UPRS Sodba III U 162/2017-16

Jedro

Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla pravnih podlag, na podlagi katerih je zavrnila vlogo tožnice za izdajo dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju babištva na domovih pacientov. Pri tem je dodati, da Šifrant ne more biti pravna podlaga, na podlagi katere bi lahko toženka zaključila, da sodi opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju babištva v specialistično bolnišnično dejavnost.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, Odločba Ministrstva za zdravje, št. 0142-368/2016/11 z dne 11. 7. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za zdravje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju babištva na domovih pacientov. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedlo, da Ministrstvo za zdravje izda dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti na podlagi 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej), ki določa, da lahko zdravstveno dejavnost na podlagi dovoljenja ministrstva, pristojnega za zdravje, opravlja vsaka domača in tuja fizična oseba, ki izpolnjuje vse predpisane pogoje. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da bo delo pri tožeči stranki opravljala A.A., diplomirana babica, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za samostojno opravljanje poklica, skladno z ZZDej. Glede vodenja normalnega poroda in izvajanja epiziotomije ter nudenja nujne medicinske pomoči pri porodu v primeru odsotnosti zdravnika, je Zbornica zdravstvene nege in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, novembra 2015 sprejela dokument "Strokovne usmeritve za načrtovani porod doma". O navedenem dokumentu so člani Strokovno izobraževalnega sveta in Upravnega odbora Združenja za perinatalno medicino dne 2. 12. 2015 sprejeli mnenje, iz katerega izhaja, da je navedeni dokument nedorečen, saj ne ureja in ne opredeljuje ukrepanja v nujnih primerih (kateri so ukrepi, kdo in kdaj pokliče pomoč); ne opredeljuje natančno odnosa do nosečnice, pri kateri bo babica vodila porod doma; ne opredeljuje, kdo bo presejal nosečnice za mogoči porod doma in s tem tudi soodgovarjal pri morebitnih zmotah; ne določa, kdo je kompetenten za uporabo zdravil, za katera diplomirana babica nima ustreznih kompetenc; in nazadnje, dokument tudi ne opredeljuje licenciranje babic za porod doma, ne določa koliko porodov letno bi morala voditi, da je usposobljena in katera redna izobraževanja bi morala opravljati. Glede na navedeno je Strokovni izobraževalni svet in Upravni odbor Združenja za perinatalno medicino Slovenije izdal mnenje, da razmere v Sloveniji trenutno ne dopuščajo varnega načrtovanega poroda na domu.

2. Nadalje navaja, da tudi Šifrant vrst zdravstvene dejavnosti (v nadaljevanju Šifrant) na podlagi katerega Ministrstvo za zdravje izdaja dovoljenja za posamezno vrsto zdravstvene dejavnosti ne vsebuje zdravstvene dejavnosti babiške nege, saj določa zgolj zdravstveno dejavnost babištva v bolnišnični dejavnosti, za kar pa tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, ki so določeni za specialistično bolnišnično dejavnost v 15. členu ZZDej.

3. Nosilka zdravstvene dejavnosti predlagatelja ima sicer ustrezno poklicno kvalifikacijo, babiška nega pa, upoštevaje Šifrant, sodi v opravljanje zdravstvene dejavnosti v bolnišnični dejavnosti, za katero tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, zato je, ob upoštevanju mnenja Strokovnega izobraževalnega sveta in Upravnega odbora Združenja za perinatalno medicino Slovenije, vlogo tožeče stranke zavrnila.

4. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja. Toženi stranki očita, da je o vlogi tožeče stranke odločala po prostem preudarku, za kar nima pooblastila in tega v izpodbijani odločbi niti ni ustrezno obrazložila. ZZDej v 3. členu določa, da zdravstveno dejavnost lahko opravljajo domače in tuje pravne in fizične osebe na podlagi dovoljenja ministrstva, pristojnega za zdravje, če izpolnjujejo z zakonom določene pogoje. Zakon tako organu, ki podeljuje dovoljenja, ne daje diskrecijske pravice za odločanje o podeljevanju dovoljenj. V izpodbijani odločbi tožena stranka ne navaja nobenega zakonskega razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja tožeči stranki.

5. Toženi stranki očita tudi kršitev načela enakosti pred zakonom. Tožena stranka je, kljub stališču podanem v izpodbijani odločbi, da trenutne razmere v Sloveniji ne dopuščajo varnega poroda na domu, v preteklosti že izdala dve dovoljenji za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju babiške nege na domovih pacientov, eno odločbo o vpisu v register zasebnih zdravstvenih delavcev ter eno začasno odločbo za vpis v register izvajalcev v zdravstveni in babiški negi. S tem, ko je tožena stranka dvema osebama na podlagi istega zakona izdala dovoljenje za opravljanje samostojne zdravstvene dejavnosti na področju babiške nege na domovih pacientov, je z izdajo izpodbijane odločbe ravnala do tožeče stranke diskriminatorno.

6. Neutemeljeno je tudi razlogovanje tožene stranke o neobstoju ustrezne šifre za dejavnost, ki bi jo opravljala tožeča stranka. Izdani dovoljenji za opravljanje samostojne zdravstvene dejavnosti na področju babiške nege na domovih pacientov, je tožena stranka že umestila v enega izmed obstoječih šifrantov. Neobstoj šifre ne more predstavljati odklonilnega razloga za odločanje o izdaji dovoljenja, saj za to ni zakonske podlage.

7. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter ji podeli dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju babištva na domovih pacientov, podredno pa, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponovni postopek. Predlaga tudi, naj ji tožena stranka povrne stroške postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in dodatno navaja, da je izdajo dovoljenja zavrnila predvsem iz strokovnih razlogov, saj ZZDej ne določa pogojev za izdajo dovoljenja. Glede vrste zdravstvene dejavnosti je tožena stranka mnenja, da gre pri zdravstveni dejavnosti babištva za dejavnost, pri kateri razmere v Republiki Sloveniji trenutno ne dopuščajo varno načrtovanega poroda na domu. Skladno s tem veljavni šifrant vrst zdravstvene dejavnosti določa, da se le ta lahko opravlja zgolj kot bolnišnična dejavnost, za kar pa tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa 15. člen ZZDej. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na izdani dovoljenji navaja, da sta bili omenjeni dovoljenji izdani v obdobju treh mesecev, od 27. 5. 2015 do 3. 8. 2015, ne prej ne kasneje pa tovrstnih upravnih odločb tožena stranka ni izdala.

9. Tožeča stranka v dopolnitvi tožbe in pripravljalni vlogi dodatno pojasnjuje razloge, zaradi katerih je izpodbijana odločba nezakonita. Navaja, da izvajanje porodov na domu ni prepovedano, ampak je zgolj odsvetovano, kar kaže, da bo v prihodnosti določenim subjektom še vedno omogočeno izvajanje porodov na domu, kar pa predstavlja nezakonito diskriminacijo.

K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka pri toženi stranki vložila vlogo za izdajo dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju babištva na domovih pacientov, ki jo je tožeča stranka z izpodbijano odločbo zavrnila. Iz uvoda izpodbijane odločbe izhaja, da je izdana na podlagi 3. člena ZZDej, veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe, ki je določal, da lahko zdravstveno dejavnost opravljajo domače in tuje pravne in fizične osebe na podlagi dovoljenja ministrstva pristojnega za zdravje, če izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje. Tožena stranka je vlogo tožeče stranke zavrnila z obrazložitvijo, da iz mnenja Strokovnega izobraževalnega sveta in Upravnega odbora Združenja za perinatalno medicino Slovenije izhaja, da razmere v Sloveniji trenutno ne dopuščajo varnega načrtovanega poroda na domu. Svojo odločitev je utemeljila tudi s tem, da Šifrant ne vsebuje zdravstvene dejavnosti babiške nege, pač pa določa zgolj zdravstveno dejavnost babištva v porodnišnični dejavnosti, za kar pa tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev.

12. Glede na to, da je za odločanje v zadevi določena pristojnost državnega organa, da vodi upravni postopek, ki se je zaključil z izpodbijano upravno odločbo, ta pa je izdana tudi zaradi varstva javnega interesa ni dvoma, da je tožena stranka pri odločanju o stvari dolžna postopati v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Načelo zakonitosti določa, da organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravne lokalne skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (prvi odstavek 6. člena ZUP). V upravnih zadevah, v katerih je organ po zakonu ali predpisu samoupravne lokalne skupnosti upravičen odločati po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon ali predpis lokalne skupnosti, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP).

13. ZUP v prvem odstavku 214. člena med drugim določa, da obrazložitev odločbe obsega navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). V petem odstavku 214. člena ZUP pa je določeno, da mora pristojni organ v primeru, ko je po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, poleg podatkov iz prvega odstavka tega člena navesti tudi zakon in razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka.

14. Ugovor tožeče stranke, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla pravnih podlag, na podlagi katerih je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke, je utemeljen. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka kot podlago za zavrnitev upoštevala mnenje Strokovnega izobraževalnega sveta in Upravnega odbora Združenja za perinatalno medicino Slovenije, pri čemer ni navedla, na kakšni pravni podlagi je bilo navedeno mnenje sprejeto ter na kakšni pravni podlagi je to mnenje upoštevala. Izpodbijana odločba zato v tem delu ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je bilo zato že iz tega razloga treba izpodbijano odločbo odpraviti.

15. Tožeča stranka se pri izdaji izpodbijane odločbe sklicuje na Šifrant. Ta je bil določen z Odredbo o določitvi enotnega Šifranta vrst zdravstvene dejavnosti za namen zagotavljanja enotnosti sistema vodenja zbirk podatkov s področja zdravstvenega varstva ter oblikovanja in vodenja zbirk podatkov, ki so skupni za Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije (1. člen odredbe). Odredbo je sprejel minister za zdravje na podlagi drugega odstavka 10. in 11. člena Zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva. Šifrant tako ne more biti pravna podlaga, na podlagi katere bi lahko tožena stranka zaključila, da sodi opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju babištva v specialistično bolnišnično dejavnost, za opravljanje katere je treba izpolnjevati pogoje iz 15. člena ZZDej.

16. Ker so bila v obravnavni zadevi kršena pravila postopka, saj zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, je sodišče tožbi ugodilo, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo Ministrstvu za zdravje v ponovni postopek. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Stranke v postopku razpisa glavne obravnave tudi niso predlagale.

K točki II. izreka

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem postopku odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožeče stranke pa v času odločanja ni zastopal odvetnik. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 199. člena Obligacijskega zakonika). Za tožbo plačano sodno takso bo sodišče tožeči stranki vrnilo po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 110/2018-15
• UPRS Sodba III U 191/2017-13
• VDSS Sodba Psp 74/2019