UPRS Sodba I U 1653/2017-56

Jedro

Denacionalizacijska odločba, s katero je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je bilo povezano z objektom, ki pa ni bil vrnjen, je prav zaradi neločljive povezanosti zemljišča z objektom in obrnjenega načela superficies solo cedit neizvršljiva, saj je na takem zemljišču mogoče le isto lastniško stanje kot na objektu. Zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato od njega ne more biti oddeljeno ter vrnjeno v denacionalizaciji, je poleg zemljišča pod stavbo tudi zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe - funkcionalno zemljišče.

Vsako stavbno zemljišče, ki ne presega dovoljene velikosti funkcionalnega zemljišča, še ni funkcionalno zemljišče, če ni kot tako tudi formalno odmerjeno oziroma če po svoji dejanski rabi nima te vsebine. Če obravnavana zemljišča kot funkcionalno zemljišče v teh primerih še niso bila formalno odmerjena, pa je bil preizkus, ali so izpolnjeni pogoji za tako odmero, dolžan opraviti upravni organ v obravnavanem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Laško št. 339-7/2016 z dne 31. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 10,90 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

III. Zahtevki strank z interesom A.A., B.B., C.C. in Č.Č. za povrnitev stroškov postopka se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ ugodil predlogu A.A. in B.B., C.C. ter Č.Č. ter dopolnilno odločbo o denacionalizaciji št. 321-22/92-6 z dne 1. 9. 1999 in delno odločbo o denacionalizaciji št. 321-8/92-6 z dne 14. 3. 2000, ki ju je izdala Upravna enota Tržič, v delih, ki se nanašata na nepremičnine v k.o. ..., in sicer s parc. št. 266/83 travnik v izmeri 175 m2, 266/85 travnik v izmeri 122 m2 in 266/88 travnik v izmeri 98 m2, izrekel za nični.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta predmetni odločbi o denacionalizaciji v opredeljenem obsegu dejansko neizvršljivi in zato nični. Organ navaja, da so bile navedene nepremičnine s parc. št. 266/83, 266/85 in 266/88, vse k. o. ..., v uporabi A. od leta 1975 do 14. 6. 1989, ko je ta pravico uporabe prenesla na B.. Z družbenim planom občine Tržič za obdobje 1986 - 1990 so bile prikazane kot stavbno zemljišče, sklad pa je s fizičnimi osebami D.D., Č.Č. in E.E. sklenil pogodbe o neposredni oddaji stavbnega zemljišča, ki pa niso bile izvedene v zemljiški knjigi. Prvostopenjski organ nadalje ugotavlja, da so bila v letu 1989 zemljišča, med katerimi so tudi obravnavana, namenjena za širitev obstoječih gradbenih parcel, na katerih so že bile zgrajene stanovanjske hiše. Obravnavana zemljišča naj bi bila dodana kot funkcionalno zemljišče k parceli 266/41 v lasti D.D. (v izmeri 81 m2), k parc. 266/38 v lasti E.E. (v izmeri 111 m2) in k parceli 266/36 lastnice Č.Č. (v izmeri 184 m2). Dejansko pa so bile po opravljeni parcelaciji končne velikosti povečanih funkcionalnih zemljišč nekoliko drugačne. Skupna površina pri D.D.tako znaša 504 m2, pri E.E. 528 m2 in pri Č.Č. 574 m2, kar pa v nobenem primeru ne presega dovoljene velikosti gradbene parcele za stanovanjski objekt po občinskih predpisih. Zemljišča so se vsaj od leta 1989 uporabljala kot funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbam navedenih. Vsa obravnavana zemljišča še danes služijo deloma kot vrt, deloma kot zelenica, na njih pa so si lastniki postavili tudi objekte (garažo, drvarnico, brunarico itd.).

2. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbe, ki so jih vložili tožnica, F.F., G.G. in H.H. V obrazložitvi med drugim navaja, da so med dokumenti zadeve tri pogodbe o neposredni oddaji stavbnega zemljišča, sklenjene med B. in predlagatelji ničnosti. Iz pogodb izhaja, da so navedeni odplačno pridobili pravico uporabe na parc. št. 266/83, 266/85 in 266/88, in sicer kot na funkcionalnih zemljiščih k njihovim stanovanjskim hišam. Vknjižba v zemljiško knjigo pa za pridobitev pravice uporabe na stavbnem zemljišču ni bila potrebna. Nadalje iz pogodb izhaja, da se je z občinskimi planskimi akti, sprejetimi po izgradnji stanovanjskih hiš, povečalo funkcionalno zemljišče. Funkcionalna zemljišča za obravnavano območje je urejal 34. člen Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območja izven ureditvenih območij naselij (Uradni vestnik Gorenjske št. 12/86). Ker so bile novonastale parcele, tudi predmetne parcele, z lokacijsko dokumentacijo št. 1/89 z dne 11. 4. 1989 predvidene kot funkcionalna zemljišča k stanovanjskim hišam v ... od hišne številke ..., so na tej podlagi obravnavana zemljišča funkcionalno zemljišče k stanovanjski hišam predlagateljev ničnosti oziroma njihovih pravnih prednikov.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja vse razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da izpodbijana odločba ne vsebuje pravno odločilnih dejstev in zakonske podlage za odločitev o ničnosti ter da ničnostni razlog ni podan. Argument, da odločb o denacionalizaciji ni mogoče „dejansko izvršiti“, je v nasprotju z gradivom v spisu, predlaganimi dokazi in resničnim dejanskim stanjem. Navaja, da je izvršba zoper stranke z interesom v izvršilnem postopku pred sodiščem dovoljena in sledi le še njena izvršitev na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova - pravnomočne sodbe civilnega sodišča. Upravni organ je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, ker ni sledil predlogom za prekinitev postopka do zaključka izvršbe, ki bo ovrgel vse trditve o tem, da odločbe ni mogoče izvršiti. Navaja, da bi organ moral postopek prekiniti tudi zaradi smrti denacionalizacijske upravičenke I.I., ki nima pooblaščenca v tem postopku.

Izpodbijani določbi očita, da se ne opredeli do glavnine pripomb in ugovorov, podanih v postopku. Prevelika teža naj bi bila dana nezakonito sestavljenemu zapisniku, tožničinih navedb pa organ ni upošteval oziroma se do njih ni opredelil. Dokaznega postopka naj niti ne bi bilo. Nadalje navaja, da izpodbijana odločba napačno razume vezanost na odločbo Upravnega sodišča v zadevi ... in stališča v navedeni zadevi, prav tako pa ne upošteva pravnomočnih sodb civilnega sodišča, na katera je po načelu prirejenosti vezan. Meni, da judikati, na katere se sklicuje izpodbijana odločba, niso uporabni za ta primer, saj gre za drugačno dejansko stanje. Navaja še, da je bila denacionalizacija pravnomočno zaključena že pred dvajsetimi leti, nepremičnine pa so bile „vrnjene na originaren način“. Obravnavanje pridobitve lastninske pravice na derivativen način ne more biti predmet tega postopka, ker gre za že razsojeno stvar.

Trdi, da sta ji bila dokumentacija in odgovor C. z dne 9. 1. 2017 poslana šele po koncu ugotovitvenega postopka, ko je na to opozorila v pripombah na poročilo o zadevi. Zato je bila prikrajšana za možnost, da se o njih izjavi, prav na dejstvih in okoliščinah iz te dokumentacije pa temelji izpodbijana odločba in jih nekritično prepisuje. Vztraja, da je pravico uporabe imela A., ki je bila zavezanka za vrnitev, ne pa B., ter da gre zato za neizkazano verigo prenosov. Pogodbe o neposredni oddaji stavbnega zemljišča pa tudi naj ne bi imele vseh zahtevanih sestavin, poleg tega pa z njimi tudi ni bila prenesena pravica uporabe.

