UPRS Sodba I U 1916/2017-21

Jedro

Sodišče v upravnem sporu ne preverja medsebojne skladnosti različnih podzakonskih aktov, saj gre v prvi vrsti za preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe. Tožnika bi zato morala navesti konkretne razloge, iz katerih izpodbijana odločba ni skladna s tem ali onim podzakonskim aktom, za katere zatrjujeta medsebojno neusklajenost.

Ravnanje toženke, ki je pri obračunu komunalnega prispevka upoštevala gradbeno parcelo, določeno v projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja, je v skladu z določbami ZPNačrt in Pravilnika.

Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt, to je stavbišče, in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu.

Pri izračunu komunalnega prispevka mora organ pri odmeri v prvi vrsti upoštevati parcelo, kot je (oziroma če je) določena. V tem pogledu je treba upoštevati četrti odstavek 127. člena ZGO-1B, po katerem se za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, ki je bil z odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja določen pod gradbena parcela ali funkcionalno zemljišče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnikoma odmeril komunalni prispevek za novogradnjo enostanovanjske hiše na tam navedenih zemljiščih v k.o. ... v skupni višini 23.242,41 EUR in določil način njegovega plačila. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bila odmera komunalnega prispevka izdelana v skladu z Odlokom o novelaciji programa opremljanja stavbnih zemljišč za območje opremljanja zazidalni načrt Hrastje – 1. faza (v nadaljevanju Odlok za Hrastje). Obračunsko območje je enako za vodovodno omrežje, cestno omrežje in kanalizacijsko omrežje s čistilno napravo. Organ v nadaljevanju povzema način izračuna in navaja, da je bila pri površini stavbnega zemljišča upoštevana velikost parcele, da je neto tlorisna površina objekta seštevek vseh tlorisnih površin objekta in je izračunana po standardu SIST-ISO 9836, na podlagi podatkov iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, in da se komunalni prispevek na dan odmere indeksira ob uporabi povprečnega letnega indeksa za posamezno leto, ki ga objavlja Združenje za gradbeništvo v okviru gospodarske zbornice Slovenije pod "gradbena dela – ostala nizka gradnja".

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno, iz obrazložitve pa med drugim izhaja, da pritožbena navedba, da bi morala občina v roku 6 mesecev po sprejemu občinskega prostorskega načrta sprejeti program opremljanja, vključno s podlagami za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, sicer drži, da je občina tak program za opremljanje celotne občine „z nekaj zamude“ sicer sprejela, vendar pa komunalni prispevek tožnikoma ni bil odmerjen na tej podlagi. OPN za Ribnico je bil sprejet 16. 10. 2012, veljati je začel 27. 11. 2012, Odlok za Hrastje pa je bil sprejet 20. 12. 2012, torej za OPN. Da v Odloku za Hrastje ni navedeno, da je skladen z veljavnim OPN ni pomembno, saj ima program "kot osnovo" Odlok o zazidalnem načrtu Hrastje v Ribnici R7-S11, ki je ostal v veljavi tudi po sprejetju OPN, in tudi sicer ne določa ničesar, kar bi bilo v nasprotju z OPN. Vhodni podatki v celoti sledijo "navedbam" prostorskih aktov, tako OPN kot izvedbenega zazidalnega načrta.

3. Toženka posebej opozarja na dejstvo, da Uredba o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo ne velja že od septembra 2007, saj je bila razveljavljena z Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč, ki določa, da se programi opremljanja sprejemajo za celotno območje občine, lahko pa tudi le za posamezne dele. To ne pomeni, da je treba najprej sprejeti program opremljanja za celotno občino, kot menita tožnika, v zvezi s tem pa se toženka sklicuje tudi na prakso naslovnega sodišča. Delež skupnih stroškov, ki je pokrit s komunalnim prispevkom, se za komunalno opremo določi na ravni občine, če se pripravlja program opremljanja za obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, kar pa ne pomeni, da se mora delež skupnih stroškov, pokritih s komunalnim prispevkom za posamezno komunalno opremo, določiti na nivoju celotne občine.

