UPRS Sodba I U 2398/2018-27

Jedro

Toženka bi morala za vsako predmetno nepremičnino posebej ugotoviti, ali je podana ovira za njeno vrnitev v naravi, katera je ta ovira, ter jo ustrezno argumentirati. Če meni, da gre pri vseh obravnavanih nepremičninah za del kompleksa, kar bi pomenilo oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, pa tudi to ugotovitev argumentirati. Pri tem je treba izhajati iz namena ureditve iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ki je v tem, da se prepreči, da bi z vrnitvijo podržavljene nepremičnine prišlo do bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti, ki jo z določenim vsebinsko povezanim načinom izrabe, tvori ena ali več nepremičnin, oziroma do bistvene okrnitve izrabe prostora.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 490-29/2012/202 z dne 25. 10. 2018 se v izpodbijani 5. točki izreka in v izpodbijani 7. točki izreka v delu, ki se nanaša na upravičenca A.A., odpravi in se v tem obsegu vrne zadeva istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadete stranke B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano 5. točko izreka v uvodu navedene delne odločbe prizadeti stranki Slovenskemu državnemu holdingu d. d. naložila, da mora skrbniku za posebni primer za upravičenca A.A., za vračilo zemljišč:

- del parcele 1318, 1350, del 1352, 1354, del 1355, del 1367, 1370, del 1374, del 1375, del 1397/2 in del 1390, v skupni izmeri 2 47 87 m2, kot dela podržavljene parcele 480 k. o. ...,

- del parcele 1391, del 1392, 1393, del 1388, del 1367, 1365, del 1364 in del 1363, v skupni izmeri 1 27 23 m2 kot dela podržavljene parcele 485 k. o. ...,

- del parcele 1388, dela 1363, del 1367, del 1364, del 1391 in del 1390, v skupni izmeri 698 m2, kot dela podržavljene parcele 487 k .o. ... in

- del parcele 1397/2 v izmeri 333 m2 kot del podržavljene parcele 492 k.o. ..., vse v deležu do 10/72,

v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe izplačati odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga d. d. Ljubljana v višini 129.212,22 DEM.

2. Z izpodbijano 7. točko izreka delne odločbe pa je zavrnila zahtevo za ugotavljanje vrednosti nepremičnin po metodologiji za ocenjevanje naravnih znamenitosti.

3. Glede spornega premoženja toženka v obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je prejšnja solastnica podržavljenega premoženja C.C. umrla leta 1951. Njen sin A.A. je podedoval njen delež do 10/72, ta pa je bil nacionaliziran z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ št. 52/58), na podlagi katerega je bila izdana ugotovitvena odločba oddelka za finance OBLO Ljubljana Šiška št. 05/2-33-50/3-59 z dne 1. 9. 1959 in odločba OBS Ljubljana Šiška št. 3/14-46-36/67 z dne 28. 10. 1968, s katero so bile nacionalizirane tudi zgradbe v višini njenega deleža. Ta zakon je kot temelj pravice do vrnitve naveden v 9. točki prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Navaja še, da je bil predmetni delež nepremičnin sicer dejansko podržavljen z ostalimi solastniškimi deleži, ko je bil še v solasti C.C., z odločbo z dne 28. 10. 1968 pa je bilo izvedeno podržavljenje tudi po formalni poti, zato je bil navedeni delež le v formalni posesti A.A.. Ugotavlja, da je bil slednji državljan SR Slovenije in jugoslovanski državljan od 28. 8. 1945 do svoje smrti 17. 10. 1976, zato se šteje za denacionalizacijskega upravičenca za vračilo nepremičnin v podržavljenem deležu. Glede nemožnosti vrnitve predmetnega premoženja v naravi iz izpodbijane delne odločbe izhaja, da grad ni vrnjen upravičencem v naravi iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 29. člena ZDen. Iz obrazložitve odločbe z dne 28. 10. 1968 izhaja, da je celotno predmetno premoženje funkcionalno zemljišče h glavni stavbi, D. gradu. Parcele, ki so v katastru navedene kot gozd, pa dejansko predstavljajo park. Celotno podržavljeno premoženje danes pomeni funkcionalno zemljišče k obstoječim objektom v parku E. v Ljubljani, hali E. in drugim športnim objektom in D. gradu oz. Muzeju F. ter javne površine s parki, igrišči in sprehajalnimi potmi, zaradi česar celotno zemljišče pomeni del kompleksa, pri čemer bi vračanje pomenilo bistveno okrnitev prostorske kompleksnosti in namena izrabe prostora in tudi nepremičnin, kar je ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Poleg navedenega in podrejeno gre deloma tudi za javne površine cest in parkirišča, ki pomenijo zazidana zemljišča in so izvzeta iz pravnega prometa in na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice, kot določa 3. točka prvega odstavka 19. člena ZDen. Toženka je del podržavljene parcele 485 ocenila, kot da gre za nezazidano komunalno delno opremljeno stavbno zemljišče, kar je pojasnila z navedbo, da je leta 1945 navedena parcela ležala v 200 m pasu od nizkonapetostnega voda, da je bila v 60 metrskem pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje in da je bila več kot 100 m oddaljena od javnega vodovodnega omrežja. Navaja tudi, da v predmetnem primeru v času podržavljenja ni šlo za podržavljenje naravne znamenitosti in pojasnjuje, da pojem parka ni enak pojmu naravna znamenitost, predmetne nepremičnine pa v času podržavljenja niso bile ugotovljene kot naravne znamenitosti in niso bile zavarovane.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi kršitve pravil postopka, ki so vplivale na zakonitost oz. pravilnost odločitve, zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvijo toženke, da naj med strankami dejstvo, da nepremičnin ne bi bilo mogoče vrniti v naravi, ne bi bilo sporno, saj je ves čas postopka temu oporekal. Ne strinja se z ugotovitvijo toženke, da naj bi nepremičnine v naravi v celoti predstavljale funkcionalna zemljišča k obstoječim objektom, javne površine s parki in sprehajalnimi potmi, zaradi česar naj bi šlo za kompleks, kar predstavlja oviro za vračilo v naravi. Poleg tega se ne strinja z ugotovitvijo toženke, da naj bi nepremičnine v naravi predstavljale javne poti, ki naj bi bile izvzete iz pravnega prometa.

5. Prvenstveno ugovarja, da izpodbijane delne odločbe ni mogoče preizkusiti, saj iz njene obrazložitve ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je toženka ugotovila, da naj bi nepremičnine v naravi v celoti predstavljale funkcionalna zemljišča k obstoječim objektom, javne površine s parki in sprehajalnimi potmi, zaradi česar naj bi šlo za kompleks. Poleg tega je obrazložitev v tem delu v nasprotju sama s seboj, ker funkcionalno zemljišče k posameznem objektu po naravi stvari ne more biti del kompleksa, ker javna cesta ne more biti funkcionalno zemljišče k posameznemu objektu, niti ne more biti del kompleksa in ker parkirišča niso izvzeta iz pravnega prometa. Javne ceste pridobijo status zgrajenega dobra šele z razglasitvijo za javno dobro oz. kategorizacijo. Toženka bi morala za vsako nepremičnino posebej ugotoviti, ali gre za funkcionalno zemljišče h konkretnemu objektu in h kateremu, ali gre za javno cesto ter s katerim pravnim aktom in kdaj je bila razglašena za javno cesto ter ali gre in v kolikšnem obsegu gre morda za prostorski kompleks. Iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih dejstev in dokazov je toženka sklepala na obstoj odločilnih dejstev, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

6. Pojasnjuje, zakaj meni, da ni pravilna ugotovitev toženke, da vseh predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi in v preglednici prikazuje, da je večina predmetnih nepremičnin danes opredeljenih kot travnik ali pot, zaradi česar je očitno, da ne gre za funkcionalna zemljišča ali za javne ceste, niti za kakšen prostorski kompleks. Opozarja na sodno prakso, po kateri lega zemljišča znotraj zavarovanega območja ne predstavlja ovire za vračilo nepremičnin upravičencem v naravi. Kot pomembno dejstvo pa izpostavlja tudi, da t.i. „kompleks E.“ v času odločanja sestavljajo nepremičnine, katerih lastništvo je heterogeno, pa tudi sam zavezanec razpolaga s posameznimi nepremičninami, ki ležijo na njegovem območju, o čemer prilaga dokaze. Ker nepremičnine niso funkcionalna zemljišča h konkretnim objektom, niti javne ceste, poleg tega ne ležijo v nobenem kompleksu, morebitne ovire za njihovo vračilo v naravi niso izkazane.

7. Opozarja, da so bile nepremičnine v naravi park že v času podržavljenja, zaradi česar ob podržavljenju ni prišlo do dejanskih ali pravnih sprememb, ki bi lahko vzpostavile oviro za vračilo v naravi, kar dokazuje s fotografijo. Tega dejstva toženka ni pripravljena upoštevati pri vrednotenju podržavljenih nepremičnin, zaradi česar je tožnik prisiljen vztrajati pri vračilu v naravi.

8. Navaja, da je treba status zazidanega stavbnega zemljišča ugotavljati na podlagi predpisov, veljavnih v času uveljavitve ZDen. Pri tem se sklicuje na Zakon o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), ki določa, kaj je nezazidano in kaj zazidano zemljišče (2. člen) ter 219. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa, da se v nedokončanih postopkih denacionalizacije oz. postopkih vračanja podržavljenega premoženja glede določenega zazidanega stavbnega zemljišča uporabljajo določbe ZSZ. Zato je napačno stališče, da naj bi šlo pri parkih za zazidana stavbna zemljišča in s tem za oviro v smislu 32. člena ZDen. Sklicuje se še na prilogo 4 Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetjih oz. premoženja, po katerih se parki štejejo ali za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče, ali pa za izboljšano komunalno neopremljeno zemljišče.

9. Posebej pa nasprotuje tudi vrednotenju podržavljene parcele št. 485 in sicer, kot delno komunalno opremljenega zemljišča, ker naj ne bi bila opremljena s priključkom na javni vodovod. Poudarja, da je bilo podržavljenje predmetne nepremičnine izvršeno z odločbo z dne 28. 10. 1968 ter prilaga potrdilo javnega podjetja Vodovod kanalizacija z dne 17. 10. 2007, iz katerega izhaja, da je bila predmetna parcela od leta 1959 in 1968 od javnega vodovodnega omrežja oddaljena 56 m. Zato je vrednost tožnikovega deleža obravnavane nepremičnine vsaj 143.415,54 DEM in ne 129.212,22 DEM, kot je napačno izračunala toženka. Predlaga, da sodišča po opravljeni glavni obravnavi odpravi 5. in 7. točko izreka izpodbijane delne odločbe ter zadevo v tem obsegu vrne upravnemu organu v ponovni postopek in odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

10. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, prav tako pa tudi ne prizadete stranke .... Odgovorila je le prizadeta stranka Mestna občina B., ki v odgovoru na tožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka. Sklicuje se na Odlok o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (Uradni list RS, št. 78/2015), kar naj bi dokazovalo, da so sporne nepremičnine izven pravnega prometa, delno pa segajo tudi v območje Celovške ceste. Navaja, da sporno zemljišče v naravi predstavlja parkovne površine in urejene zelenice ter poti in da spada po prostorskih ureditvenih pogojih v območje, namenjeno pretežno za parkovne, športne in rekreacijske površine, sicer pa je območje opredeljeno kot gozd s posebnim namenom. Pojasnjuje, da imajo predmetne nepremičnine vse značilnosti, po katerih se uvrščajo v park in se sklicuje na ZSZ, po katerem so parki in zelenice komunalni objekti, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, saj so objekti javne infrastrukture in gre za zazidano stavbno zemljišče. Navedeno izhaja tudi iz ZGO. Sklicuje se na odločbo o nacionalizaciji, s katero je bilo ugotovljeno, da celotno nacionalizirano zemljišče predstavlja bodisi funkcionalno zemljišče h glavni stavbi, bodisi parkovne površine, ter upravnosodno prakso, iz katere izhaja, da park predstavlja zazidano stavbno zemljišče in je zato podana ovira za vračanje nepremičnine v naravi. Opozarja pa še, da je bilo o delu nepremičnine parc. št. 473 v izmeri 290 m2 že pravnomočno odločeno, zato se o tem delu zahtevka ne bi smelo ponovno odločati, za kar pa ne izkazuje pravnega interesa.

11. Tožba je utemeljena.

12. Sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na obstoj ovir za vrnitev predmetnega podržavljenega premoženja v naravi.

13. Po drugem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (vrnitev premoženja). Če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). ZDen torej temelji na načelu, da se premoženje praviloma vrača v naravi. Le če vračilo premoženja v naravi ni mogoče, se ga vrača na drug naveden način. V 19. členu ZDen taksativno našteva ovire, ki morajo biti podane, da do vračila v naravi ne pride. Ker je glede na povedano vračilo premoženja v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina) zgolj izjema, mora oviro za vračilo premoženja v naravi izkazati zavezanec za vračilo premoženja v naravi. Organ, ki meni, da je ovira za vračilo izkazana, mora svojo odločitev o vrnitvi premoženja v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina), argumentirano utemeljiti, torej mora za posamezno nepremičnino navesti, katera ovira za njeno vrnitev v naravi iz 19. člena ZDen je podana, in svojo ugotovitev ustrezno argumentirati.

14. Sodišče pritrjuje tožniku, da toženka s splošno navedbo, da celotno podržavljeno premoženje danes predstavlja funkcionalno zemljišče k obstoječim objektom v parku E. in drugim športnim objektom in D. gradu oz. Muzeju ... ter javne površine s parki, igrišči in sprehajalnimi potmi, zaradi česar celotno zemljišče pomeni del kompleksa, navedenemu standardu obrazložitve odločbe ni zadostila. Prav tako tudi ne povsem splošna navedba, da gre tudi za javne površine cest in parkirišča, ki pomenijo zazidana zemljišča in so izvzeta iz pravnega prometa in na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice, kot določa 3. točka prvega odstavka 19. člena ZDen.

15. Prav tako sodišče pritrjuje tožniku, da bi morala toženka za vsako predmetno nepremičnino posebej ugotoviti, ali je podana ovira za njeno vrnitev v naravi, katera je ta ovira, ter jo ustrezno argumentirati. Če meni, da gre pri vseh obravnavanih nepremičninah za del kompleksa, kar bi pomenilo oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, pa tudi to ugotovitev argumentirati, kar pomeni, da bi morala natančno pojasniti, kaj v tem primeru predstavlja kompleks in zakaj meni, da je v obravnavnem primeru izpolnjen pogoj bistvene okrnjenosti prostorske kompleksnosti oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, ki je po navedeni določbi predpostavka, da se nepremičnina ne vrne v naravi. Pri tem je treba izhajati iz namena ureditve iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ki je v tem, da se prepreči, da bi z vrnitvijo podržavljene nepremičnine prišlo do bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti, ki jo z določenim vsebinsko povezanim načinom izrabe, tvori ena ali več nepremičnin, oziroma do bistvene okrnitve izrabe prostora.

16. Pri tem sodišče zgolj pripominja, da je sodna praksa že zavzela stališče, da lastniška neenovitost kompleksa ne pomeni, da ne more biti predmet varstva po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (na primer sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 80/2016 z dne 6. 10. 2016). Zaradi učinkovitega vodenja postopka pa sodišče še dodaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 883/2007 z dne 11. 11. 2009 že navedlo (v navedeni zadevi je bil prav tako izpostavljen ugovor, da je park v enaki obliki kot sedaj obstajal že ob podržavljenju), da se ovire za vrnitev v naravi presojajo glede na stanje ob vračanju, ne glede na stanje ob podržavljenju.

17. Iz navedenih razlogov je utemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP oz. 242. člen ZUP/86), zaradi česar jo je treba odpraviti.

18. V ponovnem postopku bo morala toženka navedeno kršitev odpraviti, opredeliti pa se bo morala tudi do vseh ugovorov, ki jih uveljavlja tožnik, na primer ugovorov, s katerimi tožnik ugovarja, da za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi ni podanih ovir. V kolikor bo ugotovila, da so ovire za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi izkazane, pa se bo morala argumenitrano opredeliti tudi do tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na višino odškodnine, predvsem tudi s stališča tožnikovih zatrjevanj, da so bile predmetne nepremičnine že v času nacionalizacije park, ki naj bi bil po stališču toženke zazidano stavbno zemljišče.

19. Utemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da ugotovitev toženke, da je bila parc. št. 485 v času podržavljenja le delno komunalno opremljena, ker naj ne bi bila opremljena s priključkom na javni vodovod, nima podlage v podatkih spisa oz. organ ni pojasnil, zakaj je pri ugotavljanju opremljenosti s priključkom na javni vodovod upošteval dejansko stanje iz leta 1945.

20. Po prvem odstavku 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo premoženje tožnikovemu pravnemu predniku A.A. (formalno) podržavljeno z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ št. 52/58), ki je začel veljati 26. 12. 1958. Po 8. členu navedenega zakona zgradbe, deli zgradbe in gradbena zemljišča, ki so nacionalizirani s tem zakonom, postanejo družbena lastnina z dnem, ko začne veljati ta zakon.

21. Iz listin v spisu izhaja (obvestila ... d. o. o. z dne 17. 10. 2007), da je bila leta 1959 javno vodovodno omrežje od parcele št. 485 oddaljeno 56 m, in ne več kot 100 m, kar navaja toženka v izpodbijani odločbi. Navedeno vpliva na status podržavljenega nezazidanega stavbnega zemljišča, in sicer, ali gre za komunalno opremljeno, ali komunalno neopremljeno zemljišče. Določba prvega odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS št. 23/1992 in naslednji) določa, da se nezazidana stavbna zemljišča delijo na komunalno opremljena in komunalno neopremljena. Za komunalno opremljena stavbna zemljišča v smislu 2.a točke prejšnjega odstavka se štejejo zemljišča, na katerih so bile zgrajene dovozne poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje, in na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo, ter zemljišča, ki jih je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov (drugi odstavek). Da je bilo zemljišče možno opremiti brez večjih stroškov se šteje, da so se zemljišča nahajala v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje ter da so bila oddaljena do 100 m od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje (tretji odstavek).

22. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano 5. točko izreka odločbe odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljene kršitve odpraviti. Posledično je odpravilo tudi 7. točko izreka odločbe v delu, ki se nanaša na upravičenca A.A., saj se navezuje na odločitev iz 5. točke izreka delne odločbe, ki je s to sodbo odpravljena. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker glede na ugotovljeno bistveno kršitev postopka dejstva in dokazi, ki jih predlaga tožnik za odločitev o njegovi tožbi, niso bili pomembni (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

23. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Povračilo stroškov postopka je zahtevala tudi prizadeta stranka Mestna občina B., ki je v postopku sodelovala na strani stranke, ki je spor izgubila, zato je sodišče njen zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II Ips 80/2016
• UPRS Sodba I U 141/2020-96
• VSL Sklep II Cp 844/2018