UPRS Sodba I U 2154/2017-9

Jedro

Status zemljišča, na katerem so zgrajeni objekti, ni bil pravno odločilna okoliščina za izdajo inšpekcijske odločbe, zato tudi ne more pomeniti predhodnega vprašanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim upravnim aktom odpravila odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-1086/2013-220 z dne 29. 6. 2017 (prva točka izreka) in zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper – Nova Gorica, št. 06122-1086/2013-9 z dne 11. 6. 2013.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ z odločbo, na katero se nanaša prva točka izreka izpodbijanega akta, zavrnil predlog tožnikov kot inšpekcijskih zavezancev za obnovo postopka v inšpekcijski zadevi nelegalne gradnje počitniškega objekta na parceli št. 402/13 k.o. .... Ta postopek je bil končan z dokončno in pravnomočno odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper – Nova Gorica z dne 11. 6. 2013. Toženka ugotavlja, da „iz podatkov v predloženi dokumentaciji zadeve“ izhaja, da je bila obnova postopka predlagana iz razloga po pravi točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter podredno po četrti točki istega člena. Kot nov dokaz sta tožnika navedla odločbo Občine A. z dne 8. 5. 2017, s katero je ta občina potrdila, da ne obstajajo dokumenti, s katerimi bi izvedla spremembo namembnosti parcele št. 402/13 k.o. ...iz stavbnega v kmetijsko zemljišče. Ker je bila ta parcela po potrdilu o namembnosti Občine A. z dne 7. 2. 2002 stavbno zemljišče, občina pa kasneje namembnosti ni spreminjala, naj bi bilo zemljišče, na katerem stojijo objekti, ki so predmet inšpekcijske odločbe, ves čas stavbno zemljišče. Podredno sta tožnika zatrjevala, da gre za drugačno rešitev predhodnega vprašanja – dopustnosti gradnje na navedeni parceli.

3. Po mnenju prvostopenjskega organa obnova postopka iz razloga po prvi točki 260. člena ZUP ni več možna, saj je odločba postala pravnomočna 16. 9. 2013, tako da je od tedaj minilo več kot tri leta in je predlog prepozen, glede razloga po četrti točki 260. člena ZUP pa bi bilo mogoče postopek „izjemoma“ obnoviti. Ob tem je predlog za obnovo postopka dovoljen, popoln in pravočasen, vložila ga je upravičena oseba in okoliščina, na katero se predmet opira je verjetno izkazana. Vendar pa namembnost zemljišča v tem postopku ni predhodno vprašanje in ni relevantna za odločitev, tako da ne more biti razlog za obnovo postopka. To pomeni, da tožnika nista navedla razlogov in dokazov, zaradi katerih bi bilo treba inšpekcijski postopek obnoviti, zato je prvostopenjski organ predlog za obnovo postopka zavrnil.

4. Drugostopenjski organ se strinja s prvostopenjskim, da je triletni objektivni rok za obnovo postopka iz razlogov po prvi točki 260. člena ZUP potekel, glede razloga iz četrte točke 260. člena ZUP pa je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da namembnost zemljišča ni predhodno vprašanje oziroma, da ni relevantna za odločitev ter da ne more biti razlog za obnovo postopka, kar pomeni, da sta si izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju.

5. Gradbeni inšpektor v postopku, ki naj bi bil obnovljen, ni odločal o kakršnemkoli predhodnem vprašanju, kot zmotno menita tožnika, status zemljišča, na katerem stojijo sporni objekti, in vprašanje, ali bi tožnika za te objekte lahko pridobila gradbeno dovoljenje ali ne, pa tudi sicer ni pomembno za odločitev. Za pravilno uporabo določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) o nelegalni gradnji je pomembno le, ali ima investitor za obravnavano gradnjo ustrezno gradbeno dovoljenje, tako da v predmetnem postopku sploh ni moglo priti do odločanja o predhodnem vprašanju, na katerega se sklicujeta tožnika. Ker okoliščina, na katero tožnika opirata svoj predlog, ni bila verjetno izkazana, je bilo treba ta predlog po določbah ZUS zavreči.

6. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri med drugim navajata, da se je inšpekcijski organ v obrazložitvi odločbe, izdane v postopku, katerega obnovo zahtevata, izrecno skliceval tudi na to, da obravnavanega počitniškega objekta na kmetijskem zemljišču ni mogoče uvrstiti med objekte, za katere pod določenimi pogoji ni potrebno gradbeno dovoljenje. Menita, da je s tem prvostopenjski organ sam odločil o predhodnem vprašanju, ali objekt stoji na kmetijskem zemljišču. To med drugim pomeni, da za objekt sploh ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja, zato ga je organ obravnaval kot nelegalno in ne kot neskladno gradnjo, za kar sta se zavzemala tožnika. S tem, ko je pristojni organ izdal odločbo št. 3501-105/2017-4 z dne 8. 5. 2017, je potrdil, da ne obstajajo dokumenti, s katerimi bi Občina A. izvedla spremembo namembnosti predmetne parcele, kar pomeni, da je o navedenem predhodnem vprašanju odločil drugače. Zato tožnika menita, da so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka iz četrte točke 260. člena ZUP.

7. Tožnika menita, da je verjetno, da bi status parcele št. 402/13 k.o. ... in „skladnost izvedbe priglašenih del“ pripeljala do drugačne odločitve, tako glede vprašanja dopustnosti gradnje na zemljišču, kot tudi glede skladnosti izvedenih del z izdano odločbo upravne enote Piran. Predlog je bil vložen v roku enega meseca po prejemu navedene odločbe z dne 8. 5. 2017, torej pravočasno. Stališče drugostopenjskega organa, da naj prvostopenjski organ pri izdaji inšpekcijske odločbe ne bi odločal o predhodnem vprašanju, ne drži, poleg tega pa je ta organ s svojo odločitvijo posegel že v vsebinsko presojo obstoja razloga za obnovo postopka. Tožnika menita, da je s tem storil bistveno kršitev pravil postopka, saj je predlog za obnovo postopka zavrgel, to odločitev pa je v obrazložitvi utemeljil s tem, da obnovitveni razlog ni podan, kar pomeni, da je vsebinsko odločal o obstoju razlogov za obnovo. Izrek in obrazložitev odločbe sta si tako med seboj v nasprotju, prav tako pa so si v nasprotju razlogi odločbe, saj organ po eni strani navaja, da ni podan obnovitveni razlog, po drugi strani pa, da niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje. Iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, ali je drugostopenjski organ tožnikoma dal možnost izjaviti se o vseh pomembnih okoliščinah, tožnika pa menita, da jima ta možnost ni bila dana zaradi trditve, da niso izpolnjene procesne predpostavke, kljub temu, da je bil predlog nato obravnavan po vsebini. Pri tem se organ sploh ni opredelil do predložene odločbe Občine A. z dne 8. 5. 2017.

8. Tožnika iz navedenih razlogov menita, da drugostopenjski organ ni imel ne dejanske ne pravne podlage za zavrženje njunega predloga za obnovo postopka, zato sodišču predlagata, naj izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

9. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po četrti točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil.

12. Po prvem odstavku 267. člena ZUP organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, po prejemu predloga preizkusi, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če pogoji iz tega odstavka niso izpolnjeni, pristojni organ zavrže predlog s sklepom (drugi odstavek istega člena). Če so pogoji iz prvega odstavka tega člena izpolnjeni, pristojni organ preizkusi, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe (…).

13. Iz tožbe je mogoče povzeti, da tožnika menita, da je toženka s svojim razlogovanjem, zakaj vprašanje, ali gre za kmetijsko zemljišče, v obravnavani zadevi ne pomeni predhodnega vprašanja, presegla okvir prvega odstavka 267. člena ZUP, torej obstoj formalnih pogojev za odločanje o predlogu za obnovo, in je v resnici odločala v okviru tretjega odstavka tega člena, namreč o vprašanju, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, kar pomeni vsebinsko odločitev o predlogu za obnovo postopka.

14. Po prvem odstavku 147. člena ZUP pomeni predhodno vprašanje tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve (…). Presoja, ali je bil status predmetnega zemljišča sploh pravno pomemben za izdajo inšpekcijske odločbe, torej pomeni presojo, ali je ta status v inšpekcijskem postopku sploh pomenil predhodno vprašanje. Glede na vsebino četrte točke 260. člena ZUP je že obstoj predhodnega vprašanja sam po sebi bistvena sestavina tega obnovitvenega razloga, zato sodišče meni, da taka presoja brez dvoma spada v okvir predhodnega preizkusa predloga za obnovo iz prvega odstavka 267. člena ZUP, saj gre očitno za vprašanje, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

15. Za tako okoliščino namreč po povedanem ni mogoče šteti zgolj (katerekoli) odločbe pristojnega organa o poljubnem dejstvu ali okoliščini, temveč mora obstoj tega dejstva ali okoliščine pomeniti predhodno vprašanje v smislu prej povzete določbe prvega odstavka 147. člena ZUP. Toženka zato z odločanjem o tem, ali status predmetnega zemljišča sploh pomeni predhodno vprašanje, ni prekoračila okvira formalnega preizkusa predloga za obnovo postopka, kar smiselno pomeni tudi, da so neutemeljene tožbene navedbe glede nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega akta ter navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje oziroma možnost izjasnitve tožnikov o tem dejanskem stanju. Toženka namreč v tej fazi, ki se nanaša na formalni preizkus predloga, namreč dejanskega stanja sploh še ni ugotavljala.

16. Tožnika sta navedbe, da gre pri objektih, ki so predmet odločbe, izdane v postopku, katerega obnovo predlagata, za objekte, za gradnjo kakršnih ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, uveljavljala že v pritožbi zoper to odločbo ter nato v tožbi, ki jo je naslovno sodišče obravnavalo pod opr. št. I U 1567/2013. V tej zadevi je sodišče izdalo sodbo, s katero je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, v obrazložitvi te tožbe pa je podrobno in obširno zavrnilo tudi navedbe, da naj bi šlo za objekte, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje oziroma da so ti objekti zgrajeni v skladu z že izdanimi upravnimi dovoljenji (točka 28 in nadaljnje te obrazložitve) posebej pa je obrazložilo tudi, zakaj za pravilnost in zakonitost inšpekcijske odločbe ni pomembno, ali so bili objekti zgrajeni na kmetijskem zemljišču ali ne (točka 36 te obrazložitve).

17. Ob takem stanju stvari, ki izhaja iz pravnomočnih upravnih in sodnih odločb, ima toženka prav, da je edina pravno pomembna okoliščina, na kateri sloni inšpekcijska odločba, ugotovitev, da so predmetni objekti nelegalni zato, ker za njihovo gradnjo ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Povedano drugače: status zemljišča, na katerem so zgrajeni ti objekti, ni bil pravno odločilna okoliščina za izdajo inšpekcijske odločbe (kar – kot že rečeno – izhaja tudi iz navedene sodbe naslovnega sodišča), zato tudi ne more pomeniti predhodnega vprašanja. Odločitev toženke, ki temelji na takem stališču, je torej pravilna in zakonita, toženka pa zato tudi ni imela nobenega razloga, da bi se opredeljevala do vsebine odločbe, iz katere naj bi izhajal status predmetnega zemljišča oziroma njegove spremembe.

18. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, odločitev temelji izključno na pravni presoji dejstev in okoliščin, ki so bila ugotovljena s pravnomočnimi upravnimi in sodnimi odločbami. To smiselno pomeni, da dejstva in dokazi, ki sta jih predlagala tožnika, niso mogli vplivati na odločitev. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

19. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 345/2013
• UPRS Sodba I U 765/2019-75
• Sodba X Ips 802/2005