<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1089/2017-12

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1089.2017.12
Evidenčna številka:UP00026910
Datum odločbe:04.04.2019
Senat, sodnik posameznik:Lara Bartenjev (preds.), Irena Grm (poroč.), Petra Hočevar
Področje:GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:gradbeno dovoljenje - obnova upravnega postopka - 5. točka 260. člena ZUP

Jedro

V obravnavani zadevi tožniki niti ne trdijo, da gradnja stanovanjskega objekta na način, kot je predviden z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, in na katerega je dovoljen z gradbenim dovoljenjem z dne 25. 5. 2016, ne bi bila mogoča brez nezahtevnih objektov, ki sta predmet kasnejšega gradbenega dovoljenja, s katerim tožniki utemeljujejo svoj predlog za obnovo postopka. Navedeno po presoji sodišča zadostuje za sklep, da obnovitveni razlog iz 5. točke 260. člena ZUP ni verjetno izkazan, saj je organ odločil v skladu z vloženo zahtevo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja istega organa št. 351-565/2016-11 z dne 25. 5. 2016.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ predlog zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker okoliščine, na katere se predlog opira, niso verjetno izkazane. Navaja, da tožniki uveljavljajo obnovitvena razloga iz 1. in 5. točke 260. člena ZUP. Prvi obnovitveni razlog utemeljuje z izdajo gradbenega dovoljenja za dva nezahtevna objekta, ki pa v času izdaje gradbenega dovoljenja, katerega obnova se predlaga, še ni obstajalo. Glede drugega uveljavljanega obnovitvenega razloga navaja, da tožniki ne zatrjujejo, da bi jim tožnik zagotovil, da na zemljišču ne bo več gradil, organ pa ni pristojen za presojo, ali jih je investitor spravil v zmoto, temveč le preverja, ali je dano soglasje za predložen projekt, ki mora biti v skladu z zakonskimi določili in določili prostorskega akta.

3. Toženka je pritožbo tožnikov zavrnila. Iz njene obrazložitve izhaja, da se z izpodbijanim sklepom strinja. Dodaja še, da so za oba uveljavljana obnovitvena razloga relevantne le okoliščine, ki se nanašajo na dejansko stanje, pomembno pri odločanju v upravnem postopku, in da kasneje vložena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za drug objekt, ni del relevantnega dejanskega stanja, in zato ne more predstavljati obnovitvenega razloga. Glede na naravo postopka izdaje gradbenega dovoljenja to velja tudi v primeru, če je imel investitor že med postopkom izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja v mislih drugo gradnjo ali je zanjo v tem času že naročil izdelavo načrta. Pričakovanja, kot so izpostavljena v predlogu za obnovo postopka, upoštevajoč obliko in vsebino soglasja, so stvar njihovega razmerja z investitorjem in spadajo v civilnopravno sfero, v primeru spora pa so v pristojnosti sodišča.

4. Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo in zoper njo vlagajo tožbo. Uvodoma opisujejo način, na katerega se je investitor lotil gradnje in katera dejstva je pri tem zamolčal, in sicer trdijo, da je tožnik gradnjo enega objekta razbil na tri objekte in jim to zamolčal. Svoje soglasje za manjši odmik so sicer neradi dali na ureditev, kakršna je prikaza na skici, ni jim pa bilo predočeno, da to ni vsa gradnja, temveč le njen del. Če bi vedeli, da bo objekt v resnici drugačen, in da bo investitor po pravnomočnosti obravnavanega dovoljenja zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja še za gradnjo nezahtevnih objektov, soglasja ne bi dali. Enako velja za dvig terena in v zvezi s tem sprožen postopek za izdajo gradbenega dovoljenje za podporni zid.

5. Prvostopenjskemu organu očitajo, da je predlog zavrgel, odločitev pa utemeljil z vsebinskimi razlogi, drugostopenjskemu organu pa, da se s pritožbenimi razlogi ni ukvarjal, v zvezi s čemer uveljavljajo absolutno bistveno kršitev postopka in kršitev 22. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

6. Trdijo, da okoliščine in sama gradnja dokazujejo, da je bila že ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja investitorjeva namera graditi stanovanjski objekt in nezahteven objekt (ki je dejansko del stanovanjskega), oboje na zvišanem terenu, ter podporni zid. To je investitor tožnikom in organu zamolčal oziroma jim je dal neresnične navedbe. Menijo še, da niso oni tisti, ki so dolžni raziskovati, ali jim investitor kaj prikriva. Trdijo, da so vsi objekti ena gradbena celota, ki drug brez drugega ne morejo obstajati. Opisujejo stanje na terenu. Navajajo, da se nezahteven objekt drži zahtevnega ter da imata isto konstrukcijo in instalacije ter da gre za bivanjski objekt. Do mesta, na katerem stoji savna, potem ko bi bil zgrajen stanovanjski objekt, ne bi bilo več mogoče priti z gradbenimi stroji, zato je bilo nujno, da se gradnja izvede istočasno, investitor pa je vse to moral vedeti. Gradnje s tremi gradbenimi dovoljenji pa se je poslužil zato, ker gradbenega dovoljenja za celotno gradnjo brez soglasja sosedov ne bi mogel dobiti, saj je gradnja preblizu meje, pozidava parcele pa previsoka. Navajajo še, da je privarčeval za stroške komunalnega prispevka.

7. Poleg tega so, ko so izvedeli še za vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za podporni zid, pregledali vse spise na upravni enoti in našli dokaz, iz katerega izhaja, da je na načrtu za sauno/fitness datum avgust 2015, na načrtu prerezov tega objekta pa oktober 2015, kar dokazuje, da je bilo že prej znano, da stanovanjski objekt ne bo zgrajen samo na podlagi obravnavnega gradbenega dovoljenja in da je načrt za dodaten del sauna/fitnes obstajal že od nekdaj, za gradnjo obeh pa je potreben podporni zid. Vse to je investitor pred pravnomočnostjo obravnavanega dovoljenja zamolčal. Če bi bili ti dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku, odločba taka kot je, ne bi bila izdana, ker soglasja ne bi dali, to pa je po 5. točki 260.člena ZUP razlog za obnovo.

8. Ne strinjajo se s toženkino navedbo, da upravni organ ni stvarno pristojen za ugotavljanje, ali jih je investitor spravil v zmoto. Organ zmotno meni, da bi bile okoliščine iz uveljavljanih obnovitvenih razlogov izkazane le, če bi tožniki dokazali prevaro v drugem postopku pred sodiščem. Ali so okoliščine, ki jih zatrjujejo (zamolčana dejstva), izkazane, je dolžan ugotavljati organ v tem postopku. Soglasje k neki gradnji ni pravni posel, za katerega bi bilo treba uveljavljati razveljavitev pred sodiščem, da bi dosegli obnovo postopka. Tega ZUP ne določa. Enako izhaja tudi iz določb o štetju rokov za uveljavljana obnovitvena razloga.

9. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odgovornost projektantov, ki pripravljajo projektno dokumentacijo. Ne drži niti, da mora organ preverjati le okoliščine iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj je dolžan preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom.

10. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju predloga tožnikov za obnovo postopka iz razlogov po 1. in 5. točki 260. člena ZUP.

13. Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku; po 5. točki istega člena pa, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb.

14. Ni utemeljen tožbeni očitek, da je organ kljub vsebinski presoji uveljavljanih obnovitvenih razlogov predlog v nasprotju z ZUP zavrgel. Skladno s prvimi odstavkom 267. člena ZUP mora organ, ko prejme predlog za obnovo postopka, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, na podlagi drugega odstavka istega člena ZUP organ predlog s sklepom zavrže. Pristojni organ torej predlog zavrže tudi, če uveljavljane okoliščine za obnovo niso verjetno izkazane. Na tej podlagi je bil predlog tožnikov zavržen tudi v obravnavani zadevi, s tako presojo organa pa se strinja tudi sodišče.

15. Kot je pravilno pojasnil že upravni organ, je mogoče obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP predlagati le, če je stranka naknadno, to po izdaji odločbe, izvedela za dejstvo, ki bi, če bi bilo znano že ob izdaji odločbe, pripeljalo do drugačne odločitve. Že iz navedenega torej izhaja, da je tako novo dejstvo moralo obstajati že v času prvega odločanja, le da stranki ni bilo poznano in ga zato v postopku izdaje odločbe ni mogla uveljavljati. Dejstvo je zato novo le v smislu, da stranka zanj prej ni vedela in ga zato prej ni mogla uveljavljati. Enako velja za nov dokaz kot obnovitveni razlog po navedeni določbi ZUP.

16. Po presoji sodišča je v tem primeru očitno, da gradbeno dovoljenje za dva nova nezahtevna objekta, na katerega se tožniki opirajo v predlogu za obnovo, ni novo dejstvo in dokaz v smislu navedene določbe ZUP. Gradbeno dovoljenje z dne 25. 5. 2016, katerega postopek izdaje tožniki želijo obnoviti, je namreč postalo dokončno (in pravnomočno) 24. 6. 2016, zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za dva nezahtevna objekta pa je bila vložena (šele) 22. 8. 2016. Tožniki sicer tudi zatrjujejo, da je bilo že v času izdaje gradbenega dovoljenja z dne 25. 5. 2016 iz načina izvajanja gradnje in listin v spisu, na katerih je datum pred izdajo gradbenega dovoljenja za stanovanjsko hišo (npr. na tlorisu nezahtevnega objekta sauna/fitness je zapisan datum avgust 2015, na načrtu prerezov tega objekta pa oktober 2015) jasno, da bo investitor (poleg odstranitve in gradnje stanovanjske hiše, ki je bila predmet gradbenega dovoljenja z dne 25. 5. 2016) zgradil še dva pomožna objekta (v posledici tega tudi oporni zid), s čimer želijo uveljaviti, da gre za tako dejstvo, ki je obstajalo že v času izdaje gradbenega dovoljenja z dne 25. 5. 2016, vendar to na odločitev ne vpliva. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja namreč organ skladno z določbami 66. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1 presoja le gradnjo, kot je predvidena v projektni dokumentaciji, ki je sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, torej v obsegu zahteve, kot je bila vložena, ne pa morebitno drugačno stanje (gradnjo) na terenu. Slednje je lahko kvečjemu predmet inšpekcijskega nadzora zaradi neskladne ali nelegalne gradnje.

