UPRS Sodba III U 374/2016-8

Jedro

Glede na vsa ugotovljena, tudi po presoji sodišča bistvena neskladja med gradnjo, kot je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem z dne 11. 12. 2003, in v inšpekcijskem postopku obravnavano gradnjo, je slednjo prvostopenjski organ utemeljeno štel kot gradnjo (drugega) objekta, za katero gradbeno dovoljenje sploh ni bilo izdano oziroma pridobljeno, čeprav bi moralo biti, in torej kot nelegalno gradnjo v smislu določb ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zarvne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Nova Gorica, Inšpekcijske pisarne Ajdovščina (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 06122-4031/2005-30 z dne 19. 1. 2016 (v nadaljevanju: prvostopenjska ali izpodbijana odločba), pod 1. točko izreka odločil, da mora tožnik takoj ustaviti gradnjo stanovanjske stavbe, stoječe na zemljišču s parc. št. 6132/3, 6130/1 in 6131/2 k.o. A., ki jo sestavljajo: - jedro stavbe, ki je tlorisne velikosti približno 12,3 m x 10,3 m in po višini obsega pritličje, nadstropje in mansardo, - severni del stavbe, ki je tlorisne velikosti približno 3,5 m x 22,0 m in po višini obsega pritličje in nadstropje ter se nahaja severno od jedra stavbe, - zahodni del stavbe, ki je tlorisne velikosti približno 3,6 m x 9,8 m in po višini obsega le pritličje (nadstrešek) ter se nahaja zahodno od jedra stavbe, - južni del stavbe, ki je tlorisne velikosti približno 3,6 m x 12,3 m in po višini obsega le pritličje (latnik) ter se nahaja južno od jedra stavbe, - vzhodni del stavbe, ki je tlorisne velikosti približno 6,1 m x 6,6 m in po višini obsega pritličje in nadstropje (garaža s teraso) ter se nahaja vzhodno od jedra stavbe, - zunanje stopnišče, ki se nahaja zahodno od severnega dela stavbe, - zunanje stopnišče, ki se nahaja na sredi severnega dela stavbe, - zunanje stopnišče, ki se nahaja med severnim in vzhodnim delom stavbe. Pod 2. točko izreka prvostopenjske odločbe je bilo odločeno, da mora tožnik stavbo iz 1. točke izreka odločbe do 1. 2. 2017 na svoje stroške odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje; pod 3. točko izreka pa, da so v zvezi s stavbo iz 1. točke izreka od vročitve odločbe prepovedana naslednja dejanja: - izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, - vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi pri parc. št. 6132/3, 6130/1 in 6131/2 k.o. A., - uporaba stavbe, - promet z zemljiščem s parc. št. 6132/3, 6130/1 in 6131/2 k.o. A., - sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih in drugih pravnih poslov med živimi. Iz izreka je razvidno še, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka izreka), da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (5. točka izreka) in da stroškov postopka ni bilo (6. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pojasni, da je na podlagi opravljenih ogledov (zapisniki z dne 26. 9. 2013, 6. 8. 2015 in 3. 12. 2015) ugotovil, da je na zemljišču z zgoraj navedenimi parc. številkami zgrajena stanovanjska stavba, ki jo sestavljajo naslednji deli: 1.) Jedro stavbe, kot je opisano v izreku odločbe, v katerem so tri stanovanja, v vsaki etaži eno. 2.) Severni del stavbe, kot je opisan v izreku odločbe. V pritličju tega dela so servisni prostori stanovanjske stavbe (kurilnica, pralnica, kopalnica, shramba, ropotarnica); v nadstropju je pokrita terasa, na katero je dostop po zunanjem stopnišču na zahodni strani in po zunanjem stopnišču na vzhodni strani tega dela stavbe. Po terasi je urejen dostop v stanovanje, ki se nahaja v drugi (srednji) etaži jedra stavbe. 3.) Zahodni del stavbe, kot je opisan v izreku odločbe, in sicer je to odprt (brez dodatnih sten) nadstrešek, katerega lesena streha se opira na šest masivnih stebrov in na fasadno steno jedra stavbe. 4.) Južni del stavbe, kot je opisan v izreku odločbe, in sicer je ta del latnik, ki se na eni strani naslanja na masivne stebre, na drugi strani pa na fasadno steno jedra stavbe. 5.) Vzhodni del stavbe, kot je opisan v izreku odločbe, ki je v pritličju garaža, v nadstropju pa pohodna terasa, ograjena s kovinsko ograjo. Dostop na to teraso je preko zunanjih stopnic med severnim in vzhodnim delom stavbe, ki obenem ta del povezujejo s preostalimi deli stavbe. 6.) Zunanje stopnišče, ki se nahaja zahodno od severnega dela stavbe in povezuje teren (dvorišče) na nivoju pritličja stavbe z nivojem nadstropja stavbe. 7.) Zunanje stopnišče, ki se nahaja na sredi severnega dela stavbe in povezuje teren (dvorišče) na nivoju nadstropja stavbe z nivojem mansarde stavbe. 8.) Zunanje stopnišče, ki se nahaja med severnim in vzhodnim delom stavbe ter povezuje teren (dvorišče) na nivoju pritličja stavbe z nivojem nadstropja stavbe (teraso na severnem delu stavbe, teraso na vzhodnem delu stavbe in dvorišče, ki je severno od stavbe); to stopnišče je, kot rečeno, povezovalni konstrukcijski in funkcionalni element, ki vzhodni del stavbe povezuje s preostalimi deli stavbe. Vsi deli stavbe so funkcionalno in konstrukcijsko povezani ter skupaj tvorijo eno stavbo. Prvostopenjski organ po primerjavi katastrskih podatkov in stanja v naravi ugotavlja, da stanovanjska stavba stoji na parcelah 6132/3, 6130/1 in 6131/2 k.o. A. (iz podatkov zemljiškega katastra namreč izhaja, da na teh treh parcelah stoji stavba s št. 7039, prav tako po podatkih katastra stavb stavba št. 7039 k.o. A. stoji na navedenih parcelah). Iz zemljiške knjige je razvidno, da je tožnik lastnik navedenih parcel do celote. Inšpekcijski ukrep je izrečen investitorju gradnje, ki je tudi lastnik nepremičnine.

