UPRS Sodba III U 117/2018-12

Jedro

Odmera nadomestila ni odvisna od dejanske rabe zemljišča, pač pa od načrtovane rabe, določene z Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper. Ker so tožnikove nepremičnine po Odloku v območju, kjer je gradnja dopustna, gre za nezazidana stavbna zemljišča in je zato tožnik, ne glede na njihovo dejansko uporabo, dolžan zanje plačevati nadomestilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. DT4224-1822/2016-017222-06-135-03 z dne 26. 9. 2016 (v nadaljevanju izpodbijana odločba, tudi prvostopenjska odločba) tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2016 za nepremičnine s parc. št. 223, 1717, 1758, 1686/1 in 1686/2, vse k.o. A., v skupnem znesku 526,35 EUR ter določila, da ga mora poravnati v štirih obrokih. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v skladu z določbo 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorskih izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Pri odmeri nadomestila, ki je bilo odmerjeno tožniku, je upoštevala Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper (v nadaljevanju Odlok), ki določa pogoje in merila za odmero tega nadomestila.

2. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, v kateri je opisal svoje zdravstvene težave, navedel, da prejema le 192,81 EUR pokojnine, kot tudi navedel, da sta parc. št. 1686/1 in 1686/2 k.o. A. v naravi kmetijsko zemljišče, in sicer oljčni nasad, da ga ni nihče vprašal, če se strinja, da postaneta stavbni zemljišči, da pa bi morali biti tudi nepremičnini s parc. št. 1717 in 1758 k.o. A. izvzeti iz odmere, saj se dotikata struge potoka. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je tožnikovo pritožbo poslal Mestni občini Koper, ki je v svojem mnenju z dne 7. 9. 2017 predlagala, naj se tožnikovi pritožbi v delu, ki se nanaša na parc. št. 1717 k.o. A., ugodi, v preostalem pa zavrne. Drugostopenjski organ je s tem mnenjem seznanil tožnika ter mu dal možnost, da se o njem izjavi, kar je ta tudi storil ter v pisni izjavi z dne 29. 9. 2017 vztrajal pri svoji pritožbi, dodatno pa še navedel, da je katoliški menih, da svoje versko poslanstvo opravlja tudi na spornih nepremičninah ter naj se ga zato plačila nadomestila oprosti.

3. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitvi pojasnjuje, da ni pristojen za odločanje o odpisu zneska nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, pač pa mora tako vlogo tožnik vložiti pri prvostopenjskem organu. Iz mnenja Mestne občine Koper sicer izhaja, da je tako možnost preučila, vendar pa pojasnila, da je nadomestilo mogoče, med drugim, odpisati, kolikor je zavezanec prejemnik denarnega dodatka po predpisih o socialnem varstvu, vendar pa tožnik takega dodatka ne prejema in mu zato odmerjene obveznosti ni mogoče odpisati. Prav tako ni mogoče slediti tožniku, ki navaja, da je katoliški menih in da svojo versko poslanstvo opravlja tudi na nepremičninah, za katere je bil odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, saj se nadomestilo po prvem odstavku 59. člena ZSZ ne plačuje le za stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svoje dejavnosti, kar pa za tožnikov primer ne velja. Za odmero tudi ni bistveno, kako se uporabljata parc. št. 1686/1 in 1686/2 k.o. A., saj se to odmerja glede na namensko rabo zemljišč, pri čemer sta ti dve nepremičnini po občinskem prostorskem aktu uvrščeni v območje, na katerem je dopustna gradnja. Utemeljena pa je tožnikova pritožba glede parc. št. 1717 k.o. A., saj se ta, kot izhaja iz odgovora Mestne občine Koper, nahaja v območju, kjer gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb ni mogoča. Skladno s tem je zato drugostopenjski organ tožnikovi pritožbi glede te parcele ugodil in odločitev prvostopenjskega organa, v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo tega zemljišča v znesku 117,71 EUR odpravil, v vsem preostalem pa pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navaja, da je katoliški menih, član verske skupnosti, kar izkazuje z dokumentom, ki ga je izdal njegov predstojnik. Zato meni, da mu 59. člen ZSZ omogoča, da ne plačuje nadomestila za stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo versko dejavnost in življenje menihov. Navaja, da obstaja tudi podlaga, da se ga oprosti plačevanja nadomestila. Za stavbo je tako treba uporabiti določbo 59. člena ZSZ, medtem ko za nezazidana stavbna zemljišča možnost, da ga občinski svet oprosti plačila nadomestila, glede na to, da ima pokojnino, ki je nižja od 200,00 EUR. Njegova vloga bi zato morala biti posredovana tudi Mestnemu svetu Mestne občine Koper ali drugi za to pristojni službi. Pojasnjuje, da je v osemdesetih letih in onemogel, saj ne more hoditi in čaka na operacijo. Svoje življenje je posvetil verski dejavnosti svoje verske skupnosti, in sicer ohranjanju staroslovanskega bogoslužja v Istri.

5. V dopolnitvi tožbe z dne 22. 10. 2018 je tožnik še navajal, da ima status kmeta in da mu kmetijska dejavnost omogoča preživetje in delovanje. Z izpodbijano odločbo je ogrožena njegova eksistenca, saj višina odmerjenega nadomestila presega vrednost pridelkov.

6. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

9. Tožnik svojo tožbo gradi na treh temeljih - meni, da za parc. št. 1686/1, 1686/2 in 1758 k.o. A. ne bi smelo biti odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča zato, ker jih uporablja kot kmetijska zemljišča; nadalje, da nadomestila za te nepremičnine in stavbo, ki stoji na parc. št. 223 k.o. A. po določbi 59. člena ZSZ ni zavezan plačevati zato, ker je katoliški menih ter jih koristi za svojo versko dejavnost; in da izpolnjuje pogoje za odpis plačila nadomestila, saj ima nizke dohodke, prihodki, ki jih dosega s kmetijskimi pridelki, pa so nižji od odmerjenega nadomestila.

10. 58. člen ZSZ določa, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo, in sicer na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določi občinska skupščina. Skladno s tem je Mestna občina Koper sprejela Odlok, v katerem je določila pogoje in merila za uporabo stavbnega zemljišča. Po določbi 2. člena Odloka se nadomestilo plačuje za zazidano in nezazidano stavbno zemljišče. Za zazidana stavbna zemljišča se štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbeno inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture (drugi odstavek 2. člena Odloka); za nezazidana stavbna zemljišča pa tista zemljišča, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja objektov oziroma stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave (tretji odstavek 2. člena Odloka). Ob upoštevanju navedenih določb Odloka, je drugostopenjski organ pravilno pojasnil, da dejanska uporaba zemljišča za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni pomembna, torej ni pomembno ali se določeno zemljišča koristi kot kmetijsko zemljišče (kot tožnik trdi za svoja nezazidana zemljišča), pač pa je relevantna zgolj načrtovana raba, to je raba zemljišča, kot je določena v prostorskih načrtih občine.

11. Tožnikova zemljišča s parc. št. 1686/1, 1686/2 in 1758 k.o. A. ležijo na območju, na katerem je dopustna gradnja objektov oziroma stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Tej ugotovitvi tožnik niti v pritožbi niti v tožbi ne oporeka, pač pa le meni, da za ta zemljišča ne bi smel plačevati nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča zato, ker jih koristi kot kmetijska zemljišča. Sodišče takemu tožnikovemu mnenju ne sledi in se pridružuje zaključku tožene stranke, da odmera nadomestila ni odvisna od dejanske rabe zemljišča, pač pa od načrtovane rabe, določene z Odlokom. Ker so tožnikove nepremičnine po Odloku v območju, kjer je gradnja dopustna, gre za nezazidana stavbna zemljišča in je zato tožnik, ne glede na njihovo dejansko uporabo, dolžan zanje plačevati nadomestilo. Površini in točkovanju nepremičnin s parc. št. 1686/1, 1686/2 in 1758 k.o. A., kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, tožnik ne oporeka in zato sodišče šteje, da ti podatki niso sporni. Za nepremičnino s parc. št. 1717 k.o. A. pa je drugostopenjski organ, po tem, ko je prejel pojasnila Mestne občine Koper, ugotovil, da ne sodi v to območje ter je v tem obsegu prvostopenjsko odločbo pravilno odpravil.

12. Sodišče tudi ne sledi tožniku, ki navaja, da kot katoliški menih, ki za svojo versko dejavnost in življenje uporablja nepremičnine, ni dolžan plačevati nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožnik se torej sklicuje na določbo prvega odstavka 59. člena ZSZ, ki med drugim določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ne plačuje za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost. Glede na tako dikcijo zakona torej te določbe ni mogoče uporabiti za zemljišča, na katerih ni objektov (to so v obravnavanem primeru nepremičnine s parc. št. 1686/1, 1686/2 in 1758 k.o. A.), pač pa le za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost. Tožnik je sicer tožbi priložil potrdilo predstojnika Apostolskega ekzarhata v Bolgariji, da je katoliški menih in duhovnik ter pripada temu ekzarhatu, vendar pa to dokazuje le njegove trditve o poklicu, ne dokazuje pa, da bi stanovanjsko stavbo na parc. št. 223 k.o. A. uporabljala verska skupnost za svojo versko dejavnost, kar bi edino lahko bilo podlaga za to, da se za to stavbo ne bi odmerilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

13. Tožnik svojo tožbo utemeljuje še s tem, da navaja, da glede na višino dohodkov, ki jih ima (manj kot 200,00 EUR) izpolnjuje pogoje za odpis odmerjenega nadomestila. Skladno s 15. členom Odloka lahko župan Mestne občine Koper na predlog občinskega organa, pristojnega za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, zavezanca oprosti plačila na podlagi njegovega zahtevka, in sicer kolikor je zavezanec kupil novo stanovanje kot posamezen del stavbe ali zgradil, dozidal ali nadzidal družinsko stanovanjsko hišo, če je v ceni stanovanja oziroma družinske stanovanjske hiše ali neposredno plačal stroške za urejanje stavbnega zemljišča po določbah zakona; če zavezanec prejema denarni dodatek po predpisih o socialnem varstvu;in zaradi elementarnih in drugih nezgod. Tožnik sam potrjuje, da teh pogojev ne izpolnjuje, svojo zahtevo za oprostitev plačila nadomestila pa bi tudi sicer moral nasloviti na župana Mestne občine Koper, ki lahko odloča o taki oprostitvi, medtem ko take oprostitve ne more doseči v predmetnem postopku. Drugostopenjski organ je prav tako pravilno pojasnil, da v pritožbenem postopku zoper odločbo o odmeri nadomestila ni mogoče odločati o morebitnem odpisu odmerjenih obveznosti, pač pa bi moral tožnik tako zahtevo nasloviti na prvostopenjski organ. Ob tem sodišče dodaja, da o odpisu oziroma oprostitvi plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tudi ni mogoče odločati v postopku upravnega spora, saj se v tem postopku presoja le zakonitost izpodbijanega akta. Izpodbijana odločba pa je po presoji sodišča pravilna in utemeljena na zakonu.

14. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 963/2019-11
• UPRS sodba IV U 26/2015
• UPRS sodba III U 125/2015