UPRS Sodba III U 124/2018-7

Jedro

Z Meddržavnim sporazumom se je nekdanja Jugoslavija zavezala, da bo nekdanjim italijanskim državljanom v okviru svoje zakonodaje zagotovila izplačevanje tako zapadlih kot tudi nezapadlih civilnih in vojaških pokojnin. Dejstvo, da do leta 1978 v svojo zakonodajo ni sprejela rešitev glede civilnih invalidov vojne, na sedanji položaj tožnice, ki ji je bil v času vložitve zahteve priznan status in pravice vojnega invalida vojne, ne vpliva. Pri tem sodišče dodaja, da je pravica do invalidnine socialna pravica, ki se podeli z zakonom, njen obseg pa ni ustavno določen in ni samoumeven, pač pa odvisen od družbenih razmer in ekonomske moči države. Enako velja po mnenju sodišča tudi za retroaktivno priznanje statusa in pravic iz tega naslova.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da se A.A. (v nadaljevanju tožeča stranka) zavrne vloga za priznanje statusa vojnega invalida - civilnega invalida žrtve vojne, priznanje vojne invalidnine ter ustrezne valorizacije za čas od 15. 9. 1947 do 31. 8. 1978 (1. točka izreka) ter odločila, da stroški postopka niso zaznamovani (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožeča stranka uveljavlja status civilnega invalida žrtve vojne zaradi poškodbe z eksplozivnim vojnim materialom, ki jo je utrpela na območju sedanje Primorske kot državljanka takratne države Italije. V zahtevi je navedla, da ima že priznan status civilnega invalida žrtve vojne od 1. 9. 1978 dalje, želi pa si urediti pravni status civilnega invalida žrtve vojne tudi za čas od 15. 9. 1947 do 1. 9. 1978, upravičena pa je tudi do valorizirane invalidnine glede na njeno stopnjo invalidnosti za ves čas od 15. 9. 1947 dalje. Navedla je, da se zaveda, da ji upravni organ take pravice ne more priznati, ker je kot takšne ne določa zakon, zato je primorana za uveljavitev svojih pravic izkoristiti vsa pravna sredstva, tako redna kot izredna, ter šele nato neustavni predpis izpodbijati skupaj z ustavno pritožbo zoper posamični akt.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bil tožeči stranki z odločbo takratnega Oddelka za družbene službe in občo upravo Skupščine Občina Postojna, št. 55-22/1975 z dne 21. 12. 1978, zaradi poškodbe desnega stopala kot posledice ranitve z nemško granato v aprilu leta 1944, priznan status civilnega invalida vojne VI. skupine s 60 % civilne invalidnosti, na podlagi katere je bila upravičena do civilne invalidnine VI. skupine od 1. 9. 1978 dalje. Z odločbo istega organa št. 194-49/1989-18 z dne 12. 10. 1989 je bila tožeča stranka od dne 1. 5. 1989 dalje upravičena do osebne invalidnine vojaškega invalida V. skupine. Iz izjave priče, dane na zapisnik, ki se nahaja v invalidskem spisu, je razvidno, da je bila tožeča stranka z drobcem granate ranjena v desno stopalo dne 23. 4. 1944. Tega dne se je nemška vojska spopadla z Vojkovo brigado v vasi B., tožeča stranka pa je bila ranjena, ko je zaradi tega z mamo bežala iz vasi.

4. Tožeča stranka je vlogo za priznanje statusa invalidnosti v preteklosti že vložila in to v času, ko je še bila državljanka Republike Italije, vendar do uveljavitve Mirovne pogodbe dne 15. 9. 1947 o njeni zahtevi ni bilo odločeno. Po letu 1947 je po Mirovni pogodbi postala jugoslovanska državljanka, obveznost izplačevanja civilnih in vojaških pokojnin pa je po tej pogodbi prevzela tedanja Federativna ljudska republika Jugoslavija (v nadaljevanju FLRJ). V zvezi s tem sta FLRJ in Republika Italija leta 1954 sklenili Sporazum o dokončni poravnavi vseh mednarodnih obveznosti ekonomskega in finančnega značaja, ki izhajajo iz Mirovne pogodbe in nadaljnjih sporazumov. Prvi zakon, ki je urejal pravice tožeče stranke, Zakon o civilnih invalidih vojne je sprejela SRS šele v letu 1978, in še to le za civilne invalide vojne z najmanj 40 % invalidnostjo, šele s sedaj sprejetim Zakonom o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) pa lahko ustrezen status in pravico do invalidnine prejme tudi invalid z najmanj 20 % invalidnostjo. Ta pravica se prizna le za naprej, od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in ne od nastanka invalidnosti.

5. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožeča stranka po sedaj veljavnem ZVojI uživa vse pravice, ki izhajajo iz tega zakona. Po tem, ko je pooblaščenca tožeče stranke seznanil z dejanskim stanjem zadeve in prejel njegov odgovor, je ugotovil, da za odločanje o zahtevku tožeče stranke v zvezi s priznanjem statusa civilnega invalida vojne, osebne vojne invalidnine ter njeno ustrezno valorizacijo, za čas od 15. 9. 1947 do 31. 8. 1978, ni pravne podlage, saj mednarodne pogodbe in Sporazum o dokončni poravnavi vseh mednarodnih obveznosti ekonomskega in finančnega značaja, ki izhajajo iz Mirovne pogodbe in nadaljnjih sporazumov med FLRJ in Republiko Italijo iz leta 1954, v notranjem pravnem redu niso neposredno izvršljive, zato je zahtevo tožeče stranke zavrnil.

6. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 1400-17/2018-2 z dne 25. 5. 2018, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z ugovorom tožeče stranke glede neustavne pravne praznine v času od 15. 9. 1947 do sprejetja zakona, s katerim je bilo urejeno ustrezno invalidsko varstvo v okviru jugoslovanske zakonodaje, je navedlo, da je meddržavni sporazum sicer tedanji FLRJ nalagal, da v nedoločenem času vzpostavi ustrezno zakonodajo, ki bi civilnim invalidom vojne, ki so bili nekdanji italijanski državljani, zagotavljala še nadaljnje izplačevanje ustreznih invalidnin ali nadomestil, oziroma ki bi jim pri pristojnih jugoslovanskih organih omogočila uveljavitev statusa in pravic civilnega invalida vojne po jugoslovanskih predpisih, vendar pa je šele z Zakonom o varstvu nekaterih kategorij fašističnega nasilja, civilnih žrtev vojne, žrtev vojnega materiala in njihovih družinskih članov iz leta 1968 v določenem obsegu uredila status in pravice civilnih žrtev vojne ter z nadaljnjimi spremembami povečevala obseg njihovega varstva. Z Zakonom o civilnih invalidih vojne, uveljavljenim s 1. 1. 1993, se je zakonsko varstvo razširilo še na civilne invalide vojne z najmanj 20 % okvaro organizma, s čemer je bilo varstvo civilnih invalidov vojne izenačeno z varstvom vojnih invalidov.

7. Republika Slovenija je leta 1992 v svoje pravno nasledstvo prevzela tudi Sporazum o dokončni poravnavi vseh mednarodnih obveznosti ekonomskega in finančnega značaja, ki izhajajo iz Mirovne pogodbe in nadaljnjih sporazumov, ki sta ga sklenili FLRJ in Republika Italija. Z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje SFRJ z Republiko Italijo pa ni prevzela nobenih pravnih obveznosti iz naslova poravnave oziroma plačila odškodnine civilnim invalidom vojne v skladu s sklenjenim meddržavnim sporazumom, saj je le potrdila od leta 1954 mednarodno pravno uveljavljeno in obstoječe pravno stanje. Mirovna pogodba z Italijo ter sklenjeni meddržavni sporazum, s katerim sta Republika Italija in FLRJ dokončno uredili medsebojna razmerja ekonomskega in finančnega stanja, v notranjem pravu nista neposredno izvršljiva, zato se je posebno varstvo in invalidske pravice civilnim invalidom vojne priznavalo z notranjimi predpisi.

8. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo prvostopenjskega organa. Navaja, da iz določb Mirovne pogodbe in na njeni podlagi sprejetega Sporazuma o dokončni poravnavi vseh medsebojnih obveznosti ekonomskega in finančnega značaja, ki izhajajo iz Mirovne pogodbe in nadaljnjih sporazumov, izhaja, da bodo od 15. 9. 1947 dalje jugoslovanske oblasti v okviru določb jugoslovanske zakonodaje zagotovile izplačevanje civilnih in vojaških pokojnin, za kar je Republika Italija že po sporazumu iz leta 1950 plačala 1.250.000.000 italijanskih lir. Do prve uzakonitve pravic civilnih invalidov vojne in drugih prizadetih pa je prišlo šele leta 1968, ko je pravna prednica tožene stranke sprejela Zakon o varstvu nekaterih kategorij žrtev fašističnega nasilja, civilnih žrtev vojne, žrtev vojnega materialna in njihovih družinskih članih, pri čemer pa je ta zakon urejal pravice zgolj civilnih žrtev vojne z ocenjeno najtežjo, 100 % invalidnostjo oziroma telesno okvaro po splošnih predpisih o invalidskem zavarovanju. Šele z uveljavitvijo Zakona o civilnih invalidih vojne v letu 1993 je tožena stranka omogočila priznavanje zahtevanega statusa tako, da je bil status civilnih invalidov vojne izenačen z vojaškimi invalidi. Tako nekdanja, kot sedanja država sta vprašanje urejanja položaja statusa civilnih invalidov urejali splošno za vse skupine invalidov, čeprav so tožeča stranka in njej enaki v drugačnem pravnem položaju. Ker so bili poškodovani kot državljani tedanje Italije, vendar na območju kasnejše Jugoslavije oziroma sedaj Slovenije, niso imeli možnosti uveljavljati pravice civilnih žrtev vojne po predpisih tedanje Italije in tudi ne po predpisih, veljavnih za območje tedanje Cone B. Nekateri so tovrstne prejemke takrat že prejemali, drugi pa so imeli pri tedanji Vojaški upravi vložene ustrezne zahteve. FLRJ je z mednarodno pogodbo z dne 15. 9. 1947 od Italije prevzela obveznost izplačevanja invalidnin in pokojnin, za kar je od Italije prejela namenska sredstva, glede na prevzeto mednarodno pravno obveznost države do svojih novih državljanov in jim je bila zato vse od 15. 9. 1947 dalje tudi dolžna urediti sistem varstva pravic civilnih invalidov vojne, najmanj v standardu in v okviru, kot je to veljalo za te osebe v tedanji Italiji.

9. Opisano različno obravnavanje civilnih invalidov je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Svojo obveznost do izplačila odškodnin in invalidnin je Republika Slovenija potrdila z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Italijo, vendar pa položaja takih civilnih invalidov vojne, kot je tožeča stranka, še vedno ni uredila za nazaj, čeprav jo k temu zavezuje mednarodna pogodba.

10. Po prepričanju tožeče stranke je navedena pravna praznina neustavna. Kljub temu, da je bilo vprašanje ureditve statusa civilnih invalidov žrtev vojne ves čas aktualno in obravnavano pred organi oblasti, pa vsa prizadevanja do sedaj niso prinesla konkretnih rezultatov. S tem, ko tožena stranka ni uredila posebnega pravnega položaja tožeče stranke v zakonu, je nedopustno posegla v njeno pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS), ni spoštovala pravice invalidov do posebnega varstva države (52. člen Ustave RS), ravnala pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in načelom socialne države (2. člen Ustave RS). Zato sodišču predlaga, da v zadevi postopek prekine in pri Ustavnem sodišču RS vloži zahtevo za presojo ustavnosti ZVojI.

11. Tožeča stranka še navaja, da je njen zahtevek po pravni plati identičen z zahtevki, ki jih je skupaj pri Upravni enoti v Novi Gorici vložilo 65 prizadetih žrtev. Upravna enota Nova Gorica, kot upravni organ prve stopnje, pristojen za odločanje, je enotno vlogo razdružila tako, da je obravnavala zahtevek vsakega od vlagateljev posebej, zahtevke tistih, ki nimajo stalnega prebivališča na njenem območju pa odstopila v reševaje krajevno pristojnemu upravnemu organu. Tožeča stranka sodišču predlaga, da vse upravne spore, s katerimi vlagatelji zahtevkov, enako kot ona, izpodbijajo odločitev tožene stranke, bodisi združi v skupno obravnavanje in o zahtevkih odloči z eno sodbo, bodisi v eni od zadev izvede vzorčni postopek, ostale zadeve pa do zaključka tega postopka prekine.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, dopolnjene z utemeljitvijo drugostopenjske odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Sodišče se je najprej opredelilo do predloga tožeče stranke, da združi več odprtih postopkov pri tem sodišču v skupno obravnavo in takemu predlogu ni sledilo. Po določbi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več odprtih postopkov o istem predmetu, ki se vodijo pri oddelku sodišča. Kakor je ugotovilo sodišče, je več civilnih invalidov vojne pri tem sodišču sprožilo upravni spor zoper odločbe, s katerimi so bili njihovi zahtevki zavrnjeni. Ker gre za različne tožeče stranke ter različne izpodbijane upravne akte, ki so jih različni prvostopni organ izdali v posameznih upravnih zadevah z različnim dejanskim stanjem, pa četudi na isti pravni podlagi, niso izpolnjeni pogoji za združitev postopkov iz prvega odstavka 42. člena ZUS-1. Prav tako sodišče ni sprejelo pobude tožeče stranke za odločanje v vzorčnem postopku.

15. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve, ki med strankama ni sporno, v celoti raziskala, svojo odločitev pa oprla na relevantne materialne predpise in jo ustrezno utemeljila. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

16. V zadevi ni sporno, da je bil tožeči stranki z odločbo takratne Skupščine občine Postojna, št. 55-22/75 z dne 21. 12. 1978, priznan status civilnega invalida vojne VI. skupine s 60 % civilne invalidnosti. Na podlagi te odločbe je bila tožeča stranka upravičena do civilne invalidnine VI. skupine od 1. 9. 1978 dalje. V zadevi prav tako ni sporno, da tožeča stranka uživa vse pravice, ki izhajajo iz sedaj veljavnega ZVojI. Med tožečo in toženo stranko pa je sporno priznanje statusa civilnega invalida vojne ter na ta status vezanih pravic za čas od 15. 9. 1947, ko je stopila v veljavo Pariška mirovna pogodba z Italijo z dne 10. 2 1947 (v nadaljevanju Mirovna pogodba)¹, do 31. 8. 1978, to je do zadnjega dne pred dnem 1. 9. 1978, ko je bil tožeči stranki priznan pravni status civilnega invalida vojne.

17. V zadevi tudi ni sporno, da se je tožeča stranka poškodovala v letu 1944 kot tedanja italijanska državljanka na območju Primorske. To ozemlje je po Rapalski pogodbi iz leta 1920 pripadalo Italiji, na podlagi Mirovne pogodbe pa postalo ozemlje takratne FLRJ. V skladu z določbo 19. in 20. člena Mirovne pogodbe je stalno bivajoče prebivalstvo z italijanskim državljanstvom na teh ozemljih dobilo državljanstvo države naslednice, torej FLRJ. Tožeča stranka je torej po Mirovni pogodbi postala jugoslovanska državljanka.

18. Iz točke 8. priloge XIV. Mirovne pogodbe izhaja, da je Italija še naprej odgovorna za plačevanje civilnih in vojaških pokojnin, ki jih od začetka veljavnosti te pogodbe od italijanske države ali italijanskih občinskih ali drugih krajevnih oblasti pridobijo osebe, ki na podlagi te pogodbe sprejmejo državljanstvo države naslednice (torej FLRJ), vštevši tudi pravice do pokojnine, ki še niso izplačljive. Država naslednica in Italija se dogovorita o načinu izpolnjevanja te obveznosti. Med Republiko Italijo in FLRJ je bil 18. decembra 1954 podpisan Sporazum o definitivnem urejanju vseh medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz Mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov (objavljen v Uradnem listu SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 2/56, v nadaljevanju Meddržavni sporazum), ratificiran z Zakonom o ratifikaciji tega sporazuma, ki ga je sprejela Zvezna narodna skupščina FLRJ dne 10. 11. 1955. Z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Ur. list RS 40/1992 Mednarodne pogodbe), je Skupščina Republike Slovenije na podlagi 3. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ugotovila, da je Republika Slovenija pravna naslednica mednarodnih pogodb, ki jih je z Republiko Italijo sklenila nekdanja Jugoslavija, med katerimi je tudi Meddržavni sporazum. Ta sporazum je v 1. členu določil, da se bo nekdanjim italijanskim državljanom v okviru jugoslovanske zakonodaje zagotovilo izplačevanje tako zapadlih kot nezapadlih civilnih in vojaških pokojnin, predvidenih v 8. členu priloge XIV. Mirovne pogodbe. Po presoji sodišča se je z Meddržavnim sporazumom nekdanja Jugoslavija, kot pogodbeni partner, zavezala da bo tem osebam s sprejetjem potrebne zakonodaje zagotovila ustrezno zakonsko varstvo. V tej mednarodni pogodbi, ki je državo pogodbenico zavezovala k ureditvi tega položaja, ni določenega roka, v katerem bo to storila, kar po presoji sodišča pomeni, da se je nekdanja Jugoslavija kot pogodbeni partner zavezala le k temu, da bo v svojem notranjem pravnem redu tem osebam s sprejetjem zakonodaje zagotovila ustrezno zakonsko varstvo (drugi odstavek 1. člena Meddržavnega sporazuma). Po mnenju sodišča je torej mednarodna pogodba ureditev teh vprašanj prepustila posameznemu zakonodajalcu v državi pogodbenici, ne da bi ob tem določila rok ali način, kako naj to stori. Gotovo pa je, da mednarodna pogodba, s katero sta tedanja Jugoslavija in Italija dogovorili način izpolnjevanja obveznosti iz 8. točke priloge XIV. Mirovne pogodbe, ni neposredno izvršljiva, saj je bil sprejem ustreznega zakonskega varstva prepuščen državi pogodbenici – Jugoslaviji.

19. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka vložila vlogo za priznanje statusa invalidnosti v času, ko je bila še državljanka Republike Italije, vendar do uveljavitve Mirovne pogodbe dne 15. 9. 1947 o njeni zahtevi še ni bilo odločeno. Po letu 1947 je po Mirovni pogodbi tožeča stranka postala jugoslovanska državljanka. FLRJ in Republika Italija sta, kakor je že bilo navedeno, v letu 1954 sklenili Meddržavni sporazum. S tem sporazumom se je FLRJ zavezala, da bo sprejela ustrezne zakonske podlage za uveljavljanje pravic civilnih invalidov vojne. Niti FLRJ niti kakšna njena naslednica pa vse do leta 1978 tovrstne zakonske podlage, ki bi urejala status tožeče stranke ni sprejela. Tega leta je, kakor je že bilo navedeno, SRS sprejela Zakon o civilnih invalidih vojne, na podlagi katerega, je bil tožeči stranki priznan status civilnega invalida vojne od 1. 9. 1978 dalje.

20. V času vložitve obravnavane zahteve tožeče stranke za priznanje vojne invalidnine ter ustrezne valorizacije za čas od 15. 9. 1947 do 31. 8. 1978, ZVojI tudi po mnenju sodišča ne predstavlja ustrezne pravne podlage za odločanje in ugoditev zahtevi tožeče stranke, saj gredo po določbi 79. člena ZVojI pravice iz tega zakona upravičencem od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve dalje. Navedeno pa pomeni, da na podlagi veljavne pravne podlage tožeči stranki ni mogoče priznati zahtevanih pravic, kar za tožečo stranko niti ni sporno.

21. Nekdanja Jugoslavija, oziroma SRS kot federalna enota v njeni sestavi, do sprejetja Zakona o civilnih invalidih vojne vprašanja civilnih invalidov vojne ni uredila. Jugoslavija je, sicer pozno, uredila status civilnih vojnih invalidov, s tem pa izpolnila dogovor iz Meddržavnega sporazuma. Pri tem sodišče dodaja, da se je s to zakonodajo uredil status vseh civilnih invalidov vojne v državi enako.

22. Glede na navedeno, je neutemeljen ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na sicer pavšalno zatrjevano kršitev njenih ustavnih pravic do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, pravice invalidov iz 52. člena Ustave RS, enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in 2. člena Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Tožeči stranki je v skladu z veljavno zakonodajo priznan status civilnega invalida vojne in uživa vse z zakonom predvidene pravice. Dejstvo, da nekdanja država do leta 1978 v svojo zakonodajo ni sprejela rešitev glede civilnih invalidov vojne, na sedanji položaj tožeče stranke, ki ji je bil v času vložitve zahteve priznan status in pravice civilnega invalida vojne, ne vpliva. Pri tem sodišče dodaja, da je pravica do invalidnine socialna pravica, ki se podeli z zakonom, njen obseg pa ni ustavno določen in ni samoumeven, pač pa odvisen od družbenih razmer in ekonomske moči države. Enako velja po mnenju sodišča tudi za retroaktivno priznanje statusa in pravic iz tega naslova.

23. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločitev o zadevi je sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). V tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katere se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Tudi sicer pa tožeča stranka v tožbi izvedbe glavne obravnave ni predlagala.

K točki II. izreka:

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Pariška mirovna pogodba, integralno prevodno besedilo Mirovne pogodbe z Italijo, podpisane v Parizu 10. februarja 1947 in Faksimilni kartografski prikaz pogodbeno določenih mej med Italijo, FLRJ in STO, Ministrstvo za zunanje zadeve RS, Ljubljana 15. septembra 1997

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba U 1470/95-4
• UPRS sodba in sklep I U 1730/2013
• UPRS sodba I U 1346/2014