3. Iz evidenc in dokumentov Upravne enote (v nadaljevanju: UE) Piran, ki jih je prvostopenjski organ pridobil od UE in tožnika, izhaja, da je UE Piran izdala gradbeno dovoljenje, št. 351-217/2003 z dne 11. 12. 2003 (v nadaljevanju: gradbeno dovoljenje), ki je postalo pravnomočno 27. 5. 2009. Z njim se investitorju B.B. in C.C. daje gradbeno dovoljenje za nadomestno gradnjo stanovanjskega objekta D., na parcelah 6130/1 in 6132/3 k.o. A., in sicer tik ob obstoječi stavbi (1. točka izreka gradbenega dovoljenja). V 6. točki njegovega izreka so opredeljeni posegi, ki so predmet gradbenega dovoljenja, to so rušitev obstoječega dela objekta D., stoječega na parceli 6130/1 k.o. A., in nadomestna gradnja novega objekta, ki obsega jugozahodno, glavno krilo z etažnostjo P+1+M, tlorisne velikosti 11,10 m x 4,60 m, ter severovzhodno, zaledno krilo z etažnostjo P+M, tlorisne velikosti 13,20 m x 4,20 m. Prvostopenjski organ si je ogledal tudi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 3/10/2002, ki ga je izdelala E.E. (v nadaljevanju: PGD), v zvezi s tem povzema vsebino točke 2.1.3. tehničnega poročila in risb, ki so sestavni del PGD. Iz evidenc in dokumentov UE Piran je nadalje razvidno, da je tožnik z vlogo, ki jo je UE Piran prejela 17. 4. 2000, zahteval izdajo odločbe o priglasitvi del, med drugim za gradnjo pomožnih objektov za lastne potrebe po Odloku o pomožnih objektih občine Piran. Prvostopenjski organ opiše potek z navedeno vlogo začetega postopka, ki je bil večkrat ponovljen. V njem je UE Piran 21. 12. 2004 izdala odločbo o dovolitvi priglašenih del, s katero je v prvi točki dovolila gradnjo petih pomožnih objektov, v drugi točki pa zavrnila zahtevo za postavitev nadstrešnice na manipulativni ploščadi. V pritožbenem postopku je bila prva točka omenjene odločbe odpravljena, tožba zoper drugostopenjsko odločbo je bila zavrnjena. V ponovnem postopku je UE Piran izdala odločbo, št. 351-146/2003 z dne 15. 5. 2007, s katero je tožnikov zahtevek za izdajo odločbe o priglasitvi del za gradnjo petih pomožnih objektov (zbiralnika deževnice, shrambe, lope za orodje, garaže in rezervoarja za utekočinjeni naftni plin) zavrnila, navedena odločba je postala pravnomočna 12. 6. 2007.

