboljšega kandidata ni šlo niti za odločanje v sporu, v katerem bi se dala večja naklonjenost eni od strank, niti ni bilo sodelovanje kateregakoli subjekta v postopku povezano z osebnimi naklonjenostmi in povezavami. Predsednik Višjega sodišča je skladno z zakonom podal mnenje o kandidaturah, ki jih je utemeljil z objektivnimi merili in argumenti in v tem postopku ni nastopal kot predlagatelj, temveč zgolj kot dajalec mnenja, na katerega Sodni svet ni vezan.

18. S pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo 9. 5. 2019 tožeča stranka prereka vse navedbe tožene stranke iz vloge z dne 25. 4. 2019. Opozarja na določbo 24. člena Poslovnika Sodnega sveta oziroma določbo 30. člena sedaj veljavnega ZSSve, kjer je že sam zakonodajalec predvidel potrebo in obvezo po izločanju članic in članov za primer porušenega videza oziroma dvoma v nepristranskost ali pristranskost. Pojasnjuje tudi, da se za sodni postopek ni odločila iz razloga, ker na razpisu ni bila uspešna, ampak iz razloga nezakonitega delovanja in odločanja Sodnega sveta. Glede na ugotovitev Ustavnega sodišča in ob upoštevanju, da je bil izpodbijani upravni akt že izvršen, pa tožeča stranka predlaga, da kolikor bi sodišče ocenilo, da bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov, odloči v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZUS-1 ter ugotovi nezakonitost v tem postopku izpodbijanega upravnega akta ter poseg oziroma kršitev temeljne pravice iz 2., 14., 15., 22. v zvezi s 23. členom, 25. , 49. in 125. člena Ustave.

19. Sodišče je s citiranimi vlogami seznanilo tudi prizadeto stranko, ki pa nanje ni odgovorila.

20. Tožba je utemeljena.

21. Iz zgoraj navedenega opisa dejanskega stanja v predmetni zadevi izhaja obveznost sodišča, da upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Up-1094/18 z dne 21. 2. 2019, v kateri je sprejelo stališče, da se tudi glede zagotavljanja nepristranskosti Sodnega sveta uporabljajo vsebinsko sorodne garancije zagotavljanja nepristranskosti odločanja kot to velja za odločanje sodišč, v ponovljenem postopku ponovno po vsebini presodi ali je bilo glede na okoliščine, ki jih je navedla tožeča stranka glede nepristranskosti dveh članic Sodnega sveta, z vidika uporabe kriterijev iz 22. člena Ustave, poseženo v objektivni videz odločanja Sodnega sveta.

22. Ustava v prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega sojenja je prepoved, da bi sodno funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti. Ta ustavna določba se izrecno nanaša le na sodišča, vendar pa se navedena ustavno sodna presoja in njena izhodišča upoštevajo kot vodilo pri zagotavljanju jamstva nepristranskega odločanja in s tem poštenega postopka za vse postopke, v katerih se odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Ko ne gre za sodišče, ta zahteva izhaja iz 22. člena Ustave (odločba US št. Up-217/15 z dne 7. 7. 2016, 16. točka obrazložitve). Po tej določbi je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Sestavni del te pravice oziroma poštenega postopka je tudi zahteva, da je v postopku spoštovano temeljno procesno jamstvo nepristranskega odločanja. Zanjo pa so enako uporabljivi kriteriji, ki jih je Ustavno sodišče v dosedanji ustavno sodni presoji upoštevalo pri prvem odstavku 23. člena Ustave in v skladu s katerimi se mora nepristranskost ocenjevati ne le po njenih učinkih (npr. po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po zunanjem izrazu, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in tudi kako se razume v očeh javnosti (odločba US št. U-I-149/99, 7. točka obrazložitve).

23. Tudi po stališču ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja značilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Pomembno je tudi to, da se mora nepristranskost sojenja odražati tudi navzven, tako imenovan videz nepristranskosti sojenj (sodba ESČP v zadevi Fey proti Avstriji z dne 24. 2. 1993, 27., 28. in 30. točka obrazložitve, sodba ESČP v zadevi Coeme in drugi proti Belgiji z dne 22. 6. 2000, 121. točka obrazložitve).

24. Tožeča stranka videz nepristranskosti dveh članic Sodnega sveta utemeljuje z okoliščino, da je članica Sodnega sveta B.B. v zakonski oziroma zunajzakonski zvezi s predsednikom Višjega sodišča v Mariboru, ki naj bi v oceni ustreznosti izbrano kandidatko opredelil kot najprimernejšo, razen tega pa naj bi bila izbrana kandidatka in B.B. v prejšnjih letih sodelavki. Članica Sodnega sveta dr. C.C. pa naj bi imela vezi in poznanstva z obema kandidatkama, saj naj bi vse delale na istem oddelku.

25. Funkcija Sodnega sveta je ustavno opredeljena v 130. in 2. odstavku 132. člena Ustave, njegova sestava pa v 131. členu Ustave. Zakonodajalec pa mu je dal v Zakonu o sodiščih (ZS) in ZSS (oziroma po veljavni ureditvi v Zakonu o sodnem svetu, ZSSve) vrsto pristojnosti, ki so tesno povezane s temeljnimi ustavnimi načeli, ki jamčijo neodvisnost sodne veje oblasti, zagotavljajo kakovost dela sodišč in sodnikov ter javnega ugleda sodstva. Med zakonskimi pristojnostmi je tudi izbira, imenovanje in razrešitev sodnikov, predsednikov in podpredsednikov sodišč, zato je z vidika zagotavljanja poštenega postopka pomembno, da Sodni svet (tudi) pri izvrševanju te pristojnosti ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti. Nepristranskost članov Sodnega sveta je tako ob uporabi kriterijev, ki jih je sprejelo Ustavno sodišče ob ustavno sodni presoji 23. člena Ustave, treba ocenjevati tudi po zunanjem izrazu, namreč kako lahko nepristranskost članov Sodnega sveta razume udeleženec v postopku in tudi kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da Sodni svet v postopku ravna in odloča nepristransko. Sodni svet mora odločati v taki sestavi, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti.

26. Odvetnica B.B. in sodnica dr. C.C. sta kot članici Sodnega sveta sodelovali pri sprejemanju izpodbijane odločitve. Tožena stranka tudi ne prereka, da sta odvetnica B.B. in predsednik Višjega sodišča v Mariboru v izvenzakonski skupnosti. Glede na podatke predloženega upravnega spisa pa je utemeljeno izkazan tudi očitek, da je dr. C.C. sodelavka tako izbrane kandidatke, kot tudi tožeče stranke. V zadevi tudi ni sporno, da je šlo za javni razpis za prosto mesto višjega sodnika na Višjem sodišču v Mariboru za kazensko pravno področje, in da je v skladu s petim odstavkom 16. člena ZSS v oceni ustreznosti (št. Su Z 5/2017 z dne 21. 8. 2017), ki jo je pripravil predsednik Višjega sodišča v Mariboru, ta navedel, da šteje izbrano kandidatko za najbolj ustrezno.

27. Upoštevaje stališče, ki ga je sprejelo Ustavno sodišče v citirani odločbi, da se tudi za Sodni svet pri njegovem odločanju uporabljajo vsebinsko sorodne garancije zagotavljanja nepristranskosti odločanja, kot to velja za odločanje sodišč, in ob upoštevanju zahtev, ki jih je izoblikovala tako ustavno sodna praksa kot praksa ESČP glede spoštovanja garancij poštenega postopka in s tem ustvarjanja oziroma ohranjanja zunanjega videza nepristranskosti, so po presoji sodišča navedene okoliščine konkretnega primera takšne, da dopuščajo dvom v nepristranskost Sodnega sveta, ne le v očeh tožeče stranke, temveč tudi objektivno.

28. Pri tem po presoji sodišča ni mogoče pritrditi toženi stranki, da v objektivni videz nepristranskosti odločanja Sodnega sveta z vidika pravilne uporabe kriterijev iz 22. člena Ustave RS ni moglo biti poseženo, ker sta obe članici Sodnega sveta pri odločanju sodelovali ob vednosti in udeležbi tožeče stranke in ker tožeča stranka navedenega dejstva ne pred razgovorom, ne na samem razgovoru in ne po njem, ni oporekala. Prav tako pri tem ni pomembno, kot je zapisalo Ustavno sodišče, da Sodni svet v postopku ravna in odloča nepristransko. Sodni svet mora odločati v taki sestavi, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti. Za zagotavljanje objektivnega vidika tega jamstva, pa je poleg zagotavljanja garancij v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti odločanja v javnosti oziroma povzročijo dvom o njem (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-799/13 z dne 22. 1. 2015, 9. točka obrazložitve). Kot je bilo že navedeno, je tudi po stališču ESČP za obstoj nepristranskosti sojenja odločilen tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, po katerem se mora nepristranskost sojenja odražati tudi navzven. Sodišče zato kot neutemeljene zavrača navedbe tožene stranke, da predstavljajo odločitve Sodnega sveta posebno obliko odločanja v javnem interesu ter da so vsi člani Sodnega sveta visoko kvalificirani in priznani strokovnjaki, ki si ne morejo privoščiti neobjektivnega in pristranskega delovanja. Za odločitev pa upoštevaje zgoraj navedeno ni relevantna niti okoliščina, da izpodbijana odločitev sodi v okviru odločanja z dvotretjinsko večino in da je bila soglasno sprejeta s strani vseh članov Sodnega sveta (z 11 glasovi). Prav tako za odločitev ni relevantno dejstvo, da Sodni svet ne odloča o sporih in da bi bilo z vsako izločitvijo oteženo izvrševanje njegove ustavne funkcije. Kot je opozorila tožeča stranka, je že zakonodajalec v 24. členu v času odločanja veljavnega Poslovnika Sodnega sveta predvidel okoliščine, zaradi katerih član Sodnega sveta ne more sodelovati pri odločanju o predlogih za izvolitev sodnikov, o imenovanjih, napredovanjih in uvrstitvah v plačni razred, ker te vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Podobno ureditev ima tudi sedaj veljavni ZSSve v 30. členu.

29. Upoštevaje vse navedeno je bila tako tožeči stranki z izpodbijano odločitvijo kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena v zvezi z 22. členom Ustave, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe.

30. Kot je bilo že navedeno, je bila izpodbijana odločitev že izvršena, tako da izbrana kandidatka od 26. 4. 2018 že opravlja funkcijo višje sodnice na Višjem sodišču v Mariboru. Po določbi drugega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v primeru, ko s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta in je bil izpodbijani upravni akt že izvršen ter bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta. Vprašanje sorazmernosti je materialno pravno vprašanje in pomeni, da je treba posledice odprave presojati ne le z vidika pravnega položaja osebe, ki je z odločbo pridobila pravico in jo že izvršuje, temveč tudi z vidika prizadetosti tožeče stranke, ki je v upravnem sporu, kot neizbrana kandidatka zahtevala odpravo izpodbijane odločitve (prim. sklep VS RS X Ips 220/2014 z dne 11. 2. 2016). Izhajajoč iz dejstva, da sta tako izbrana kandidatka kot tožeča stranka izpolnjevali pogoje za imenovanje na razpisano sodniško mesto, kakor tudi, da odločitev Sodnega sveta o izbiri kandidata temelji na njegovi zakonski diskreciji in da izbira na določeno sodno funkcijo ni pravica nobenega od kandidatov, temveč po vsebini pomeni predvsem privilegij, pridobljen v za to predpisanem postopku, bi bilo tako z odpravo izpodbijanega akta nesorazmerno poseženo v pridobljene pravice in pravne koristi izbrane kandidatke. Navedeno odločitev pa utemeljuje tudi dejstvo, da tudi Ustavno sodišče ni sledilo predlogu za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe v postopku sprejema ustavne pritožbe v obravnavo iz razloga, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 58. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), kar pomeni, da je tudi Ustavno sodišče ocenilo, da z izvršitvijo izpodbijanega akta niso nastale težko popravljive škodljive posledice.

31. Glede na navedeno je zato sodišče ob uporabi drugega odstavka 64. člena ZUS-1 nezakonitost izpodbijane odločbe (le) ugotovilo in je ni odpravilo ter pri tem sledilo tudi (podrednemu) tožbenemu predlogu tožeče stranke. Sodišče o zahtevku za povrnitev škode ni odločilo, ker tožeča stranka takega zahtevka ni postavila.

K II. točki izreka:

32. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je sodišče odločilo tudi o stroških postopka in je tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v obravnavanem sporu prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 285,00 EUR. Ob upoštevanju priglašenih stroškov in v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) je priznalo tudi nagrado za vložitev ustavne pritožbe (tar. št. 7/3 OT v višini 1500 točk) in materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22 % DDV, skupaj torej 1.467,00 EUR. Tako odmerjene stroške je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba U 7/2019-8
• Sklep II Up 2/2005
• UPRS Sodba II U 15/2018-23