UPRS Sodba III U 12/2017-16

Jedro

Določba 19. člena ZJC-B določa režim, ki velja za razlastitev že obstoječih javnih cest, ki še vedno potekajo po nepremičninah, ki so v zasebni lasti. V takem primeru se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji v posebnem postopku razlastitve, določenem v 19. členu ZJC-B.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. 352-28/2016-6 z dne 30. 6. 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Šiška kot prvostopenjski organ pod I. točko izreka odločila, da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije razlastijo nepremičnine s parc. št. 1421/4 k.o. A. (ID ...), 1421/5 k.o. A. (ID ...) in 1421/6 k.o. A. (ID ...), v lasti razlastitvene zavezanke B.B. do idealnega deleža 1/2. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja še, da je dokončnost odločbe podlaga za izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka in vpis lastninske pravice na zgoraj navedenih nepremičninah v korist razlastitvene upravičenke do 1/2 (II. točka izreka) in da posebni stroški postopka za izdajo te odločbe niso nastali (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je dne 3. 5. 2016 Državno pravobranilstvo RS za razlastitveno upravičenko vložilo zahtevo za razlastitev navedenih (v nadaljevanju: predmetnih) nepremičnin v lasti razlastitvene zavezanke (tožnice v tem upravnem sporu) do idealnega deleža 1/2. Prvostopenjski organ povzame vsebino vložene zahteve, z vidika pravne podlage za odločitev pa se sklicuje na peti odstavek 93. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1), drugi odstavek 123. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1), predvsem pa na določbe 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC-B). Pojasni, da je v zadevi razpisal ustno obravnavo in kaj sta na njej navedli razlastitvena upravičenka in tožnica kot razlastitvena zavezanka, ter zaključi, da je zahteva za razlastitev predmetnih nepremičnin utemeljena. V izvedenem postopku je namreč prvostopenjski organ v skladu z 19. členom ZJC-B ugotovil, da po predmetnih nepremičninah poteka del državne ceste, HC-H3/0090, 0690 Lj (Celovška - Koseze), s spremljajočimi objekti, kot je razvidno iz zahteve in njenih prilog, ter nadalje, da je razlastitvena upravičenka tožnici posredovala pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij (ki je bila tožnici vročena 26. 5. 2014), vendar pogodbe v 30 dneh ni uspela skleniti, zato je bila upravičena vložiti obravnavano zahtevo. Ob tem (tudi) glede na navedbo tožnice, da želi, da se reši dostop do zemljišča s parc. št. 1157/1 k.o. C., kakor je napisano v 3. členu menjalne pogodbe, št. VI-293/86-ŽJ/KP z dne 26. 6. 1986 (v nadaljevanju: menjalna pogodba), prvostopenjski organ pojasni še, da to zemljišče ni predmet razlastitvenega postopka. Iz zahtevi priloženih listin pa je razvidno, da so D.D. (pravna prednica tožnice), Občina Ljubljana Šiška in Kmetijska zemljiška skupnost občine Ljubljana Šiška sklenile omenjeno menjalno pogodbo z dne 26. 6. 1986, s katero je bilo izvedeno plačilo za zemljišča D.D. s parc. št. 1454/1, 1412/1 in 1421/1 k.o. A. v skupni izmeri 1.802 m2 ter dodatno odkupljene parcele št. 1412/1 in 1412/5 k.o. A. v skupni izmeri 1.386 m2, pri čemer je bila namesto odškodnine D.D. izročena nadomestna nepremičnina s parc. št. 1157/1 k.o. C. v velikosti 6.561 m2, ki je bila takrat v upravljanju Kmetijske zemljiške skupnosti občine Ljubljana Šiška. Iz parcele št. 1421/1 k.o. A. so nato nastale parcele št. 1421/4, 1421/5 in 1421/6 k.o. A.. V 3. členu menjalne pogodbe je navedeno, da se občina obvezuje, da bo parcelo št. 1157/1 k.o. C. zamejičila in v zemljiški knjigi izposlovala vpis pravice vožnje in hoje preko sosednje parcele. Za ureditev dostopa do zemljišča s parc. št. 1157/1 k.o. C. se mora zato tožnica obrniti na Mestno občino Ljubljana (v nadaljevanju: MOL), ker je ta pravna naslednica Občine Ljubljana Šiška, ki mora predlagati vpis služnosti preko sosednjega zemljišča v zemljiško knjigo, in ne (na) upravni organ.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 35020-26/2016-2-BO z dne 14. 2. 2016 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo in odločilo, da stroškov pritožbenega postopka ni. Drugostopenjski organ povzame vsebino pritožbe (v njej je tožnica med drugim navedla, da po predmetnih parcelah sedaj poteka državna cesta, na kateri poteka promet, da pa so parcele še vedno v njeni lasti) ter na podlagi spisov zadeve pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega organa, na katere se tudi sklicuje. Iz njih namreč izhaja, da je po določbah 19. člena ZJC-B izkazana javna korist za razlastitev, zahtevi pa je tudi bila priložena predpisana dokumentacija. Ob ugotovitvi, da je po predmetnih zemljiščih že zgrajen del državne ceste, HC-H3/0090, 0690 Lj (Celovška - Koseze), s spremljajočimi objekti, po kateri poteka promet, in da so zemljišča še vedno v solasti tožnice, kar niti ni sporno, je prvostopenjski organ utemeljeno zaključil, da so izpolnjeni pogoji za razlastitev iz 19. člena ZJC-B. Ta namreč predpisuje poseben postopek odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v primerih, ko po nepremičninah že poteka javna cesta, vendar pa so te nepremičnine še v lasti drugih oseb (torej ne države ali občine), kar pomeni, da premoženjskopravno stanje teh nepremičnin še ni urejeno. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi. Tožnica smiselno ugovarja, da menjalna pogodba z dne 26. 6. 1986 ni pravilna in da predmetne parcele v njej niso navedene. V tej zvezi tudi drugostopenjski organ navede, da so se z menjalno pogodbo stranke dogovorile, da se za odškodnino za parcele št. 1454/1, 1412/1 in 1421/1 k. o. A. v skupni izmeri 1.802 m2 ter za dodatno odkupljene parcele št. 1412/1 in 1412/5 k. o. A. v skupni izmeri 1.386 m2 D.D. izroči nadomestna nepremičnina s parc. št. 1157/1 k. o. C. v velikosti 6.561 m2, ki je bila v upravljanju Kmetijske zemljiške skupnosti Ljubljana Šiška. Iz sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Dn št. 23/93, ki je bil izdan na osnovi delilnega načrta št. 3/354-85 z izkazom sprememb z dne 9. 11. 1992 in vročen tudi tožničini pravni prednici, pa je razvidno, da se je parcela št. 1421/1 k. o. A. delila tako, da so med drugim iz nje nastale parcele št. 1421/4, 1421/5 in 1421/6 k. o. A.. Tožnici je bila v podpis posredovana pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, skladno s katero bi stranki glede na povedano med drugim sporazumno ugotovili, da so njuni pravni predniki že 26. 6. 1986 sklenili omenjeno menjalno pogodbo. Medtem ko je bila ta v pretežnem delu realizirana, razen tudi v pritožbi izpostavljenega 3. člena, do zemljiškoknjižnega prenosa lastninske pravice na predmetnih parcelah ni prišlo. Ponudbo v obliki pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij je treba šteti kot ustrezno. Tožnica ponudbe v predpisanem roku ni sprejela, zato je izpolnjena tudi ta predpostavka za vodenje razlastitvenega postopka. Glede tožničinih ugovorov, ki se nanašajo na ureditev dostopa do nepremičnine s parc. št. 1157/1 k. o. C., dogovorjenega v 3. členu menjalne pogodbe, drugostopenjski organ dodaja, da se o navedenem ne more odločati v upravnem postopku, pač pa se lahko tožnica z zahtevkom obrne na MOL kot pravno naslednico Občine Ljubljana Šiška. V zvezi s pritožbeno zahtevo, da se tožnici, ker je bila njena mati D.D. z menjalno pogodbo oškodovana, izplača 1/2 delež predmetnih parcel po ceni za kvadratni meter zazidljivega zemljišča, kar je njen pogoj za sklenitev pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, drugostopenjski organ poudari, da se v obravnavanem postopku razlastitve o odškodnini ni odločalo, zato s tem povezane navedbe niso relevantne, prav tako upravni organ ne more in ne sme presojati pravilnosti in veljavnosti sklenjene menjalne pogodbe.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je solastnica do 1/2 parcel št. 1421/4, 1421/5 in 1421/6 k.o. A., ki jih je podedovala po pokojni materi D.D.. Med slednjo in Občino Ljubljana Šiška ter Kmetijsko zemljiško skupnostjo omenjene občine je bila sklenjena menjalna pogodba, ki pa je, ker ni sledila delilnemu načrtu št. 3/254-85, postala nepopolna in neizvedljiva. Iz sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, št. Dn 23/93 z dne 8. 3. 1993, ki je bil izdan na osnovi delilnega načrta št. 3/354-85 z izkazom sprememb z dne 9. 11. 1992 in s katerim se je pri vložni št. 131 k.o. A., last D.D., dovolila poočitba delitve in spremembe rabe, je razvidno lastništvo D.D. na parcelah št. 1421/1, 1421/3, 1421/4, 1421/5 in 1421/6 k.o. A.. Menjalna pogodba še vedno ni v celoti izpolnjena, saj je parcela št. 1157/1 k.o. C., ki je bila dana v zameno, pod visokonapetostnim daljnovodom in še vedno nima dostopa. MOL je z dopisom, št. 351-183/2016-3 z dne 12. 7. 2016, tožnici in njeni sestri E.E., s katero sta solastnici parcele št. 1157/1 k.o. C., sporočila, da tej nepremičnini (ki se je tudi delila na parc. št. 1157/1, 1157/4 in 1157/5) ne more podeliti služnosti dostopa. Čeprav, kot poudarja tožnica, ima vsaka parcela v državi zakonito pravico dostopa. Zato naj se menjalna pogodba razveljavi, da tožnica vrne parcele brez dostopa, s sestro pa naj se jima izplača odškodnino za zamenjane zazidane parcele in v evre preračunano razliko 519.984 din, ki jo je morala mati še doplačati. V nadaljevanju tožbe pa je tožnica navedla, naj se ji plača nadomestilo za delež do 1/2 parcel št. 1421/4, 1421/5 in 1421/6 k.o. A. po ceni za kvadratni meter zazidanega zemljišča, oziroma naj upravno sodišče v tem postopku odloči ter presodi pravilnost in veljavnost menjalne pogodbe, na osnovi katere teče razlastitveni postopek, ker po predmetnih parcelah poteka avtocesta v obratovanju. Tožbi je poleg drugostopenjske odločbe tožnica priložila izpise iz zemljiške knjige z dne 22. 4. 2016 za nepremičnine s parc. št. 1421/4, 1421/5 in 1421/6 k.o. A., menjalno pogodbo z dne 26. 6. 1986, predhodno omenjeni dopis MOL z dne 12. 7. 2016, obvestilo F. d.o.o. z dne 12. 11. 1992 in sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, Dn št. 23/93 z dne 8. 3. 1993.

