UPRS Sodba I U 787/2018-7

Jedro

Ni sporno, da je tožnik na predmetnem objektu odstranil celotno ostrešje in izvedel novo streho z lesenim ostrešjem, z manjšim naklonom in nadvišanjem. S tem pa je tudi po presoji sodišča posegel v konstrukcijo objekta, kar ustreza definiciji rekonstrukcije iz 7.2 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, zato takih del ni mogoče šteti za obnovitvena oziroma vzdrževalna dela.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje, in sicer rekonstrukcije s prizidavo in nadzidavo obstoječega industrijskega objekta na zemljiščih s parc. št. 562/2 in 562/31 obe k.o. .... Naložila mu je, naj takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo (1. točka izreka) in jo do 20. 6. 2018 odstrani (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za objekt so bile izrečene prepovedi (4. točka izreka), odločeno pa je bilo še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da predstavlja predmetna prizidava in nadzidava obstoječega objekta gradnjo, za katero bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga ni pridobil, zaradi česar je nelegalna. Inšpekcijski ukrep je utemeljila na 152. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

3. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Kot nesporno ugotavlja dejstvo, da je tožnik na obstoječem objektu izvedel rekonstrukcijo s prizidavo in nadzidavo. Z deli je pričel aprila 2017 in zanja ni pridobil ustreznega gradbenega dovoljenja. Pojasnjuje, da je prvostopenjski organ v predmetni zadevi za razjasnitev dejanskega stanja pred izdajo odločbe pridobil številne dokaze in v ta namen opravil oglede predmetne gradnje in objekt fotografiral, pridobil pa je tudi tožnikove pisne izjave. Tožnik je bil v zadevi tudi seznanjen z vsemi dejstvi, pomembnimi za odločitev, saj ga je prvostopenjski organ 12. 6. 2017 pozval, naj se o izvedenih dokazih izjasni, kar je tožnik storil s pisno izjavo z dne 18. 6. 2017, prav tako pa je bil v predmetni zadevi 9. 8. 2017 zaslišan. Pojasnjuje tudi, da je tožnik s tem, ko je na predmetnem objektu odstranil celotno ostrešje in izvedel novo streho z lesenim ostrešjem, z manjšim naklonom in nadvišanjem, posegel v konstrukcijo obstoječega objekta, zato takih del ni mogoče šteti za obnovitvena oz. vzdrževalna dela,t temveč gre za rekonstrukcijo. Zato bi tožnik tudi po presoji drugostopenjskega organamoral pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga ni pridobil.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi obširno izpostavlja procesne in materialne kršitve, ki naj bi jih v svoji odločbi zagrešil drugostopenjski organ. Meni, da je ta tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, kar pojasni. Ker drugostopenjski organ ni zavzel jasnih in argumentiranih stališč do pritožbenih očitkov, jih tožnik v tožbi ponovno izpostavlja. Navaja, da iz odločbe prvostopenjskega organa ni razvidno, „na kakšen način je gradbeni inšpektor ugotovil, da gre za rekonstrukcijo s prizidavo in nadzidavo obstoječega objekta za nelegalno gradnjo“. Ni jasno, kar pomeni termin „kontrolni ogled“, saj tega termina ne vsebuje niti Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), niti Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), zato tožnik ne ve, kakšne vrste ogleda je gradbeni inšpektor sploh opravil. Zato meni, da je postopanje gradbenega inšpektorja najmanj arbitrarno in nezakonito. Dodaja, da to, „na kakšen način se izvaja ogled, določa 199. člen ZUP in naslednji, kar pa v obravnavanem primeru zagotovo ni bilo spoštovano“. Nadalje navaja, da ni jasno, „na kakšen način je gradbeni inšpektor ugotovil obstoječe stanje gradnje, morebitna nujna investicijska in vzdrževalna dela in morebitni presežek tega. Iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, katera dela naj bi izvajal tožnik in kaj ta dela pomenijo v smislu določb ZGO-1, za katera bi bila morda potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja oz. ne“. Poleg tega ni jasno, katero dokumentacijo je gradbeni inšpektor pred izdajo izpodbijane odločbe sploh proučeval. S tem dejstvom je bil tožnik prvič seznanjen šele z izpodbijano odločbo, zato navedena ravnanja predstavljajo grobo kršitev načela zaslišanja stranke. Poudarja, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku in da tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni glede okoliščin, ki so za odločitev pomembne. Opozarja še na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-64/2014, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da je 152. člen ZGO-1, na katerem izpodbijana odločba temelji, v neskladju z Ustavo RS, kar pomeni, da je gradbeni inšpektor odločil na podlagi neustavne določbe ZGO-1. Poleg tega navaja, da iz izpodbijane odločbe niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je toženka določila rok za odpravo obveznosti do 20. 6. 2018. Predlaga odpravo izpodbijanega akta in meritorno odločitev o zadevi oz. podrejeno vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 152. člena ZGO-1. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2107 sicer ugotovilo, da je navedena določba v neskladju z Ustavo, vendar je ni razveljavilo, pač pa je le naložilo Državnemu zboru, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS, poleg tega pa je določilo tudi način izvršitve navedene odločbe, da do odprave ugotovljene protiustavnosti ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma. Navedeno pomeni, da 152. člen ZGO-1 v vmesnem obdobju, do odprave ugotovljene protiustavnosti, ostaja zakonska podlaga za izdajo inšpekcijskih odločb v primerih nelegalnih gradenj. V takih primerih pristojni gradbeni inšpektor po določbah tega člena odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možno.

8. Sodišče se strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje. Razlogi prvostopenjskega organa, dopolnjeni z razlogi pritožbenega organa, po presoji sodišča omogočajo preizkus izpodbijane odločbe. Pri preizkusu zakonitosti prvostopenjskega akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), sodišče namreč ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ odgovoril na pritožbene očitke, stranka pa lahko do teh razlogov v tožbi zavzame stališče, če se z njimi ne strinja. Predmet preizkusa je torej odločba prvostopenjskega organa, dopolnjena z razlogi drugostopenjskega organa. Sodišče se zato opredeljuje le do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo nanjo, ne pa tudi do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nezakonitost odločitve drugostopenjskega organa, s katero je ta pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnil, saj ta, kot pojasnjeno, ni predmet preizkusa v tem upravnem sporu.

9. Tožnik toženki očita, da iz odločbe ni razvidno, „na kakšen način je gradbeni inšpektor ugotovil, da gre za rekonstrukcijo s prizidavo in nadzidavo obstoječega industrijskega objeta na zemljišču parc. št. 526/2 in 526/31, k.o. ... za nelegalno gradnjo“ in „na kakšen način je gradbeni inšpektor ugotovil obstoječe stanje gradnje, morebitna nujna in investicijska vzdrževalna dela in morebitini presežek tega ter kakšna dela naj bi izvajal tožnik in kaj ta dela pomenijo v smislu določb ZGO-1“ Po mnenju sodišča navedeni ugovori sicer niso povsem jasni, kljub temu pa bo nanje poskušalo odgovoriti.

10. Koliko tožnik z navedenimi ugovori trdi, da iz odločbe ni razvidno, na kakšen način je inšpektor ugotavljal dejansko stanje, je ta ugovor neutemeljen. Že iz prvostopenjske odločbe je razviden natančen potek postopka, iz katerega izhaja, da je inšpektor dejansko stanje ugotavljal na več ogledih, pridobil pa je tudi tožnikovo pisno izjavo in ga zaslišal. Še natančneje pa je vsa opravljena dejanja opisal drugostopenjski organ, ki je dodal, da je inšpektor vpogledal tudi v izpis iz zemljiške knjige in objekt nekajkrat fotografiral. Če pa tožnik z navedenim ugovorom ugovarja, da odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer kakšna dela so bila opravljena, kdo jih je opravil in zakaj šteje ta dela za rekonstrukcijo, pa sodišče ugotavlja, da obrazložitev o odločilnih dejstvih vsebuje predvsem drugostopenjska odločba. Iz nje jasno izhaja, da ni sporno, da je tožnik na predmetnem objektu odstranil celotno ostrešje in izvedel novo streho z lesenim ostrešjem, z manjšim naklonom in nadvišanjem (iz upravnih spisov izhaja, da je na zaslišanju dne 9. 8. 2017 to tudi sam izjavil). S tem pa je tudi po presoji sodišča posegel v konstrukcijo objekta, kar ustreza definiciji rekonstrukcije iz 7.2 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, zato takih del ni mogoče šteti za obnovitvena oziroma vzdrževalna dela. Tožnik pa v tožbi ne zanika niti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede obsega in investitorstva izvedenih del niti pravilnosti stališča drugostopenjskega organa, zakaj gre v obravnavni zadevi za rekonstrukcijo, in ne za vzdrževalna dela. Sodišče navedenih dejstev in okoliščin, ki so za odločitev v obravnavni zadevi bistvene, zato ni preizkušalo.

11. Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da toženka tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila z vsemi izvedenimi dokazi. Iz zapisnika o zaslišanju stranke z dne 9. 8. 2017, ki ga je tožnik podpisal, izhaja, da je bil tožnik seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v inšpekcijskem postopku. Predvsem pa odločilna dejstva glede obsega izvedenih del in njihov in njihovega investitorstva, kot rečeno, v upravnem postopku niti niso bila sporna, saj je tožnik sam navedel, da je navedena dela izvedel, ne da bi si pred tem pridobil gradbeno dovoljenje, v zvezi z njimi pa je naročil tudi izdelavo projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja.

12. Ker v obravnavni zadevi izpodbijana odločba ni bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj ni sporno, da je bil tožnik zaslišan, s čemer je bila tožniku dana možnost, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kot glede pravnih vidikov zadeve, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na nezakonitost vodenja takšnega postopka ni preizkušalo. Tožnik pa tudi ne konkretizira, v zvezi s katerim pravno pomembnim dejstvom ali okoliščino mu toženka ni dala možnosti izjaviti se, ampak so njegove navedbe povsem splošne.

13. Ker tožnik niti ne zatrjuje, da je rok za izvršitev obveznosti, določen v izpodbijani odločbi, neprimeren oziroma prekratek, sodišče tudi ugovorov, ki se nanašajo na pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane odločbe v tem delo, ni preizkušalo.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

15. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1645/2019-13
• UPRS sodba III U 329/2013
• UPRS sodba II U 46/2016