<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 645/2017-15

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.645.2017.15
Evidenčna številka:UP00026937
Datum odločbe:07.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Lara Bartenjev (preds.), Irena Grm (poroč.), Andrej Kmecl
Področje:JAVNI RAZPISI
Institut:javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoj - neporavnane obveznosti

Jedro

Sodišče pa se strinja s tožnikom, da v konkretnem primeru za obstoj povezanosti v smislu možnosti usmerjanja drugega subjekta oziroma vplivanja pri odločanju o financiranju in poslovanju (na kar se opira izpodbijana odločitev) ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je bila tožnikova delavka hkrati zakonita zastopnica oziroma poslovodja pravnega subjekta, ki je agenciji dolgoval sredstva in ki - tako kot tožnik - deluje na področju filma. Agencija bi namreč morala pojasniti, v čem se glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera kaže možnost usmerjanja oziroma vplivanja med domnevno povezanima subjektoma, česar pa, kot pravilno uveljavlja tožnik v tožbi, ni storila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Slovenskega filmskega centra, javne agencije Republike Slovenije št. IS 1035/16 z dne 10. 6. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Slovenski filmski center, javna agencija Republike Slovenije (v nadaljevanju agencija) je kot prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom v zadevi Rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje realizacije slovenskih manjšinskih koprodukcijskih filmskih projektov (v nadaljevanju Javni razpis) zavrgel tožnikovo vlogo za sofinanciranje realizacije projekta z naslovom A..

2. Iz obrazložitve izhaja, da je agencija odločitev oprla na četrti odstavek 11. člena Zakona Slovenskem filmskem centru, javni agenciji Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSFCJA). Ugotovila je, da je B.B. v delovnem razmerju pri tožniku in hkrati zakonita zastopnica C., ki agenciji dolguje 143.965,95 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob upoštevanju opredelitve delovnega razmerja v Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) ocenjuje, da je imelo razmerje med B.B. in tožnikom naravo odvisnega razmerja, iz česar izhaja, da sta C. in tožnik povezani osebi, saj je imel tožnik možnost usmerjati C. in bistveno vplivati nanj pri odločanju o financiranju in poslovanju, kar šteje za drugačno obliko povezanosti v smislu iz zadnje alineje 4. člena ZSFCJA. Meni, da je specifika tega primera v tem, da je imela oseba v delovnem razmerju s tožnikom hkrati vodstven položaj v C., kar ji daje veliko pristojnosti, saj se na takšnem mestu sprejemajo ključne odločitve. Navaja še, da obe pravni osebi delujeta na področju filma.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe je med drugim razvidno, da je agencijo pozval k „dopolnitvi“ postopka, in sicer tudi glede obstoja poslovanja Emotionfilma, ter da iz odgovora agencije izhaja, da je na podlagi vpogleda v podatke registra ePRS ugotovila, da je imela navedena družba v relevantnem času status aktivne enote.

4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. V njej agenciji med drugim očita, da ni ugotovila vseh pravnoodločilnih dejstev in da v ponovljenem postopku ni pravilno dopolnila postopka, saj ni izvedla dokaza o obstoju delovanja oziroma poslovanja C., to pa je pogoj za presojo obstoja povezanih oseb, saj lahko temelji le na delovanju oziroma aktivnem poslovanju na trgu, usklajenem oblikovanju poslovne politike in skupnem odločanju o poslovanju. V dokaznem postopku tožniku tudi ni bila dana možnost, da se o tem izjavi. Meni, da povzemanje pojasnil agencije v drugostopenjski odločbi ne more nadomestiti nepopolnega ugotovitvenega postopka. Trdi, da je agencija povezanost predpostavljala, saj bistven pogoj obstoja poslovanja ni izpolnjen, če ima ena od družb praktično neobstoječe poslovanje. Agencija se je zato oprla zgolj na to, da je B.B. v delovnem razmerju pri tožniku, ni pa ugotavljala obstoja poslovanja.

5. Trdi, da v zakonu ni podlage za ugotavljanje povezanosti na podlagi „možnosti“ vplivanja ene osebe na drugo in da gre za preširoko interpretacijo v tožnikovo škodo, saj je odvzem pravic in pravno priznanih koristi treba opreti na dejstva, ugotovljena z najvišjo stopnjo verjetnosti, to je z gotovostjo, ne pa z indično možnostjo. Agencija tudi ni obrazložila, „na kaj obstaja možnost usmerjanja“ oziroma ni zaključila pravnega silogizma, da gre za vplivanje na odločanje o financiranju in poslovanju, česar pa niti ni ugotavljala. Navaja še, da agencija pozna razmere na filmskem trgu in dobro ve, da večina filmskih producentov bazira svoj obstoj na dodeljenih sredstvih agencije ali drugih javnih sredstvih. Tako je tudi z C., ki že od leta 2009 ni dobil teh sredstev. Trdi, da je pridobil dokaze o poslovanju C. za leti 2013 in 2014, do katerih se toženka ni opredelila.