Trdi še, da obravnavano zemljišče ni ne pozidano ne funkcionalno zemljišče k stanovanjskim stavbam predlagateljev ničnosti, poleg tega pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerih dokumentov je organ ugotovil, da so na zemljišču objekti stali že v času, ko je tekla denacionalizacija. Glede tega, ali gre za funkcionalno zemljišče, je relevantno stanje ob gradnji stavbe, to je leta 1966. Če gradbene parcele takrat ne bi bile dovolj velike, ne bi dobili gradbenih dovoljenj. Izpodbijana odločba tudi zmotno razume, kaj je funkcionalno zemljišče. Uporabiti bi bilo treba Zakon o prometu z nepremičninami iz leta 1964 in Zakon o stavbnih zemljiščih. Poleg tega tudi sedanja raba kaže na to, da ne gre za funkcionalno zemljišče.

Trdi tudi, da stranke z interesom niso upravičeni predlagatelji ničnosti in da je organ odločal brez zahteve upravičenega vlagatelja, predlog pa naj bi bil tudi prepozen. C. naj ne bi šel položaj stranke v tem postopku. Uveljavlja še, da ji je v postopku kršena pravica do poštenega in nepristranskega postopka, v zvezi s čemer opisuje ravnanja uradne osebe, ki je vodila postopek. Njena zahteva za izločitev naj bi bila zavrnjena, pri tem pa meni, da ta odločitev ne upošteva ustavnega jamstva o nepristranskem odločanju, zato meni, da ji ni bila zagotovljena učinkovita pravica zahtevati izločitev uradne osebe, posledično pa kršena pravica do nepristranskega odločanja.

4. Sodišče je tožbo vročilo toženki in kot strankam z interesom strankam v upravnem postopku.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da tožnica v postopku ni zahtevala izločitve uradne osebe niti ni tega uveljavljala v pritožbi. Zavrača tudi tožničine očitke, da ji ni bil vročen zapisnik z ustne obravnave z ogledom z dne 28. 11. 2016 in o kršitvi 188. člena ZUP v zvezi z zapisovanjem izjav strank ter trdi, da sta upravna organa odgovorila na vse tožničine pravno relevantne navedbe.

6. Predlagatelji ničnosti kot stranke z interesom v odgovorih na tožbo nasprotujejo tožbenim navedbam in predlagajo zavrnitev tožbe. Menijo, da je v tem primeru bistveno, da tožnica ne more prevzeti posesti nepremičnin, ki so v njihovi dejanski oblasti, ker gre za stavbno funkcionalno zemljišče z objekti, kar vse funkcionalno pripada nepremičninam v njihovi lasti. Menijo, da vse od pravnomočnosti odločb ni prišlo do dejanske izvršitve in da prisilna izvršitev ni dejanska izvršitev. Sklicujejo se še na vsebino tretjega odstavka 16. člena in drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 133/2013, določbe Zakona o prometu z nepremičninami, vsebino funkcionalnega zemljišča. Menijo, da pri tem, ali je podana ovira za vrnitev v naravi, ni pomembno, ali so na zemljišču v času vračanja stali objekti ali ne. Vztrajajo, da so obravnavana zemljišča stavbno funkcionalno zemljišče, ki je potrebno za normalno rabo stavb na parc. št. 266/38, 266/36 in 266/41, vse k. o. ..., in da naj bi bila odmerjena in prenesena nanju ravno z namenom uporabe tega zemljišča kot funkcionalnega k njihovim stavbam, po ustaljeni sodni praksi pa se tovrstno premoženje ne vrača. Nasprotna odločitev bi pomenila hud in nedopusten poseg v zasebno lastnino. Sklicujejo se tudi na načelo ZDen, da se z vračanjem ne povzročajo nove krivice.

7. Stranka z interesom F.F. v svoji vlogi navaja, da s tožbo soglaša.

8. Tožnica v vlogah z dne 19. 9. 2017 in 26. 9. 2017, v katerih odgovarja na navede toženke in strank z interesom, med drugim ponavlja, da je zahtevo za izločitev uradne osebe vložila in da je bilo o njej odločeno negativno na prvi in drugi stopnji upravnega postopka.

9. V naknadnih pripravljalnih spisih stranke z interesom trdijo, da glede na uradni zaznamek v zadevi P ... pred Okrajnim sodiščem v Kranju tožnica ni podpisala tožbe in vlog, ki jih je predložila sodišču, kar je mogoče ugotoviti s primerjavo podpisov s preprostim laičnim pregledom. Take nepravilnosti tožbe naknadno ni mogoče sanirati, zato stranke z interesom sodišču predlagajo, naj tožbo zavrže.

10. V naknadni vlogi tožnica prereka navedbe strank z interesom kot protispisne in pravno zmotne. Navaja, da je tožbo in vse vloge v tem upravnem sporu podpisala sama. Pojasnjuje, da je stara 94 let ter da so njeni podpisi različni, odvisno od njenega trenutnega zdravstvenega stanja, prespanosti, spočitosti, miru, telesnega in duševnega počutja oziroma stanja; tako se kdaj podpiše tudi z velikimi črkami. S podpisom vloge je avtorizirala v postopku vložene vloge.

11. Tožba je utemeljena.

12. Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija odločbo, s katero je upravni organ dve denacionalizacijski odločbi izrekel za nični v delih, v katerih je bilo denacionalizacijskim upravičencem v naravi vrnjeno zemljišče s sedanjimi parc. št. 266/83, 266/85 in 266/88, vse k. o. ..., in sicer iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

13. Najprej sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, s katerimi tožnica uveljavlja, da stranke z interesom niso upravičeni predlagatelji ničnosti in da je njihova vloga prepozna. Aktivno legitimacijo strank za uveljavljanje ničnosti je razložilo že Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-666/10, Up 1153/10 z dne 12. 5. 2011. V skladu z njegovo razlago prvi odstavek 280. člena ZUP ne priznava legitimacije le osebam, ki so v postopku imele položaj stranke, temveč tudi tistim osebam, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ta možnost ni bila dana - to pa so tiste osebe, ki imajo za udeležbo pravni interes, ker odločba vpliva na njihove pravice ali pravne koristi. Aktivno legitimacijo za predlaganje ničnosti imajo torej tiste osebe, ki izkazujejo pravovarstveno potrebo - z uveljavljanjem pravnega sredstva bi se jim njihov pravni položaj izboljšal. Predlagatelji, ki uveljavljajo, da so sporne nepremičnine funkcionalno zemljišče k njihovim stanovanjskim stavbam, so tak pravni interes izkazali. Ker za uveljavljanje ničnosti ZUP ne predpisuje nobenega roka, njihova vloga tudi ni prepozna.

14. Tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bilo o takem predlogu že pravnomočno odločeno. S sodbo I U 1853/2012 z dne 21. 5. 2013, na katero je se sklicuje tožnica, je sodišče namreč zavrnilo tožbo C. zoper odločitev prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil njen predlog za izrek ničnosti odločb z dne 1. 9. 1999 in 14. 3. 2000. C. je sicer uveljavljala isti ničnostni razlog, vendar pri tem ni bila uspešna, ker ni uveljavljala svojih pravic, temveč pravice tretjih oseb. Ker o njenem predlogu zato ni bilo vsebinsko odločeno, ni mogoče šteti, da gre za identični predlog in zato za pravnomočno razsojeno stvar.