17. Tožniki pa tudi ne morejo biti uspešni z uveljavljanjem obnovitvenega razloga po 5. točki 260. člena ZUP, ko kot neresnične navedbe uveljavljajo, da je investitor že v času izdaje gradbenega dovoljenja za stanovanjsko hišo, za gradnjo katere so tožniki podali soglasje k manjšemu odmiku od parcelne meje, kot je določena v prostorskem načrtu, vedel, da bo vložil tudi vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevna objekta (garažo in sauno/fitness) in še kasneje za nezahtevni objekt (oporni zid), s čimer pa tožniki ob podaji soglasja niso bili seznanjeni, saj če bi bili, soglasja h gradnji ne bi dali.

18. Obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP je podan, če je upravni organ izdal za stranko ugodno odločbo na podlagi njenih navedb in predloženih dokazov o dejstvih, pomembnih za rešitev zadeve, ki se pozneje izkažejo za neresnične. Gre torej za situacijo, ko je stranka vedela, da dejstva niso resnična, navedla pa jih je z namenom, da bi organ spravila v zmoto in uspela v upravnem postopku. Kot je navedeno že zgoraj, je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja podlaga za odločanje dejansko stanje v obsegu vložene zahteve za gradnjo objekta ter projektne dokumentacije k tej zahtevi. V obravnavani zadevi pa tožniki niti ne trdijo, da gradnja stanovanjskega objekta na način, kot je predviden z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, in na katerega je dovoljen z gradbenim dovoljenjem z dne 25. 5. 2016, ne bi bila mogoča brez nezahtevnih objektov, ki sta predmet kasnejšega gradbenega dovoljenja, s katerim tožniki utemeljujejo svoj predlog za obnovo postopka. Navedeno po presoji sodišča zadostuje za sklep, da obnovitveni razlog iz 5. točke 260. člena ZUP ni verjetno izkazan, saj je organ odločil v skladu z vloženo zahtevo (ki je vsebovala poleg ostalih potrebnih podatkov tudi podano soglasje tožnikov za manjši odmik od parcelne meje) in na podlagi za tovrstno gradnjo veljavnih predpisov. Slednji pa investitorja ne omejujejo, da četudi je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za določen objekt, da naknadno vloži novo vlogo oziroma nove vloge za izdajo gradbenega dovoljenja za druge objekte (ali spremembo oziroma razširitev prejšnje) zahteve na istem zemljišču, o katerih mora organ odločiti v skladu z veljavnimi predpisi (tj. prostorskimi akti). Ni pa zato mogoče trditi, da je organ izdal gradbeno dovoljenje za stanovanjski objekt, ker je investitor ''zamolčal'' načrtovano gradnjo dodatnih objektov na tem zemljišču, in sicer kljub temu, da je investitor gradnjo preostalih objektov morebiti že prej načrtoval.

19. Glede na pojasnjen domet obnovitvenega razloga iz 5. točke 260. člena ZUP in naravo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za odločitev o verjetni izkazanosti tega obnovitvenega razloga tudi niso relevantne navedbe tožnikov, da so bili pri podaji soglasja prevarani. Utemeljitev organa, da morajo tožniki navedene okoliščine (kot napako volje) uveljavljati pred sodiščem splošne pristojnosti, pa tudi ne pomeni, da organ zmotno šteje, da uveljavljajo obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP (po tej točki se postopek obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu). Organ je namreč le odgovoril na navedbo tožnikov o napaki volje pri podaji soglasja in pravilno ugotovil, da za presojo napake volje ni pristojen.

20. Glede na povedano je sodišče, ker je ugotovilo, da tožba ni utemeljena in jo je zato zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker glede na pojasnjeno naravo postopka izdaje gradbenega dovoljenja in pravno razlago uveljavljanih obnovitvenih razlogov dejstva in s tem povezani dokazi, ki jih tožniki uveljavljajo v tožbi, za odločitev o njej niso pravno pomembni (dejansko stanje na terenu, predhodni načrti gradnje saune/fitnesa) oziroma niso sporni (vsebina soglasja k zazidalni situaciji za manjši odmik od meje in vsebina gradbenega dovoljenja z dne 25. 5. 2016), dokaznega predloga zaslišanja tožnikov pa tožniki niso substancirali, saj niso konkretno navedli, katera dejstva oziroma okoliščine naj bi s svojim zaslišanjem izkazali, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

21. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 260, 260-1, 260-5, 267, 267/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMDU2