<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 934/2018-7

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.934.2018.7
Evidenčna številka:UP00026904
Datum odločbe:07.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Andrej Kmecl (preds.), Lara Bartenjev (poroč.), Irena Grm
Področje:GRADBENIŠTVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO
Institut:inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - posebni ugotovitveni postopek

Jedro

Že iz prvostopenjske odločbe je natančno razviden potek postopka, iz katerega izhaja, da je inšpektor dejansko stanje ugotavljal na več ogledih, opravil poizvedbo pri upravni enoti glede izdanega gradbenega dovoljenja, pridobil pa je tudi tožnikovi pisni izjavi. Še natančneje pa je vsa opravljena dejanja opisal drugostopenjski organ, ki je dodal, da je inšpektor vpogledal tudi v geografski prikaz zemljišča in objekt fotografiral. Tožnik v tožbi ne zanika niti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede obsega in investitorstva izvedenih del niti pravilnosti stališča, da gre za dela, za katera bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga ni pridobil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje ograje tam navedenih dimenzij na zemljiščih s parc. št. 927/1, 926, 925, 924/1, 922/1 in 921/1 vse k.o. .... Naložila mu je, naj takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo (1. točka izreka) in jo v roku 60 dni po vročitvi te odločbe odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka izreka). Za objekt so bile izrečene prepovedi (3. točka izreka), odločeno pa je bilo še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da predstavlja predmetna gradnja gradnjo, za katero bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga ni pridobil, zaradi česar je nelegalna. Inšpekcijski ukrep je utemeljila na 152. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

3. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Kot nesporno ugotavlja dejstvo, da je tožnik na navedenem zemljišču izvedel predmetno gradnjo. Z deli je pričel aprila 2017 in zanja ni pridobil ustreznega gradbenega dovoljenja. Pojasnjuje, da je prvostopenjski organ v predmetni zadevi za razjasnitev dejanskega stanja pred izdajo odločbe pridobil številne dokaze in v ta namen opravil oglede predmetne gradnje na kraju samem in objekt fotografiral, pridobil pa je tudi tožnikove pisne izjave. Tožnik je bil v zadevi tudi seznanjen z vsemi dejstvi, pomembnimi za odločitev, saj ga je prvostopenjski organ z dopisoma z dne 24. 4. 2017 in 15. 6. 2017 pozval, naj se o izvedenih dokazih izjasni, kar je tožnik storil s pisnima izjavama z dne 24. 4. 2017 in 20. 6. 2017. Pojasnjuje, zakaj gre za gradnjo, za katero bi moral investitor pridobiti gradbeno dovoljenje, za katerega ni sporno, da ga ni pridobil.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi obširno izpostavlja procesne in materialne kršitve, ki naj bi jih v svoji odločbi zagrešil drugostopenjski organ. Meni, da je ta tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, kar podrobno pojasni. Ker drugostopenjski organ ni zavzel jasnih in argumentiranih stališč do pritožbenih očitkov, jih tožnik v tožbi ponovno izpostavlja. Navaja, da iz odločbe prvostopenjskega organa ni razvidno, „na kakšen način je gradbeni inšpektor ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo ograje“. Nadalje ugovarja, da ni jasno, kaj pomeni termin „inšpekcijski ogled“, saj tega termina ne vsebuje niti Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), niti Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), zato mu ni jasno, kakšne vrste ogleda je gradbeni inšpektor sploh opravil. Zato meni, da je postopanje gradbenega inšpektorja najmanj arbitrarno in nezakonito. Dodaja, da to, „na kakšen način se izvaja ogled, določa 199. člen ZUP in naslednji, kar pa v obravnavanem primeru zagotovo ni bilo spoštovano“. Nadalje navaja, da se je tožnik z dejstvom, da je inšpektor v evidencah preveril obstoj gradbenega dovoljenja, seznanil šele z izpodbijano odločbo, kar predstavlja grobo kršitev načela zaslišanja stranke. Poleg tega se je z dejstvi, da naj bi inšpektor opravil inšpekcijske oglede, vpogledal v geografski prikaz zemljišč, objekt fotografiral in pridobival izjave, seznanil šele iz odločbe drugostopenjskega organa, saj odločba prvostopenjskega organa teh ugotovitev ne vsebuje. Zato se je ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Poudarja, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku in da tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni glede okoliščin, ki so za odločitev pomembne. Opozarja še na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-64/2014, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da je 152. člen ZGO-1, na katerem izpodbijana odločba temelji, v neskladju z Ustavo RS, kar pomeni, da je gradbeni inšpektor odločil na podlagi neustavne odločbe ZGO-1. Poleg tega dodaja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidnih razlogov, na podlagi katerih je toženka določila rok za opravo obveznosti. Predlaga odpravo izpodbijanega akta in meritorno odločitev o zadevi oz. podrejeno vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 152. člena ZGO-1. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2107 sicer ugotovilo, da je navedena določba v neskladju z Ustavo, vendar je ni razveljavilo, pač pa je le naložilo Državnemu zboru, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS, poleg tega pa je določilo tudi način izvršitve navedene odločbe, da do odprave ugotovljene protiustavnosti ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma. Navedeno pomeni, da 152. člen ZGO-1 v vmesnem obdobju, do odprave ugotovljene protiustavnosti, ostaja zakonska podlaga za izdajo inšpekcijskih odločb v primerih nelegalnih gradenj. V takih primerih pristojni gradbeni inšpektor po določbah tega člena odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možno.

8. Sodišče se strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje. Razlogi prvostopenjskega organa, dopolnjeni z razlogi pritožbenega organa, po presoji sodišča omogočajo preizkus izpodbijane odločbe. Pri preizkusu zakonitosti prvostopenjskega akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), sodišče namreč ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ odgovoril na pritožbene očitke, stranka pa lahko do teh razlogov v tožbi zavzame stališče, če se z njimi ne strinja. Predmet preizkusa je torej odločba prvostopenjskega organa, dopolnjena z razlogi drugostopenjskega organa. Sodišče se zato opredeljuje le do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo nanjo, ne pa tudi do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nezakonitost odločitve drugostopenjskega organa, s katero je ta pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnil, saj ta, kot rečeno, ni predmet preizkusa v tem upravnem sporu.

9. Tožnik toženki očita, da iz odločbe ni razvidno, „na kakšen način je gradbeni inšpektor ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo ograje“. Po presoji sodišča je navedeni ugovor neutemeljen. Že iz prvostopenjske odločbe je natančno razviden potek postopka, iz katerega izhaja, da je inšpektor dejansko stanje ugotavljal na več ogledih, opravil poizvedbo pri upravni enoti glede izdanega gradbenega dovoljenja, pridobil pa je tudi tožnikovi pisni izjavi. Še natančneje pa je vsa opravljena dejanja opisal drugostopenjski organ, ki je dodal, da je inšpektor vpogledal tudi v geografski prikaz zemljišča in objekt fotografiral. Tožnik v tožbi ne zanika niti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede obsega in investitorstva izvedenih del niti pravilnosti stališča, da gre za dela, za katera bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga ni pridobil. Sodišče navedenih dejstev in okoliščin ni preizkušalo.

10. Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da toženka tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila z vsemi dejstvi, pomembnimi za odločitev. V zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ tožnika z dopisoma z dne 24. 4. 2017 in 15. 6. 2017 seznanil z vsemi svojimi ugotovitvami ter ga pozval, naj se o njih izjasni. Predvsem pa odločilna dejstva glede obsega izvedenih del in njihov in njihovega investitorstva v upravnem postopku niti niso bila sporna, saj je tožnik sam navedel, da je navedena dela izvedel, ne da bi si pred tem pridobil gradbeno dovoljenje, in je v zvezi z njimi pri upravni enoti vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja (v svoji pisni izjavi z dne 20. 6. 2017).

11. V obravnavni zadevi izpodbijana odločba ni bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je, kot je predhodno pojasnjeno, bila tožniku dana možnost, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kot glede pravnih vidikov zadeve. Zato sodišče ugovorov, ki se nanašajo na nezakonitost vodenja takšnega postopka, ni preizkušalo, tožnik pa ob tem tudi ne konkretizira, v zvezi s katerim pravno pomembnim dejstvom ali okoliščino mu toženka ni dala možnosti izjaviti se, ampak so njegove navedbe povsem splošne.

12. Ker tožnik niti ne zatrjuje, da je rok za izvršitev obveznosti, določen v izpodbijani odločbi, neprimeren oziroma prekratek, sodišče tudi ugovorov, ki se nanašajo na pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane odločbe v tem delo, ni preizkušalo.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

14. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 152

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMDU4