UPRS Sodba I U 2271/2017-10

Jedro

Tožničina pravna subjektiviteta ne zajema sodelovanja na razpisih za pridobivanje javnih sredstev brez izrecnega pooblastila občine, in to tudi v primerih, ko se razpis nanaša na financiranje nalog, ki jih tožnica sicer opravlja samostojno. Ker po občinskih predpisih tožnica takega pooblastila nima, ne more samostojno sodelovati na predmetnem javnem razpisu, zato je pravilna in zakonita odločitev o zavrženju tožničine prijave na razpis kot nedovoljene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je s sklepom z dne 17. 7. 2017 zavrgla tožničino vlogo za sofinanciranje izbranih investicij v prenovo športnih podov v letih 2017 in 2018, na podlagi javnega razpisa, objavljenega dne 12. 5. 2017, ker ta vloga ni izpolnjevala razpisnega pogoja iz druge točke razpisa, po kateri so se lahko na javni razpis prijavile lokalne skupnosti, ki imajo v lasti javne športne objekte.

2. S sklepom z dne 4. 9. 2017 je toženka odločila, da se tožničinemu "zahtevku za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru oziroma pritožbi A." zoper prej navedeni sklep ne ugodi ter da ta sklep ostane v veljavi. Iz obrazložitve izhaja, da se je tožnica na javni razpis prijavila v roku in s popolno vlogo, s projektom investicije v posodobitev pokritega večnamenskega športnega objekta – zamenjave podov v športni dvorani .... Vendar pa prijaviteljica kot ožji del občine oziroma krajevna skupnost nima statusa lokalne skupnosti, zato je bila njena vloga zavržena. Toženka se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS), ki sicer res navaja, da se na območju občine lahko ustanovijo ožji deli občine, kar pa ne pomeni, da so ti deli v pravni subjektiviteti izenačeni z občino. Ti deli lahko le na svojem območju izvajajo tiste naloge, ki jih odloča Odlok o nalogah mestne in krajevnih skupnosti Občine Litija in ne zakon, kot to velja za občine kot predstavnice lokalne skupnosti. Da subjektiviteta tožnice ni enaka subjektiviteti občine, kaže tudi dejstvo, da lahko ožje dele občine in njihovo območje s statutom spreminja občinski svet, območje občine pa je določeno z zakonom. Le občine so osebe javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja. Po prej navedenem odloku med tožničine naloge ne sodi sodelovanje na kakršnihkoli razpisih, vključno z razpisi za posodabljanje športnih objektov. Lahko sicer sodeluje v postopkih za izvedbo javnega naročanja, vendar izrecno le v tistih, ki jih izvaja Občina Litija za naročanje blaga, storitev in gradenj, ki so potrebne za izvajanje temeljnih nalog lokalne samouprave na območju posamezne mestne oziroma krajevne skupnosti, ne pa tudi v postopkih, ki jih izvaja država. Toženka zato meni, da tožnica nima položaja stranke v postopku navedenega javnega razpisa.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da lahko statut občine določi, da je ožji del občine pravna oseba javnega prava, ki nastopa v pravnem prometu v okviru nalog, ki so določene s statutom občine oziroma z odlokom. V tem okviru ima torej ožji del občine svojo pravno subjektiviteto, njegove naloge pa se lahko nanašajo tudi na upravljanje s premoženjem, namenjenim za potrebe krajevnega prebivalstva. Pojem upravljanja premoženja po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS) pomeni med drugim investicijsko vzdrževanje, pripravo, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa. Če je to določeno v statutu, lahko torej ožji del občine, ki mu je priznana pravna subjektiviteta, skrbi za investicijsko vzdrževanje stvarnega premoženja.

4. V konkretni zadevi 63. člen Statuta Občine Litija določa, da je mestna oziroma krajevna skupnost pravna oseba javnega prava v okviru nalog, ki jih opravlja samostojno in v skladu s statutom, po 60. členu Statuta pa mestna skupnost upravlja z lastnim premoženjem ali s premoženjem občine, ki ji je dano v uporabo. Iz zemljiške knjige izhaja, da je športna dvorana ..., ki je predmet tožničine prijave na razpis, v tožničini lasti. Kot že rečeno, ima tožnica po 63. členu statuta pravico upravljanja s to dvorano, upravljanje pa pomeni tudi investicijsko vzdrževanje, kar izhaja tudi iz 10. člena Odloka. Po tem členu lahko tožnica sodeluje v postopkih izvedbe javnega naročanja, ki jih izvaja Občina Litija za izvedbo naročanja blaga, storitev in gradenj, ki so potrebne za izvajanje temeljnih nalog lokalne samouprave na območju posamezne mestne oziroma krajevne skupnosti. Priprava, vodenje in organizacija investicije obsega tudi fazo pridobivanja finančnih sredstev, kar po tožničinem mnenju pomeni tudi prijavljanje na javne razpise za sofinanciranje investicij.

5. Tudi iz 4. člena Odloka o proračunu Občine Litija za leto 2017 izhaja, da lahko mestna skupnost v letu 2017 prevzame obveznosti do višine planiranih sredstev za to leto, vsi pravni posli, ki jih sklene za namene in v višinah, določenih v veljavnem finančnem načrtu, pa so veljavni brez predhodnega soglasja župana. Iz finančnega načrta mestne skupnosti izhaja, da ima tožnica za športno dvorano ... planirana sredstva za vzdrževanje, čistilni material, tekoče vzdrževanje in zavarovanje, kar dokazuje, da je ona tista, ki samostojno upravlja s to športno dvorano. Zato ni ovire, da ne bi mogla skleniti pogodbe o sofinanciranju. Tudi ožji deli občine, ki imajo svojo pravno subjektiviteto in samostojno poslujejo v pravnem prometu, se s proračunskega vidika obravnavajo kot občina, saj se njihovi prejemki in izdatki štejejo za prejemke in izdatke občinskega proračuna. Tožnica iz vseh navedenih razlogov meni, da ji je treba priznati status stranke, saj v pravnem in premoženjsko-finančnem smislu predstavlja lokalno skupnost. Sodišču iz vseh navedenih razlogov predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora.

6. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na opredelitev občine v Ustavi RS in ZLS, pri tem pa posebej poudarja, da pravna subjektiviteta ožjega dela občine vpliva na pristojnosti, ki jih ima ta del, ne pa na dejstvo, ali je ta del občine lokalna skupnost ali ne. Poleg tega opozarja še, da iz notranje ureditve Občine Litija izhaja, da lahko tožnica v okviru svojih pooblastil vodi, pripravlja in organizira investicije v zvezi z lastnim premoženjem oziroma premoženjem občine, ki ji je dano v uporabo, le do višine sredstev, ki so ji zagotovljena z občinskim odlokom. Le do te višine so brez soglasja župana veljavni tudi pravni posli mestne skupnosti. Obseg tožničine samostojnosti potrjuje tudi določba Odloka o proračunu občine Litija za leto 2017, po kateri lahko tožnica samostojno sklepa posle le do višine sredstev, ki so za poslovanje mestne skupnosti predvidena v finančnem načrtu. Glede na to tožnica ne more samostojno nastopati na javnih razpisih, kjer je določeno, da se lahko prijavi lokalna skupnost. Opredelitev pojma upravljanja s premoženjem po ZSPDSLS zato za odločitev ni pomembna. Tožnica je torej nedvomno del občine, vendar pa glede na svojo pravno subjektiviteto v pravnem prometu ne more predstavljati občine kot celote, temveč lahko samostojno nastopa le v okviru nalog, ki so ji bile prenesene v izvajanje. Iz vseh navedenih razlogov toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet izpodbijane odločitve – in s tem tudi tega upravnega spora – je izključno vprašanje, ali tožnici njen status mestne skupnosti omogoča prijavo na predmetni javni razpis za sofinanciranje investicij glede na to, da se po drugi točki tega razpisa lahko nanj prijavijo lokalne skupnosti, ki imajo v lasti javne športne objekte. V bistvu je torej sporen obseg tožničine pravne subjektivitete oziroma njenih pooblastil in pristojnosti. Pri tem med strankama ni sporno, da je tožnica kot mestna skupnost ožji del občine v smislu prvega odstavka 18. člena ZLS in da ima v lasti športni objekt, katerega obnova je predmet njene prijave na javni razpis.

9. Po prvem členu ZLS je občina temeljna samoupravna lokalna skupnost, iz nadaljnjih določb tega zakona, na katere se sklicujeta obe stranki, pa izhaja tudi, da je občina izvirni nosilec vseh pravic in obveznosti lokalne skupnosti (v zvezi s premoženjem in financiranjem prim. npr. 51. člen ZLS in nadaljnje). Ožji del občine je lahko pravna oseba javnega prava (prvi odstavek 19.c člena ZLS), v takem primeru pa nastopa v pravnem prometu v okviru nalog, ki so določene s statutom občine oziroma z odlokom, s katerim se podrobneje določijo naloge in način izvajanja nalog ožjih delov občine (drugi odstavek 19.c člena). Pravni posli, ki jih sklene ožji del občine brez predhodnega soglasja župana, so nični, vendar pa lahko predpis občine, ki je potreben za izvršitev občinskega proračuna določi, kateri pravni posli in v kateri višini so ti posli, ki jih sklene ožji del občine, veljavni brez predhodnega soglasja župana (tretji odstavek 19.c člena).

10. Na opisani način občina na svoj ožji del, v obravnavanem primeru tožnico, prenese del svojih izvirnih pristojnosti, zato po presoji sodišča zgolj to, da se na razpis ni prijavila Občina Litija, temveč tožnica, ki je njen del, samo po sebi še ne zadostuje za ugotovitev, da se na razpis ni prijavila lokalna skupnost. Za tako ugotovitev je torej potrebna presoja, ali je bila tožničina prijava na razpis v skladu s pristojnostmi, ki jih je nanjo prenesla Občina Litija. Kot že rečeno, morajo biti take pristojnosti oziroma naloge izrecno in podrobno določene s statutom občine oziroma odlokom.

11. Iz prej opisane zakonske ureditve izhaja, da imajo ožji deli občine, če so s statutom občine ustanovljeni, le tiste pravice in v takem obsegu, kot jih nanje s splošnim aktom prenese občina. V obravnavani zadevi je tak splošni akt statut Občine Litija, s katerim je bila ustanovljena tudi tožnica (prva alineja drugega odstavka 2. člena), ki je v okviru nalog, ki jih opravlja samostojno in v skladu s statutom, pravna oseba javnega prava. V pravnem prometu nastopa v svojem imenu in za svoj račun (prvi odstavek 63. člena statuta). Pri tem ima tožnica prav, da med naloge mestne skupnosti spada tudi upravljanje z lastnim premoženjem ali s premoženjem občine, ki ji je dano v uporabo (tretja alineja prvega odstavka 62. člena), po določbi 15. člena Odloka o nalogah mestne in krajevne skupnosti Občine Litija pa izrecno tudi urejanje športno-rekreacijskih površin na njenem območju za potrebe mestnega in krajevnega prebivalstva.

12. Sodišče se strinja s tožnico, da je treba pojem upravljanja razumeti v smislu opredelitve iz pete točke prvega odstavka 3. člena ZSPDSLS, saj ta zakon ureja ravnanje s stvarnim premoženjem države in stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti (prvi odstavek 1. člena ZSPDSLS; sklicevanje na določbe tega zakona se nanaša na besedilo zakona, veljavno v času izdaje izpodbijane odločbe). Po omenjeni opredelitvi pomeni upravljanje stvarnega premoženja zlasti (med drugim) investicijsko vzdrževanje in pripravo, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa. Vendar pa med „faze investicijskega procesa“ ni mogoče šteti zagotovitve financiranja, kot to zmotno meni tožnica, saj gre za porabo javnih sredstev, ki je predmet podrobne posebne ureditve - na splošni javni v ZJF, podrobneje pa v ZLS, statutu občine in drugih občinskih predpisih.

13. Tako se za financiranje ožjih delov občine uporabljajo določbe ZJF o financiranju neposrednih uporabnikov občinskega proračuna (19.č člen ZLS), tudi po prvem odstavku 68. člena Statuta Občine Litija pa se za delovanje in opravljanje nalog mestne skupnosti zagotovijo sredstva v proračunu občine. V skladu s prvim odstavkom 70. člena Statuta se tožničino delovanje sicer poleg proračuna lahko financira tudi s prostovoljnimi prispevki fizičnih in pravnih oseb, s plačili za storitve, s samoprispevkom, s prihodki od premoženja ožjega dela občine ter drugimi prihodki, za katere tako določajo predpisi občine. Toženka ima torej prav, da se tožnica lahko mimo proračunskih sredstev občine financira le na način in v obsegu, kot ga izrecno določajo občinski predpisi.

14. Pri tem pridobivanja sredstev na javnem razpisu ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed kategorij iz prvega odstavka 70. člena statuta, iz relevantnih občinskih predpisov (Odloka o nalogah mestne in krajevnih skupnosti Občine Litija in Odloka o proračunu Občine Litija za leto 2017) pa ne izhaja, da bi občina na tožnico izrecno prenesla pooblastilo za financiranje na ta način. Toženka ima torej prav, da tožničina pravna subjektiviteta ne zajema sodelovanja na razpisih za pridobivanje javnih sredstev brez izrecnega pooblastila občine, in to tudi v primerih, ko se razpis nanaša na financiranje nalog, ki jih tožnica sicer opravlja samostojno. Ker torej po občinskih predpisih tožnica takega pooblastila nima, je ugotovitev toženke, da ne more samostojno sodelovati na predmetnem javnem razpisu, pravilna, s tem pa je pravilna in zakonita tudi njena odločitev, ko je tožničino prijavo na razpis zavrgla kot nedovoljeno.

15. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Med strankama so bila sporna izključno vprašanja glede tožničinega pravnega statusa oziroma obsega njenih pooblastil, kar smiselno pomeni, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med tožnico in toženko ni bilo sporno. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

16. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 8/2015
• UPRS sodba I U 1575/2013
• UPRS sodba III U 359/2014