<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sklep I U 723/2019-6

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.723.2019.6
Evidenčna številka:UP00026905
Datum odločbe:06.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Andrej Kmecl (preds.), Irena Grm (poroč.), Lara Bartenjev
Področje:UPRAVNI SPOR
Institut:upravni spor - procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda ni izkazana

Jedro

Kot težko popravljivo škodo uveljavlja plačilo navedenega stroška, ki naj bi znašal najmanj 287.966 evrov, katerega povračilo pa od dejanskih povzročiteljev, ki naj bi bile fizične osebe, ne bi bilo več mogoče izterjati. Z materialno škodo je izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe mogoče izkazati le, če to opravičujejo okoliščine konkretnega primera.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je 25. 4. 2019 vložila tožbo zoper 2. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa. Z navedeno odločbo je bilo v 1. točki izreka A., d. o. o., (v nadaljevanju prizadeta stranka), naloženo, da v roku 180 dni od vročitve te odločbe odstrani 6.700 m3 tam naštetih odpadkov, ki so nezakonito odloženi na zemljiščih s parc. št. 271/2, 272/4, 273/2, 275/2, 276/3, 277/2, 278/2 in 279/6, vse k. o. ... (1. točka izreka), v izpodbijani 2. točki izreka pa je organ odločil, da mora prizadeta stranka odpadke odstraniti na stroške posestnice zemljišča, to je tožnice. V preostalem delu je odločil, da mora prizadeta stranka o izvršitvi ukrepa takoj obvestiti inšpektorja, ki je izdal odločbo, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve in da stroški v postopku niso nastali (3., 4. in 5. točka izreka). Drugostopenjski organ je pritožbi, ki sta ju vložila tožnik in prizadeta stranka, zavrnil.

2. Hkrati s tožbo tožnica vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, naj odloži izvršitev izpodbijane odločbe do njene pravnomočnosti. Navaja, da se bo sicer rok za njeno izpolnitev iztekel 4. 8. 2019, kar pomeni, da jo bo morala prizadeta stranka do takrat izvršiti, tožnica pa bo mora v posledici tega plačati obsežne stroške (morda celo pred dejansko izvedbo odstranitve), ki ji po vsej verjetnosti ne bodo nikdar povrnjeni s strani dejanskega povzročitelja.

3. Ocenjena višina stroškov prevzema odpadkov, ki jo po izpodbijani odločbi mora nositi tožnica, naj bi bila najmanj 287.966 evrov. Ker naj bi bila izpodbijana odločba iz razlogov, ki jih navaja v tožbi, nezakonita in nepravilna, predlaga, naj se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu njena izvršitev odloži. Trdi, da bo glede na to, da so dejanski povzročitelji odpadkov fizične osebe, od njih težko prejela kakšno koli povrnitev plačanih stroškov, zato ji bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda.

4. Sodišče je tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe vročilo v odgovor toženki in prizadeti stranki. Toženka na predlog ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru navaja, da se strinja z izdajo predlagane začasne odredbe. Meni, da bi bilo, glede na visoke stroške, treba pred izvršitvijo izpodbijane odločbe sprejeti dokončno odločitev o zavezancu za odstranitev odpadkov. Kakršnokoli prelaganje tveganja v zvezi z odstranitvijo in s tem povezano (ne)zmožnostjo povrnitve stroškov odstranitve na prizadeto stranko bi bilo nedopustno in nesprejemljivo, kar še posebej velja, če bi se za imetnika odpadkov dejansko določila fizična oseba, od katere ne bi bilo mogoče dobiti povrnjenih stroškov odstranitve. Navaja še, da je zoper prvostopenjsko odločbo tudi sama vložila tožbo.

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v drugem odstavku 32. člena določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep I Up 38/2017) odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanj težko popravljiva; na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

8. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je obstoj težko popravljive škode. Škoda mora biti konkretizirana na določene realno izkazane posledice, izvirajoče iz izvršitve izpodbijane odločbe ali iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta (npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 247/2017 in I Up 167/2018).

9. V obravnavanem primeru tožnica zahtevo izdaje začasne odredbe v zvezi s tožbo zoper odločbo, s katero ji je bilo na podlagi tretjega odstavka 157a. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) naloženo plačilo stroškov odstranitve odpadkov, ki ga mora kot izvajalec javne službe sicer izvesti prizadeta stranka. Kot težko popravljivo škodo uveljavlja plačilo navedenega stroška, ki naj bi znašal najmanj 287.966 evrov, katerega povračilo pa od dejanskih povzročiteljev, ki naj bi bile fizične osebe, ne bi bilo več mogoče izterjati.

10. Z navedenimi argumenti tožnica ne izkazuje verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki je po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 pogoj za izrek začasne odredbe. Zatrjuje namreč le nastanek materialne škode, ki pa po ustaljeni sodni praksi sama po sebi ne šteje za težko popravljivo škodo, saj jo je praviloma mogoče nadomestiti (npr. slep Vrhovnega sodišča I Up 198/2017). Z materialno škodo je izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe zato mogoče izkazati le, če to opravičujejo okoliščine konkretnega primera (npr. verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeva, sklep Vrhovnega sodišča I Up 174/2018), kar pa mora, kot že pojasnjeno, že v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati predlagatelj. V obravnavani zadevi tožnica ne navaja nobenih takšnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da plačilo stroškov odstranitve odpadkov v obravnavani zadevi zadnjo pomeni težko popravljivo škodo. Tudi njena trditev o majhni verjetnosti, da bo kdaj lahko izterjala povračilo naloženega plačila stroškov, je povsem posplošena, saj jo utemeljuje zgolj z navedbo, da naj bi morala povračilo izterjati od fizične osebe, ne da bi hkrati vsaj zatrjevala, zakaj ji ta fizična oseba ne bi mogla ničesar povrniti.

11. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je težko popravljive škode. Ker sodišče opravi presojo sorazmernosti z vidika prizadetosti javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank le v primeru, če je navedeni temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe izpolnjen, ta pa v tem primeru ni izpolnjen, je zato brez nadaljnje presoje trditev o prizadetosti javne koristi, zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMDY3