UPRS Sodba III U 93/2018-9

Jedro

Sodišče ne sledi tožnici, ki meni, da ni odgovorna za nepoštene poslovne prakse v programski vsebini, ker zgolj oddaja termine na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju. ZMed in ZAvMS ji namreč nalagata obveznost nadzora nad nepoštenimi poslovnimi praksami v programski vsebini. Četudi ji take obveznosti zakonodajalec ni določil neposredno, pa jo določa kot odgovorno za zagotavljanje avdiovizualnih programskih vsebin, kar posledično pomeni tudi, da je dolžna izvajati nadzor nad zakonitostjo predvajanih programskih vsebin ter torej dopuščati le take vsebine, ki so v skladu z določbami ZVPNPP, ne glede na to, da zgolj oddaja termine in ne glede na njeno krivdo. Tak zaključek obenem pomeni, da je na tej podlagi izkazano njeno razmerje do potrošnikov - gledalcev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tržna inšpektorica Tržnega inšpektorata RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je na podlagi 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) tožeči stranki prepovedala uporabo agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, in jo izvaja s tem, ko v okviru svoje poslovne dejavnosti, dnevno in v živo na televizijskem programu A. predvaja ugankarski kviz, pri katerem se gledalcem postavljajo različna nagradna vprašanja in uganke, kot, na primer, ugani razliko, ugani besedo ipd., in v okviru katerega se z načinom poteka in vodenja ugankarskega kviza s strani vsakokratnega voditelja in z nagovarjanjem gledalcev z različnimi besednimi zvezami, mimiko telesa ter različnimi zvočnimi efekti povečuje napetost, poziva gledalce - potrošnike k sodelovanju v oddaji preko klica na plačljivo telefonsko številko 090 33 60 in to kljub temu, da je glede na koncept in pridobitni namen ugankarskega kviza jasno, da v eter več minut ne bo spuščen noben klic, oziroma potrošnik ne more predvideti, kdaj bo kakšen klic spuščen v eter, pa čeprav čakajo na liniji. Glede na potek, vodenje oddaje in nagovarjanje voditelja dobi klicatelj vtis, da drugih klicateljev ni na liniji in da bo njegov klic prevezan v studio, z vsem tem pa tožena stranka ustvarja lažen vtis, da bo potrošnik že na podlagi telefonskega klica na plačljivo telefonsko številko dobil nagrado, takšen klic pa predstavlja izpostavljanje potrošnika stroškom, saj ravnanje tožene stranke vpliva na potrošnika tako, da ta sprejme ali utegne sprejeti odločitev o sodelovanju v ugankarskem kvizu, ki je sicer ne bi sprejel, kar vse pa lahko povzroči njegovo oškodovanje.

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da tožena stranka na televizijskem programu A. vsak dan, in sicer dvakrat dnevno, predvaja ugankarsko oddajo oziroma kviz, v katerem se potrošnikom postavljajo različna nagradna vprašanja in uganke ter se jih poziva, da pokličejo na plačljivo telefonsko številko 090 33 60 in podajo odgovor, pri tem pa je za pravilen odgovor predvidena določena denarna nagrada od 70 do 500 EUR. Ponudnik, producent in organizator teh oddaj je podjetje B. d.o.o. (v nadaljevanju B.), kar izhaja iz splošnih pogojev oddaje, ki so dosegljivi na spletni strani "...", kot tudi iz zaključne špice oddaje, medtem ko je imetnik dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti za program A., na katerem se predvaja predmetna oddaja, tožeča stranka, in sicer od 10. 1. 2017 dalje. Družbi sta sklenili pogodbo o medsebojnem sodelovanju, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo družbi B. v programu A. omogočila zakup terminov v mesečnem obsegu 50 ur za izvajanje oddaj Kvizoteka, za kar bo družba B. plačala znesek 3.000 EUR + DDV mesečno. Oddaja Kvizoteka v času pregleda tržne inšpektorice dne 2. 2. in 8. 8. 2017 ni bila uvrščena v spored, pač pa se je predvajala v terminu, ki je bil predviden za TV prodajo. Prvostopenjski organ je nadalje ugotovil, da je naročnik premijske telefonske številke 090 33 60, na katero potrošniki kličejo med oddajo Kvizoteka, družba C. d.o.o.. Sporna oddaja se na programu A. z enakim načinom vodenja predvaja vsaj še od leta 2013, pri tem pa se je večkrat spremenilo njeno ime. Prvostopenjski organ je namreč dne 10. 4. 2013 izdajatelju takratnega programa A. D. d.o.o. in producentu oziroma organizatorju oddaje izdal odločbo, št. 0610-12448/2012-28, s katero se je prepovedal uporabo agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, in jo je ta družba takrat izvajala na enak način, kot sedaj izvaja sporna oddaja. Ker je bila s tako oddajo uporabljena agresivna poslovna praksa in posledično protipravno pridobljena premoženjska korist, je prvostopenjski organ z odločbo, št. 0610-7593/2014-56 z dne 12. 2. 2015, prepovedal njeno predvajanje tudi takratnemu izdajatelju programa A., to je družbi E. d.o.o. in ji izrekel sankcijo za storjeni prekršek, medtem ko je odločanje o odvzemu protipravne premoženjske koristi še vedno v teku. Prvostopenjski organ je z odločbo, št. 0610-1070/2016-32-29007 z dne 15. 4. 2016, organizatorju ugankarskega kviza družbi B. prav tako prepovedal uporabo agresivne poslovne prakse. Odločitev je po pritožbi potrdil drugostopenjski organ, kasneje po vloženi tožbi pa še Upravno sodišče RS s sodbo št. I U 1620/2016-8. O vsem tem je bila tožeča stranka seznanjena in se je o ugotovljenih dejstvih lahko izjavila.

