UPRS Sodba II U 457/2017-24

Jedro

Za znižanje prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, je relevantno vprašanje ali tožnik izpolnjuje vse pogoje iz Uredbe, za uvrstitev na seznam upravičencev. Tako EZ-1, kot posledično Uredba o načinu določanja in obračunavanja prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soporoizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, namreč ne določata, da je končni odjemalec tudi lastnik in plačnik merilnega mesta, ki se lahko uvrsti na seznam upravičencev, kot to brez pravne utemeljitve pogojuje tožena stranka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba A. d.o.o. št. E17033060001/neg/1 z dne 13. 4. 2017, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 15,00 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil prijavo končnega odjemalca električne energije B. d.o.o. za uvrstitev na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in obnovljivih virov energije, na podlagi vloge št. E17033060001. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je tožnik oz. zanj po pooblastilu C. d.o.o. predlagal svojo uvrstitev na seznam upravičencev do znižanja prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, skladno s tretjim odstavkom 6. člena Uredbe o načinu določanja in obračunavanja prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soporoizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Uredba). Center za podpore (A. d.o.o) je podatke glede merilnega mesta in končnega odjemalca električne energije preveril pri Č. d.o.o. (v nadaljevanju Č. d.o.o.). Iz evidenc slednjega izhaja, da tožnik ni enak lastniku in plačniku oz. končnemu odjemalcu električne energije na merilnem mestu navedenem v vlogi (2-9629), temveč je lastnik in plačnik podjetje C. d.o.o. Glede na navedeno tožnik ni upravičen do znižanja prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnje električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, zaradi česar ga Center za podpore ni uvrstil na seznam upravičencev do znižanega prispevka v skladu s prvim in drugim odstavkom 10. člena Uredbe.

Zoper navedeno odločitev se je pritožil tožnik in je Ministrstvo za infrastrukturo kot drugostopenjski organ pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Na podlagi podatkov v vlogi je drugostopenjski organ ugotovil, da je končni odjemalec, ki je priključen na distribucijsko omrežje D. d.d. na merilnem mestu 2-9629, družba C. d.o.o., ki pa ne izpolnjuje pogojev določenih v Uredbi, saj ne izvaja dejavnosti, ki bi bila v skladu z Uredbo upravičena do uvrstitve končnega odjemalca električne energije na seznam upravičencev do znižanja prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije. Drugostopenjski organ se je v celoti strinjal z odločitvijo prvostopenjskega organa.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija navedeno odločitev in navaja, da je lastnik in plačnik merilnega mesta št. 2-9629 družba C. d.o.o., ki kot lastnica elektrarne opravlja registrirano dejavnost proizvodnje in prodaje električne energije nadaljnjim porabnikom. Družba C. d.o.o. je v lasti C. d.d., ki ima največji lastniški delež v B. d.d., slednja ima v lasti družbo E. d.d. in večinski lastniški delež v družbi G. d.o.o. Navedene družbe, ki so odjemalci električne energije znotraj predmetnega merilnega mesta, je potrebno obravnavati v kontekstu holdinga, oz. povezanih družb, kar je razlog, da nasproti distributerju in dobavitelju električne energije (D. d.d.), kot lastnik in plačnik nastopa družba C. d.o.o., kot dejanski končni odjemalec je, med drugim, do znižanega prispevka upravičena tožeča stranka, ki tudi razpolaga z lastnimi internimi števci za porabo električne energije. Glede na navedeno je torej dejanski končni odjemalec nedvomno tožeča stranka, družba B. d.o.o.. Skladno z določbo 147. člena Ustave RS gre pri znižanju prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, za javno olajšavo. Relevantno področje ureja Energetski zakon (v nadaljevanju EZ-1) v 16. točki 4. člena. Uredba v 2. členu določa, da imajo izrazi, uporabljeni v uredbi enak pomen, kot je določen v EZ-1. Upoštevajoč veljavno zakonodajo torej nedvomno izhaja, da je dejanski končni odjemalec oseba, ki kupuje energijo za lastno in končno porabo, pri čemer lastništvo merilnega mesta ni relevantno za uvrstitev na seznam upravičencev. Prav tako ne more biti za uvrstitev na seznam odločilno dejstvo, kdo je v evidenci Č. d.o.o. naveden kot (neposredni) plačnik, saj tovrstnih pogojev EZ-1 (in posledično uredba), ne predpisuje. Za znižanje prispevka je torej v danem primeru pravno relevantno zgolj dejstvo, da tožnik izpolnjuje vse pogoje iz Uredbe. Tako EZ-1, kot posledično Uredba, namreč ne določata, da se lahko uvrsti na seznam zgolj lastnik in plačnik merilnega mesta, kot to zmotno navaja tožena stranka, temveč se je zakonodajalec jasno odločil za širši pojem glede opredelitve upravičenca za uvrstitev na seznam, to je končnega odjemalca. Neuvrstitev tožnika, ki kupuje energijo za lastno in končno porabo, na seznam upravičencev je zato v očitnem nasprotju z veljavno zakonodajo in bo imela za posledico težko popravljivo škodo. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in priglaša stroške sodnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi in podrejeno predlaga, da se odpravi izpodbijana odločba ter se zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja na 10. člen Uredbe, ki določa, da A. d.o.o. v vlogi Centra za podpore vzpostavi seznam končnih odjemalcev električne energije, ki so upravičeni do znižanja prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom iz obnovljivih virov energije (seznam upravičencev). Seznam upravičencev vsebuje med drugim tudi podatke podatke o številki merilnega mesta upravičenca, za katera se določa višina prispevka na podlagi tretjega, četrtega in šestega odstavka 6. člena Uredbe.

Tožba je utemeljena.

Predmet sodne presoje je odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta zavrnil vlogo tožnika kot končnega odjemalca, za uvrstitev na seznam upravičencev do znižanja prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije.

V obravnavanem primeru je sporna opredelitev končnega odjemalca električne energije. EZ-1 v 16. točki 4. člena določa, da končni odjemalec pomeni fizično ali pravno osebo, ki kupuje energijo za lastno končno rabo. Uredba v splošnih določbah, samega pomena izraza končnega odjemalca ne opredeljuje, temveč v 2. točki določa, da imajo izrazi, uporabljeni v tej uredbi enak pomen, kot je določen v EZ-1.

Uredba v 3. členu, končne odjemalce električne energije, opredeljuje kot zavezance za plačilo prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, ki za vsako prevzemno-predajno mesto plačajo prispevek za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji z visokim izkoristkom.

Center za podpore vzpostavi seznam končnih odjemalcev električne energije, ki so upravičeni do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (seznam upravičencev), ki je javno dostopen na spletnih straneh Centra za podpore. Seznam upravičencev vsebuje podatke o nazivu in sedežu upravičenca, nazivu, naslovu in številki merilnega mesta upravičenca, za katera se določa višina prispevka na podlagi tretjega, četrtega in šestega odstavka 6. člena te Uredbe (10. člen Uredbe).

Za znižanje prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, je relevantno vprašanje ali tožnik izpolnjuje vse pogoje iz Uredbe, za uvrstitev na seznam upravičencev. Tako EZ-1, kot posledično Uredba, namreč ne določata, da je končni odjemalec tudi lastnik in plačnik merilnega mesta, ki se lahko uvrsti na seznam upravičencev, kot to brez pravne utemeljitve pogojuje tožena stranka.

Dejstvo, da na distribucijsko omrežje D. d.d., na merilnem mestu 2-9629 ni priključen tožnik, temveč družba C, d.o.o., ki je tudi lastnik in plačnik, ne more biti ovira za uvrstitev tožnika na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije. Odločitev tožene stranke je zato preuranjena, saj je potrebno ugotoviti ali tožnik kupuje energijo za lastno končno rabo in tako ustreza definiciji končnega odjemalca v skladu v 16. točko 4. člena EZ-1 ter se ob izpolnjevanju ostalih pogoje iz Uredbe, uvrsti na seznam upravičencev.

Tožnik je vložil tožbo tudi zoper družbo A. d.o.o., ki je izdala odločbo na prvi stopnji, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, o kateri je odločalo RS Ministrstvo za infrastrukturo kot drugostopenjski organ. Po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožena stranka država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Šele z odločitvijo drugostopenjskega organa, je bil postopek odločanja v obravnavani zadevi končan. Sodišče je zato štelo kot pravilno toženo stranko RS, Ministrstvo za infrastrukturo, Ljubljana.

Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba po dopolnitvi dejanskega stanja ob upoštevanju mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, ponovno odločiti o vlogi tožnika zaradi uvrstitve na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 15,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 133/2018-28
• UPRS Sodba II U 447/2017-25
• UPRS Sodba II U 291/2021-11