UPRS Sodba III U 49/2018-17

Jedro

Zapisnik o inšpekcijskem pregledu Inšpektorata za javni sektor ni nov dokaz oziroma ugotovitve v njem niso nova dejstva v smislu obnovitvenega razloga po 1. alineji 260. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri Upravni enoti Ilirska Bistrica (v nadaljevanju UE ali UE Ilirska Bistrica) vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za že zgrajeno gospodarsko poslopje na zemljišču s parc. št. 222/1 k.o. A. UE Ilirska Bistrica je o tej zahtevi prvič odločila z odločbo, št. 351-173/2013-20 z dne 15. 4. 2014, vendar pa je to odločitev Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) z odločbo, št. 35108-88/2014/16-00641108 z dne 4. 8. 2014, odpravilo in zadevo vrnilo UE v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je UE Ilirska Bistrica dopolnila dokazni postopek in o tožnikovem zahtevku ponovno odločila z odločbo, št. 351-173/2013-39 (1303) z dne 22. 12. 2014. Njegov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja je zavrnila zato, ker tožnik ni izkazal, da je poravnal nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Tožnik je zoper to odločitev vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka z odločbo, št. 35108-88/2014/34-00641108 z dne 6. 2. 2015, zavrnila. Ugotovila je, da je tožnik zoper odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora sicer vložil pritožbo, da pa ga to ne odvezuje obveznosti plačila iz tega naslova v povezavi z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja ter da bi lahko, kolikor bi v postopku uspel, zahteval vrnitev plačanega nadomestila. Tožnik zoper to odločitev ni sprožil upravnega spora in je zato postala pravnomočna.

2. Tožnik je po svojem pooblaščencu dne 3. 1. 2018 toženi stranki poslal vlogo, ki jo je naslovil kot "vloga za rešitev problema stranke", priložil pa ji je zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru Inšpektorata za javni sektor, št. 0610-617/2012/15 z dne 21. 6. 2017, v zadevi št. 351-173/2013 (postopek, voden na zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja, kot je opisan v prejšnjem odstavku). Ker je tožena stranka ugotovila, da gre za vlogo v zadevi, ki je pravnomočno zaključena, je tožnika z dopisom, št. 35108-88/2014/37 z dne 16. 1. 2018, seznanila s to ugotovitvijo, prav tako seznanila, da je bil inšpekcijski nadzor, na katerega se sklicuje tožnik, opravljen glede izvajanja določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ne glede izvajanja določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), kot tudi, da iz ugotovitev Inšpektorata za javni sektor ne izhaja, da bi tožena stranka ravnala v škodo tožniku, vsebinska presoja pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja pa tudi sicer ni v pristojnosti inšpektorata. Tožena stranka je tožnika obenem seznanila, da iz njegove vloge ni jasno razvidno, na kakšen način naj bi mu odprava ali razveljavitev odločbe, kot jo zahteva, pomagala, kolikor bi bili za to izpolnjeni pogoji in da je vloga, kolikor z njo uveljavlja katero od izrednih pravnih sredstev, nepopolna in nejasna ter ga zato pozvala, naj jo dopolni. Tožnik je temu pozivu tožene stranke sledil ter v dopolnitvi svoje vloge navedel, da predlaga obnovo postopka, ki je bil zaključen z odločbo tožene stranke z dne 6. 2. 2015. Navaja, da iz zapisnika Inšpektorata za javni sektor izhaja, da je bila odločitev tožene stranke preuranjena, saj odločba o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora še ni bila izvršljiva. S tem so po mnenju tožnika kršeni postopkovni in materialni predpisi, predvsem Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba). Tožena stranka namreč ni preverjala izvršljivosti izdane odločbe o odmeri tega nadomestila.

3. Tožena stranka je s sklepom, št. 35108-88/2014/41 z dne 14. 2. 2018 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), tožnikov predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo tožene stranke, št. 35108-88/2014/34 z dne 6. 2. 2015, zavrgla. V obrazložitvi najprej citira določbe 260., 263., 266. in 267. člen ZUP. Ugotavlja, da se tožnik sklicuje na obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi nove dokaze, ki bi sami po sebi ali v zvezi z že izvedenimi dokazi lahko pripeljali do drugačne odločitve, kolikor bi bili ti dokazi navedeni ali bi bili uporabljeni že v prejšnjem postopku. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik kot nov dokaz navaja zapisnik Inšpektorata za javni sektor, vendar pa pojasnjuje, da ne gre za nov dokaz in da ta zatrjevani obnovitveni razlog zato ni podan.

4. Tožena stranka navaja, da iz zapisnika Inšpektorata za javni sektor ne izhaja presoja drugostopenjske odločbe o zavrnitvi zahteve tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja in ta tudi ne more biti predmet ocenjevanja inšpekcijskega organa. V zapisniku je navedeno le, da je bila odločba prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja izdana prej, preden je odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora postala dokončna in izvršljiva. Drugostopenjski organ se je kot pritožbeni organ pri odločanju oprl na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1166/2013, iz katere izhaja, da je zaradi potreb v postopku izdaje gradbenega dovoljenja treba odmerjeno nadomestilo poravnati, kolikor pa je kasneje taka odločitev odpravljena, ima plačnik pravico zahtevati njegovo vračilo. Zoper odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora je sicer tožnik vložil pritožbo in se nanjo skliceval tudi v pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja, o kateri je nato odločala tožena stranka kot pritožbeni organ in je bila torej s tem dejstvom seznanjena. Zapisnik Inšpektorata za javni sektor ni nov dokaz oziroma ta zapisnik ne vsebuje nobenih novih dejstev. Obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov je mogoče predlagati le, kolikor stranka v končanem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. V danem primeru pa se je tožnik v pritožbenem postopku skliceval prav na prej opisane okoliščine glede odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

5. Tožena stranka se je v nadaljevanju opredelila tudi do možnosti, da predlagatelj z vlogo zahteva, da nadzorstveni organ po uradni dolžnosti odpravi oziroma razveljavi odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ter ugotavlja, da tudi uporaba tega izrednega pravnega sredstva ni dopustna. Opira se na določbe od 274. do 277. člena ZUP ter pojasnjuje, da je odprava odločbe po nadzorstveni pravici izredno pravno sredstvo, ki dopušča, da se v upravnem postopku pod zakonsko določenimi pogoji izvaja hierarhični nadzor nad zakonitostjo odločb, izdanih na prvi stopnji. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka, kot pritožbeni in hkrati nadzorstveni organ, že presojala odločitev prvostopenjskega organa in je zato uporaba takega izrednega pravnega sredstva izključena.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa predlaga, naj izpodbijani sklep ter odločbo št. 35108-88/2014/34 z dne 6. 2. 2015 (odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja) odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Izpodbijani sklep je tožena stranka izdala v nasprotju z določbami ZUP o izrednih pravnih sredstvih, odločbo z dne 6. 2. 2015 pa v nasprotju s predpisi ZUP in ZGO-1 v povezavi z Uredbo, saj je UE mimo teh pravil sama odločila rok plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo. Sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1166/2013 je tožena stranka povzela arbitrarno in le v delu, ki je v prid njeni odločitvi.

7. Tožnik poudarja, da je tožena stranka njegove navedbe v "vlogi za rešitev problema stranke" kot tudi v pritožbi napačno razumela, oziroma ni v celoti preverila navedb niti ni upoštevala podatkov izvedenega postopka. Prav tako ni po uradni dolžnosti preverila možnosti uporabe vseh izrednih pravnih sredstev, pač pa presojala le enega. S tem, ko je tožnika pozvala k dopolnitvi vloge, ga je kot prava neuko stranko zavedla. Tožnik v nadaljevanju povzema potek postopka in odločanje tožene stranke tako o izdaji gradbenega dovoljenja kot tudi o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Navaja, da je po tem, ko je bil opravljen inšpekcijski pregled, naslovil vlogo na toženo stranko z namenom, da bi mu ta prisluhnila in skušala najti rešitev, pri tem pa se je skliceval na zapisnik o inšpekcijskem nadzoru. Poudarja, da tožena stranka v postopku odločanja o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ni preverjala ali je odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora postala izvršljiva, pač pa je tožnika celo obdolžila, da ni pravočasno poravnal terjatev. Tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik prava neuka stranka, četudi bi morala v skladu z določbami ZUP skrbeti za enakopravnost strank v postopku in skrbeti, da ne bi bil oškodovan. Zaradi kršitev, kot so bile ugotovljene v inšpekcijskem postopku, ki so novo dejstvo, je zato podal vlogo za rešitev problema z uporabo izrednih pravnih sredstev. V izpodbijanem sklepu se tožena stranka sicer sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1166/2013, vendar pa obenem navaja le splošne pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da pri odločanju ni uporabila materialne zakonodaje v povezavi s splošnimi zakoni, kar pa bi morala storiti z namenom popolne ugotovitve stanja zadeve. Tožniku je tožena stranka tudi odvzela pravice, ki mu pripadajo glede vodenja postopka, saj je prosil za pomoč in nasvet, vendar pa tožena stranka temu ni prisluhnila.

8. Tožnik v nadaljevanju navaja, da tožena stranka manipulira s sodbami, na katere se sklicuje v svoji odločitvi ter poudarja, da je na pravnomočnost in izvršljivost odločbe vezan upravni organ in ne stranka. Pojasnjuje tudi svoje stališče, zakaj odločitev o odmeri nadomestila na degradacijo in uzurpacijo ni bila utemeljena. Ni res, da iz zapisnika Inšpektorata za javni sektor ne izhaja presoja drugostopenjske odločbe glede zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, saj je ugotovljeno, da je bila odločitev sprejeta, preden je odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora postala izvršljiva. To, da je bila odločitev tožene stranke glede zahtevane izdaje gradbenega dovoljenja napačna, kaže tudi sodna praksa. Tožnik se ne strinja, da ne bi bil podan obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP. Iz zapisnika Inšpektorata za javni sektor namreč izhaja, da iz odločbe UE glede zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni razvidno ali je ta preverjala plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Tožnik je po prejemu ugotovitev Inšpektorata za javni sektor ponovno preučil odločitve tožene stranke, področno in procesno zakonodajo ter ugotovil malomarnost upravnih organov pri odločanju, ki ima za posledico njegovo oškodovanje. Vse ta dejstva so obstajala že v času odločanja o njegovi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, do teh ugotovitev pa je tožnik prišel po tem, ko mu je bil vročen zapisnik Inšpektorata za javni sektor in je ponovno preučil vse postopke.

9. Tožnik ponovno poudarja, da je rok za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo določil upravni organ sam, torej samovoljno, rok za plačilo pa v času odločanja o gradbenem dovoljenju še ni potekel. V nadaljevanju se opredeljuje do določbe 157. člena ZGO-1 in meni, da je v zadevi sporno, kdaj je obveznost nadomestila sploh postala izvršljiva. Tako ravnanje tožnik razume kot zavestno odločitev tožene stranke v njegovo škodo. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu tudi ni opredelila do celotnega zahtevka, pač pa je odločala le o obnovi postopka, ne pa o drugih izrednih pravnih sredstvih, kot je bil smisel vloge tožnika za rešitev nastalega problema. Dotaknila se je zgolj možnosti odprave odločbe po nadzorstveni pravici, medtem ko o ostalih izrednih pravnih sredstvih ni odločala.

10. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita; izhaja iz podatkov v upravnih spisih, ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje, tožena stranka pa je v izpodbijanem sklepu pojasnila vse razloge za sprejeto odločitev. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

13. Sodišče uvodoma poudarja, da je predmet presoje izpodbijani sklep tožene stranke, št. 35108-88/2013/41 z dne 14. 2. 2018, s katerim je ta zavrgla tožnikovo zahtevo za obnovo postopka, ki je bil zaključen z odločbo, št. 351908-88/2013/34 z dne 6. 2. 2015. Predmet spora torej ni presoja slednje odločbe, s katero je bila tožniku pravnomočno zavrnjena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja in tudi ne odločba, s katero mu je bilo odmerjeno nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Iz tega razloga se zato sodišče opredeljuje le do tistih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na izpodbijani sklep, ne pa na ugovore, s katerimi tožnik pojasnjuje svoja stališča o drugih navedenih, in že pravnomočnih odločbah.

14. Tožnik je na toženo stranko najprej naslovil "vlogo za rešitev problema stranke", ki ji je priložil zapisnik Inšpektorata za javni sektor o inšpekcijskem nadzoru z dne 21. 6. 2017, smiselno predlagal, naj tožena stranka ponovno preuči že zaključeno zadevo glede njegove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, navajal, da je bilo s sprejeto odločitvijo odločeno v njegovo škodo ter da naj zato tožena stranka reši nastali problem z izrednimi pravnimi sredstvi ali z uporabo kakšnih drugih predpisov. Tožena stranka se je na prejeto vlogo odzvala z dopisom z dne 16. 1. 2018 in tožnika pozvala k dopolnitvi vloge. Seznanila ga je, da gre v zadevi glede zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za zadevo, ki je bila pravnomočno zaključena z odločitvijo drugostopenjskega organa, saj tožnik ni sprožil upravnega spora, nadalje pa še, da je Inšpektorat za javni sektor opravljal nadzor glede izvajanja določb ZUP in ne določb ZGO-1 in da presoja vsebine odločitve tožene stranke tudi sicer ni v pristojnosti inšpektorata. Tožena stranka je tožnika tudi seznanila, da iz njegove vloge ni mogoče jasno razbrati, v čem naj bi mu odprava ali razveljavitev odločbe, če bi bili za to podani pogoji, koristila, niti iz vloge ni bilo mogoče razbrati ali uveljavlja odškodninski zahtevek ter da bi se moral, kolikor je to namen njegove vloge, obrniti na sodišče splošne pristojnosti. Posebej ga je tudi opozorila, da mora v primeru, kolikor uveljavlja izredno pravno sredstvo, to konkretizirati, tako da bo iz vloge jasno razvidno, katero od izrednih pravnih sredstev uveljavlja.

15. Tožnik se je na poziv tožene stranke odzval z vlogo z dne 29. 1. 2018, v kateri je povzel stališča Inšpektorata za javni sektor, navedel pa, da v skladu z 266. členom ZUP vlaga predlog za obnovo postopka, kar v nadaljevanju vloge tudi utemeljuje (prvi odstavek na drugi strani vloge), predlaga pa tudi odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (zadnji odstavek na isti strani vloge). Tožnikova trditev, da kot prava neuka stranka ni navedel točno katera izredna pravna sredstva naj tožena stranka uporabi v postopku, torej ne drži, niti ne drži njegova navedba, da ga je tožena stranka s pozivom na dopolnitev vloge zavajala. Tega tudi sicer z ničemer ne konkretizira. Ko se začne postopek na zahtevo stranke, je stranka tista, ki z zahtevkom razpolaga in ga tudi oblikuje, naloga upravnega organa pa je, da stranki omogoči, da čim lažje zavaruje in doseže svoje pravice ter poskrbi, da ji nevednost ni v škodo (7. člen ZUP). Uradna oseba, ki vodi postopek, mora zato, med drugim, stranko opozoriti na pomanjkljivosti v njeni vlogi in jo poučiti, kako naj jih odpravi, kar je v predmetnem primeru tožena stranka s pozivom tožniku z dne 16. 1. 2018 tudi storila, nakar je tožnik svojo vlogo dopolnil tako, da je izrecno uveljavljal zahtevo za obnovo postopka, toženi stranki pa predlagal, naj preveri tudi možnost odprave odločbe po nadzorstveni pravici. Tožena stranka, glede na tako opredeljeni zahtevek tožnika, ni imela podlage, da bi odločala o kakšnem drugem izrednem pravnem sredstvu, ki ga tožnik ni uveljavljal. Trditev, da je tožena stranka kršila določbe postopka in tožnika zavajala, torej ni utemeljena.

16. Tožena stranka je pri odločanju o tožnikovemu zahtevku za obnovo postopka izhajala iz določbe 260. člena ZUP. Ta določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi v primerih, ki so v tej zakonski določbi taksativno našteti. Tožnik se sklicuje, da je s tem, ko je prejel zapisnik o inšpekcijskem pregledu Inšpektorata za javni sektor, imel možnost ponovno preučiti zadevo, se opredeliti do procesnih in materialnih predpisov ter šele na tej podlagi ugotoviti, da je bila odločitev tožene stranke, ki je zavrnila njegovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja nepravilna, oziroma preuranjena. Tožnik torej meni, da so ugotovitve Inšpektorata za javni sektor novo dejstvo, oziroma ugotovitve v zapisniku tega organa nov dokaz.

17. Sodišče ugotavlja, da so po določbi 1. točke 260. člena ZUP nova dejstva in dokazi eden od razlogov za obnovo postopka in to takrat, ko se zve za nova dejstva in ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Kot novo dejstvo in dokaz je torej mogoče šteti le tista dejstva in dokaze, za katere stranka izve naknadno, so pa obstajali že v času prvega odločanja, za tak dokaz pa stranka ni vedela in niti ni imela možnosti vedeti. Kot novo dejstvo in dokaz ni mogoče upoštevati naknadno pridobljenih stališč in mnenj upravnih organov ali strokovnih organizacij.¹ Prav tako ne morejo biti razlog za obnovo postopka nepravilno uporabljeni materialni predpisi, nepravilen sklep o dejanskem stanju na podlagi nespremenjenega dokaznega gradiva, ponovna presoja v prejšnjem postopku izvedenih dokazov ali spremenjena praksa (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi, št. I Up 767/2004). Drugačno tolmačenje zadeve, ki temelji na istem dejanskem stanju, torej pomeni le drugačno presojo istih dejstev in drugačno uporabo istih pravil stroke, ni pa to nov dokaz.²

18. Glede na vse doslej navedeno, sodišče povzema, da trditve tožnika, da je zapisnik o inšpekcijskem pregledu Inšpektorata za javni sektor nov dokaz in da so ugotovitve v njem nova dejstva, niso utemeljene. Tožena stranka je pri odločanju v postopku izdaje gradbenega dovoljenja upoštevala okoliščine glede poravnave nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, na tej podlagi oblikovala svoja stališča v zadevi ter sprejela odločitev. Drugačno tolmačenje povsem enakih okoliščin, torej enakega dejanskega stanja, kot ga je mogoče povzeti iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu Inšpektorata za javni sektor, torej ni nov dokaz oziroma novo dejstvo, pač pa pomeni le drugačno presojo istih okoliščin.³ Sodišče zato zaključuje, da je odločitev tožene stranke, ki je zahtevo tožnika za obnovo postopka zavrgla iz razloga, da ugotovitve Inšpektorata za javni sektor niso novo dejstvo oziroma nov dokaz, utemeljena. Po določbi 267. člena ZUP se namreč zahteva za obnovo postopka zavrže, kolikor pogoji za obnovo niso izpolnjeni.

19. Pravilna je tudi odločitev tožene stranke glede predloga tožnika za odpravo odločbe o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici. Po določbi 276. člena ZUP lahko odločbo po nadzorstveni pravici odpravi ali razveljavi organ druge stopnje, torej v predmetnem primeru tožena stranka, kar pomeni, da je odločanje po nadzorstveni pravici po svoji vsebini hierarhični nadzor nad zakonitostjo dokončnih odločb. Po določbi drugega odstavka 274. člena ZUP je mogoče odločbo, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis (kot to navaja tožena stranka), po nadzorstveni pravici razveljaviti. Kršitev materialnega zakona se presoja glede na materialni zakon, ki se je uporabil ali bi se moral uporabiti glede na pravno razmerje ob izdaji odločbe in to ob enakem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno. Noben organ pa ne more po nadzorstveni pravici odpraviti ali razveljaviti svoje lastne odločitve, oziroma, povedano drugače, višji upravni organ ne more razveljaviti odločbe nižjega organa, če je to odločbo že sam ocenil kot zakonito.⁴

20. V obravnavanem primeru je o odločitvi UE Ilirska Bistrica, ki je zavrnila zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja, po tožnikovi pritožbi odločala tožena stranka in jo z odločbo, št. 33108-88/2014/34-00641108 z dne 6. 2. 2015, zavrnila. Ker je torej tožena stranka že presojala odločitev UE, je ne more odpraviti ali razveljaviti po nadzorstveni pravici, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sama presodila za zakonito. Odločitev tožene stranke, ki predlogu tožnika za uporabo tega izrednega pravnega sredstva ni sledila, je torej po presoji sodišča utemeljena.

21. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožnik (in jih kot sodbe, ki naj jih sodišče pregleda, navaja v dokaznih predlogih), pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Tožnik je sicer predlagal izvedbo več dokazov, in sicer poleg listin, ki so v upravnem spisu in jih je presojala že tožena stranka, še ogled na kraju samem, postavitev sodnega izvedenca, zaslišanje pooblaščenca tožnika in zaslišanje izvedenca, vendar pa ni pojasnil, kaj naj bi s tem dokazoval, kar pomeni, da ti dokazni predlogi niso substancirani in jih je sodišče že iz tega razloga zavrnilo. Poleg tega sodišče teh dokazov ni izvajalo tudi zato, ker je mogoče razbrati, da želi s temi dokazi tožnik dokazovati nezakonitost pravnomočne odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, kar pa ni predmet tega postopka, v katerem se presoja izključno odločitev tožene stranke o tem, da je tožnikovo zahtevo za obnovo postopka zavrgla in kar je sodišče pojasnilo že v predhodnih točkah te obrazložitve.

K točki II izreka:

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Janez Breznik, Zdenka Štucin, Jonika Mafrlak: Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) s komentarjem, 2. dopolnjena izdaja, GV Založba Ljubljana, 2004, str. 786.
² Vilko Androjna, Erik Kerševan: Upravno procesno pravo; Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, 2006, str. 545 in 547 - 550.
³ Sodišče ob tem soglaša s toženo stranko, da Inšpektorat za javni sektor niti ni pristojen presojati vsebine odločitve tožene stranke, pač pa bi bila lahko ta predmet presoje le v sodnem postopku, kolikor bi tožnik sprožil upravni spor, česar pa ni storil. Inšpektorat za javni sektor ima le pristojnost nadzora nad izvajanjem ZUP in drugih zakonov, ki urejajo upravne postopke, na kar se tudi sklicuje v svojem zapisniku.
⁴ Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012. Glej tudi: Vilko Androjna, Erik Kerševan: Upravno procesno pravo; Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, 2006, str. 586, enako tudi: Janez Breznik, Zdenka Štucin, Jonika Mafrlak: Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) s komentarjem, 2. dopolnjena izdaja, GV Založba Ljubljana, 2004, str. 870.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 379/2014
• UPRS Sodba I U 1556/2016-9
• UPRS Sodba I U 1857/2021-21