15. Glede na vsebino te upravne stvari (ničnost odločb o denacionalizaciji) za odločitev v tej zadevi tudi niso pomembne sodne odločbe, ki so jih v pravdnih in izvršilnih postopkih med tožnico in predlagatelji ničnosti zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnin izdala sodišča splošne pristojnosti. Izvršilni postopki, ki tečejo na podlagi pravnomočnih sodb sodišč redne pristojnosti v navedenih postopkih, zato tudi ne pomenijo odločitve o predhodnem vprašanju. O tem, ali je odločba dejansko izvršljiva, pa glede na pravno in dejansko stanje stvari odloča upravni organ v tem postopku.

16. Utemeljeno pa tožnica v tožbi uveljavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi za ničnost navedenih denacionalizacijskih odločb.

17. Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo, katerega uveljavljanje ni časovno omejeno. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnostni razlogi v zakonu omejeni in natančno določeni ter jih je potrebno razlagati restriktivno. Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, na katero se opira izpodbijana odločba, se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti.

18. Izpodbijana odločitev, ki se v dejanskem pogledu opira na ugotovitev, da so bila sporna zemljišča ob uveljavitvi ZDen funkcionalna zemljišče k stavbam predlagateljev ničnosti, izhaja s stališča, uveljavljenega v sodni praksi, da je odločba o denacionalizaciji, kolikor se z njo vrača zazidano stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca, neizvršljiva in zato nična (npr. I Up 1109/2004, X Ips 748/2006). Takšno stališče sodne prakse izhaja iz pravne ureditve stvarnopravnih upravičenj v prejšnjem družbenolastninskem sistemu in s tem povezane ureditve v določbi drugega odstavka 32. člena ZDen.

19. Po navedeni določbi ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Ta določba pa ne pomeni le tega, da se denacionalizacijskim upravičencem ne vračajo objekti, ki jim niso bili podržavljeni, temveč predvsem tudi, da se jim ne vračajo podržavljena zazidana stavbna zemljišča, ki so s takimi objekti neločljivo povezana. Zakonodajalec je namreč pri sprejemanju ZDen izhajal iz v prejšnjem sistemu uveljavljene ureditve, po kateri je zemljišče sledilo objektu (obrnjeno načelo superficies solo cedit, prim. 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami, v nadaljevanju ZPN)¹. To v praksi pomeni, da je bila denacionalizacijska odločba, s katero je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je bilo v skladu z navedenim načelom povezano z objektom, ki pa ni bil vrnjen, prav zaradi neločljive povezanosti zemljišča z objektom in obrnjenega načela superficies solo cedit neizvršljiva, saj je na takem zemljišču mogoče le isto lastniško stanje kot na objektu. Zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato od njega ne more biti oddeljeno ter vrnjeno v denacionalizaciji, je poleg zemljišča pod stavbo tudi zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe - funkcionalno zemljišče. Funkcionalno zemljišče je družbeno lastninski pojem, ki je bistven za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. Gre za pojem, ki se je izoblikoval v sistemu družbene lastnine in ki ga je zato treba razumeti v okviru pravil, ki so veljala v tistem času (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-1381/08, prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 259/2008). Po prvem odstavku 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih - ZSZ/84 in drugem odstavku 46. člena ZUN (ki sta veljala v času, ko naj bi v obravnavani zadevi sporno zemljišče postalo funkcionalno zemljišče k objektu predlagateljev ničnosti - to je leta 1989) pa je funkcionalno zemljišče tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta.

20. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistveno, kakor je sodišče pojasnilo že v primerljivi zadevi I U 1455/2015 z dne 18. 5. 2016 (zadeva ..., na katero se sklicujejo tako organ kot stranke), ali je obravnavano zemljišče funkcionalno zemljišče k objektom na parcelah št. 266/36, 266/38 in 266/41, vse k.o. ..., ki so v lasti predlagateljev ničnosti.

21. Tožnica utemeljeno uveljavlja, da upravni organ za svojo ugotovitev, da gre v tem primeru za funkcionalno zemljišče, ni navedel pravno odločilnih dejstev. Toženka namreč svojo presojo poleg dokumentov, s katerimi utemeljuje verigo prenosov s prvotnega imetnika pravice uporabe, tj. A., do predlagateljev ničnosti, opira na naslednje ugotovitve:

- iz pogodb izhaja, da naj bi bili zemljišči, iz katerih so nastale sporne parcele, z družbenim planom občine za obdobje 1986 - 1990 prikazani kot stavbni zemljišči, ki se urejata s 34. členom Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje izven ureditvenih območij naselij (Uradni vestnik Gorenjske št. 12/86, v nadaljevanju PUP), v 9. členu PUP pa so navedeni kriteriji za določitev funkcionalnega zemljišča k stanovanjskim objektom;

- tedanja lokalna oblast je del zemljišča v ..., kjer se nahajajo tudi obravnavana zemljišča parc. št. 266/83, 266/85 in 266/88, vse k. o. ..., namenila za širitev obstoječih gradbenih parcel, na katerih so tedaj že bile zgrajene stanovanjske hiše, kar je razvidno iz lokacijske dokumentacije - poročilo št. 1/89-24 z dne 11. 4. 1989 o ugotovitvi funkcionalnega zemljišča, in sicer da je Urbanistična služba C. predlagala, da se prosilcem dodeli funkcionalno zemljišče na severovzhodni strani obstoječih stanovanjskih objektov, ki je tedaj služilo kot varovalni pas dovozne poti, seznam prosilcev (med katerimi so predlagatelji ničnosti oziroma njihovi pravni predniki) in velikost posameznih funkcionalnih zemljišč pa so razvidni iz priloge navedenega dokumenta;

- v pogodbah o neposredni oddaji stavbnega zemljišča št. 466-25/89-3, sklenjenih s predlagatelji ničnosti oziroma njihovimi pravnimi predniki, je navedeno, da gre za funkcionalno zemljišče k njihovim stanovanjskim stavbam na parc.št. 266/41, 266/38 in 266/36, vse k. o. ...;

- zemljišče s parc. št. 266/41 k. o. ... meri 406 m2, površina sporne parc. št. 266/88 k. o. ... pa 98 m2, skupaj torej 504 m2, kar ne presega dovoljene velikosti gradbene parcele za to območje po določbah PUP;

- zemljišče s parc. št. 266/38 k. o. ... meri 406 m2, površina sporne parc. št. 266/85 k. o. ... pa 122 m2, skupaj torej 528 m2, kar ne presega dovoljene velikosti gradbene parcele za to območje po določbah PUP;

- zemljišče s parc. št. 266/36 k. o. ... meri 399 m2, površina sporne parc. št. 266/83 k. o. ... pa 175 m2, skupaj torej 574 m2, kar ne presega dovoljene velikosti gradbene parcele za to območje po določbah PUP;

- sporna zemljišča se vsaj od leta 1989 dalje do danes uporabljajo kot funkcionalno zemljišče k stanovanjskim stavbam predlagateljev ničnosti, in sicer služijo kot vrt, deloma zelenica, na njih pa so tudi objekti (garaža, drvarnica, brunarica, žar...), zasajena so drevesa, okrasno grmičevje, trta ipd.).

22. Po presoji sodišča iz navedenih dejstev ne izhaja, da gre v tem primeru za funkcionalno zemljišče k stanovanjskim stavbam na parc. št. 266/41, 266/38 in 266/36, vse k. o. .... Upravni organ se sicer opira na stališče sodne prakse (citirano tudi v navedeni zadevi I U 1455/2015), da ni pravno pomembno, ali je bilo zemljišče kot funkcionalno formalno odmerjeno že v času nakupa ali gradnje, vendar si napačno razlaga njegov domet. To stališče namreč pomeni le, da zgolj zato, ker ob gradnji stanovanjske stavbe oziroma kasneje ob nakupu dodatnega zemljišča to zemljišče ni formalno (to je z upravno odločbo) odmerjeno kot funkcionalno zemljišče, še ne pomeni, da tega ni mogoče ugotoviti naknadno. Tožnica zato zmotno uveljavlja, da so za presojo, ali gre v tem primeru za funkcionalno zemljišče, pomembna le upravna dovoljenja, povezana z gradnjo stanovanjskih stavb na parc. št. 266/41, 266/38 in 266/36, vse k. o. ..., v letu 1966. Vendar pa je zmotno tudi stališče upravnega organa, da zato za zaključek o tem, da gre za funkcionalno zemljišče, zadostujejo ugotovitve, da so bila zemljišča kot funkcionalna omenjena v lokacijski dokumentaciji, da zemljišča kot taka omenja pogodba o oddaji zemljišča in da površina konkretnega funkcionalnega zemljišča ne presega limita za gradbeno parcelo po določbah tedanjega PUP-a, ter ugotovitve o tem, kako se konkretna zemljišča uporabljajo.

23. Vsako stavbno zemljišče, ki ne presega dovoljene velikosti funkcionalnega zemljišča (organ se v tem pogledu sklicuje na 9. člen PUP), namreč še ni funkcionalno zemljišče, če ni kot tako tudi formalno odmerjeno oziroma če po svoji dejanski rabi nima te vsebine. Zato zgolj ugotovitev, da z upoštevanjem obravnavanih zemljišč funkcionalno zemljišče k posamezni stanovanjski stavbi vsakega od predlagateljev ničnosti ne bo preseglo dovoljene velikosti iz PUP, ne zadostuje za ugotovitev, da so obravnavana zemljišča res funkcionalna zemljišča.

24. Z vidika formalne odmere funkcionalnega zemljišča se toženka neutemeljeno sklicuje na lokacijsko dokumentacijo in navedbe v pogodbah. Ker naj bi šlo v tem primeru za odmero funkcionalnega zemljišča k že obstoječim objektom na območju, kjer ni (bil) sprejet prostorski izvedbeni načrt, je glede na relevantno obdobje (1989) treba uporabiti tretji odstavek 46. člena ZUN. Ta določa, da funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte in naprave na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev (PUP). Gre torej za naknadno odmero funkcionalnega zemljišča z odločbo pristojnega upravnega organa. Lokacijska dokumentacija, na katero se sklicuje upravni organ, pa ni odločba o odmeri funkcionalnega zemljišča v smislu navedene določbe ZUN. Glede na peto alinejo drugega odstavka 55. člena ZUN lokacijska dokumentacija sicer vsebuje tudi podatke o funkcionalnem zemljišču, vendar pa to ni upravni akt, temveč dokumentacija, ki jo je v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja za posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, dolžan predložiti investitor (drugi odstavek 54. člena in 55. člen ZUN). Sodišče pri tem ne izključuje možnosti, da bi bilo zemljišče v katerem teh primerov formalno odmerjeno tudi s katero drugo upravno odločbo kot prav z odločbo iz tretjega odstavka 46. člena ZUN. Taka upravna odločba bi namreč lahko bila tudi lokacijsko dovoljenje, vendar pa iz izpodbijane odločbe in doslej zbranih podatkov v upravnem spisu ne izhaja, da bi bilo tako dovoljenje v kakšnem primeru izdano.