5. Po pozivu sodišča je tožnica v vlogi, s katero je tožbo dopolnila oziroma popravila, navedla, da s to tožbo izpodbija prvostopenjsko odločbo. Pojasnila je, da toži, ker je solastnica do 1/2 predmetnih parcel, ki so razlaščene brez nadomestila in s tem se ne strinja, zato zahteva, da sodišče presodi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Predlaga, da se ta odpravi ter da se uredijo medsebojna razmerja z nadomestilom za normalno ceno za kvadratni meter zazidljivega zemljišča.

6. Toženka v tem upravnem sporu (določa jo peti odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1) je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Razlastitvena upravičenka, ki ji je bila tožba vročena kot prizadeti stranki po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, odgovora na tožbo prav tako ni podala.

K I. točki izreka:

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je (le) s tožbo izpodbijana odločba. Ta je po presoji sodišča pravilna in zakonita, v postopku, v katerem je bila izdana, pa tudi ni bilo nepravilnosti, ki bi narekovale njeno odpravo. Sodišče lahko v vsem bistvenem sledi razlogom, ki sta jih v utemeljitev odločitve navedla oba upravna organa, in teh razlogov zato ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na vsebino tožbe pa še dodaja:

9. Z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev temelji na določbah 19. člena ZJC-B, ki so ostale v veljavi na podlagi drugega odstavka 123. člena ZCes-1. Kot izhaja iz prvega odstavka 19. člena ZJC-B se, če ob uveljavitvi tega zakona (to je 19. 10. 2005) obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa (je) določa(l) prvi odstavek 3. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC), to je po nepremičninah, ki niso v lasti Republike Slovenije (če gre za državno cesto) ali občine (če gre za občinsko cesto), se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem, torej 19. členu ZJC-B. Za ta postopek razlastitve se skladno z drugim odstavkom 19. člena ZJC-B, kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena, uporabljajo določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora, to je (tudi ob izdaji izpodbijane odločbe veljavnega) ZUreP-1. V skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZJC-B se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC (torej če gre za javno cesto kot prometno površino splošnega pomena za cestni promet, ki jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih). Zahtevi za razlastitev po 19. členu ZJC-B je treba po četrtem odstavku tega člena predložiti le seznam nepremičnin, predlaganih za razlastitev, z njihovimi podatki iz zemljiškega katastra oziroma katastra stavb in zemljiške knjige, ter ponudbo iz 97. člena ZUreP-1, to je ponudbo lastniku za odkup, pri čemer sme razlastitveni upravičenec vložiti predlog oziroma zahtevo za razlastitev, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe. Postopek razlastitve se začne z vložitvijo zahteve za razlastitev, o čemer upravni organ, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti obvesti zemljiško knjigo (peti odstavek 19. člena ZJC-B). Iz šestega odstavka istega člena izhaja, da pridobi razlastitveni upravičenec lastninsko pravico na nepremičninah, po katerih poteka obstoječa javna cesta, z dokončnostjo odločbe o razlastitvi in da takrat lahko tudi prevzame nepremičnino v posest, če je še nima v posesti. Dosedanji lastnik nepremičnine, za katero zaradi gradnje javne ceste ni bila plačana odškodnina po takrat veljavnih predpisih oziroma za katero se tedanji lastnik pravici do odškodnine ni odpovedal, lahko po pravnomočnosti odločbe zahteva plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino (sedmi odstavek 19. člena ZJC-B).

