UPRS Sodba II U 549/2017-8

Jedro

V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati, saj je v postopku davčne izvršbe bistveno le, ali je izvršilni naslov postal izvršljiv. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS), kot prvostopenjski davčni organ začela davčno izvršbo z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki, zaradi izterjave davčnega dolga na podlagi izdanega plačilnega naloga, št. 15-252055900308 z dne 25. 11. 2015, ki ga je izdala Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d. (v nadaljevanju DARS), in ki je postal izvršljiv dne 20. 12. 2016, zaradi neplačane globe v višini 150,00 EUR in stroškov izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi v višini 10,00 EUR.

2. V obrazložitvi sklepa prvostopenjski organ navaja določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe in izvršilni naslov ter denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe in omejitve te davčne izvršbe.

3. V pritožbenem postopku je drugostopenjski organ tožene stranke pritrdil odločitvi prvostopenjskega davčnega organa in je pritožbo tožnika zavrnil. Pojasnil je, da so bili v času izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljavni izvršilni naslov, in sicer zgoraj navedeni plačilni nalog družbe DARS, ki je postal izvršljiv 20. 12. 2016. Glede domnevno vloženega pravnega sredstva na Vrhovno sodišče RS s strani tožnika, pa je drugostopenjski organ odgovoril, da morebitno vloženo izredno pravno sredstvo ne zadrži začetka postopka davčne izvršbe.

4. Tožnik je v postopku dne 12. 12. 2017 podal tudi vlogo za odpis dolga, vendar je bila ta vloga zavržena, zahtevek za vračilo stroškov v višini 38,00 EUR pa je bil zavrnjen.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke in sklepom o davčni izvršbi ne strinja in vlaga tožbo, v kateri ponavlja pritožbene ugovore in sicer, da se je zoper izdan plačilni nalog pritožil na Višje sodišče v Mariboru in na Vrhovno sodišče RS, da prejema socialno pomoč v višini 297,00 EUR, ter da je slabega zdravstvenega stanja, zaradi česar prosi, da se ga oprosti vseh stroškov kakor tudi, da se je sam pritožil na Višje sodišče v Mariboru in priložil nove dokaze, pa je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena. Tožnik je tudi predlagal oprostitev plačila sodnih taks, saj je brez dohodkov in živi le od denarne socialne pomoči.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih v obrazložitvi sklepa prvostopenjskega organa in odločbe drugostopenjskega organa ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2. Sodišče pritrjuje tudi razlogom, s katerimi je tožena stranka zavrnila tožbene ugovore, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo plačila globe v višini 150,00 EUR na podlagi postopka o prekršku, ki je tekel zoper tožnika. Iz spisovnega gradiva tožene stranke je razvidno, da je bil tožniku dne 25. 11. 2015 izdan plačilni nalog in izrečena globa v višini 300,00 EUR. Iz spisovnega gradiva prav tako izhaja, da na Vrhovnem sodišču RS ne vodijo morebitne zahteve za varstvo zakonitosti, ki bi bila vložena s strani tožilstva na podlagi predloga tožnika. Prav tako pa tožnik ni predložil nobenega dokazila niti o morebitno podanem predlogu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Glede pritožbe na Višje sodišče v Mariboru pa je v tožbi sam navedel, da je bila njegova pritožba na Višjem sodišču zavrnjena kot neutemeljena. Pri navedenem sodišče še pripominja, da je iz spisovnega gradiva razvidno, da je davčni organ počakal z izterjavo do razjasnitve dejstev v zvezi z vloženo pritožbo na Višje sodišče v Mariboru, vendar tožnik s pritožbo na Višjem sodišču v Mariboru, kot je sam navedel, ni uspel.

10. V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi pravnomočnega plačilnega naloga, ki ga je izdal prekrškovni organ, na katerega je davčni organ, ki je opravljal izvršbo, vezan. V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2), saj je v postopku davčne izvršbe bistveno le, ali je izvršilni naslov postal izvršljiv. V obravnavanem primeru ni izkazano niti, da bi bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, kakor tudi ne, da bi tožnik v skladu z določili Zakona o prekrških ( v nadaljevanju ZP-1) podal predlog za zahtevo za varstvo zakonitosti kot to navaja v tožbi, zaradi česar so njegovi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na preuranjenost izdanega sklepa o davčni izvršbi, neutemeljeni. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

11. Na podlagi podatkov spisovnega gradiva tožene stranke sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje ZDavP-2, prav tako pa je davčni organ upošteval določbe 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe ter določbo 160. člena istega zakona, ki določa omejitve v davčni izvršbi.

12. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo sklepa pravilen in zakonit. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče pa je v tem postopku tožnika oprostilo plačila sodnih taks, kot izhaja iz sklepa sodišča z dne 5. 12. 2017.

14. Sodišče pripominja, da je o zadevi odločilo, v skladu z 59. in 60. členom ZUS-1, na seji senata, ter da glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, saj je šlo zgolj za ugotavljanje dovoljenosti izvršbe na denarna sredstva, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso ESČP zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (EKČP), torej ne sodijo v pravico do zagotovljenega sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic.¹

-------------------------------

¹ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini V. Italy, št. 44759/98, z dne 12., julij 2001, točka 25 in študija projekta pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2018, stran 37.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 37/2019-7
• UPRS Sodba II U 285/2017-13
• UPRS Sodba III U 269/2018-19