UPRS Sodba II U 324/2019-8

Jedro

Tisti, ki velja za otrokovega očeta po zakoniku izpodbija očetovstvo otroka, če dvomi, da otrok ni njegov. Tožbo mora vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik kot prosilec vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem zaradi nameravanega izpodbijanja očetovstva v sodnem postopku. Tožena stranka je ob presoji pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljala tako finančni položaj (subjektivni pogoj) in druge pogoje (objektivni pogoj) določene z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), 11. člen ZBPP.

3. Pri presoji objektivnega pogoja je tožena stranka prebrala tako navedbe prosilca, kakor tudi vpogledala v že obstoječ spis Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Bpp 1791/2015 in ugotovila, da prosilec želi vložiti tožbo zaradi izpodbijanja očetovstva, ker je prepričan, da ni oče otrok, ki sta se mu rodila v času trajanja zakonske zveze z nekdanjo ženo A.A. Tožena stranka je ugotovila, da se je tožnik že v letu 2015 zavzemal za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva, ker bi se mu naj že ob vložitvi tožbe 30. 12. 2015 porajal dvom, da je oče otrok B.B. in C.C., kljub iz spisa izhajajoče listine izvida DNK, da obstoji 99,99 % verjetnost, da je prosilec oče obeh otrok. Posledično je tožena stranka ugotovila, da je prosilec že leta 2012 dvomil, da je biološki oče v zakonu rojenih otrok, zaradi česar ga je organ za BPP dne 5. 4. 2019 pozval, da navede, kdaj točno je izvedel, da ni biološki oče otrok. Organ za BPP je prošnjo prosilca zavrnil, saj nima verjetnega izgleda za uspeh, ker je po oceni organa njegov zahtevek zastaral.

4. Iz laične tožbe tožnika izhaja, da ga moti plačilo preživnin za otroke na njegovi plačilni listi, zaradi česar želi, da se mu denar vrne, saj otroci niso njegovi, in da tudi ne želi, da so njegovi. Iz njegovih navedb tudi izhaja, da ne verjame DNK analizi, iz katere izhaja, da obstaja 99,99 % verjetnost, da je on oče obeh otrok, zaradi česar želi, da se mu vrne denar. V vlogi je navedel, da bi naj bil datum, ko je izvedel, da otroci niso njegovi, 26. 4. 2011, ker je takrat zalotil drugo osebo pri svoji ženi v svoji hiši.

5. Tožena stranka je na tožbo odgovorila 7. 6. 2019 in navedla, da po njeni oceni tožba ni utemeljena, saj je prosilec že leta 2015 prosil za brezplačno pravno pomoč v zvezi z istim postopkom, ko je bila njegova prošnja zavrnjena, kar dokazuje vpogled v zadevo Bpp 1791/2015 in tako predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep organa za BPP, saj ni podan objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev organa za BPP o zavrnitvi tožnikove prošnje, ker ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev 24. člena v zvezi 26. členom ZBPP. Med strankama je sporno, ali je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik v morebitni pravdi nima verjetnega izgleda za uspeh.

8. Pri odločanju za dodelitev brezplačne pravne pomoči mora organ za BPP ugotoviti finančni položaj prosilca (kar je subjektivni pogoj) in druge pogoje določene z ZBPP kot objektivni pogoj, ki izhajajo iz 11. člena ZBPP.

9. Kot objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči se upošteva predvsem ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma ali ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni ali socialno ekonomski položaj.

10. Iz tožbe tožnika izhaja, da dvomi, da je oče otrok, za katere plačuje preživnino, kar bi smiselno bilo mogoče razumeti, da bi želel, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva. Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v 128. členu določa, da lahko tisti, ki velja za otrokovega očeta po zakoniku izpodbija očetovstvo otroka, če dvomi, da otrok ni njegov. Tožbo mora vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, da je otrok njegov. Iz tožnikovih navedb v tožbi in dopolnitvi le-te izhaja, da je zaradi osebe, ki jo je zalotil v lastni hiši, že leta 2011 sumil, da ni biološki oče otrok B.B. in C.C., vendar je kasneje bila opravljena analiza DNK, ko je bilo opravljeno testiranje za analizo DNK v okviru sodnega postopka pred sodiščem v Bosni in Hercegovini, iz česar je mogoče zaključiti, da je bilo očetovstvo za oba otroka ugotovljeno v sodnem postopku, kot izhaja iz listin, ki jih je v spisovno gradivo Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 1791/2015 predložil tožnik.

11. Sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo organa za brezplačno pravno pomoč, da prosilec v postopku v zvezi z ugotavljanjem očetovstva, s katerim se zavzema za dodelitev brezplačne pravne pomoči nima verjetnega izgleda za uspeh, saj je njegov zahtevek zastaral, glede na to, da iz njegovih navedb v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru izhaja, da je bil najkasneje leta 2015 seznanjen z okoliščino, ki je vzbujala dvom, da je oče B.B. in C.C. ( kljub analizi DNK, ki je izkazovala očetovstvo 99,99 %), zaradi česar bi morebitno tožbo za izpodbijanje očetovstva lahko v skladu z določili DZ vložil v roku enega leta od trenutka, ko je podvomil, da je oče otrok. Glede na izjavo in na zapis datuma, ki ga je vlagatelj navedel v dopolnitvi vloge, se mu je porodil dvom o očetovstvu že leta 2011, kot izhaja iz Bpp 1791/2015. Glede na to, da vlagatelj ni navedel, nobenega drugega datuma, kdaj je po prejemu analize podvomil, da otroka nista njegova, je torej pravilno šteti, da je vsaj od trenutka, ko je bil seznanjen z analizo DNK imel možnost sprožiti sodni postopek, torej od leta 2015, kar je najmanj pred štirimi leti. Tako bi bila morebitna vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva pred Okrožnim sodiščem v Mariboru prepozna, v posledici česar bi jo sodišče kot tako zavrglo, zaradi česar torej vložitev tožbe ne bi imela verjetnega izgleda za uspeh. Tako je bila odločitev organa za BPP, ko je prosilčevo prošnjo zavrnil pravilen, saj ni bil izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP.

12. Izpodbijana odločitev tako pravilno temelji na dejanski in pravni podlagi in je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Ker gre, v skladu z drugim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih, za nujno zadevo, je sodišče v zadevi odločilo v času sodnih počitnic.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 520/2017-9
• UPRS sodba I U 1504/2013
• UPRS sodba I U 1220/2014