UPRS Sodba III U 82/2018-9

Jedro

Tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru tajski carinski organi niso vedeli in tudi niso mogli vedeti, da so jim bili posredovani napačni podatki o poreklu blaga.

Neživljenjsko je pričakovati, da bi deklarant preverjal vse okoliščine v zvezi z uvoženim blagom, je pa po presoji sodišča od njega mogoče zahtevati, da preveri vsaj ključne okoliščine poslovanja, še zlasti zato, ker se je blago pretovarjalo in je to lahko v konkretnem primeru razbral iz k tovoru priloženih listin.

Zastaralni roki ne tečejo le v času odločanja o pritožbi, ampak tudi v času odločanja o drugih pravnih sredstvih zoper odločitev prvostopenjskega carinskega organa.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se 2. točka izreka izpodbijane odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4242-277/2016-9 z dne 28. 4. 2016 spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da je dolgovani znesek poravnan dne 26. 6. 2014."

V preostalem se tožba zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot deklarantu določila naknadno plačilo carinskih dajatev za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet z uvozno carinsko deklaracijo MRN št. 12SI00603640644867 z dne 8. 5. 2012 Izpostave Koper, v skupnem znesku 54.839,79 EUR (1. točka izreka), v 2. točki izreka pa ugotovila "da je dolgovani znesek iz 2. tč. izreka poravnan dne 26. 6. 2014, ko je odločba Carinskega urada Koper št. DT 4242-201/2014-1 postala pravnomočna". Odločila je še, da finančni organ in tožeča stranka trpita vsak svoje stroške, ki jih imata zaradi postopka (3. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve najprej pojasnil, da je Carinski urad Koper dne 12. 6. 2014 po predhodnem ugotovitvenem postopku izdal tožeči stranki odločbo št. DT 4242-201/2014-1. V tej odločbi je pojasnil, da je opravil preverjanje izvedbe postopka sprostitve blaga v prosti promet po zgoraj navedeni uvozni carinski deklaraciji na podlagi določil 21. in 21.a člena Zakona o carinski službi (ZCS-1), določil 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS) ter določil 130. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Predmet preverjanja je bilo ugotavljanje pravilnosti deklariranega nepreferencialnega porekla in države porekla blaga. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik z dne 15. 5. 2014, ki je bil vročen tudi tožeči stranki in je nanj podala pripombe. Uvozno carinsko deklaracijo je izpolnila tožeča stranka kot deklarant, in sicer za tkanino iz steklenih vlaken z odprto mrežno strukturo, velikosti celice 4,5 mm, mase 145 g/m2 v zvitkih, s trgovskim nazivom „alkaline resistant mesh, white color, 309.600,00 m2“. Blago je tožeča stranka uvrstila v tarifno oznako 7019 59 00 kombinirane nomenklature in TARIC oznako 19. Priložila je tudi tajsko preferencialno potrdilo o poreklu Form A št. IA2012-0061390 z dne 2. 4. 2012. Deklarirano poreklo blaga je bilo Tajska, pošiljatelj podjetje A. (Thailand) co., LTD, prejemnik pa družba B. KFT, Madžarska.V času kontrolnega pregleda je tožeča stranka prvostopenjskemu organu posredovala kopijo deklaracije, kopijo računa in tovornega (packing) lista dobavitelja, kopijo ladijskega tovornega lista in kopijo preferencialnega potrdila o poreklu (Certificate of origin). Od Evropskega urada za boj proti goljufijam (v nadaljevanju OLAF) je prvostopenjski organ pridobil še poročilo z dne 21. 11. 2013 s prilogami (Mision report Thor št. 29842), prošnjo za upravno sodelovanje pri preverjanju izvora blaga, ki jo je OLAF poslal pristojnim tajskim organom in potrjen zapisnik.

3. Na podlagi vseh teh zbranih dokazov je prvostopenjski organ ugotovil, da je dne 1. 10. 2013 skupna delegacija EU in Tajske obiskala prostore podjetja C. na Tajskem. Ugotovljeno je bilo, da to podjetje svoje prostore koristi le za skladiščenje ter natovarjanje in raztovarjanje zabojnikov, ne opravlja pa predelave blaga. Pri uvozu tkanine z mrežno strukturo iz steklenih vlaken iz Kitajske in nato ponovnim uvozom tega blaga v EU, je to podjetje opravljalo le logistične storitve za drugi dve tajski podjetji, in sicer D. in A. Storitve so vključevale sprejem blaga v zabojnikih in nato prenos tkanine v nove zabojnike za ponovni izvoz v EU, torej navzkrižno pretovarjanje. Podjetje C. je delegaciji posredovalo razpredelnico s podatki o izvršenih poslih, kar je omogočilo sledenje blagu in ugotovitev, da je šlo v primeru teh poslov za blago porekla iz LR Kitajske. Ob tem je bila na podlagi podatkov iz razpredelnice za sedaj obravnavani primer ugotovljena neposredna povezava med številko izvoznega zabojnika in uvozom blaga v EU. Številka računa za izvoz je bila namreč izpisana tudi na potrdilu o poreklu blaga. Skladno z opisanimi ugotovitvami je prvostopenjski organ ugotovil, da so bile tkanine izvožene iz Tajske na podlagi Splošnega sistema preferencialov (GSP). Po Uredbi Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje CZS pridobi mrežasta tkanina iz steklenih vlaken preferencialno poreklo pri proizvodnji, medtem ko zgolj preprosto rezanje in premazovanje takega blaga ne more dati temu izdelku statusa izdelka s preferencialnim poreklom države, kjer se ti enostavni postopki izvajajo. Enako to velja za pretovarjanje ali prepakiranje izdelkov. Prvostopenjski organ je torej ugotovil, da je bilo v obravnavanem primeru blago po poreklu iz LR Kitajske in ne Tajske, saj se je na Tajskem zgolj pretovorilo. To pomeni, da je bilo potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu izdano na podlagi napačnih ali nepravilnih podatkov. Na tej podlagi je prvostopenjski organ tudi zavrnil pripombe tožeče stranke, ki jih je podala na zapisnik, sestavljen ob kontrolnem pregledu. Ker se za uvoz blaga iz LR Kitajske obračunavajo protidampinške dajatve po Uredbi Komisije (EU) št. 138/2011 z dne 16. 2. 2011 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken s poreklom iz LR Kitajske, je prvostopenjski organ izvršil naknadni obračun carinskih dajatev. Pri tem obračunu je upošteval, poleg že obračunanih dajatev, tudi protidampinško dajatev ter zamudne obresti od tega še neobračunanega zneska.

4. Zoper opisano odločitev prvostopenjskega organa je tožeča stranka vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožeča stranka je nato vložila še tožbo, ki ji je tukajšnje sodišče s sodbo opr. št. III U 399/2014-11 z dne 8. 1. 2016 ugodilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Prvostopenjski organ v nadaljevanju povzema vsebino te sodbe ter ugotavlja, da sodišče ne dvomi, da je bilo sporno blago proizvedeno v LR Kitajski in da se njegovo poreklo s pretovorom na Tajskem ni spremenilo. Sodišče pa je menilo, da v zadevi ni bilo raziskano dejansko stanje glede vprašanja ali so pristojni carinski organi na Tajskem vedeli ali morali vedeti, da so podatki, ki so bili navedeni v potrdilu o poreklu blaga, neresnični, pritrdilo pa zaključkom prvostopenjskega organa, da je tožniku kot deklarantu mogoče očitati, da ni storil vse, kar bi moral storiti kot dober gospodarstvenik, da bi preveril vse okoliščine spornega uvoza.

5. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je v ponovljenem postopku sledil napotkom sodišča in še enkrat preučil listine, ki so bile izdane v zvezi s spornim uvozom. Ponovno ugotavlja, da je skupna delegacija EU in Tajske ob obisku prostorov podjetja C., to je v komercialni prosti coni, dne 1. 10. 2014 ugotovila, da to podjetje opravlja le dejavnost skladiščenja, ne pa tudi dejavnosti predelave blaga. Tudi pri spornem uvozu tkanine z mrežno strukturo iz steklenih vlaken iz Kitajske in nato izvozom tega blaga v EU, je podjetje opravljalo le logistične storitve za tajski podjetji D. in A. Storitev podjetja C. je tako vključevala zgolj sprejem blaga v zabojnikih, praznjenje zabojnikov in prenos tkanine z mrežno strukturo iz steklenih vlaken v nove zabojnike za ponovni izvoz v EU. Šlo je torej za postopek "navzkrižnega pretovarjanja", podjetje C. pa niti za podjetje D. niti za druga podjetja ni opravilo nobene prijave blaga pri carini, pač pa so podjetja za to storitev uporabila druge carinske posrednike. Podjetje C. je nato prejelo kopije carinskih vnosov za uvoz in izvoz, te podatke v preglednicah pa posredovalo ob pregledu. Skupna delegacija EU in Oddelka za zunanjo trgovino Tajske je ugotovila, da je poreklo večine pošiljk tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken LR Kitajska ter da se je na Tajskem opravil pretovor blaga z namenom izogibanja plačilu dajatev ob uvozu. V nadaljevanju prvostopenjski organ povzema vsebino zapisnika ugotovitev skupne delegacije, za konkretno blago pa, enako kot ob prvem odločanju, ugotavlja, da je glede na spremljajočo dokumentacijo nesporno, da je bila tkanina z mrežno strukturo iz steklenih vlaken proizvedena v LR Kitajski, nato pa na Tajskem zgolj pretovorjena v druge zabojnike in nato kot blago s tajskim poreklom izvožena v EU. To pa pomeni, da je bilo potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu izdano na podlagi napačnih ali nepravih podatkov.

6. V nadaljevanju prvostopenjski organ citiran določbo tretjega pododstavka 220(2)(b) člena CZS, skladno s katero izdaja nepravilnega potrdila o poreklu ne pomeni zmote, če so bile podlaga za izdajo takega potrdila nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen če je bilo več kot očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem za upravičenost do preferencialne obravnave, kar mora dokazati oseba, ki se na tako domnevo sklicuje. Za obravnavani primer prvostopenjski organ ugotavlja, da se je v komercialni prosti coni nahajalo tako blago s tajskim poreklom, kot tudi blago, ki takega porekla ni imelo, kar je za ugotovitev ali so tajski carinski organi vedeli ali morali vedeti, da je sporno blago po poreklu iz LR Kitajske, ključnega pomena. Ker so zbrani podatki pokazali, da je tajski uvoznik carinskim organom zamolčal dejstvo, da je blago prispelo iz Kitajske, to, glede na prej navedeno pomeni, da so bili zavedeni s tako zamolčanim podatkom in zato niso mogli vedeti, da gre za blago iz LR Kitajske in ne za blago tajskega porekla. Carinski organ je sicer upravičen opraviti kontrolo, ni pa k taki prehodni kontroli zavezan in se lahko zadovolji, če se mu zdi to ustrezno, z informacijami izvoznika. Skladno s takim zaključkom, ki ob prvem odločanju še ni bil dovolj razjasnjen, in zaključki, ki jih je sprejel že ob prvem odločanju in jim je v sodbi št. III U 399/2014-11 z dne 8. 1. 2016 pritrdilo tudi sodišče, je prvostopenjski organ odločil tako, kot izhaja iz izreka. Ob tem je upošteval, da je dolgovani znesek dajatev tožeča stranka že poravnala dne 26. 6. 2014, ko je prvo izdana odločba št. DT 4242-201/2014-1 postala pravnomočna.

7. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno in v celoti pritrdil argumentom prvostopenjskega organa. V obrazložitvi svoje odločitve je uvodoma povzel ugotovitve prvostopenjskega organa. Izpostavil je, da bi bil skladno s točko b) drugega odstavka 220. člena CZS tožnik izvzet iz naknadne izterjave le, če bi bili kumulativno izpolnjeni trije pogoji, in sicer: kolikor bi bilo izkazano, da je izdaja potrdila o poreklu posledica napake pristojnih organov; dalje, da je ta napaka taka, da je zavezanec, ki je ravnal v dobri veri, ne bi mogel odkriti; in še, da je zavezanec upošteval vse določbe, ki jih določajo veljavni predpisi. V obravnavanem primeru so zbrani dokazi pokazali, da so izdana potrdila o poreklu temeljila na napačnih informacijah, ki so jih priskrbeli izvozniki, kar torej ne pomeni napake organov države izvoznice. Le kolikor bi šlo za napake, ki bi jih bilo mogoče pripisati aktivnemu ravnanju pristojnih carinskih organov, bi bilo izvzetje naknadne izterjave upravičeno. V postopku je prvostopenjski organ predstavil dokaze in pojasnil razloge, zakaj tajskim carinskim organom ni mogoče očitati, da so vedeli ali bi morali vedeti, da blago nima tajskega, pač pa kitajsko poreklo, medtem ko se je do vprašanja dobrovernosti tožeče stranke tožena stranka opredelila že ob prvem odločanju, pri tem vztraja, enako pa je njeno odločitev v tem delu potrdilo tudi sodišče v sodbi št. III U 399/2014-11. Poudarja še, da ni mogoče slediti tožeči stranki, ki navaja, da je naknadna odmera carinskih dajatev zastarala ter pri tem ponavlja že sprejeto odločitev sodišča o tem vprašanju. Neutemeljena je tudi trditev tožeče stranke, da je bila zgolj prejemnik blaga in ne deklarant. Izraz "carinska deklaracija" po 17. točki 4. člena CZS pomeni dejanja, s katerimi oseba v predpisani obliki in na predpisan način izrazi voljo dati blago v določen carinski postopek, medtem ko po 18. točki tega člena izraz "deklarant" pomeni osebo, ki je izdala carinsko deklaracijo v svojem imenu ali osebo, v imenu katere je izdelana carinska deklaracija. V obravnavanem primeru se je tožeča stranka sama vpisala na carinsko deklaracijo kot posredni zastopnik, kar pomeni, da je opravljala v carinskem postopku dejanja v svojem imenu in za tuj račun, torej jo je treba šteti za deklaranta.

8. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi ter postopek plačila uvoznih dajatev ustavi, tožena stranka pa naj mu povrne tudi stroške postopka. Navaja, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni upoštevala navodil Upravnega sodišča RS, da bi ugotovila ali je tajski carinski organ vedel ali bi moral vedeti, da blago ni ustrezalo pogojem za preferencialno obravnavo. Svojih očitkov v izpodbijani odločbi ne konkretizira in se tudi ne opredeljuje ali je tajski carinski organ ravnal z naklepom ali z malomarnostjo, kar je velika razlika. Tožena stranka zgolj ugotavlja, da je v prosti coni tako blago, ki ima tajsko poreklo, kot blago, ki takega porekla nima in na podlagi ugotovitve, da je tajski izvoznik navajal neresnične podatke, sklepa, da carinski organi niso vedeli, da blago nima tajskega porekla. Vrednostna presoja tožene stranke pa bi morala biti vezana na trdna in dodelana merila presoje, saj bi zgolj to zagotavljalo racionalnost, enakopravnost, predvidljivost, naknadno preverljivost in tudi pravičnost upravne odločitve. Tožena stranka tako ni ugotavljala ali obstaja obveznost tajske carine, da preverja poreklo blaga, četudi kršitev dolžnega ravnanja lahko pomeni malomarnost. Metoda odločanja tožene stranke je indična, vendar pa bi bila prepričljiva le, kolikor bi bila prepričljiva celotna odločitev. S takim odločanjem je po mnenju tožeče stranke tožena stranka posegla v njene pravice in ji naložila nesorazmerno breme pri bojevanju proti napačnih potrdilom o poreklu blaga. To pa lahko resno poslabša njen ekonomski položaj in krši njeno pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva, prav tako odločitev ne vzpostavlja pravičnega razmerja med javnim interesom in človekovimi pravicami ter interesi prizadetih, kar pomeni, da je kršeno tudi načelo pravne in socialne države. Izpodbijana odločitev temelji na domnevah in nepreverjenih podatkih, dokaze pa je tožena stranka izvajala selektivno in ni upoštevala celotnega drugega pododstavka točke b) drugega odstavka 220. člena CZS, ki določa, da izdana nepravilnega potrdila ne pomeni napake, razen če je več kot očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave. Tak način odločanja povzroča pravno negotovost in nezaupanje v pravo, kar je kršitev načela pravne države. Tožeča stranka se ob tem sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS, št. Up-60/00 z dne 13. 7. 2000, ki zahteva, da tudi upravni organi pri odločanju upoštevajo človekove pravice in svoboščine. V konkretnem primeru je odločitev tožene stranke temu nasprotna, saj je napačna, samovoljna in pavšalna.