4. Če se program opremljanja pripravlja le za del območja občine, se deleži skupnih stroškov za posamezno komunalno opremo po posameznih območjih lahko razlikujejo, vendar razlika med največjim in najmanjšim deležem ne sme presegati višine najmanjšega deleža. V programu opremljanja je obravnavano ožje območje, kar je v skladu z navedeno ureditvijo, ki izhaja iz Uredbe. Enako velja tudi za šesti odstavek 14. člena Uredbe, na katerega se sklicujeta tožnika, saj Program opremljanja obravnava ožje območje. Deleži skupnih stroškov pri cesti in pri vodovodu so 100 %, tako po splošnem programu opremljanja kot po Odloku za Hrastje, pri kanalizaciji pa je delež po slednjem 100 %, po splošnem programu opremljanja pa 52,86 %, kar pomeni, da razlika ni več kot dvakratna in je v skladu z Uredbo. Glede skupnih stroškov, za katere tožnika navajata, da ni jasno, kako je toženka prišla do njih, organ navaja, da je v programu opremljanja navedeno, da so povzeti po sklenjenih pogodbah in prejetih računih ter revalorizirani na november 2012. Tudi tak način ugotavljanja skupnih stroškov je v skladu z Uredbo, glede izjave župana, na katero se prav tako sklicujeta tožnika, pa toženka meni, da je lahko sicer pravilna, "zagotovo pa v mislih ni imel enakega časovnega obdobja". Projektiranje se je namreč začelo že v letu 1998, velik del odkupa zemljišč sega v leta 2000 in 2001, gradnja pa je po posameznih segmentih trajala več kot desetletje.

5. Površina, uporabljena pri izračunu, izhaja iz projektne dokumentacije, ki sta jo predložila tožnika, in so v njej določene površine, ki bodo služile objektu. Toženka se v zvezi s tem sklicuje tudi na sodno prakso naslovnega sodišča, ker pa je površino stavbišča in funkcionalnih površin določil že projektant, ni potrebe po uporabi drugačne metode za določanje velikosti parcele. Iz te sodne prakse izhaja tudi, da so na posameznih delih zemljišča naprave, potrebne za funkcioniranje stavbe, tako da tudi ta del zemljišča služi objektu.

6. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri med drugim navajata, da v programu opremljanja ni nikjer določeno, da je novi Odlok za Hrastje skladen z novim OPN kot temeljnim prostorskim aktom občine. Ko je občina sprejela OPN, bi morala pri izračunu in odmeri komunalnega prispevka upoštevati ta OPN, ne pa prej veljavnega prostorskega akta, ki je s sprejemom OPN prenehal veljati. Zazidalni načrt Hrastje je v več točkah drugačen od OPN oziroma sta med seboj v očitnem nasprotju. Ob sprejemu Odloka za Hrastje še ni bil sprejet Program opremljanja s podlagami za vso obstoječo komunalno opremo na območju cele občine, niti v ta program opremljanja niso bile zajete podlage za odmero komunalnega prispevka na območju celotne občine. Tak program je bil sprejet šele 6. 3. 2014, torej po Odloku za Hrastje, kar ni v skladu z enajstim odstavkom 79. člena ZPNačrt in Uredbo, po katerih morajo biti v 6 mesecih po uveljavitvi OPN sprejeti Program opremljanja za celotno občino, vključno s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, sicer se odmerja komunalni prispevek na podlagah, ki jih s pravilnikom določi minister.

7. Tudi sicer je iz 24. člena Odloka za Ribnico razvidno, da tak odlok ne zajema nobene komunalne opreme, ne obstoječe, ne predvidene, ki jo obravnavano posebni programi opremljanja. Zato se ne more šteti, da je toženka po uveljavitvi OPN sprejela Program opremljanja s podlagami za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, v drugostopenjski odločbi pa je zgolj navedla, da je Uredba ne zavezuje, da bi morala programe opremljanja sprejeti najprej za vso občino, nato pa za posamezna območja. Tožnika menita, da to pomeni, da je toženka sama priznala, da še ni sprejela programa komunalnega opremljanja za celotno občino, vključno s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine. Odlok za Hrastje je zato nezakonit in se ga ne sme uporabiti.

8. Iz Odloka za Hrastje izhaja, da je delež skupnih stroškov, pokritih s komunalnim prispevkom, pri vseh treh vrstah komunalne opreme 100 %, medtem ko iz Odloka za Ribnico izhaja, da je delež skupnih stroškov, pokritih s komunalnim prispevkom, različen pri kanalizaciji, saj jih zavezanci na nivoju občine nosijo le do 52,86 %. To je v nasprotju s petim odstavkom 11. člena Uredbe, po katerem se mora določiti delež skupnih stroškov, pokritih s komunalnim prispevkom, za posamezno komunalno opremo na nivoju cele občine. Odlok za Hrastje ni skladen niti s šestim odstavkom 14. člena Uredbe, saj po Uredbi preračunani obračunski stroški na enoto mere na obračunskih območjih komunalne opreme iste vrste v posamezni občini ne smejo bistveno odstopati. Za bistveno odstopanje se šteje, če je razlika med najvišjimi in najnižjimi stroški na enoto mere več kot 2-kratna, kar v konkretnem primeru ne drži, saj so stroški za posamezne vrste komunalne opreme na območju Hrastja bistveno višji od stroškov na drugih območjih. To pomeni, da morajo lastniki stavbnih zemljišč v naselju Hrastje ob enaki površini parcele in neto tlorisni površini objekta plačati bistveno višji komunalni prispevek, kar je "povsem neutemeljeno, diskriminatorno in nezakonito". Drugostopenjski organ se glede takih pritožbenih navedb sploh ni opredelil, kar pomeni, da se odločbe ne da preizkusiti.

9. Ni jasno niti to, kako je organ sploh prišel do višine skupnih stroškov v Hrastju, saj je iz Načrta razvojnih programov proračuna Občine Ribnica za leto 2017 do 2020 razvidno, da je občina za komunalno urejanje Hrastja do leta 2017 namenila bistveno manjšo vsoto. To se ujema tudi z izjavo župana in pomeni, da zavezanci na območju Hrastja neutemeljeno plačujejo mnogo več, kot v drugih predelih občine. Tudi drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe ni podrobneje pojasnil višine skupnih stroškov, zapisane v Odloku za Hrastje.

10. Prvostopenjski organ je pri izračunu komunalnega prispevka napačno uporabil površino stavbnega zemljišča, saj je po OPN faktor pozidanosti na območju Hrastja 40 %. Tožnika bosta parcelo pozidala v deležu 22 %, iz sodne prakse pa izhaja, da je avtomatično upoštevanje celotne površine zemljiške parcele pri obračunu komunalnega prispevka v nasprotju z določbami ZPNačrt in Pravilnika. Toženka bi morala zato sama ugotoviti parcelo objekta, ne pa le prepisati površine parcele iz projektne dokumentacije. V skladu s sprejetim OPN bi morala toženka kot parcelo objektov upoštevati največ 40 % zemljišča, kolikor je še dovoljeno za pozidavo. Prav tako ne bi smela komunalnega prispevka odmeriti od zelenih površin, saj zaradi njih komunalna oprema ne bo bolj obremenjena. Glede navedbe, da imata na zelenih površinah predvideno ponikovalnico in vodomerni jašek, tožnika dodajata še, da sta to že upoštevala v odstotku pozidanosti zemljišča. Iz navedenih razlogov sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe iz drugostopenjske upravne odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožnika v nadaljnjih pripravljalnih vlogah v bistvenem ponavljata tožbene navedbe.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Zakonska podlaga tako za odmero komunalnega prispevka, kot za sprejem občinskih aktov, ki so bili uporabljeni v obravnavanem postopku, je ZPNačrt. Tožnika v prvi vrsti uveljavljata neskladnost občinskih aktov (Odloka za Hrastje in Odloka za Ribnico) z ZPNačrt ter s podzakonskimi akti, izdanimi na njegovi podlagi, posebej pravilnikom in uredbo.

15. Po drugem odstavku Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sicer predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu zgolj konkretna upravna odločba, ne pa tudi pravna podlaga za njeno izdajo, vendar je sodišče po 125. členu Ustave RS pri odločanju vezano le na ustavo in zakon. To pomeni, da mora v primeru, če ugotovi, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, v nasprotju z zakonom ali ustavo, uporabo takega akta v konkretni zadevi zavrniti (tako imenovani institut exceptio illegalis). Sodišče je zato v okviru tožbenih navedb preizkusilo tudi zakonitost Odloka za Hrastje in Odloka za Ribnico, vendar pa pri tem že uvodoma poudarja, da je po povedanem lahko vsebina tega preizkusa le skladnost podzakonskih aktov z zakonom, ne pa tudi medsebojna skladnost različnih podzakonskih aktov.

16. Po drugem odstavku 74. člena ZPNačrt se program opremljanja pripravi na podlagi občinskega prostorskega načrta (OPN) ali občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN), če je sprejet kot poseben odlok o programu opremljanja pa mora biti skladen s prostorskim aktom občine. Tožnika imata zato načeloma prav, da bi program opremljanja, ki ne bi bil skladen s prostorskim aktom občine, nezakonit. Vendar pa iz zakona v ničemer ne izhaja, da bi bilo treba to usklajenost izkazovati z izrecno izjavo, kot to očitno menita tožnika, temveč mora biti ta skladnost dejanska oziroma vsebinska. Da bi morebitna neusklajenost vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, pa bi morala obstajati tudi povezava med to neusklajenostjo in odmero komunalnega prispevka. Povedano drugače: iz tožbenih navedb bi moralo izhajati, da je zaradi te neusklajenosti komunalni prispevek odmerjen v drugačnem znesku, kot če neusklajenosti ne bi bilo.

17. Tožnika sicer opozarjata na nekatera neskladja med OPN in Zazidalnim načrtom Hrastje, vendar niti ne zatrjujeta, da bi zaradi teh razlik bil komunalni prispevek odmerjen kakorkoli drugače, kot če razlik ne bi bilo, niti kaj takega očitno ne izhaja iz teh razlik samih po sebi. To pa pomeni, da tudi če so tožbene navedbe o medsebojni neusklajenosti občinskih aktov točne, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Kot že rečeno, namreč predmet presoje v upravnem sporu ni abstraktna zakonitost podzakonskega oziroma občinskega akta, temveč izključno zakonitost izpodbijane upravne odločbe. Sodišče zato lahko presoja zakonitost podzakonskega akta le v obsegu, v kakršnem bi utegnila vplivati na zakonitost te odločbe.

18. Kolikor pa tožnika z navedbami o razlikah med OPN in Zazidalnim načrtom za Hrastje utemeljujeta neveljavnost slednjega, ker so po prehodni določbi sedmega odstavka 97. člena ZPNačrt ostali v veljavi le zazidalni načrti, skladni z OPN, sodišče opozarja na določbo tretjega odstavka 136. člena OPN, ki je Zazidalni načrt za Hrastje izrecno ohranil v veljavi. Po mnenju sodišča je tako določbo težko razumeti drugače, kot da je z njo normodajalec za območje tega zazidalnega načrta prevzel njegove določbe v OPN in s tem vsaj na načelni ravni zagotovil medsebojno skladnost oziroma veljavnost zazidalnega načrta. Da oziroma kako naj bi dejanska neskladja kljub temu vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločbe, tožnika ne navajata.