6. Uveljavlja tudi, da je izpodbijana odločba nerazumljiva, saj so navedbe, ki se nanašajo na vodenje postopka javnega razpisa, in navedbe o vsebinskih ugotovitvah in izpolnjevanju pogojev pomešane tako, da ni mogoče razbrati, kaj se nanaša na prvi postopek, kaj pa na ponovljena postopka, niti kaj izpodbijani akt kot celota ugotavlja v zvezi z zadevo in kako je bil izveden dokazni postopek, del dokaznega sklepanja pa je v drugostopenjski odločbi. Vztraja, da je za odločanje pomembno stanje ob izdaji odločbe, ne pa pet let prej, ko ZSFCJA še ni bilo in posledično tudi ne pogoja povezanih oseb. Toženki še očita, da ni odločila o stroških predhodnih pritožbenih postopkov, zato povračilo teh stroškov uveljavlja s tožbo.

7. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, na podlagi katerih vztraja, da sta tožnik in C. povezani osebi v smislu 4. člena ZSFCJA. Navaja še, da podatek o poslovanju C. v času razpisa, pridobljen iz uradne evidence ePRS, šteje za ustrezen in zadosten, zato bi bila pridobitev tožnikove izjave v zvezi s tem nepotrebna in v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Poslovanja družbe namreč ni mogoče razumeti zgolj v smislu denarnih tokov, temveč kot celoto dejstev in ravnanj, ki izkazujejo interes pravne osebe za obstoj, torej poslovanje in delovanje. V konkretnem primeru je v to treba šteti tudi aktivnosti C. v zvezi z odplačilom dolgovanega zneska. Pojasnjuje še, da zaslišanje stranke ni bilo potrebno, ker je agencija ugotovitveni postopek izvedla v skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se tudi na določbi prvega odstavka 188. člena in tretjega odstavka 139. člena ZUP in trdi, da je agencija upoštevala evidence, kot jih določa 6. člen Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti.

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet tega upravnega spora je zavrženje tožnikove vloge na javnem razpisu za sofinanciranje iz javnih sredstev iz razloga po četrtem odstavku 11. člena ZSFCJA.

10. Sodišče uvodoma poudarja, da gre pri postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev za poseben postopek, v katerem je z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti postopka bistveno, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju. Vsem prijaviteljem se mora namreč zagotoviti pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih sredstev. Prijava na razpis pa ne pomeni, da ima prijavitelj pravico do javnih sredstev, za katera se poteguje. Odločanje na podlagi javnega razpisa zato nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, temveč gre za odločanje o „drugi javnopravni stvari“. To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču sodne prakse je zato presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oziroma primerno odločitev.

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali sta tožnik in C., ki ima do agencije neporavnane obveznosti, povezani osebi v smislu 18. alineje 4. člena ZSFCJA in zato tožnika zadane prepoved sodelovanja na razpisu iz četrtega odstavka 11. člena ZSFCJA.

12. Po določbi četrtega odstavka 11. člena ZSFCJA prijavitelji, ki nimajo izpolnjenih vseh obveznosti do agencije, in z njimi povezane osebe, za sredstva agencije ne morejo kandidirati. V 18. alineji 4. člena ZSFCJA je določeno, da so "povezane osebe" osebe, ki so med seboj upravljavsko, kapitalsko ali drugače povezane tako, da zaradi teh povezav skupaj oblikujejo poslovno politiko oziroma poslujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih ciljev oziroma tako, da ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju. Za povezane osebe štejejo tudi pravne osebe, ki so zastopane po isti osebi.

13. Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da gre med tožnikom in C. za drugačno povezanost v smislu navedene določbe ZSFCJA, kar agencija utemeljuje z ugotovitvami, da je bila v času Javnega razpisa pri tožniku zaposlena B.B., ki je bila hkrati direktorica in zakonita zastopnica C.. Ker ima upoštevaje definicijo iz ZDR-1 delovno razmerje naravo odvisnega razmerja, B.B. pa je imela hkrati vodstveno funkcijo v C., je imel prijavitelj možnost usmerjati C. ali bistveno vplivati nanj pri odločanju o financiranju in poslovanju oziroma je bila podana možnost usmerjanja oziroma bistvenega vplivanja med prijaviteljem in C.. V upravnem postopku je še bilo ugotovljeno, da je bil C. v času oddaje vloge na razpis v javnopravnih evidencah voden kot aktivna enota ter da tako tožnik kot C. delujeta na področju filma.

14. Tožnik zmotno uveljavlja, da bi agencija pri odločanju morala upoštevati pravno in dejansko stanje ob izdaji odločbe, ne pa v času oddaje vloge na razpis. V naravi javnega razpisa, s katerim je vsem prijavljenim na razpis zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se skladno s pogoji razpisa potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih javnih sredstev, je, da se izpolnjenost pogojev ugotavlja v času oddaje vloge na razpis.

15. Utemeljen pa je tožnikov ugovor, da mu v nasprotju z določbami ZUP v postopku ni bilo omogočeno, da se izjavi o pravno odločilnih dejstvih. Agencija namreč zmotno meni, da je lahko v tem primeru na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP odločila brez zaslišanja stranke oziroma ne da bi stranki omogočila, da se pred izdajo odločbe izjavi o pravno odločilnih dejstvih, ki jih je ugotovila z vpogledom v javne evidence. Na podlagi navedene določbe ZUP, na katero se sklicujeta agencija in toženka, upravni organ sicer lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Vendar pa je skladno z 9. členom ZUP zaslišanje stranke (ki je eno od temeljnih načel upravnega postopka) predvsem njena možnost, da se pred izdajo upravnega akta izjavi o pravnoodločilnih dejstvih. Zato na podlagi pooblastila iz 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP upravni organ lahko odloči le, če na opisan način ugotovljena dejstva omogočajo odločitev v korist stranke. V nasprotnem primeru je upravni organ stranki dolžan omogočiti, da se o njih izjavi.1 Ker gre v tej zadevi za drugi primer, saj je agencija odločitev o zavrženju vloge oprla na dejstva, ki jih je (sicer na podlagi vpogleda v javne evidence) sama ugotavljala, bi tožniku morala pred izdajo odločbe omogočiti, da se o njih izjavi. Ker ni tako ravnala, je zagrešila bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Te kršitve, kljub pooblastilu v prvem odstavku 251. člena ZUP, pa tudi toženka ni odpravila.

16. Tožba je že iz navedenega razloga utemeljena. Sodišče kljub temu v zvezi z ostalimi tožbenimi ugovori še dodaja, da je smisel pravila iz četrtega odstavka 11. člena ZSFCJA v tem, da do ugodnosti, ki jo pomeni sofinanciranje iz javnih sredstev, ne smejo biti upravičene osebe, ki imajo neporavnane obveznosti do vira financiranja. Razlog za to, da se to pravilo razteza tudi na povezane osebe, pa je predvsem v tem, da se s kandidiranjem povezane osebe ne bi zaobšla navedena prepoved. Povezava med obema subjektoma mora zato izkazovati določeno (so)odvisnost ravnanja obeh subjektov, ki jo v abstraktnem smislu opredeljuje 18. alineja 4. člena ZSFCJA.

17. Glede na navedeno za povezanost subjektov v smislu navedenih določb ZSFCJA zato sam po sebi ni pomemben obseg poslovanja povezane družbe (kar zmotno meni tožnik), temveč v navedeni zakonski določbi opisana (so)odvisnost med subjektoma, ki se kaže v eni od oblik povezanega ravnanja, navedenih v 18. alineji 4. člena ZSFCJA, njena posledica pa je lahko tudi pasivnost povezanega subjekta. Sodišče pa se strinja s tožnikom, da v konkretnem primeru za obstoj povezanosti v smislu možnosti usmerjanja drugega subjekta oziroma vplivanja pri odločanju o financiranju in poslovanju (na kar se opira izpodbijana odločitev) ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je bila tožnikova delavka hkrati zakonita zastopnica oziroma poslovodja pravnega subjekta, ki je agenciji dolgoval sredstva in ki - tako kot tožnik - deluje na področju filma. Agencija bi namreč morala pojasniti, v čem se glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera kaže možnost usmerjanja oziroma vplivanja med domnevno povezanima subjektoma, česar pa, kot pravilno uveljavlja tožnik v tožbi, ni storila.

18. Glede na ugotovljeno bistveno kršitev pravil postopka je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je v ponovnem postopku upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V zvezi s tožnikovo zahtevo, naj sodišče organu naloži, da v ponovnem postopku odloči tudi o vseh tožnikovih zahtevah za povračilo pritožbenih stroškov, sodišče dodaja, da je v ponovnem postopku organ dolžan odločiti tudi še o vseh tistih postavljenih tožnikovih zahtevkih za povračilo stroškov, o katerih še ni odločil, vendar pa hkrati pojasnjuje, da pravilo iz 113. člena ZUP, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi za pritožbene stroške.

19. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopala odvetniška družba, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa je upravičena do povračila stroškov postopka v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------
1 Gl. Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana 2017, str. 253.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji Republike Slovenije (2010) - ZSFCJA - člen 4, 11, 11/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMDc1