UPRS Sodba III U 310/2016-20

Jedro

Postopek po 9. členu ZEN bi lahko tožnica ubrala le, dokler je šlo samo za napako v geodetskih evidencah. Čim pa je prišlo tudi do naknadne spremembe zemljiškoknjižnega stanja, pot z uporabo tega postopka ni mogoča, saj bi morala tožnica (da bi se ga lahko poslužila), najprej doseči takšno zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo po zagrešeni napaki geodetskega organa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z uvodoma navedeno odločbo z dne 4. 4. 2015 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil zahtevo tožnice za uskladitev podatkov zemljiškega katastra za parcelo 2092/2 (prej parcela 2092/3) v katastrski občini 2432 Z.¹ (1. točka izreka) ter odločil, da bo o stroških izdan poseben sklep (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica zahtevala uskladitev podatkov zemljiškega katastra po 9. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN). Prvostopenjski organ obrazloži, da za ugotavljanje pomotnega vpisa v postopku po 9. členu ZEN lahko služi zgolj "najmlajša" od listin, ki je bila podlaga za vpis podatkov v katastru, ne pa tudi listine starejšega datuma, pri čemer se organ v tem postopku ne sme spuščati v pravilnost in zakonitost aktov oziroma listin, ki so bili podlaga za vpis, niti ne sme ugotavljati stanja na terenu. Po izvedenem dokaznem postopku zaključuje, da je zahteva tožnice za uskladitev podatkov neutemeljena, saj so podatki v evidenci zemljiškega katastra vpisani tako, kot to izhaja iz "najmlajše" listine, to je parcelnega zapisnika (v nadaljevanju: parcelnik). V zvezi s parcelo, ki je predmet postopka, namreč obstajata le katastrski načrt ter parcelnik s podatki o parcelah in opombami, ki se nanašajo na postopek izmere, izveden v letu 1937, ki ga organ imenuje nova izmera (v nadaljevanju: nova izmera). Drugi arhivski podatki, ki bi bili pomembni za predmetni postopek, ne obstajajo. Ob tem geodetski organ dodaja, da postopek nove izmere ni bil izpeljan do konca, saj niso bili podani predlogi sprememb zemljiški knjigi, najverjetneje zaradi začetka druge svetovne vojne. Iz razpoložljivih listin izhaja, da je bila parcela 2092/3 ob novi izmeri združena z dvema sosednjima parcelama (2083 in 2087) v parcelo 2087. Parcela 2092/2 pa se je združila z dvema parcelama (78 in 77) v parcelo 77 (sedaj 2090/2), pri čemer je bila parcela 2092/2 še vedno vodena v parcelniku, v novih katastrskih načrtih pa je ni. Iz parcelnika izhaja, da se je parceli 2092/2 spremenila površina, in sicer iz 269 m² pred novo izmero v 72 m² po novi izmeri. Ob pretvorbi katastrskih načrtov v digitalne katastrske načrte (v letu 2003) je bilo zato ugotovljeno neskladje med atributivnim in grafičnim delom zemljiškega katastra. Prvostopenjski organ je namreč ugotovil, da je parcela 2092/3 v katastrskem načrtu napačna, saj bi tam morala biti parcela 2092/2, kateri ustreza površina 72 m². Zato je bila tedaj (v letu 2003) številka parcele 2092/3 spremenjena v 2092/2. Po mnenju prvostopenjskega organa je parcelna številka 2092/2 pravilna, saj v parcelniku ni bila nikoli ukinjena, napačna je bila le podelilka parcelne številke v katastrskem načrtu (2092/3 namesto 2092/2). Ta napaka je nastala pri izdelavi katastrskega načrta po novi izmeri, pri čemer prvostopenjski organ meni, da je večja verjetnost pomotnega vpisa pri eni številki (podelilka) v katastrskem načrtu kot pri celem nizu podatkov v parcelniku (brisana bi morala biti napačna številka, sprememba površine, napačno vpisane opombe). Napaka se je zato ob uveljavitvi digitalnih katastrskih načrtov po mnenju prvostopenjskega organa utemeljeno popravila. Kasneje (v letu 2009) je bila posledično (na podlagi obvestila prvostopenjskega organa z dne 25. 5. 2009) parcela 2092/3 brisana tudi iz zemljiške knjige. Zaradi vsega navedenega se upravni organ ne strinja z izvedeniškimi mnenji A.A. (ki ga je tožnica priložila zahtevi) in B.B. (ki je bilo izdelano v predmetnem upravnem postopku). Ob tem se sklicuje še, da je Okrajno sodišče v Sežani v zadevi P 215/2013 odločalo o napaki pri preštevilčenju parcele 2092/3 v 2092/2 in da je bila zadeva pravnomočno zaključena (zavrnjena) s sodbo Višjega sodišča v Kopru, št. I Cp 310/2014 z dne 8. 7. 2014, upravni organ pa je na odločitev sodišča o predhodnem vprašanju (glede obstoja napake pri preštevilčenju) vezan (147. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP).

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, ki jih povzema, ter še dodaja, da v skladu z načelom proste presoje dokazov uradna oseba ni vezana na mnenje izvedenca.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledične nepravilne uporabe materialnega prava. Primarno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in tudi drugostopenjsko odločbo odpravi ter v zadevi meritorno odloči tako, da prvostopenjskemu organu naloži, da pri parceli s sedanjo parcelno številko 2092/2 v zemljiškem katastru glede vseh podatkov vzpostavi prejšnje stanje, kakršno je obstajalo pred usklajevanjem podatkov v letu 2003, to je: parcelna številka 2092/3, površina: 74 m², kultura: vinograd, katastrski razred: 2, lastništvo: X.X., letnica rojstva: /.../, EMŠO /.../, te usklajene podatke pa nato z obvestilom sporoči zemljiški knjigi, da se opravi poočitev. Podrejeno tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponoven postopek. V vsakem primeru zahteva, da ji toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi tožnica navaja, da je bila zaradi napake pri evidentiranju nepremičnin dejansko razlaščena parcele 2092/3, ki jo je leta 1984 na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju dobila v last in posest od očeta C.C. Navedena parcela od vedno v naravi predstavlja del tožničine domačije oziroma domačije njenih pravnih prednikov, omenjena napaka pa je imela oziroma ima za posledico posestni in lastniški spor pred Okrajnim sodiščem v Sežani med tožnico in D.D., v korist katerega je bilo, po mnenju tožnice nepravilno, vpisano lastništvo parcele 2092/3. Oba spora sta bila pravnomočno zaključena v škodo tožnice, ki pa je vložila revizijo, le-to je Vrhovno sodišče dopustilo s sklepom št. II DoR 313/2014, vendar o njej do vložitve te tožbe še ni odločilo. Po prepričanju tožnice je bila parcela 2092/3 pomotoma izbrisana iz parcelnika, čeprav je v katastrskem načrtu in naravi obstajala, parcela 2092/2 pa se je že leta 1904 utelesila v parcelo 77, kot to izhaja iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska. Tovrstna neskladja so se običajno odpravila ob digitalizaciji katastrskega načrta, kar pa ne velja za konkretni primer, kot to izhaja iz izvedeniškega mnenja A.A., ki ga je Okrajno sodišče v Sežani pridobilo v zadevi P 24/2012 in ki ga je tožnica priložila zahtevi, ki je predmet izpodbijane odločbe. Iz navedenega mnenja izhaja, da se je parcela 2092/3 ob novi izmeri združila v parcelo 2087. Parcelna številka 2092/3 je bila tedaj sproščena in jo je toženka uporabila na drugi lokaciji, z drugačno površino in drugim lastništvom, kar je bilo vse sprovedeno v zemljiški knjigi. Lastništvo sporne parcele je bilo tedaj vpisano v korist tožničinega očeta. Navedene spremembe toženka ni zavedla v parcelniku, ob usklajevanju podatkov po digitalnem katastru pa je parcelo 2092/3 neutemeljeno preštevilčila v parcelo 2092/2, kar je povzročilo tudi napačen izbris parcele 2092/3 iz zemljiške knjige v letu 2009. Opisano napako geodetskega organa (neutemeljeno preštevilčenje parcele 2092/3 v 2092/2) je potrdil tudi izvedenec B.B., ki ga je prvostopenjski organ postavil v ponovljenem postopku, skladno z napotilom iz sodbe tukajšnjega sodišča, št. III U 406/2014 z dne 8. 6. 2015. Glede na to, da toženka pri odločanju ni upošteva ugotovitev dveh skladnih izvedeniških mnenj, tožnica sodišču predlaga postavitev sodnega izvedenca geodetske stroke, ki naj ugotovi, ali je toženka pri prepisih, prerisih ali prenosih podatkov zagrešila napako, kako se je ta napaka pokazala in kakšne so bile posledice napake za tožnico. Tožnica opozarja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, zakaj je geodetski organ parcelo 2092/3 preštevilčil ravno v parcelo 2092/2. Strinja se, da je izvedeniško mnenje predmet proste presoje dokazov, vendar opozarja, da sta mnenji obeh izvedencev, ki ugotavljata napako geodetskega organa, medsebojno skladni ter da napako pri oštevilčenju parcele (podelilke) priznava tudi toženka. Glede na vse navedeno je po mnenju tožnice utemeljena njena zahteva, da se na podlagi 9. člena ZEN vzpostavi takšno katastrsko stanje, kot je obstajalo pred uskladitvijo podatkov v letu 2003.

6. Toženka je sodišču poslala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba je bila na podlagi 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) vročena tudi D.D. (v nadaljevanju: stranka z interesom), ki je v odgovoru na tožbo predlagal, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži v plačilo njegove stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stranka z interesom prereka tožbene navedbe ter opozarja, da je Višje sodišče v Kopru s sodbo in sklepom, št. I Cp 310/2014 z dne 8. 7. 2014, pravnomočno zavrnilo ugotovitev, da je parcela 2092/2 nastala v posledici napake prvostopenjskega organa pri preštevilčenju parcele 2092/3, upravni organ pa je na odločitev sodišča o predhodnem vprašanju vezan. Pridružuje se tudi stališču toženke, da zadnje vpisani podatki, to je podatki v parcelniku, zanikajo, da bi geodetski organ sproščeno parcelno številko 2092/3 ponovno uporabil na drugi lokaciji, ter s presojo, da pri preštevilčenju ni prišlo do napake. Dodaja, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za uvedbo in vodenje postopka po 9. členu ZEN, odpravo domnevne napake je namreč zahtevala že v sodnem postopku, v katerem je bil njen zahtevek, kot rečeno, pravnomočno zavrnjen.

8. Tožnica v pripravljalni vlogi prereka navedbe stranke z interesom. Pojasnjuje, da se ta neutemeljeno sklicuje na pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Kopru, saj je tekom tega upravnega spora Vrhovno sodišče odločilo o reviziji, omenjeni v tožbi, in sicer tako, da je sodbo Višjega sodišča v Kopru razveljavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na parceli 2092/2 na ime stranke z interesom ter na izbris te vknjižbe (sodba in sklep Vrhovnega sodišča, št. II Ips 309/2015 z dne 13. 7. 2017). V ponovnem pravdnem postopku še ni bilo pravnomočno odločeno, pa tudi sicer usklajevanje oziroma sprememba podatkov v zemljiškem katastru ni predmet pravdnega, ampak tega postopka. Kot neutemeljene zato tožnica zavrača tudi navedbe glede (ne)izkazanosti njenega pravnega interesa. Opozarja, da iz obrazložitve Vrhovnega sodišča izhaja, da je vir njenega problema nastal v geodetskem postopku.

9. Stranka z interesom v pripravljalni vlogi navaja, da je Vrhovno sodišče reviziji tožnice ugodilo le delno. Primarni tožbeni zahtevek tožnice, to je zahtevek na ugotovitev, da je parcela 2092/2 nastala v posledici napake prvostopenjskega organa pri preštevilčenju parcele, ki je imela pred tem številko 2092/3, je bil pravnomočno zavrnjen s sodbo drugostopenjskega sodišča. Del, v katerem je bila pravdna zadeva vrnjena v ponovno odločanje, nima vpliva na relevantno dejansko stanje v obravnavani (upravni) zadevi.

K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet v tem upravnem sporu obravnavane zadeve je zahteva tožnice za uskladitev podatkov v zemljiškem katastru za parcelo 2092/2. Tožnica je zahtevo (novembra 2012) vložila na podlagi določb 9. člena ZEN, pri čemer navaja, da je zaradi napačnega preštevilčenja parcele 2092/3 v parcelo 2092/2, ob digitalizaciji zemljiškega katastra v letu 2003, na svoji nepremičnini izgubila lastninsko pravico. Na podlagi obvestila prvostopenjskega organa z dne 25. 5. 2009 je bila namreč parcela 2092/3 nato v letu 2009 izbrisana tudi iz zemljiške knjige.

12. V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZEN lahko podatke, ki so v zemljiškem katastru napačno vpisani zaradi napak v postopku evidentiranja, geodetska uprava popravi po uradni dolžnosti, ali na zahtevo upravičene osebe. Za upravičeno osebo se šteje tisti, ki izkaže pravni interes. Kot določa drugi odstavek istega člena ZEN, je pravni interes izkazan, če podatek, vpisan v zemljiški kataster, vpliva na pravice ali obveznosti osebe, ki zahteva spremembo vpisa v zemljiškem katastru. V postopku po 9. členu ZEN geodetska uprava preizkusi, ali se zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra ujemajo s podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra in dokazili strank, ter preveri možnost napak zaradi prepisov, prerisov ali prenosov podatkov med različnimi mediji, formati in oblikami evidentiranja. Če ugotovi neujemanje, podatke uskladi in o tem obvesti vlagatelja in lastnika nepremičnine, če ta ni vlagatelj; če pa ugotovi, da zahteva ni utemeljena, jo z odločbo zavrne (tretji odstavek 9. člena ZEN).

13. O predmetni zahtevi tožnice je bilo že večkrat odločeno. Prvič je o tem prvostopenjski organ odločil z odločbo, št. 02112-568/2012-8 z dne 4. 9. 2013, ki je bila odpravljena z odločbo drugostopenjskega organa. Drugič je bilo o zahtevi odločeno z odločbo prvostopenjskega organa, št. 02112-568/2012-13 z dne 19. 6. 2014, ki jo je tukajšnje sodišče odpravilo s sodbo, št. III U 406/2014-7 z dne 8. 6. 2015, in zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba.

14. Po izdaji izpodbijane odločbe pa je Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu, št. II Ips 309/2015 z dne 13. 7. 2017 (v nadaljevanju: sodba Vrhovnega sodišča), s katero je odločilo o reviziji tožnice v pravdni zadevi, v kateri je tožnica uveljavljala stvarnopravno varstvo lastninske pravice na parceli s št. 2092/2, zavzelo tudi stališča glede postopka po 9. členu ZEN. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi navedene sodbe pojasnilo, da bi tožnica opisano upravno pravno pot, torej postopek po 9. členu ZEN lahko ubrala le, dokler je šlo samo za napako v geodetskih evidencah. Čim pa je prišlo tudi do naknadne spremembe zemljiškoknjižnega stanja, pot z uporabo postopka po 9. členu ZEN ni mogoča, saj bi morala tožnica (da bi se lahko poslužila tega postopka), najprej doseči takšno zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo po zagrešeni napaki geodetskega organa (8. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča).

15. Med strankami ni sporno, da je bil v času vložitve predmetne zahteve (kar izhaja tudi iz izpiska iz zemljiške knjige z dne 8. 12. 2012, ki ga je tožnica priložila zahtevi) kot tudi v času izdaje izpodbijane odločbe v zemljiški knjigi kot lastnik parcele 2092/2 vpisan D.D., to je stranka z interesom v tem upravnem sporu. Tožnica torej, glede na stališče Vrhovnega sodišča, ne more uspeti z zahtevo za uskladitev podatkov zemljiškega katastra za parcelo 2092/2 z vsebino, kot jo (je) zahteva(la). Po določbi 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) namreč velja domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Takšnih pravnih učinkov zapis imetnika v zemljiškem katastru nima. Zemljiška knjiga predstavlja tudi edino podlago za vpis podatkov o lastniku v zemljiškem katastru (glej 12. in 21. člen ZEN). Tožnica zato spremembe lastništva parcele 2092/2 ne more doseči v upravnem (geodetskem) postopku, pač pa ga lahko doseže le v sodnem (pravdnem) postopku. Ko(likor) bo v pravdnem postopku dosegla ustrezne spremembe zemljiškoknjižnega stanja, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, pa se bo lahko poslužila (tudi) postopka po 9. členu ZEN.

16. Glede na opisano stališče Vrhovnega sodišča tožnica, ob dejanskem in pravnem stanju konkretne zadeve, v času izdaje izpodbijane odločbe ni izkazovala pravnega interesa za predmetno zahtevo za uskladitev podatkov v zemljiškem katastru za parcelo 2092/2 in bi zato moral prvostopenjski organ zahtevo zavreči (2. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 9. člena ZEN). Namesto tega je z izpodbijano odločbo o tožničini zahtevi odločil po vsebini tako, da jo je zavrnil, vendar pa takšna odločitev, glede na njen učinek, ne posega v tožničino pravico ali pravno korist. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 1. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ne da bi se opredeljevalo do tožbenih navedb, ki se nanašajo na presojo vsebinske utemeljenosti zahteve.

17. Sodišče pripominja, da ni mogoče slediti ugovoru stranke z interesom, da tožnica pravnega interesa za upravni postopek ne izkazuje iz razloga, ker je pravdno sodišče pravnomočno zavrnilo ugotovitev, da je parcela 2092/2 nastala v posledici napake prvostopenjskega organa pri preštevilčenju parcele 2092/3. Upravni organ v geodetskem postopku po 9. členu ZEN ne odloča o isti stvari kot pravdno sodišče. Sicer pa iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja kvečjemu nasprotno od tega, kar zatrjuje stranka z interesom. V 1. in 8. točki obrazložitve sodbe je namreč Vrhovno sodišče navedlo, da je vir problema tožnice nastal, ko je prvostopenjski organ pri usklajevanju podatkov digitalnega katastra zagrešil napako in parcelo 2092/3 pomotoma preštevilčil v parcelo 2092/2.

18. Tožnica je v tožbi predlagala postavitev izvedenca geodetske stroke in svoje zaslišanje; tako tožnica kot tudi stranka z interesom pa sta tudi predlagali, naj sodišče vpogleda v spisa pravdnih zadev (lastninska in posestna zadeva), med tožnico in stranko z interesom vodena pred Okrajnim sodiščem v Sežani. Glede na v tej sodbi zavzeto stališče, ki izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča, da tožnica s svojo zahtevo v tem postopku ne more uspeti, predlagani dokazi niso pomembni za odločitev, saj so nerelevantna dejstva, ki se nanašajo na vsebinsko utemeljenost zahteve, med strankami pa ni sporno, da je bil v času izdaje izpodbijane odločbe kot lastnik zemljišča 2092/2 v zemljiški knjigi vpisan D.D. Predloga za izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnice pa tožnica tudi ni sicer utemeljila (substancirala). Sodišče zato predlaganih dokazov ni izvedlo ter je v zadevi odločilo na seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

19. Določba četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, velja za stroške tožnice in toženke.

20. O stroškovnem zahtevku D.D. kot osebe iz 19. člena ZUS-1 pa je sodišče v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča (sklep I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015) odločilo ob uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede povračila stroškov po ZPP velja načelo uspeha, pri čemer pa je Vrhovno sodišče v navedenem sklepu opozorilo, da je treba pri odločanju upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Stroški za posamezno vlogo so takšni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča takšnih navedb stranka z interesom v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi ni podala. V odgovoru na tožbo je sicer opozorila na pravni interes tožnice, vendar je pomanjkanje le-tega utemeljevala na povsem drugi podlagi, to je iz razloga, ker naj bi bilo v zadevi (glede obstoja napake prvostopenjskega organa) že pravnomočno odločeno v sodnem postopku, čemur pa sodišče ni sledilo (glej 17. točko obrazložitve te sodbe). Sicer pa je ponavljala stališča upravnih organov, torej toženke. Glede na to stranki z interesom uveljavljani stroški ne gredo, ker niso bili potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Vse v tej obrazložitvi navedene parcele se nahajajo v katastrski občini Z., zato je v nadaljevanju obrazložitve navedba imena katastrske občine pri vseh parcelah izpuščena.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 80/2017-8
• UPRS sodba I U 232/2014
• UPRS Sodba I U 1957/2019-22