19. Tožnika sicer pravilno opozarjata na določbo enajstega odstavka 79. člena ZPNačrt, po kateri občina, ki v 6 mesecih po uveljavitvi Občinskega prostorskega načrta ne sprejme programa opremljanja, vključno s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, odmerja komunalni prispevek na podlagah, ki jih s pravilnikom določi minister, pristojen za prostor. Vendar pa ta zakonska določba ne pomeni, da bi občina, ki v 6 mesecih po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta ni sprejela navedenega programa opremljanja, trajno izgubila možnost odmerjanja komunalnega prispevka na podlagi programa opremljanja. To nenazadnje izhaja iz trinajstega odstavka istega člena, po katerem občina, ki za odmero komunalnega prispevka uporablja podlage iz enajstega odstavka tega člena, lahko odmerja komunalni prispevek na podlagi programa opremljanja le, če je že sprejela program opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine.

20. Iz te zakonske določbe po presoji sodišča povsem nedvoumno izhaja možnost, da je program opremljanja, ki ni program opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, sprejet pred slednjim, edini pogoj za njegovo uporabo za odmero komunalnega prispevka pa je, da morajo biti pred tem sprejete tudi podlage za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine. Povedano drugače: ko je sprejet program opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, zakonska ureditev ne prepoveduje več odmere komunalnega prispevka na podlagi drugih programov opremljanja, v obravnavani zadevi na podlagi Odloka za Hrastje.

21. Tožnika se pri svojem stališču, da program opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine sploh še ni bil sprejet, sklicujeta na 24. člen Odloka za Ribnico, iz katerega naj bi izhajalo, da se ta odlok ne nanaša na komunalno opremo, ki jo obravnavajo posebni programi opremljanja, kar pomeni, da se ne nanaša na vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine. Vendar pa ta določba (drugi odstavek 24. člena Odloka za Ribnico) najprej določa, da posebni programi opremljanja (ki po določbi prvega odstavka tega člena ostanejo še naprej v veljavi) zajemajo samo komunalno opremo znotraj posameznih območij, medtem ko ta odlok (torej Odlok za Ribnico) obravnava obstoječo komunalno opremo na nivoju cele občine. Ta del določbe je vsaj v navideznem nasprotju z njenim nadaljevanjem, na katerega se sklicujeta tožnika, in po katerem Odlok za Ribnico ne zajema nobene komunalne opreme (ne obstoječe, ne nove ali predvidene), ki jo obravnavajo navedeni posebni programi opremljanja, kar je razvidno tudi iz grafične priloge programa opremljanja.

22. Taka določba je sicer na prvi pogled nesmiselna oziroma v nasprotju s samo seboj, vendar je njen pomen v kontekstu podlag za odmero komunalnega prispevka po presoji sodišča dovolj jasen: gre za razlikovanje med komunalno opremo, ki je namenjena oziroma obstoji izključno na posameznem območju urejanja, in komunalno opremo, ki je skupna širšemu območju oziroma celotni občini (npr. čistilna naprava). Taka delitev je namenjena preprečitvi situacije, ko bi bila med stroške komunalne opreme na ožjem območju (kot je v obravnavani zadevi Odlok za Hrastje) vključeni samo stroški komunalne opreme, ki se v tem območju dejansko nahaja (prim. tudi mag. Luka Štravs v: Štravs, Dekleva, Ivanič, Opremljanje stavbnih zemljišč, GV Založba, Ljubljana 2010, strani 82 in 83). Za drugačno interpretacijo te določbe ne dajejo podlage niti tožbene navedbe, ki ne presegajo povsem pavšalnega sklicevanja na le del besedila določbe. Sodišče v tem pogledu dodaja še, da bi raziskovanje zakonitosti predmetnih podzakonskih aktov na podlagi posplošenih domnev smiselno pomenilo preizkus zakonitosti teh aktov onkraj tožbenih razlogov oziroma po uradni dolžnosti, s čimer bi sodišče očitno prekoračilo svoje zakonske pristojnosti oziroma celo ustavno načelo delitve oblasti.

23. Ostale pomanjkljivosti občinskih aktov, ki jih uveljavljata tožnika, tako smiselno, kot po izrecnih tožbenih navedbah, ne pomenijo neskladnosti teh aktov z zakonom, temveč s Pravilnikom in Uredbo. Kot že rečeno, sodišče v upravnem sporu ne preverja medsebojne skladnosti različnih podzakonskih aktov, saj gre v prvi vrsti za preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe. Tožnika bi zato morala navesti konkretne razloge, iz katerih izpodbijana odločba ni skladna s tem ali onim podzakonskim aktom, za katere zatrjujeta medsebojno neusklajenost. Tega nista storila, sodišče pa pripominja še, da gre pri sprejemanju občinskih aktov, kolikor njihova vsebina ni izrecno vezana na zakonsko ureditev, za izvirno normodajno pristojnost s področja lokalne samouprave, ki ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, temveč kvečjemu predmet nadzora državnih organov (prim. 88 in 88.a člen Zakona o lokalni samoupravi, četrti odstavek 74. člena ZPNačrt in štirinajsti odstavek 79. člena ZPNačrt).

24. V zvezi z opredelitvijo pojma parcele oziroma stavbnega zemljišča se tožnika sicer pravilno sklicujeta na drugi odstavek drugega člena Pravilnika, vendar pa pri tem spregledata podrobnejše določbe 5. člena Pravilnika, po katerem med merila za odmero komunalnega prispevka spada površina stavbnega zemljišča (prvi odstavek), pri površini katerega se upošteva velikost parcele. Če parcela objekta ni določena, se upošteva stavbišče krat 1,5 (drugi odstavek). Naslovno sodišče je v obširni in enotni sodni praksi, na katero se sklicujeta tudi obe stranki v tem upravnem sporu, že večkrat odločalo o vprašanju, katero površino je treba šteti za površino "parcele" oziroma "gradbene parcele", ki se upošteva pri odmeri komunalnega prispevka. Iz te sodne prakse izhaja, da je ravnanje toženke, ki je pri obračunu komunalnega prispevka upoštevala gradbeno parcelo, določeno v projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) v skladu z določbami ZPNačrt in Pravilnika (prim. npr. sodbe I U 190/2013, I U 1731/2011 in I U 890/2015).

25. Ta sodna praksa izhaja iz ugotovitve, da so pojmi "stavbno zemljišče" (ZPNačrt) oziroma "parcela" (Pravilnik) in "gradbena parcela" (Zakon o graditvi objektov; ZGO-1) primerljivi pojmi. Po določbi petega odstavka 127. člena ZGO-1B je namreč gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oziroma bodo služile takemu objektu. To pomeni, da gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt, to je stavbišče, in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu.

26. Tožnika imata sicer prav, da je v skladu z ZPNačrt in Pravilnikom mogoče le tako površino upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka, vendar pri tem spregledata, da mora organ pri odmeri v prvi vrsti upoštevati parcelo, kot je (oziroma če je) določena. V tem pogledu je treba upoštevati četrti odstavek 127. člena ZGO-1B, po katerem se za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, ki je bil z odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja določen pod gradbena parcela ali funkcionalno zemljišče.

27. Da bi gradbena parcela predmetnega objekta v PGD ne bi bila določena oziroma da bi toženka njeno velikost po PGD povzela napačno, tožnika niti ne navajata. Sodišče k temu dodaja še, da se stališča sodne prakse, na katera se sklicujeta tožnika, ne nanašajo na situacijo, kot je obravnavana, ko je gradbena parcela določena, temveč na zakonitost podlag za odmero komunalnega prispevka, po katerih se za gradbeno parcelo oziroma za parcelo v smislu ZPNačrt in Pravilnika šteje celotna zemljiška parcela, na kateri je postavljen objekt.

28. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, odločitev temelji izključno na presoji zakonitosti občinskih aktov oziroma na razlagi pojma gradbene parcele, torej na razlagi prava. To smiselno pomeni, da pravno pomembno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožnikoma in toženko dejansko ni bilo sporno oziroma predlagana dejstva in dokazi niso mogli vplivati na odločitev.. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom in drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

29. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 311/2017-9
• UPRS sodba I U 1853/2015
• UPRS Sodba I U 2622/2017-9