UPRS Sodba II U 300/2019-9

Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč je izdal odločbo o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči, ne da bi tožnika seznanil s svojimi ugotovitvami in zbranimi dokazi in mu dal možnost, da se o tem izjavi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločbi Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 1140/2018-14 in št. Bpp 1467/2018-12, obe z dne 22. 3. 2019 se odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. Bpp 1140/2018-14 je organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč, zato ni upravičen do brezplačne pravne pomoči, dodeljene z odločbo št. Bpp 1140/2018 z dne 26. 9. 2019 v zvezi z odločbo št. Bpp 1140/2018 z dne 10. 12. 2018 (I. točka izreka). A.A. se naloži vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči v znesku, ki bo izplačan odvetnici B.B. na podlagi sklepa o odmeri stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči (II. točka izreka). Tožnik je dolžan neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti v roku 15 dni od prejema sklepa, s katerim bodo odmerjeni stroški odvetnice B.B. v zvezi s postopkom, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Mariboru, pod št. IV P 153/2019 v roku 15 dni od prejema sklepa o odmeri stroškov odvetnice brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Z odločbo št. Bpp 1467/2018-12 je organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč tudi z odločbo št. Bpp 1467/2018 z dne 12. 12. 2018, zato do nje ni upravičen (I. točka izreka). Tožniku se naloži vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči v znesku, ki bo izplačan izvedencu klinične psihologije na podlagi sklepa o odmeri stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči (II. točka izreka). Neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč je dolžan tožnik vrniti v roku 15 dni od prejema sklepa, s katerim bodo odmerjeni stroški izvedenca klinične psihologije v zvezi s postopkom, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Mariboru, pod št. IV P 153/2019 (III. točka izreka).

3. Odločitev v zgoraj navedenih odločbah temelji na isti pravni podlagi in sicer na določbah 41., 42. in 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in na enakih dejanskih ugotovitvah, iz katerih izhaja, da je upravičenec v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči prejel plačo v višini, ki ni presegala zakonsko določenega cenzusa za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po opravljenih uradnih poizvedbah ter po vpogledu v spis št. Bpp 199/2019 pa organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je tožnik zaposlen pri delodajalcu v Sloveniji (C. d.o.o.) in v Avstriji (D.) ter je že v obdobju od 1. 11. 2018 do 31. 1. 2019 prejel plačo v skupnem neto znesku 2.842,97 EUR, o čemer pa upravičenec kljub določbam ZBPP organa za brezplačno pravno pomoč ni obvestil. Hkrati organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je tožnik zavezan plačevati preživnino in sicer v višini 155,44 EUR mesečno. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da znaša mesečni dohodek prosilca v zgoraj navedenem obdobju ob upoštevanju preživnine 792,22 EUR, kar pomeni, da presega zakonski cenzus, ki znaša 785,50 EUR. Upravičenec je v skladu z določbo drugega odstavka 43. člena ZBPP dolžan vrniti neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožeča stranka z vloženo tožbo izpodbija obe odločbi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačna odločitev sprejeta v zadevi Bpp 199/2019, v kateri je bilo ugotovljeno, da naj bi presegal cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V nadaljevanju navaja, da znaša plača od delodajalca D. v neto znesku 288,28 EUR in ne 568,18 EUR, kot je bilo upoštevano v izračunu, saj spada znesek 279,80 EUR v drugo kategorijo prejemkov in ne v neto plačo. Tudi za znesek, ki ga je prejel od delodajalca C. d.o.o., je bilo napačno ugotovljeno, da ta znaša skupno 600,73 EUR, saj je bila neto plača 164,13 EUR, znesek 436,60 EUR pa je bil terenski dodatek. Pri odločitvi tudi ni bilo upoštevano, da mladoletni otrok preživi z njim v gospodinjstvu polovico časa. Navaja še, da v skladu z določbo 41. člena ZBPP ves čas postopka izpolnjuje pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči, zato je odločitev organa za brezplačno pravno pomoč, da je ni obvestil o prejemku plače, ki presega zakonski cenzus, napačna, saj take plače ni prejel. Predlaga, da sodišče obe odločbi v celoti odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala oba predmetna spisa.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev organa za brezplačno pravno pomoč, da je tožnik v zgoraj navedenih zadevah prejel neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, kot je natančneje povzeto v točkah 1 in 2 te obrazložitve.

8. Upravičenec mora pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena (prvi odstavek 41. člena ZBPP) in mora pristojno strokovno službo za BPP v času od dodelitve brezplačne pravne pomoči do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja (drugi odstavek 41. člena ZBPP). Te spremembe mora sporočiti v roku osem dni od dneva, ko je zanje zvedel (tretji odstavek 41. člena ZBPP).

9. Strokovna služba za BPP začne postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ker upravičenec ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči ali je upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike brezplačne pravne pomoči (prvi odstavek 42. člena ZBPP). Strokovna služba predlaga po izvedenem ugotovitvenem postopku pristojnemu organu za BPP izdajo odločbe, s katero se ugotovi prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči ali določi drug obseg oziroma obliko brezplačne pravne pomoči - neupravičeno prejeta brezplačna pravna pomoč (drugi odstavek 42. člena ZBPP).

10. V obeh na isti dejanski in pravni podlagi izdanih odločbah organa za brezplačno pravno pomoč je bilo ugotovljeno, da sta bili odločbi o dodelitvi brezplačne pomoči (to je št. Bpp 1140/2018 in Bpp 1467/2018) izdani, ker je tožnik izpolnjeval finančni, to je subjektivni, in objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Spremembo v premoženjskem stanju tožnika organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 1. 2019 in na tej podlagi zaključuje, da je bila tožniku brezplačna pravna pomoč dodeljena neupravičeno.

11. Po zgoraj citiranih določbah 42. člena ZBPP, izda organ za brezplačno pravno pomoč, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni več upravičen, odločbo, s katero ugotovi prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Brezplačna pravna pomoč je torej od dneva prenehanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči prejeta neupravičeno.

12. Glede vprašanj, ki jih ZBPP ne ureja, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP), torej po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP). Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon.

13. V obeh zadevah, torej tako v zadevi Bpp 1140/2018 kot zadevi Bpp 1467/2018 je organ za brezplačno pravno pomoč izdal odločbo o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči, ne da bi tožnika seznanil s svojimi ugotovitvami in zbranimi dokazi in mu dal možnost, da se o tem izjavi. To pa je v nasprotju z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP), v skladu s katerim je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).

14. Za ugotovitev dejanskega stanja izvede pristojni organ posebni ugotovitveni postopek (145. člen ZUP), razen kadar so podani pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu ZUP. Slednjega lahko izvede, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi lahko posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi; ali če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba ugotovljena, ali vsaj verjetno izkazana.

15. V obravnavani zadevi pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka niso izpolnjeni, saj za odločitev relevantnega dejanskega stanja, ki bi kazalo na to, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, ni bilo mogoče ugotoviti na podlagi organu znanih podatkov, ki bi jih organ prejel bodisi od stranke bodisi bi šlo za uradne podatke oziroma splošno znana dejstva, pa zaradi ugotovitve relevantnega dejanskega stanja stranke ne bi bilo treba zaslišati oziroma ji dati možnost izjave o tem. V zadevi prav tako ni mogoče odločati na podlagi verjetno izkazanih dejstev in okoliščin, saj s predpisom, torej ZBPP, tako postopanje, ko gre za odločanje o vrnitvi neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči, ni določeno, razen tega pa je odločanje na tej podlagi mogoče le v korist stranke (3. točka prvega odstavka 144. člena namreč tako postopanje dopušča le, ko iz vseh okoliščin izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi). Ker v zadevi tudi za nujne ukrepe v javnem interesu (4. točka prvega odstavka in drugi odstavek 144. člena ZUP) ne gre, odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku ni mogoče.

16. Glede na to, da v obravnavani zadevi pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku niso podani, je treba odločitev v zadevi sprejeti na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, in v njem s stopnjo zanesljivosti ugotoviti dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev. To izhaja tudi iz 42. člena ZBPP, ki v drugem odstavku določa, da se odločba o prenehanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči (ali določitvi drugačnega obsega oziroma oblike brezplačne pravne pomoči) izda po izvedenem ugotovitvenem postopku. Stranka ima namreč pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP). Uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, navedenih v ugotovitvenem postopku, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih, da se seznani z uspehom dokazovanja in da se o tem izreče, kot vse podrobneje določata drugi in tretji odstavek 146. člena ZUP.

17. Tožeča stranka v tožbi oporeka ugotovitvi organa za brezplačno pravno pomoč, da so se njene premoženjske razmere po izdaji odločb o dodelitvi brezplačne pravne pomoči spremenile do te mere, da ne bi bila (več) upravičena do brezplačne pravne pomoči. Ker tožnik ni imel možnosti izreči se o tem v postopku pred organom za brezplačno pravno pomoč, je to upravičeno uveljavljal šele v tožbi vloženi v upravnem sporu.

18. Ker tožniku v postopku pred organom za brezplačno pravno pomoč ni bila dana možnost izjave, je bila s tem storjena bistvena kršitev zgoraj navedenih določb postopka, ki je vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) iz 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

19. Pri izdaji izpodbijanih odločb pa je organ za brezplačno pravno pomoč tudi napačno uporabil materialno pravo. V izpodbijanih odločbah organ za brezplačno pravno pomoč ni ugotovil, kdaj je nastopilo prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ampak le pavšalno in nekonkretizirano ugotavlja, da je bila tožniku brezplačna pravna pomoč dodeljena neupravičeno. To pa je v nasprotju z zgoraj citiranimi določbami 42. člena ZBPP. Pri odločanju o obveznosti prosilca, da vrne neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, je treba najprej ugotoviti datum prenehanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči in nato odločiti o vrnitvi brezplačne pravne pomoči¹ za obdobje, v katerem prosilec pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči več ne izpolnjuje.

20. K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je o vrnitvi eventualno ugotovljene neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči treba ugotoviti z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, v skladu tretjim in petim odstavkom 43. člena ZBPP. To pomeni, da je treba najprej določno ugotoviti znesek neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči, nato pa konkretno določiti način in čas vračila. V tem upravnem sporu izdani odločbi, ki se tako glede zneska obveznosti kot roka plačila sklicujeta na druge odločbe, ne predstavljati izvršilnega naslova v smislu petega v zvezi s tretjim odstavkom 43. člena ZBPP.

21. Organ za brezplačno pravno pomoč datuma prenehanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči ni ugotavljal, zato je s tem nepravilno uporabil materialno pravo. S tem pa je podana tudi kršitev iz 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

22. Glede na to je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov (17. in 19. točka obrazložitve) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka in postopati v skladu z določbami ZUP o izvedbi posebnega ugotovitvenega postopka z namenom ugotovitve resničnega dejanskega stanja, pri tem pa dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, okoliščinah in pridobljenih dokazih, ki so pomembni za odločitev. Po tako dopolnjenem postopku pa bo treba v zadevi odločiti ob pravilni uporabi materialnega prava.

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 15,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

24. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, upravnih odločb ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

-------------------------------

¹ Primerjaj s sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 451/2015 z dne 2. 6. 2015.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 417/2019-9
• Sodba U 1268/95-8
• VSL sklep I Cpg 840/2013