10. V 19. členu ZJC-B je torej določen poseben postopek pridobitve lastninske pravice na nepremičninah, po katerih poteka ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta, pa niso v lasti države ali občine (tako tudi obrazložitev k predlogu ZJC-B v Poročevalcu Državnega zbora RS, št. 54 z dne 21. 7. 2005). Gre za poseben, v primerjavi s siceršnjim poenostavljen postopek razlastitve, ki določa režim za razlastitev v primeru ob uveljavitvi ZJC-B obstoječih javnih cest, ki še vedno potekajo po nepremičninah, ki niso v lasti države (če gre za državno cesto) ali občine (če gre za občinsko cesto), torej (tudi) obstoječih javnih cest, ki se nahajajo na parcelah, ki so upoštevaje zemljiškoknjižno stanje še vedno v zasebni lasti (tako tudi sodbe tega sodišča v zadevah U 1142/2008, III U 87/2010, III U 132/2011, II U 12/2013). Namen, ki ga zasleduje ureditev iz 19. člena ZJC-B, je, da se v primeru nepremičnin, na katerih je bila javna cesta že zgrajena, preko postopka razlastitve uredi dotlej neurejeno zemljiškoknjižno stanje, posledično pa v ustreznem (zakonsko predpisanem) postopku določi tudi nadomestilo v naravi ali odškodnina za razlaščene nepremičnine. Kot izhaja iz sedmega odstavka 19. člena ZJC-B, lahko namreč dosedanji lastnik nepremičnine, za katero zaradi gradnje javne ceste ni bila plačana odškodnina po takrat veljavnih predpisih oziroma za katero se tedanji lastnik pravici do odškodnine ni odpovedal, po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi zahteva plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino. O odškodnini oziroma nadomestilu v naravi pa se - ne v primeru postopka razlastitve po ZJC-B in tudi sicer - ne odloči z odločbo o razlastitvi. Po določbi prvega odstavka 106. člena ZUreP-1 namreč upravni organ (najkasneje v 15 dneh) po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi pozove razlastitvenega upravičenca in razlaščenca, da skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu, ki je podrobneje urejen v nadaljnjih določbah istega člena. Če v dveh mesecih po omenjenem pozivu upravnega organa ni sklenjen sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu, lahko, v skladu z zadnjim odstavkom 106. člena ZUreP-1, razlastitveni upravičenec ali razlaščenec vloži predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču. Enako določa tudi sedaj veljavni Zakon o urejanju prostora, to je ZUreP-2 (207. člen).

11. Glede na opisano zakonsko ureditev in ugotovitve upravnega postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, so v obravnavanem primeru izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji za razlastitev solastnih deležev tožnice do 1/2 na nepremičninah s parc. št. 1421/4, 1421/5 in 1421/6 k.o. A.. Med strankami ni sporno, da je ob uveljavitvi ZJC-B po navedenih nepremičninah, ki ob izdaji izpodbijane odločbe niso bile v celoti v lasti države, ampak po podatkih zemljiške knjige v solasti tožnice do 1/2, že potekala obstoječa državna javna cesta, po kateri je ob vložitvi zahteve za razlastitev potekal cestni promet. S tem je izkazana javna korist za razlastitev. Zahtevi za razlastitev so bile priložene predpisane listine iz četrtega odstavka 19. člena ZJC-B. Glede na okoliščine konkretnega primera, razvidne iz prvo- in drugostopenjske odločbe, iz katerih izhaja, da so razlaščene nepremičnine nastale iz nepremičnine s parc. št. 1421/1 k.o. A., v zvezi s katero je bila sklenjena menjalna pogodba s tožničino pravno prednico, po kateri je ta kot nadomestilo v naravi prejela parcelo št. 1157/1 k.o. C., je namreč predlagano pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij med tožnico in razlastitveno upravičenko, ki je bila tožnici vročena 26. 5. 2014 (česar tožnica ne prereka), utemeljeno šteti kot ponudbo iz četrtega odstavka 19. člena ZJC-B v zvezi s 97. členom ZUreP-1. Z omenjeno ponudbo je bila tožnica nedvomno že pred vložitvijo zahteve za razlastitev seznanjena s predmetom razlastitve, kot tudi s stališčem razlastitvene upravičenke, da ji glede na omenjeno menjalno pogodbo oziroma po njej dano nadomestilo odškodnine ni treba plačati (prim. tudi sedmi odstavek 19. člena ZJC-B ter sodbe tega sodišča v zadevah III U 97/2010, I U 2042/2014 in I U 1032/2014). Glede na to, da tožnica ni sprejela ponudbe razlastitvene upravičenke in ker torej razlastitvena upravičenka v roku 30 dni od vročitve ponudbe tožnici, nepremičnin ni uspela pridobiti s sklenitvijo pogodbe, je bil izpolnjen tudi ta pogoj za (vložitev zahteve za) razlastitev.

12. Navedeno pa, kar je treba pojasniti tožnici glede na njene tožbene navedbe, ne pomeni, da je z izpodbijano odločbo že odločeno ali pa da bi moralo biti z njo odločeno tudi o odškodnini oziroma nadomestilu v naravi za razlaščene nepremičnine. Niti iz določb ZJC-B niti iz kakšnega drugega zakona ne izhaja, da se mora v primeru razlastitve na podlagi 19. člena ZJC-B v odločbi o razlastitvi odločiti tudi o odškodnini ali nadomestilu v naravi. O tem se po 106. členu ZUreP-1 (in enako tudi po sedaj veljavnem 207. členu ZUreP-2) odloča po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi, ko mora upravni organ najkasneje v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe pozvati razlastitvenega upravičenca in razlaščenca, da skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu; če sporazum v dveh mesecih po pozivu ni sklenjen, lahko tako razlastitveni upravičenec, kot tudi razlaščenec vloži predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku pri za to pristojnem sodišču. To obenem pomeni, da vse tožničine navedbe in predlogi (ter z njimi povezani dokazi), ki se nanašajo na določitev odškodnine oziroma nadomestila za razlaščene nepremičnine, na izpodbijano odločbo o razlastitvi in posledično na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati. Tovrstne ugovore bo tožnica lahko, če po pravnomočnosti izpodbijane odločbe niti po pozivu upravnega organa sporazum med njo in razlastitveno upravičenko ne bo sklenjen, uveljavljala v predpisanem nepravdnem postopku pri sodišču splošne pristojnosti. V omenjenem postopku bo v smislu sedmega odstavka 19. člena ZJC-B lahko tudi ugovarjala in dokazovala, kaj je tožnica oziroma njena pravna prednica že prejela zaradi gradnje javne ceste, oziroma česa od dogovorjenega ni prejela.

13. Glede na povedano je sodišče tožbo v tem upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. Tistih v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki so glede na pravna stališča iz te sodbe pomembne za odločitev, namreč tožnica konkretizirano niti ne prereka (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Da je bila tožnica zemljiškoknjižna lastnica do 1/2 nepremičnin s parc. št. 1421/4, 1421/5 in 1421/6 k.o. A., sta ugotovila že oba upravna organa in to med strankami ni sporno; tožbi priloženi izpisi iz zemljiške knjige se torej nanašajo na nesporna dejstva, ki jih ni treba dokazovati. Tožnica konkretizirano ne prereka niti ugotovitev upravnega postopka, da so zgoraj navedene parcele nastale iz parcele št. 1421/1 k.o. A., ki je bila v lasti D.D., zato še dodatno dokazovanje teh ugotovitev (z obvestilom F. d.o.o. z dne 12. 11. 1992 in sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, Dn št. 23/93 z dne 8. 3. 1993) ni potrebno. V zvezi z menjalno pogodbo z dne 26. 6. 1986 in sklicevanjem tožnice na dopis MOL z dne 12. 7. 2016 pa je treba dodati, da je sodišče že obrazložilo, da navedbe in dokazi, ki se nanašajo na določitev odškodnine oziroma nadomestila za razlaščene nepremičnine, za odločitev o sami razlastitvi in posledično za odločitev o tožbi v tem upravnem sporu niso pomembni (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 690/2020-22
• UPRS Sodba I U 1093/2020-21
• sodba III U 87/2010