3. Prvostopenjski organ v nadaljevanju opisuje, kako potrošnik med predvajanjem sporne oddaje pokliče na plačljivo telefonsko številko 090 33 60 ter dobesedno citira besedilo, ki ga predvaja odzivnik z opozorili in navodili glede sodelovanja v igri, nato pa še podrobno povzema potek oddaje z dne 2. 2. 2017 med 13.45 in 15.00 uro, z dne 4. 7. 2017 med 13.45 in 15.00 uro ter z dne 6. 7. 2017 med 13.45 in 15.00 uro. Ugotavlja, da so gledalci, ki pokličejo v oddajo, sicer seznanjeni s tem, da je klic plačljiv in to v splošnih pogojih in v odzivniku, prav tako seznanjeni, da so uvrščeni v čakalno vrsto in na katerem mestu so v tej vrsti. Kljub temu, da so gledalci v čakalni vrsti, pa voditelj/voditeljica vztrajno spodbuja gledalce naj kličejo in vzpostavlja situacijo, kot da nihče ne ve odgovora na vprašanje, s čimer dobi klicatelj vtis, da drugih klicateljev ni na liniji in da bo njegov klic prevezan v studio. Prvostopenjski organ je prepričan, da se z vsem tem ustvarja lažen vtis, da bo potrošnik že na podlagi telefonskega klica na plačljivo telefonsko številko dobil nagrado.

4. Prvostopenjski organ v nadaljevanju citira določbo druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP, ki določa, da je poslovna praksa agresivna zlasti, če podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom. Meni, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da sporni ugankarski kviz predstavlja agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, saj oddaja ustvarja lažen vtis, da bo potrošnik le na podlagi določenega dejanja, to je klica na plačljivo telefonsko številko, dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav to vključuje potrošnikovo plačilo in je s tem izpostavljen stroškom. Z načinom vodenja oddaje namreč lahko dobi klicatelj - potrošnik vtis, da bo dobil nagrado, saj je prepričan, da pozna pravilni odgovor, da je edini klicatelj in da bo takoj imel možnost sodelovanja v nagradni igri, kar pa ni res, saj je postavljen v čakalno vrsto, dolžino katere ne pozna, glede na pridobitni način oddaje pa se klicateljev dalj časa ne spušča v eter. Nesporno sicer je, da ima gledalec, ki mu takšna oddaja ne odgovarja, možnost, da je ne gleda, vendar pa prvi vtis oddaje gledalca pritegne, igre pa so postavljene tako, da povprečni potrošnik, ki je razumno obveščen in dokaj razgledan, pozna odgovor na vprašanje in, kolikor pokliče v oddajo, zaradi načina vodenja in različnih zvočnih efektov dobi vtis, da drugi odgovora ne poznajo in kar je tudi razlog, da vztraja na liniji, ne da bi vedel, da je v čakalni vrsti in tudi ne da bi vedel ali bo sploh v vrsti za prevezavo v oddajo. Takšno vodenje oddaje po prepričanju prvostopenjskega organa vpliva oziroma lahko vpliva na potrošnika, da sprejme ali utegne sprejeti odločitev o sodelovanju v ugankarskem kvizu, ki je sicer ne bi sprejel. Meni, da so potrošniki, zlasti v trenutni gospodarski in siceršnji družbeni situaciji, dojemljivi za različne možnosti čimprejšnjega zaslužka, po drugi strani pa je cilj tožeče stranke, da v oddajo pokliče čim več potrošnikov, saj je s tem njen dobiček večji.

5. Tožeča stranka je v postopku večkrat poudarila, da ima sklenjeno pogodbo o medsebojnem sodelovanju s podjetjem B., ki je organizator in producent ugankarskega kviza, sama pa mu le oddaja programski prostor. Prvostopenjski organ se ob tem sklicuje na Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (v nadaljevanju ZAvMS), ki v 5. točki 3. člena med drugim določa, da je ponudnik avdiovizualne medijske storitve pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost ponujanja avdiovizualnih medijskih storitev ter je nosilec uredniške in pravne odgovornosti. Avdiovizualna medijska storitev po 1. točki 3. člena tega zakona pomeni storitev zagotavljanja avdiovizualnih programskih vsebin, ki se opravlja kot gospodarska dejavnost, vključno z dejavnostjo podjetij za javne storitve, in je pod uredniško odgovornostjo ponudnika avdiovizualne medijske storitve ter se prek elektronskih komunikacijskih omrežij posreduje širši javnosti v obliki linearne ali nelinearne avdiovizualne medijske storitve z namenom obveščanja, zabave ali izobraževanja. 4. točka 3. člena ZAvMS opredeljuje še uredniško odgovornost, in sicer kot izvrševanje nadzora nad izborom, organizacijo in časovno umestitvijo programskih vsebin v sporedu televizijskega programa oziroma kataloga avdiovizualne medijske storitve, ob upoštevanju izjem iz zakona, ki ureja elektronsko poslovanje na trgu. Prvostopenjski organ se sklicuje še na Zakon o medijih (v nadaljevanju ZMed), ki kot medij določa tudi televizijski program dostopen javnosti. Iz 9. člena tega zakona med drugih izhaja, da je izdajatelj medija pravna ali fizična oseba, ki izvaja dejavnost razširjanja programskih vsebin v skladu s tem zakonom in samostojno oblikuje programsko zasnovo medija ter nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje.

6. Ob upoštevanju opisanih določb ZAvMS in ZMed prvostopenjski organ ugotavlja, da je A. v razvid medijev vpisana kot televizijski medij, njen izdajatelj pa je tožeča stranka, ki je tudi imetnik dovoljenja, ki ga je izdala Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju AKOS) za izvajanje televizijskega programa A.. Ker je torej tožeča stranka izdajatelj medija, na katerem se predvaja sporna televizijska oddaja, je uredniško in pravno odgovorna za predvajane vsebine in zato svoje odgovornosti ne more prenesti na drugo pravno osebo, to je na družbo B.. Skladno s tem je zato prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP tožeči stranki prepovedal nadaljnjo uporabo opisane agresivne poslovne prakse.

7. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi povzema dosedanji potek postopka, vsebino pritožbe tožeče stranke in zaključke ter utemeljitev odločitve prvostopenjskega organa, ki se ji pridružuje. Navaja, da iz dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ opravil inšpekcijski nadzor po prejemu večjega števila prijav, ki so se nanašale na predvajanje sporne oddaje ter strnjeno povzema ugotovitve inšpekcijskega postopka. Strinja se z zaključkom prvostopenjskega organa, da tožeča stranka uporablja agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, tak zaključek in izrečeni ukrep pa temelji na določbah ZVPNPP. Zavrača navedbe tožeče stranke v pritožbi, da prvostopenjski organ ne bi smel utemeljevati njene odgovornosti na podlagi ZAvMS in ZMed, glede na to, da je opravljal nadzor nad izvajanjem določb ZVPNPP. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 8. 8. 2017, kot iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da se je inšpekcijski nadzor opravljal na podlagi ZVPNPP in da je ta predpis pravna podlaga, na katero je oprta odločitev prvostopenjskega organ, ki pa se je zaradi vsebinske opredelitve odgovornosti in razjasnitve osnovnih pojmov pravilno oprl še na določbe ZAvMS in Zmed. Prvostopenjski organ se je opredelil tudi do pogodbe, ki jo je predložila tožeča stranka in ki naj bi po njenem mnenju kazala, da ni odgovorna za vsebino sporne oddaje, poleg tega pa je pri ugotovitvi statusa tožeče stranke sodeloval z AKOS, vse to pa v odločbi ustrezno pojasnil. Ni se mogoče strinjati niti z očitkom tožeče stranke, da je prvostopenjski organ, ki je odgovornost tožeče stranke utemeljil na 5. točki 3. člena ZAvMS, namerno izpustil stavek, ki določa, da ponudnik avdiovizualne medijske storitve v smislu tega zakona ni fizična ali pravna oseba, ki samo prenaša vsebino, za katero nosi uredniško odgovornost tretja oseba. Ta stavek za sporni primer namreč ni relevanten, saj tožeča stranka ni pravna oseba, ki bi zgolj prenašala vsebino, torej bila le operater, pač pa je pravna oseba, ki opravlja dejavnost ponujanja avdiovizualnih medijskih storitev, torej opravlja televizijsko dejavnost in je zato nosilec uredniške in pravne odgovornosti; družba B. pa je producent oz. organizator oddaje, kar med strankama niti ni sporno. Drugostopenjski, enako kot prvostopenjski organ tudi ne sledi tožeči stranki, ki navaja, da ne nastopa v razmerju do potrošnikov, saj je že iz pogodbe, ki jo je sklenila z družbo B. razvidno, da imata skupen interes za zakup programskega časa na TV kanalu A.. S tem, ko je tožeča stranka tej družbi zagotovila termine za TV prodajo, je tudi vzpostavila razmerje do potrošnikov. Že dejstvo, da se je na prvostopenjski organ obrnilo večje število potrošnikov, ki so se počutili ogoljufane, nakazuje na bistveno izkrivljanje ekonomskega obnašanja potrošnikov zaradi načina predvajanja sporne oddaje, kar je pojasnjeno v odločbi prvostopenjskega organa. Da gre v danem primeru za agresivno poslovno prakso, potrjujejo tudi sodne odločbe Upravnega sodišča RS v skoraj povsem identičnih zadevah (št. I U 806/2015, I U 1620/2016, IU 842/2014, I U 858/2014), ki so že postale pravnomočne. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na odločitev Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-391/12. V tej zadevi je sodišče navedlo, da časopisnim urednikom ni mogoče naložiti obveznosti, da preprečijo morebitne nepoštene poslovne prakse oglaševalcev, sodba pa je bila izdana v sporu dveh konkurenčnih družb. Ključne poudarke iz te sodbe drugostopenjski organ povzema in poudarja, da zadeva ni primerljiva obravnavani. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede obveznosti za povrnitev škode, saj za izdajo odločbe po ZVPNPP zadostuje že sam obstoj možnosti nastanka škode in zato uporaba OZ s ne pride v poštev. Drugostopenjski organ poudarja še, da je prvostopenjski organ dejansko stanje zadeve raziskal, saj so bila ugotovljena vsa za odločitev pomembna dejstva, svoje zaključke pa je tudi utemeljil in se zato ne strinja s tožečo stranko, ki trdi, da sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti.

8. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter inšpekcijski postopek ustavi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka. V uvodu tožbe povzema izrek izpodbijane odločbe in vsebino pritožbe, ki jo je vložila zoper odločitev prvostopenjskega organa. Meni, da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z obstoječo sodno prakso SEU, ki so jo dolžni upoštevati tudi upravni organi pri presoji predpisov, ki pomenijo izvajanje prava EU, kamor sodi tudi ZVPNPP.

9. Tožeča stranka v I. točki tožbe, naslovljeni kot "napačna uporaba materialnega prava", najprej poudarja, da je sicer nesporno, da je prvostopenjski organ na podlagi 12. člena ZVPNPP pristojen za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona, vendar pa odgovornosti podjetij za ravnanje v skladu z določbami tega zakona ne sme utemeljevati na določbah drugega materialnega predpisa, konkretno ZAvMS in ZMed, saj je to v nasprotju z načelom zakonitosti in pravne varnosti ter v nasprotju z vezanostjo upravnih organov na materialni predpis. Prvostopenjski organ torej lahko ugotavlja odgovornost tožeče stranke le na podlagi določb ZVPNPP, saj določbi 3. člena ZAvMS in 9. člena ZMed ne spadata na področje uporabe Direktive 2005/29 in nista namenjeni varstvu potrošnikov. Uporaba slednjih dveh predpisov je zato v konkretnem primeru kršitev načela zakonitosti. Tožeča stranka v nadaljevanju povzema utemeljitev drugostopenjskega organa glede uporabe ZAvMS in ZMed, opozarja pa, da ji podatki o sodelovanju med prvostopenjskim organom in AKOS niso bili nikoli predočeni in je bila s tem kršena njena ustavno varovana pravica do izjave. Trdi, da AKOS tudi ni mogel pritrditi prvostopenjskemu organu o odgovornosti tožeče stranke, saj za to niti ni pristojen. Odločitev prvostopenjskega organa glede te okoliščine tudi ni obrazložena na način, kot ga odloča 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka, tožena stranka pa je, kot že navedeno, z uporabo ZAvMS in ZMed zmotno uporabila materialno pravo in kršila osnovno načelo zakonitosti v upravnem pravu in postopku, saj bi lahko odgovornost tožeče stranke ugotavljala le na podlagi določb ZVPNPP.

10. Drugostopenjski organ svojo odločitev utemeljuje tudi z navedbo dejstev, ki v postopku na prvi stopnji niso bila navedena kot podlaga za sprejeto odločitev, tožena stranka pa se nanje ni imela možnosti odzvati. Gre za navedbe, da je naj bi prvostopenjski organ tožeči stranki utemeljeno naložil obveznosti zato, ker je z odločbo z dne 15. 4. 2016 od družbe B. zahteval, da preneha izvajati agresivno poslovno prakso. Sklep, da je tožeča stranka gospodarski družbi B. kljub izdani prepovedi omogočila izvajanje oddaje, zaradi česar naj bi bila odgovorna za sporno prakso tega podjetja, iz odločbe prvostopenjskega organa ne izhaja, drugostopenjski organ pa je do takega zaključka prišel brez podlage v ugotovljenih dejstvih. S takim odločanjem je drugostopenjski organ tožeči stranki kršil pravico do izjave v postopku. Tožeča stranka ob tem še meni, da ji, četudi bi bila seznanjena s tem, da je bila družbi B. prepovedana sporna dejavnost, ni mogoče pripisati odgovornosti za izvajanje agresivne poslovne prakse mimo določb ZVPNPP. Nenazadnje, kolikor je bila agresivna poslovna praksa prepovedana družbi B., ne more tožena stranka enake ugotovitve sprejeti tudi glede tožeče stranke, saj odgovornosti za isto dejanje ni mogoče pripisati dvema osebama.

11. Tožeča stranka v nadaljevanju povzema ugotovitve iz prvostopenjske odločbe glede zatrjevane odgovornosti in utemeljitev sprejetega ukrepa ter navaja, da prvostopenjski organ ni utemeljil, zakaj naj bi bilo predvajanje kviza sporno in v čem naj bi to predstavlja agresivno poslovno prakso tožeče stranke. Odločba se nanaša izključno na spornost oddaje, ne pa na ravnanje ali poslovno prakso tožeče stranke. Izpodbijana odločba torej nima razlogov in je zato v nasprotju z določbo 214. člena ZUP. Prodaja termina sicer ni agresivna niti ni naslovljena na potrošnike - gledalce kviza. Prvostopenjski organ očitno ne loči med poslovno prakso zavezanca, ki je oddajanje termina, v razmerju do zakupnika termina, in poslovno prakso družbe B., ki je ponudnik, producent in organizator predmetne oddaje, in ki svoje storitve v okviru te oddaje prodaja potrošnikom - gledalcem kviza. Gre za dve različni poslovni praksi, usmerjeni na dva različna naslovnika.

12. V II. točki tožbe tožeča stranka ponavlja svoje utemeljitve o nepravilni uporabi materialnega prava, opisane v prejšnjih odstavkih, prav tako povzema navedbe ugotovitev prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi. Ponovno tudi poudarja, da prvostopenjski organ ni ugotovil, v čem naj bi omogočanje predvajanja oddaje družbi B. predstavljalo agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in gre s tem za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka se je ukvarjala zgolj z vsebino oddaje, ki pa s poslovno prakso tožeče stranke, ki je v tem, da oddaja termine. Trdi, da je odločitev tožene stranke zato v nasprotju z določbo 1. člena ZVPNPP, ki ga citira, nato citira še določbo 3. člena tega zakona. Že na podlagi definicij iz tega člena je mogoče zaključiti, da tožeča stranka ni zavezanec na podlagi 12. člena ZVPNPP, niti ni oddaja njen izdelek, ga ne oglašuje in ne trži, gledalci pa niso potrošniki. Tožeča stranka nato citira še prvi odstavek 4. člena ZVPNPP ter navaja, da ni v poslovnem razmerju s potrošniki, prvostopenjski organ pa od nje zahteva onemogočanje predvajanja kviza, četudi zgolj oddaja termin in ji zato ni mogoče očitati agresivne poslovne prakse. Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku te argumente zavrnil in se skliceval na pogodbo o medsebojnem sodelovanju, sklenjeno z družbo B., pa četudi iz pogodbe izhaja, da sta družbi v pravnem razmerju le glede zakupa termina, s tem pa zgolj slednja družba v razmerju do potrošnikov. Nobene podlage tudi ni za sklepanje drugostopenjskega organa, da so potrošniki kviz najprej povezovali s tožečo stranko, ker gledajo njen program. Za pojem poslovne prakse je bistveno, da gre za storitev ali opustitev, ki je neposredno povezana s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka, kar pa za tožečo stranko v razmerju do potrošnikov ne velja, drugostopenjski organ pa smiselno priznava, da agresivno poslovno prakso predstavlja vsebina kviza. Tudi glede ostalih navedb drugostopenjskega organa, ki jih oblikuje na podlagi določb ZVPNPP tožeča stranka meni, da gre za zmotno uporabo materialnega prava in ponavlja že opisana stališča. Drugostopenjska odločba tudi ne vsebuje pravno odločilnih dejstev in dokazov, ki bi jih utemeljevala, dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno.

13. Tožeča stranka še navaja, da je izpodbijana odločba o nasprotju s sodno prakso SEU, ki je večkrat poudarilo, da Direktiva 2005/29 ureja le razmerje med podjetji in potrošniki, nato pa v nadaljevanju ponavlja svoje navedbe o razmerju tožeče stranke do družbe B. in o (ne)razmerju do potrošnikov, znova pa povzema še ugotovitve prvostopenjskega organa. Posebej izpostavlja sodbo SEU, št. C-391/12 z dne 17. oktobra 2013, v kateri je sodišče presojalo primer, ki je v bistvenem enak predmetni zadevi, in jo nato v ključnih točkah povzema. Namen Direktive 2005/29 ni naložiti izdajateljem medijskih vsebin obveznosti, da preprečijo morebitne nepoštene poslovne prakse zakupnikov termina glede promocije, prodaje ali dobave proizvodov ali storitev potrošnikom. Do te trditve tožeče stranke se drugostopenjski organ ni opredelil. V konkretnem primeru v oddaji Kvizkoteka ne gre za poslovno prakso ali poslovno strategijo tožeče stranke, saj je njena storitev le trženje termina zakupnikom. V nadaljevanju se sklicuje na člen 2(b) Direktive 2005/29, ki pojasnjuje pomen termina trgovec, poudarja pa še, da so bili potrošniki seznanjeni kdo je ponudnik, producent in organizator sporne oddaje, kar je ugotovila tudi tožena stranka, znova pa ponavlja svoja stališča glede razmerja do potrošnikov ter povzema dele odločitev Sodišča EU, na katere se je predhodno že sklicevala, ponavlja pa tudi svoje navedbe o pristojnosti prvostopenjskega organa.

14. Tožeča stranka navaja, da tožena stranka ni ugotovila niti enega dejstva, iz katerega bi bilo mogoče zaključiti, da uporablja kakršnokoli poslovno prakso do gledalcev kviza, toliko manj da gre za agresivno poslovno prakso, saj zgolj oddaja termin, z vsebino oddaje pa nima povezave. Tudi sicer na podlagi zbranih dokazov ni mogoče šteti, da bi bila poslovna praksa v konkretnem primeru agresivna v smislu ZVPNPP. Tožena stranka ni ugotovila nobenih okoliščin, ki bi kazale na nadlegovanje, prisilo ali uporabo sile, pač pa celo ugotovila, da lahko potrošnik kadarkoli prestavi kanal na televiziji. Spodbujanja voditeljev tudi ni mogoče opredeliti na tak način, pavšalne pa so tudi navedbe glede ravnanja potrošnikov v trenutni gospodarski in družbeni situaciji. Nesvoboda pri izbiri pomeni zmanjšanje svobode izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika z izdelkom, kar pa za konkretni kviz ne velja. Taka nesvoboda mora biti torej posledica prepovedanega ravnanja. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ tudi ugotovil, da so vse informacije potrošniku na voljo. Vse to kaže, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in zato nepravilno sprejela zaključke o agresivni poslovni praksi. V nadaljevanju tožeča stranka citira drugo alinejo 8. točke 10. člena ZVPNPP, ki opredeljuje pojem agresivne poslovne prakse in meni, da ta tekst sestavljata dva nasprotna elementa, to določbo pa je tožena stranka nepravilno uporabila ter nato znova povzema ugotovitve in zaključke prvostopenjskega organa. Meni, da je ključna ugotovitev, da je gledalec seznanjen s plačljivostjo klica, in to med oddajo in preko odzivnika, in zato tudi ne more biti izpolnjen dejanski stan iz druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP, saj ni mogoče zaključiti, da potrošnik meni, da bo dobil nagrado brez nakupa oz. brez plačila ali stroškov. Nikakor ne drži navedba tožene stranke, da klicatelj ne ve, kateri je v čakalni vrsti in koliko časa bo čakal, niti ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na potrošnika, ki je sicer o tem, da bo moral čakati na vklop v eter, obveščen. Tožeča stranka nato citira vsa opozorila. Potrošniku so torej na voljo vse ključne informacije, spodbujanje gledalcev pa ni nezakonito. Tožeča stranka izpostavlja še sodbo SEU št. C-122/10, v kateri je sodišče presodilo glede obveznosti prodajalcev ter možnostjo seznanitve potrošnikov z napotilom na spletno stran. Tudi v konkretnem primeru so bili namreč s pogoji sodelovanja pri kvizu potrošniki seznanjeni tako v odzivniku kot tudi na spletni strani.

15. Tožeča stranka sodišču še predlaga, naj, kolikor za zadevo ključnih pojmov ne bi moglo razlagati v skladu s sodbo SEU v zadevi C-391/12, ravna v skladu z določbo 2. odst. 113a. člena Zakona o sodiščih (ZS) ter za razjasnitev teh vprašanj uporabi institut predhodnega odločanja v skladu z 267. členom Pogodbe o delovanju EU. Sodišču EU naj predloži naslednja vprašanja: "1) ali je mogoče, v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7 /ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) tožeči stranki kot izdajatelju medija, ki zgolj oddaja termin za predvajanje oddaje, naložiti obveznost, da prepreči morebitne nepoštene oz. agresivne poslovne prakse v oddaji, ki jo producira, financira in trži zakupnik termina gledalcem te oddaje, pri čemer ni sporno, da tožeča stranka ni ravnala v imenu ali za račun zakupnika termina?; 2) ali je mogoče, v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, na podlagi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah tožeči stranki kot izdajatelju medija, ki zgolj oddaja termin za predvajanje oddaje, naložiti odgovornost za vsebino oddaje, ki jo producira, financira in trži zakupnik termina, pri čemer ni sporno, da tožeča stranka ni ravnala v imenu ali za račun zakupnika termina?; 3) ali je mogoče, v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, na podlagi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah tožečo stranko opredeliti kot »trgovca« v smislu člena 2(b) Direktive o nepoštenih poslovnih praksah?; 4) ali je mogoče, v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, na podlagi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah opredeliti ravnanje tožeče stranke, ki je zakupniku termina oddala termin za predvajanje sporne oddaje v zakup, kot »poslovno prakso« tožeče stranke v razmerju do gledalcev te oddaje, v smislu člena 2(d) Direktive o nepoštenih poslovnih praksah, čeprav ni sporno, da tožeča stranka ni ravnala v imenu ali za račun zakupnika termina?; 5) ali je mogoče, v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, na podlagi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah tožeči stranki kot izdajatelju medija očitati agresivno poslovno prakso v smislu člena 8 Direktive o nepoštenih poslovnih praksah zaradi oddaje termina v zakup za predvajanje oddaje, ki vsebuje sporno poslovno prakso, in jo producira, financira in trži zakupnik termina, pri čemer ni sporno, da tožeča stranka ni ravnala v imenu ali za račun zakupnika termina? ".

K točki I izreka:

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato zavrača njen očitek, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke pa še dodaja:

18. Tožeča stranka v tožbi izhaja iz dejstva, da je z družbo B. sklenila pogodbo o sodelovanju, skladno s katero tej družbi oddaja termin, medtem ko je družba B. ponudnik, producent in organizator oddaje, za katero tožena stranka ocenjuje, da gre za agresivno poslovno prakso. Tožeča stranka ni v nobenem razmerju s potrošniki - gledalci, pač pa le v razmerju z družbo B.; oddaja tudi ni njen izdelek in ga ne trži, njena poslovna praksa je namreč zgolj oddaja termina. Meni, da lahko v konkretnem primeru tožena stranka njeno odgovornost ugotavlja in utemeljuje le na podlagi določb ZVPNPP, ne more pa je utemeljevati na določbah drugega pravnega predpisa, konkretno ZAvMS in ZMed, saj je to v nasprotju z načelom zakonitosti.

19. ZVPNPP določa ravnanja in opustitve podjetij, ki se štejejo za nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov ter ureja pravno in sodno varstvo pred nepoštenimi poslovnimi praksami (prvi odstavek 1. člena). Za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona so pristojni Tržni inšpektorat RS in drugi inšpekcijski organi v skladu s svojimi pristojnostmi, ki v primeru, če ugotovijo, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, z odločbo prepovedo uporabo take prakse, če presodijo, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na krivdo podjetja (12. člen ZVPNPP). Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je za opredelitev določenega dejanja kot agresivne poslovne prakse treba ugotoviti ali je pravna oseba v razmerju s potrošniki, pri čemer sodišče meni, da je to razmerje mogoče ugotoviti na podlagi predpisov, ki glede na dejavnost pravne osebe urejajo njene pravice in obveznosti. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je tožeča stranka izdajatelj televizijskega medija A., na katerem se predvaja sporna oddaja, kar pa pomeni, da je mogoče njegove obveznosti v razmerju do potrošnikov ugotavljati na podlagi predpisov, ki urejajo to področje, to pa sta ZMed in ZAvMS in zato uporaba teh dveh predpisov ne pomeni kršitve načela zakonitosti, kot to trdi tožeča stranka.

20. Izdajatelj medija je po določbi prvega in drugega odstavka 9. člena ZMed pravna ali fizična oseba, ki izvaja dejavnost razširjanja programskih vsebin in samostojno oblikuje programsko zasnovo medija ter nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. Glede avdiovizualnih medijskih storitev je več določb v ZAvMS, kjer je v 1. alineji 1. točke 3. člena opredeljen pojem avdiovizualna medijska storitev, v 4. točki 3. člena pa opredeljena uredniška odgovornosti ponudnika avdiovizualne medijske storitve, katere vsebina je izvrševanje nadzora nad izborom, organizacijo in časovno umestitvijo programskih vsebin v sporedu televizijskega programa oziroma kataloga avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, ob upoštevanju izjem iz zakona, ki ureja elektronsko poslovanje na trgu. Ponudnik avdiovizualne medijske storitve je pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost ponujanja avdiovizualnih medijskih storitev ter je nosilec uredniške in pravne odgovornosti (5. točka 3. člena ZAvMS). Skladno z navedenimi zakonskimi določbami sodišče ne sledi tožeči stranki, ki meni, da ni odgovorna za nepoštene poslovne prakse v programski vsebini, saj zgolj oddaja termine na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju. ZMed in ZAvMS ji namreč nalagata obveznost nadzora nad nepoštenimi poslovnimi praksami v programski vsebini. Četudi ji take obveznosti zakonodajalec ne določil neposredno, pa jo določa kot odgovorno za zagotavljanje avdiovizualnih programskih vsebin, kar posledično pomeni tudi, da je dolžna izvajati nadzor nad zakonitostjo predvajanih programskih vsebin ter torej dopuščati le take vsebine, ki so v skladu z določbami ZVPNPP, ne glede na to, da zgolj oddaja termine in ne glede na njeno krivdo. Tak zaključek obenem pomeni, da je na tej podlagi izkazano njeno razmerje do potrošnikov - gledalcev.

21. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev utemeljeno sprejela na podlagi na podlagi 12. člena ZVPNPP. Ta določa, da pristojni inšpekcijski organ, če ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja. Poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom (4. alineja 3. člena ZVPNPP). Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Kaj je nepoštena poslovna praksa, izhaja iz nadaljnjih določb 4. člena, ki v četrtem odstavku kot nepoštene opredeljuje tudi poslovne prakse, ki so agresivne. Poslovna praksa se šteje za agresivno, če v določenem primeru, ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin, z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (8. člen ZVPNPP). Seznam agresivnih poslovnih praks, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene, je naveden v osmih točkah 10. člena ZVPNPP. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ocenila, da gre v obravnavanem primeru za agresivno poslovno prakso po določbi 8. točke 10. člena ZVPNPP, to je, če podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav nagrada ali druga enakovredna ugodnost dejansko ne obstaja (1. alineja); ali dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom (2. alineja).

22. Opisane določbe ZVNPNPP predstavljajo skoraj dobesedni prenos Direktive 2005/2009/ES z dne 12. 5. 2005 (v nadaljevanju Direktiva) v pravni red Republike Slovenije. Tako je tudi besedilo določbe 8. točke 10. člena ZVPNPP, ki je relevantna za konkretni primer, vsebinsko praktično enako besedilu točke 31 Priloge I¹ k Direktivi, pri njegovi razlagi pa je treba upoštevati tudi interpretacijo, kot jo je že podalo SEU. Ker sodišče v to interpretacijo ne dvomi, ni sledilo predlogu tožeče stranke, da bi prekinilo postopek ter predložilo vprašanja v zvezi s tem SEU v predhodno odločanje (prvi odstavek 113a. člena ZS).

23. Iz uvodne izjave Direktive izhaja, da obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitev potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki (točka 7), in neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov s prepovedjo nepoštenih praks (točka 13 in 16 uvodne izjave)². Skladno s tem ZVPNPP določa enotno splošno prepoved nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov, vključno z agresivnimi poslovnimi praksami. Za te prakse je značilno, da bistveno zmanjšajo potrošnikovo svobodo izbire, med drugim tudi z uporabo nedopustnega vplivanja. Nobenega dvoma ni, da je treba določbo 8. točke 10. člena ZVPNPP razlagati tako, da se dosežejo opisani cilji Direktive, kar je SEU pojasnilo v zadevi C-428/2011 z dne 18. 10. 2012.³ V tej odločitvi je SEU razložilo točko 31 Priloge k Direktivi in se postavilo na stališče, da so agresivne poslovne prakse po tej določbi izključno tiste agresivne prakse, s katerimi trgovci ustvarjajo lažen vtis, da je potrošnik že dobil, ne pa da bo šele dobil nagrado, čeprav dejanje glede zahteve po tej nagradi vključuje obveznost plačila s strani potrošnika ali njegovo izpostavljanje stroškom. Takšna razlaga bi bila celo v očitnem nasprotju z besedilom točke 31 Priloge I Direktive, po kateri gre za agresivno poslovno prakso, če podjetje "ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo ugodnost...". SEU je navedlo, da je vsebina izraza "dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado" manj natančna in da lahko pokriva med drugim vsak korak, s katerim se potrošnik seznani z vrsto njegove nagrade ali jo želi pridobiti. Navedeno stališče torej kot takšnih dejanj ne izključuje ravnanj, kot so bila uporabljena v obravnavani zadevi. Izpostaviti velja, da je SEU odločitev C-428/2011 sicer sprejelo glede na okoliščine tam obravnavane zadeve, vendar pa iz obrazložitve odločitve izhaja, da je določbo točke 31 Priloge I Direktive treba brati v celoti, da je izraz "dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado" treba široko razumeti in da je, če se govori o nagradi, prepoved nalaganja oziroma izpostavljanja potrošnika stroškom, praktično absolutna. Sodbi SEU, na kateri se sklicuje tožnik, obravnavata povsem drugačno dejansko stanje od predmetne zadeve. V zadevi C-391/12 je SEU obravnavalo označevanje oglasov v časopisih ter v zvezi s tem sprejelo razlago Direktive glede odgovornosti časopisnih urednikov. Do uporabe stališč iz te sodbe se je opredelil tudi drugostopenjski organ in se sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, na njegove zaključke o njeni uporabi za konkretno zadevo, sklicuje (6. in 7. stran obrazložitve drugostopenjske odločbe). V tožbi se tožnik sklicuje še na sodbo SEU C-122/10, vendar pa ta sodba obravnava nepoštene poslovne prakse pri organiziranju paketnih potovanj s čarterskimi in z rednimi leti, torej trženje storitve oziroma izdelka ter v zvezi s tem objavo pogojev na spletni strani, kar pa s konkretnim primerom ni primerljivo.

24. Skladno z vsem navedenim sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v predmetni zadevi pravilno uporabila določbo 8. točke 10. člena ZVPNPP, saj v upravnem postopku zbrani dokazi utemeljujejo zaključek, da ravnanje tožeče stranke pomeni agresivno poslovno prakso v odnosu do potrošnikov, to pa zato, ker se pri njih ustvarja lažen vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja dobili nagrado, čeprav dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, vključuje izpostavljanje potrošnika stroškom. Sodišče meni, da je že prvostopenjski organ ugotovil za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, jih navedel v obrazložitvi izpodbijane odločbe, svoje zaključke pa utemeljil na relevantnih materialnih predpisih. Četudi tožeča stranka trdi, da agresivna poslovna praksa ni izkazana in da je dejansko stanje o tem pomanjkljivo ugotovljeno, pa gre za pavšalne in nekonkretizirane ugovore, čeprav je v skladu s 14. členom ZVPNPP dokazno breme na njeni strani⁴, tožeča stranka pa je bila v postopku seznanjena z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami in je imela možnost, da se o njih izjavi. Tožeča stranka sicer trdi, da ni bila seznanjena s sodelovanjem tožene stranke z AKOS, kot to navaja drugostopenjski organ, vendar pa tako iz upravnega spisa kot tudi iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je tožena stranka pri AKOS preverjala le podatke glede statusa tožeče stranke, ki v zadevi ni sporen in zato sodišče meni, da s tem tožena stranka ni kršila pravice tožeče stranke do izjave. Ta pravica ji po mnenju sodišča tudi ni bila kršena s tem, ko je drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe zapisal, da je družbi B. pred izdajo izpodbijane odločbe izdal odločbo, s katero ji je, kot organizatorju kviza, prepovedal njegovo izvajanje in da za to ukrep tožeča stranka ni vedela. Odločitev o tem, da je tožeča stranka izvajala agresivno poslovno politiko, namreč izhaja iz dejanskega stanja, kot je pojasnjeno v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, podlago za odgovornost tožeče stranke, kot izdajatelja medija, pa je tožena stranka utemeljila na podlagi ZVPNPP ter ZAvMS in ZMed in ne na podlagi odločbe, izdane družbi B..

25. Sodišče še meni, da se tožeča stranka ne more zgolj sklicevati na splošne pogoje nagradnega kviza in na to, da so s temi pogoji potrošniki seznanjeni preko odzivnika in na spletni strani. S takim ugovorom bi po presoji sodišča lahko uspela le, če bi, skladno s pravilom ZVPNPP o dokaznem bremenu, s konkretnimi podatki dokazala, da je bil nagradni kviz dejansko voden oziroma izvajan brez manipulacije, da so se klici brez zavlačevanja prevezovali v režijo oziroma eter in da zato ni bilo podlage za zmoten vtis gledalcev, da klicev ni in da je zato verjetno, da bodo s klicem dobili nagrado, zaradi česar so na liniji tudi čakali na vklop v oddajo ter se izpostavili stroškom klica, ki je sicer višji od cene klicev v običajnem telefonskem prometu. Vsega tega namreč tožeča stranka s tem, ko zgolj navaja, da so bili potrošniki o vseh pogojih kviza seznanjeni, ni izkazala.

26. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka izvaja agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in ki glede na ugotovitve o stroških telefonskih klicev lahko povzroči oškodovanje potrošnikov, je prvostopenjski organ na podlagi 12. člena ZVPNPP tožeči stranki utemeljeno izrekel izpodbijani ukrep. Izrek ukrepa je podroben in konkretiziran ter zadostno določen, da iz njega izhaja, uporaba katere nepoštene poslovne prakse se tožeči stranki prepoveduje in kaj mora storiti. Prvostopenjski organ je svojo odločitev obširno pojasnil in argumentiral, drugostopenjski organ, ki je taki utemeljitvi sledil in se je opredelil še do pritožbenih ugovorov tožeče stranke, sodišče pa se vsem pojasnjenim razlogom za sprejeto odločitev pridružuje. Kot je že bilo pojasnjeno, krivda tožeče stranke za ravnanje, kot se ji očita v izreku ukrepa, pri tem ni pomembna. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje tožeče stranke na določbe OZ, saj gre pri ZVPNPP za specialno ureditev v upravni zadevi in se zato splošna pravila obligacijskega prava za vprašanja, ki so v ZVPNPP urejena na drugačen način, ne uporabljajo.

27. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

K točki II izreka:

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ V Prilogi I k Direktivi so naštete poslovne prakse, ki veljajo v vseh okoliščinah za nepošten. V točkah 1 do 23 so naštete zavajajoče poslovne prakse, v točkah 24 do 31 pa prakse, ki so opredeljene kot agresivne poslovne prakse.
² Enotna skupna splošna prepoved, kakor jo določa Direktiva, zajema nepoštene poslovne prakse, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov. Da bi se zaupanje potrošnikov okrepilo, je treba splošno prepoved uporabljati tako za nepoštene poslovne prakse, ki se pojavljajo izven pogodbenih razmerij med trgovcem in potrošnikom, kakor tudi ob sklenitvi pogodbe in med njenim izpolnjevanjem. Splošno prepoved sestavljajo pravila o dveh vrstah poslovnih praks, ki veljata za daleč najobičajnejši, to so zavajajoče poslovne prakse in agresivne poslovne prakse (točka 13 uvodne izjave). Določbe o agresivnih poslovnih praksah morajo zajemati prakse, ki bistveno zmanjšujejo potrošnikovo svobodo izbire, med katere sodijo tudi prakse nedopustnega vplivanja (točka 16 uvodne izjave).
³ Na interpretacijo iz te sodbe se je v podobni zadevi, kot je obravnavana oprlo Vrhovno sodišče RS v zadevi št. X Ips 56/2016, enako Upravno sodišče RS v zadevah št. I U 858/2014, I U 806/5015.
⁴ 14. člen ZVPNPP določa: "Sodišče in upravni organ iz 12. člena tega zakona lahko od podjetja zahtevata, da v roku, ki ne sme biti daljši od osmih dni, predloži dokaze o resničnosti spornih navedb v njegovi poslovni praksi, če se taka zahteva zdi primerna glede na okoliščine posameznega primera ter ob upoštevanju upravičenih interesov podjetja in vseh drugih strank v postopku. Če podjetje ne predloži dokazov iz prejšnjega odstavka, ali če predloži pomanjkljive dokaze, se šteje, da sporne navedbe v njegovi poslovni praksi niso resnične."

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 876/2017-20
• UPRS sodba I U 1620/2016
• UPRS sodba II U 141/2016