9. Tožeča stranka nadalje meni, da tožena stranka neupravičeno odvzema status tajski carini za preverjanje potrdila o poreklu blaga Form A. Tožena stranka tudi ni opravila testa istovetnosti dejanskega stanja, pač pa za odločitev uporabila postranske razloge in se oprla na dejansko stanje, ki ni isto, kot pa je obravnavano. Prvostopenjski organ je carinsko blago preverjal naknadno ter domneval, da je poreklo blaga Kitajska in ne Tajska, argumente tožeče stranke v pritožbi pa zavrnil, četudi je izpolnila vse tri pogoje iz določbe 220(2)(b) člena CZS, in sicer, da je potrdilo o poreklu posledica napake organov države izvoznice, da tožeča stranka te napake ne bi mogla razumsko odkriti, saj je ravnala v dobri veri in da je tudi spoštovala vse veljavne predpise.

10. Tožeča stranka opozarja, da ni mogla vložiti učinkovitih pripomb na zapisnik, saj ji tožena stranka ni omogočila preslikave poročila OLAF-a z dne 21. 11. 2013. S tem so bile kršene njene pravice iz 22. člena Ustave RS in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločba je sicer nična, saj je izrek protisloven, konkretno 2. točka, ki je ni moč izvršiti, saj je bilo plačilo terjanih zneskov naknadno obračunanih carinskih dajatev že opravljeno. Prav tako je navedeno, da je prva odločba prvostopenjskega organa postala pravnomočna, četudi je bila z odločitvijo sodišča odpravljena in zadeva vrnjena temu organu v ponovno odločanje. Tožeča stranka še meni, da je že ves čas postopka uveljavljala tudi zastaranje izpodbijanega naknadnega obračuna carinskih dajatev. Po določbi 221. člena CZS se namreč po poteku treh let od datuma, ko je nastal carinski dolg, dolžniku ne pošilja več obvestila, v obravnavanem primeru pa upravni postopek traja že več kot štiri leta, tožena stranka pa je kljub temu kot pritožbeni postopek štela čas postopka pri sodišču in neutemeljeno sklepala, da ta postopek trajanje zastaralnega roka pretrga.

11. Tožena stranka je tudi napačno določila carinskega dolžnika, saj je kot takega štela prav tožečo stranko kot špediterja in s tem določila, da je solidarni dolžnik z madžarskim uvoznikom. Po določbi 201. člena CZS pa je špediter le garant, oziroma porok v primeru, če uvoznik ne plača carinskih dajatev. Tožena stranka torej ni pravilno upoštevala ugotovljenega dejanskega stanja pri izdaji potrdila o poreklu Form A, niti se ni ukvarjala z vlogo izvoznika, kar pa bi bilo ključno za uporabo drugega odstavka 220. člena CZS. Tožeči stranki, kot špediterju tudi ne priznava, da je ravnala v dobri veri niti ne pojasnjuje, kaj bi morala storiti. Z opustitvijo teh pojasnil ji je onemogočeno učinkovito pravno sredstvo in kršena pravica iz 25. člena Ustave RS, enako tudi 13. člen EKCP.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri svoji odločitvi in njeni obrazložitvi. Zavrača trditev tožeče stranke, da je naknadna odmera carinskih dajatev zastarala in se pri tem sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Ponovno tudi poudarja, da je treba vprašanje ali lahko zavezanec za plačilo na podlagi člena 220(2)(b) CZS nasprotuje vknjižbi uvoznih dajatev, presojati z vidika treh kumulativnih pogojev, kar vse je v izpodbijani odločbi tudi pojasnila.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato zavrača smiselni očitek tožeče stranke, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

15. Enako kot ob presojanju odločbe prvostopenjskega organa št. DT 4242-201/2014-1 z dne 12. 6. 2014, s katero so bile tožeči stranki prvič naknadno obračunane carinske dajatve, ta odločitev pa s sodbo tukajšnjega sodišča št. III U 399/2014-11 z dne 8. 1. 2016 odpravljena, sodišče ne dvomi, da je bilo sporno blago, to je tkanina iz steklenih vlaken z odprto mrežno strukturo, proizvedeno v LR Kitajski in da se njegovo poreklo kasneje ni spremenilo. Sodišče se pridružuje ugotovitvam tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je iz tovornega lista in najave prevoza družbe E. Co., Ltd iz LR Kitajske, vse z dne 26. 3. 2011, je razvidno, da je bilo to blago iz kraja F., Kitajska izvoženo na Tajsko, konkretno v komercialno prosto cono G.. Na računu je izpisana deklarirana TARIC oznaka (HC code) 7019590019. Enaka TARIC oznaka se ponovi na najavi prevoza, ki ga je tajsko podjetje A. kot izvoznik izdalo za prevoz blaga v Luko Koper. Iz uradnega odgovora Oddelka za zunanjo trgovino Tajske z dne 22. 8. 2013, ki je bil po predhodnem zaprosilu poslan OLAF-u, je razvidno, da je bilo za sporno blago izdano potrdilo o poreklu Form A št. A2012-0061390, prošnjo za izdajo tega potrdila o poreklu pa je vložila družba A.. Ob tem sodišče ugotavlja, da je iz predložene dokumentacije, predvsem dopisa Oddelka za zunanjo trgovino Tajske z dne 22. 8. 2013 razvidno, da je OLAF pri preverjanju porekla blaga spoštoval pravila pri postopku nadzora porekla blaga, kot jih določata 97. g člen in 97. h člen CZS in temu tožeča stranka tudi ne oporeka.

16. Sporno blago je bilo v Luko Koper dostavljeno v treh zabojnikih, ki so imeli enake oznake kot zabojniki, s katerimi je blago prispelo iz LR Kitajske na Tajsko. Glede na opisano dejansko stanje, ki tudi za tožečo stranko ni sporno, sodišče ugotavlja, da ni dvoma, da je bilo sporno uvoženo blago proizvedeno v LR Kitajski, nato pa izvoženo na Tajsko, kjer je bilo za blago izdano novo potrdilo o poreklu. Tožeča stranka tudi ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da je bilo sporno blago na Tajskem zgolj pretovorjeno zaradi nadaljnjega izvoza, kar pa pomeni, da je ohranilo svoje prvotno poreklo. Na tej podlagi je zato tožena stranka pravilno zaključila, da podatki v potrdilu o poreklu, ki so bili podlaga za izvedeni carinski postopek, niso pravilni.

17. Tožeča stranka ugotovitvi, da je poreklo uvoženega blaga LR Kitajska, kot že rečeno, ne nasprotuje, meni pa, da je izpodbijana odločitev tožene stranke nepravilna zato, ker je napačno uporabila določbo točke b) drugega odstavka 220. člena CZS pri odločanju o izvzetju naknadnega obračuna dajatev; ker ji je naknadno odmerila carinske dajatve, četudi je možnost take odmere že zastarala; in ker ni upoštevala, da je v zadevi bila špediter in da zato za poravnavo carinskih obveznosti ni solidarno odgovorna, pač pa je le porok, kolikor teh obveznosti uvoznik ne bi poravnal.

18. Sodišče ugotavlja, da se po prvem pododstavku b) točke drugega odstavka 220. člena CZS naknadna vknjižba carinskega dolga ne opravi, če se znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni vknjižil kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana k plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Iz drugega pododstavka te točke izhaja, da če se preferencialni status blaga ugotovi na podlagi upravnega sodelovanja, v katero so vključeni organi tretje države, ki izdajo potrdilo, in se za to potrdilo izkaže, da je nepravilno, velja, da gre za napako, ki je ni bilo mogoče odkriti v smislu prvega pododstavka. V nadaljevanju ta člen določa tudi, da izdaja nepravilnega potrdila kljub temu ne pomeni zmote, če so bila podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen če je več kot očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave. Zavezana oseba se lahko sklicuje, da je ravnala v dobri veri, če lahko dokaže, da je ob teh trgovinskih operacijah poskrbela, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni. Do tega vprašanja je svoje stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. X Ips 202/2014 z dne 18. 11. 2015 in sodbi X Ips 43/2016 z dne 24. 10. 2018, prav tako Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1408/2014 z dne 8. 12. 2015. V sodbi X Ips 43/2016 je Vrhovno sodišče RS še pojasnilo, da iz sodbe SEU v zadevi C-407/16 z dne 26. 10. 2017 izhaja, da ti pogoji v bistvu porazdeljujejo tveganje napak ali nepravilnosti pri sestavi carinskih deklaracij glede na ravnanje in skrbnost vsakega od zadevnih subjektov, to je pristojnih organov države izvoza in države uvoza, izvoznika in uvoznika.

19. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da so podatki v potrdilu o poreklu napačni ali neresnični takrat, ko je dokazano, da je izdaja nepravilnih potrdil o poreklu nastala zaradi napačnih informacij, ki jih je carinskemu organu navedel izvoznik in ko je dokazano, da so se carinski organi zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ne ustreza pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave. Ni torej dovolj, da se izkaže, da so podatki objektivno nepravilni (čemur tožeča stranka tudi ne nasprotuje), pač pa mora biti tudi izkazano, da se je carinski organ zavedal ali bi se vsaj moral zavedati te njihove nepravilnosti. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni dvoma o tem, da je nepravilne oziroma neresnične informacije o poreklu blaga navedel izvoznik, to je podjetje A., ki je pred tem blago uvozilo iz LR Kitajske, medtem ko je podjetje C. le izvršilo pretovor blaga, ne da bi ga posebej predelovalo ali obdelovalo. To pomeni, da blago ni moglo pridobiti tajskega preferencialnega porekla, kar je sodišče ugotavljalo že ob prvem odločanju in čemur tožeča stranka tudi ne nasprotuje. Kot je bilo pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve, je tožena stranka tak zaključek oblikovala na podlagi pridobljenih podatkov upravnega sodelovanja, ki je bilo izpeljano v skladu z določbami 97. g člen in 97. h člena CZS.

20. Ob prvem odločanju tožene stranke je ostalo nerazčiščeno vprašanje ali so za take nepravilne podatke tajski carinski organi vedeli ali vsaj morali vedeti. Tožeča stranka navaja, da razlike med naklepom in malomarnostjo pri odločanju carinskih organov tožena stranka ni ugotavljala, vendar pa sodišče meni, da za presojo v obravnavanem primeru to ni bistveno (bistveno bi bilo le v primeru, če bi govorili o morebitni goljufiji, česar pa tožena stranka niti tožeči stranki niti izvozniku niti uvozniku in niti tajskim carinskim organom ne očita). V obeh primerih je namreč posledica enaka - tako ravnanje carinskih organov ne pomeni zmote. Sodišče meni, da je v izpodbijani odločbi tožena stranka obširno utemeljila razloge za ugotovitev, da tajski carinski organi za nepravilne podatke o blagu niso vedeli in niti niso mogli vedeti ter se tem ugotovitvam, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje. Kot je pojasnila tožena stranka, se je v komercialni prosti coni G., in tudi v podjetju C., ob misiji v letu 2013, ki jo je v sodelovanju s pristojnimi tajskimi organi izvedel OLAF, nahajalo tako blago, ki je bilo tajskega porekla, kot tudi blago, ki je bilo po poreklu iz drugih držav. Šele takrat je bila raziskana praksa poslovanja podjetij v komercialni prosti coni G. in identificirana podjetja, ki so se ukvarjala s skladiščenjem blaga, oziroma uvozom in izvozom mrežnih struktur iz steklenih vlaken kitajskega porekla. Ugotovljeno je bilo, da je bilo podjetje C. zadolženo le za pretovor blaga, medtem ko so druga podjetja, kot sta D. in A., poslovala kot izvoznika in tudi pridobivala potrdila o poreklu blaga. Po opravljeni preiskavi v komercialni prosti coni so bila nato v oktobru 2013 dorečena pravila o posredovanju informacij, zatem te informacije zbrane v obliki tabele, ki je sestavni del poročila OLAF-a in na podlagi teh tudi ugotovljeno, katero blago je na Tajsko prispelo iz LR Kitajske in bilo nato tu le pretovorjeno. Ob tem se je ugotovilo, da je bilo v letu 2012, torej pred izvedbo misije, na enak način pretovorjeno tudi sporno blago.

21. Sodišče se pridružuje mnenju tožene stranke, da so tajski carinski organi šele po pridobitvi podatkov po opravljeni misiji v letu 2013 lahko ugotovili, da je bilo na podlagi napačnih podatkov izvoznika za sporno blago v letu 2012 izdano potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu, četudi je šlo za blago, ki je bilo po poreklu iz LR Kitajske in da tega ob izdaji spornega potrdila o poreklu niso vedeli in tudi niso mogli vedeti. Pri tem sledi tudi ugotovitvam OLAF-a, da pred izvedbo misije ni bilo na voljo informacij, ki bi kazale, da so tajski organi vedeli ali vsaj morali vedeti, da blago ni izpolnjevalo meril za preferencialno poreklo, medtem ko pregled blaga v prosti carinski coni za tajske carinske organe takrat niti ni bil zahtevan. To kaže, da je OLAF pri izdelavi poročila ter pojasnil glede vednosti tajskih carinskih organov o poreklu blaga upošteval ne le ugotovitve pregleda, pač pa tudi pravila takratnega poslovanja tajskih carinskih organov. Dodani razlog, ki kaže, da tajski organi niso vedeli in tudi niso mogli vedeti, da so jim bili posredovani napačni podatki o poreklu blaga, je bil tudi v označevanju, saj se je ta do misije OLAF na Tajskem blago z mrežno strukturo in steklenih vlaken napačno označevalo z oznako HS 7019 90, namesto s 7019 59 ali 7019 51.

22. Glede na vse povedano sodišče ne sledi tožeči stranki, ki meni, da je presoja tožene stranke samovoljna in arbitrarna, saj je svojo odločitev utemeljila z dejanskim stanjem, ki izhaja iz zbranih dokazov, izhajala pa iz relevantnih določb CZS. Iz tega razloga zato tudi ni mogoče pritrditi njeni trditvi, da so ji bile kršene pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS, nenazadnje pa te svoje trditve tudi ni konkretizirala. Sodišče tudi ne sledi tožeči stranki, ki trdi, da ji tožena stranka ni omogočila preslikave poročila OLAF-a in da zato ni mogla učinkovito zaščititi svojih interesov v postopku, s tem pa naj bi kršila 146. člen ZUP in 22. člen Ustave RS. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da so bile tožeči stranki, skupaj z zapisnikom prvostopenjskega organa z dne 15. 5. 2014, vročene tudi vse listine, ki so bile podlaga za odločbo, med drugim tudi poročilo OLAF-a in priloge k temu poročilu. Tožena stranka se je ob ponovnem odločanju oprla na iste listine, le da jih je še enkrat presodila in zato ni mogoče slediti tožeči stranki, da ji poročilo OLAF-a ni bilo dostopno. Poleg tega iz upravnega spisa tudi ne izhaja, da bi tožeča stranka ali njen pooblaščenec kadarkoli želela pregledati upravni spis ali da bi jima bil tak pregled onemogočen.

23. Tožeča stranka v tožbi poudarja, da je bila pri spornem uvozu tkanine iz steklenih vlaken z odprto mrežno strukturo le špediter, da zato ni solidarno odgovorna za carinske obveznosti, pač pa da je porok, oziroma garant, kolikor uvoznik teh dajatev ne bi poravnal. Sodišče se s tako trditvijo tožeče stranke ne strinja, saj so zbrani dokazi pokazali, da je bila v tem postopku uvoza deklarant in kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi pojasnila. Izraz "carinska deklaracija" po 17. točki 4. člena CZS pomeni dejanja, s katerimi oseba v predpisani obliki in na predpisan način izrazi voljo dati blago v določen carinski postopek, medtem ko po 18. točki tega člena izraz "deklarant" pomeni osebo, ki je izdala carinsko deklaracijo v svojem imenu ali osebo, v imenu katere je izdelana carinska deklaracija. V obravnavanem primeru se je tožeča stranka sama vpisala na carinsko deklaracijo kot posredni zastopnik, kar pomeni, da je opravljala v carinskem postopku dejanja v svojem imenu in za tuj račun, torej jo je treba šteti za deklaranta, s tem pa tudi za zavezanca za poravnavo naknadno odmerjenih carinskih dajatev.

24. Sodišče soglaša s toženo stranko, ki ugotavlja, da se tožeča stranka v smislu določbe 220(2)(b) člena CZS ne more utemeljeno sklicevati na dobrovernost in se pridružuje njeni utemeljitvi. Edini argument, na katerega se je tožeča stranka sklicevala tako med postopkom upravnih organov, kot tudi v sodnem postopku je, da ni imela razloga, da bi dvomila v presojo tajskih carinskih organov ter da je za blago prevzela odgovornost šele, ko je to prispelo v Luko Koper. Sodišče meni, da se od vseh, ki nastopajo v prometu blaga, terja, da ravnajo kot dobri gospodarstveniki, torej, da vsaj preverijo okoliščine prevoza, dobijo podatke o poslovanju v tujih državah, ipd. Kot je že bilo navedeno, iz sodbe SEU v zadevi C-407/16 z dne 26. 10. 2017 izhaja, da se tveganje napak ali nepravilnosti pri sestavi carinskih deklaracij porazdeljuje glede na ravnanje in skrbnost vsakega od zadevnih subjektov, to je pristojnih organov države izvoza in države uvoza, izvoznika in uvoznika. Tožeča stranka pa, kot kažejo njene navedbe, niti ni skušala preveriti ali pridobiti kakšen podatek o poslovanju podjetij na Tajskem, pač pa zgolj izhajala iz predpostavke, da je odgovorna le za blago od takrat, ko ga prejme in da prehodni postopki na njeno odgovornost ne morejo vplivati. Neživljenjsko je pričakovati, da bi deklarant preverjal vse okoliščine v zvezi z uvoženim blagom, torej podrobnosti o njegovi izdelavi, o pretovorih, ipd., ali da bi sistematično preverjal okoliščine konkretnega primera, vendarle pa je po presoji sodišča od njega mogoče zahtevati, da preveri vsaj ključne okoliščine poslovanja, še zlasti zato, ker se je blago pretovarjalo in je to lahko razbral iz k tovoru priloženih listin. Tožeča stranka sama pojasni, da teh podatkov niti ni skušala preveriti, pač pa se izključno zanesla na podatke iz dokumentacije. Prav ta dokumentacija, kot je pojasnjeno zgoraj, pa je vendarle kazala, da se ob izvozu s tem blagom ni ukvarjal ne proizvajalec in izvoznik, pač pa tudi vmesni posredniki, da se je blago pretovarjalo, da je to izvajalo eno podjetje, potrdila o poreklu pa pridobivalo povsem drugo podjetje. Vse te okoliščine so, po mnenju sodišča, od tožeče stranke kot dobrega gospodarstvenika terjale, da bi glede uvoženega blaga pridobil vsaj osnovne informacije. Dober gospodarstvenik mora namreč sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito proti tveganjem pri poslovanju, tudi proti tveganju za naknadne odmere carinskih obveznosti, in prav zato mora poiskati ustrezne informacije. Tega, da bi tožeča stranka ravnala na tak način, niti ne zatrjuje in zato sodišče soglaša s toženo stranko, da se ne more sklicevati na svojo dobrovernost.

25. Sodišče tudi ne sledi tožbenemu ugovoru tožeče stranke, da je obveznost poravnane naknadno odmerjenih carinskih dajatev že zastarala. Tretji odstavek 221. člena CZS določa, da se po poteku treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal, dolžniku ne pošlje obvestila o znesku dajatev. Ta rok se odloži z dnem, ko je vložena pritožba v smislu 243. člena CZS za toliko časa, kolikor traja pritožbeni postopek. Iz ustaljene sodne prakse, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, izhaja, da je naknadna vknjižba dajatev po 217. členu CZS sestavljena iz tega, da carinski organi vnesejo znesek uvoznih ali izvoznih dajatev, ki je posledica carinskega dolga, v računovodske evidence ali kakšne druge ustrezne nosilce podatkov. V primeru naknadne izterjave se zato znesek dolgovanih dajatev, ki jih ugotovijo organi, šteje za vknjiženega, ko carinski organi ta znesek vnesejo v računovodske evidence ali kakšne druge ustrezne nosilce podatkov, to pa se mora načeloma opraviti v roku dveh dni (prvi odstavek 220. člena CZS). SEU je v 32. točki obrazložitve sodbe v zadevi C-407/16 z dne 26. 10. 2017 sprejelo tudi stališče, da glede na to okoliščina, da je nato odločba organov glede vknjižbe ali določitve obveznosti plačila dajatev predmet upravnega postopka ali upravnega spora, sama po sebi ne more vplivati na ugotovitev, da je bila vknjižba dejansko opravljena v skladu s prvim odstavkom 217. člena CZS in prvim odstavkom 220. člena CZS. Temu skladno je stališče Vrhovnega sodišča, da zastaralni roki ne tečejo ne le v času odločanja o pritožbi (kot izrecno določa tretji odstavek 221. člena CZS), ampak tudi v času odločanja o drugih pravnih sredstvih zoper odločitev prvostopenjskega carinskega organa (smiselno enako v sodbah Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 202/2014 z dne 18. 11. 2015 in št. X Ips 43/2016 z dne 24. 10. 2018).

26. Sodišče ugotavlja, da je v spornem primeru carinski dolg po vloženi deklaraciji nastal ob njenem sprejemu dne 8. 5. 2012, prvostopenjski organ pa je tožeči stranki nato izdal odmerno odločbo št. DT 424-201/2014-1 dne 12. 6. 2014. Zastaralni rok je bil nato v skladu s tretjim odstavkom 221. člena CZS za čas odločanja o pritožbi odložen, tukajšnje sodišče pa je s sodbo št. III U 399/2914-11 z dne 8. 1. 2016 to odločbo prvostopenjskega organa odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Carinski organ je dolg ponovno vknjižil s sedaj izpodbijano odločbo z dne 28. 4. 2016. Skladno s temi podatki sodišče ugotavlja, da ni dvoma, da od nastanka dolga do izdaje odmerne odločbe v prvotnem postopku in nato od odprave odločbe s strani sodišča do ponovne odmere dolga carinskega organa prve stopnje, tri leta za zastaranje odmere oziroma vknjižbe carinskega dolga še niso potekla in je zato tak tožbeni ugovor neutemeljen.

27. Sodišče pa pritrjuje tožeči stranki v delu, kjer navaja, da je 2. točka izreka nerazumljiva. V tej točki je namreč tožena stranka po tem, ko je v 1. točki določila naknadno odmero carinskih dajatev, ugotovila "da je dolgovani znesek iz 2. tč. izreka poravnan dne 26. 6. 2014, ko je odločba Carinskega urada Koper št. DT 4242-201/2014-1 postala pravnomočna". Dejstvo pa je, da navedena odločba Carinskega urada Koper ni postala pravnomočna, saj je bila s sodbo sodišča št. III U 399/2014-11 z dne 8. 1. 2016 odpravljena in je tak zapis torej nepravilen. Zgolj sklepati je tudi lahko, da je imela tožena stranka s tem, ko je navedla, da je "dolgovani znesek iz 2. tč. izreka poravnan", v mislih 2. točko odločbe Carinskega urada, saj je 2. točka izpodbijane odločbe prav prej navedena odločitev in je zato tudi tak zapis napačen. Iz upravnega spisa, pa tudi iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe sicer nesporno izhaja, da je tožeča stranka odmerjeni znesek naknadno odmerjenih carinskih dajatev poravnala dne 26. 6. 2014 (kar je tudi razumljivo, saj pritožba zoper prvostopenjsko odločbo ne zadrži izvršitve). Ker je torej nesporno, da tožena stranka v 2. točki izreka ni pravilno povzela dejanskega stanja zadeve, kljub podatkom v upravnem spisu, kar pa na samo zakonitost odločbe ne vpliva in lahko nepravilen zapis sodišče popravi, je tožbi glede 2. točke izreka ugodilo ter jo spremenilo tako, da je upoštevalo poravnani znesek dajatev in se zato glasi "ugotovi se, da je dolgovani znesek poravnan dne 26. 6. 2014". Ne strinja pa se sodišče s tožečo stranko, da izpodbijana odločba ni izvršljiva. V odločbi so namreč določene naknadno odmerjene carinske dajatve in ugotovljeno, da so te že poravnane. Drugostopenjski organ zato pravilno ugotavlja, da je odločitev mogoče objektivno izvršiti, saj je jasna in določna, sam izvršilni postopek pa ni potreben, saj je bila terjatev že plačana. Sodišče zato tudi ne sledi tožeči stranki, ki meni, da je iz zatrjevanega razloga neizvršljivosti izpodbijana odločba nična.

28. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je tožba utemeljena glede 2. točke izreka izpodbijane odločbe in zato v tem delu tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo. Ker pa lahko na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku upravnega organa, samo odloči, je odločitev v tem obsegu spremenilo, kar vse je pojasnjeno v prejšnji točki. V vsem preostalem pa je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Tožeča stranka je sicer predlagala, naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, vendar pa sodišče temu ni sledilo. Pri utemeljevanju svojih tožbenih ugovorov se je namreč sklicevala le na listine, ki so v upravnem spisu, dejanskemu stanju, kot ga je ugotovila tožena stranka, pa ni oporekala, medtem ko pravna stališča, na katere se sklicuje v tožbi, po naravi ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

K točki II izreka:

29. Odločitev o stroških je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče je namreč v pretežnem delu glede ključnih vprašanj tožbo zavrnilo, ugodilo pa ji le v manjšem delu, pri čemer za obravnavo tega dela tožbe niso nastali posebni stroški.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 296/2018-9
• sodba I U 584/2012
• UPRS sodba I U 1408/2014