25. Če pa obravnavana zemljišča kot funkcionalno zemljišče v teh primerih še niso bila formalno odmerjena, je bil preizkus, ali so izpolnjeni pogoji za tako odmero, dolžan opraviti upravni organ v obravnavanem postopku. Tega preizkusa pa ni opravil zgolj z ugotovitvami, da sporna zemljišča služijo kot vrt, deloma zelenica, na njih pa so postavljeni tudi večnamenski leseni objekti. Zgolj na podlagi teh ugotovitev namreč še ni mogoče sklepati o funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo in posledično tudi ne, ali ima zato naravo funkcionalnega zemljišča v smislu prvega odstavka 2. člena ZSZ/84 oziroma drugega odstavka 46. člena ZUN. V zvezi s tem sodišče dodaja, da bi na funkcionalno naravo spornih zemljišč lahko kazali na njih zgrajeni objekti, če se uporabljajo kot pomožni objekti k stanovanjskim objektom predlagateljev ničnosti, pri čemer pa je za odločitev pravno pomembno tudi, ali so bili taki objekti zgrajeni pred zaključkom denacionalizacije. Glede na navedeno bo o tem, ali so sporna zemljišča ob uporabi navedenih določb ZSZ/84, ZUN in PUP funkcionalna zemljišča k stanovanjskim stavbam predlagateljev ničnosti in zato neločljivo povezana s stavbami ter ali sta denacionalizacijski odločbi v obravnavanem obsegu neizvršljivi, moral prvostopenjski organ ugotoviti v ponovnem postopku.

26. Ker je bilo v tem primeru zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek. Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do ugovorov, ki ob tem, ko se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, za odločitev niso pomembni. Dodaja pa, da bo moral organ glede na tožbene navedbe o tem, da je ena od stranskih udeleženk, ki v postopku nima pooblaščenca umrla, v ponovljenem postopku paziti na to, ali v postopku sodelujejo vse stranke in stranski udeleženci in ali so pravilno zastopani.

27. Sodišče je v skladu z določbami 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker dokazi, ki jih navajajo stranke, glede na pojasnjeno za odločitev niso pomembni (vpogled v upravni spis te zadeve, denacionalizacijski upravni spis in spise splošnih sodišč) oziroma v dokaznih predlogih ni navedeno, v zvezi s katerimi pravno pomembnimi dejstvi so predlagani (zaslišanje ostalih solastnikov nepremičnine), uporaba sodne prakse tega, Vrhovnega in Ustavnega sodišča pa ne pomeni izvajanja dokazov, temveč uporabo prava.

28. V zvezi s trditvami strank z interesom, da tožnica ni podpisala tožbe in vlog, ki jih je predložila sodišču v tem upravnem sporu, sodišče dodaja, da jim ni sledilo ter da jih zavrača kot neutemeljene. Stranke z interesom niso uspele ovreči pristnosti tožničinega podpisa zgolj s sklicevanjem na predloženi uradni zaznamek v zadevi P ... Okrajnega sodišča v Kranju, ki se nanaša na podpisovanje tožnice. Tožnica je namreč v vlogi z dne 25. 5. 2018 sodišču prepričljivo pojasnila, da je njeno podpisovanje pri starosti 94 let različno, odvisno od njenega trenutnega zdravstvenega stanja, telesnega in duševnega počutja itd.. Vlogo sodišču je tudi lastnoročno podpisala s podpisoma, ki ju uporablja, overjenima pri upravni enoti, ter s podpisom vloge avtorizirala v postopku vložene vloge. Sodišče tako v pristnost njenega podpisa na vlogah ne dvomi, stranke z interesom pa navedb tožnice v vlogi z dne 25. 5. 2018 tudi niso prerekale oziroma niso predlagale še drugih dokazov za ugotovitev pristnosti tožničinega podpisa, tako da je sodišče štelo, da pristnost tožničinega podpisa zanje ni (več) sporna.

K II. točki izreka:

29. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Sodišče je zato tožnici priznalo stroške v priglašeni višini 10,90 EUR, ki ne presega stroškov iz prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov.

K III. točki izreka:

30. Ker stranke z interesom v tem upravnem sporu niso uspele, je ob smiselni uporabi določb 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njihov stroškovni zahtevek neutemeljen.

-------------------------------
¹ „S prenosom uporabe na stavbi v družbeni lastnini se prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. S prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, se prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo; če je stavba na zemljišču, na katerem je lastninska pravica, se prenese hkrati s prenosom lastninske pravice na stavbi tudi lastninska pravica na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo.“

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1649/2017-53
• UPRS sodba in sklep I U 1455/2015
• Sodba X Ips 748/2006