4. Prvostopenjski organ je tožnika sproti seznanjal z ugotovitvami postopka in mu dal možnost, izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Tožnik je v dopisu z dne 28. 10. 2013 navedel, da se je gradnja stanovanjske stavbe izvajala leta 2005 in 2006, da je stavba v uporabi od novembra 2006, da so v njej tri stanovanja (v vsaki etaži eno), da garaža in hiša preko stopnišča tvorita funkcionalno celoto, da se je gradnja opravila po gradbenem dovoljenju z dne 11. 12. 2003 ter da uporabno dovoljenje ni bilo izdano. V zapisniku o inšpekcijskem pregledu z dne 6. 8. 2015 je tožnik navedel, da je gradnjo izvajal skladno z gradbenim dovoljenjem, da je za pomožne prostore zaprosil za priglasitev del, vendar odločba ni bila izdana, ter da je v prizidku (to je pritličje severnega dela stavbe - op. inšpektorja) shramba, kurilnica s pralnim strojem, kopalnica, ropotarnica. V dopisu z dne 4. 9. 2015 je tožnik navedel, da nadstreška nista pomožni objekt, ker služita le varovanju vhoda pred dežjem, vetrom in soncem ter za odprt prostor pred vhodom v stanovanje, in da je za gradnjo vkopanih pomožnih objektov (to je severni del stavbe - op. inšpektorja) podal predlog za priglasitev del že leta 2000, z odločbo so bili dovoljeni ter zgrajeni ob gradnji hiše leta 2005 po predloženi projektni dokumentaciji za priglasitev del. V dopisu z dne 11. 12. 2015 je tožnik navedel, da je odločbo UE Piran, št. 351-146/2003 z dne 21. 12. 2004, prejel 3. 1. 2005 in da, ker so bili pomožni objekti vneseni v projektno dokumentacijo za gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo ter so služili novi stanovanjski hiši in ne več stari, ki je bila odstranjena, posebne nove priglasitve del ni iskal.

5. V nadaljevanju izpodbijane odločbe je obširno obrazloženo, da je v času gradnje stanovanjske stavbe (leta 2005 in 2006) veljavni Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 do 62/04, v nadaljevanju: ZGO-1 2004) v prvem odstavku 3. člena določal, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, v tretjem odstavku istega člena pa, da za enostavni objekt ni potrebno gradbeno dovoljenje, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, in če je njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. Ta predpis je bil v času gradnje stanovanjske stavbe Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 do 100/05, v nadaljevanju: Pravilnik), ki je v 4. členu določal vrste enostavnih objektov. Med temi so pomožni objekti, med katere sodijo objekti za lastne potrebe, ograje, pomožni infrastrukturni objekti in pomožni kmetijsko-gozdarski objekti. Med objekte za lastne potrebe je spadala tudi garaža (glej 3. točko prvega odstavka 5. člena Pravilnika), definirana kot pritlična stavba, katere streha je hkrati strop nad prostorom, ki je namenjen za shranjevanje osebnih motornih vozil, če je njena tlorisna površina do 30 m2, višina do 3 m, merjeno od terena do kapi, razpon nosilnih delov pa do 3 m, pri večjem razponu pa morajo biti nosilni deli montažni in dani v promet v skladu s predpisi, ki urejajo gradbene proizvode. Glede na navedeno vzhodni del stavbe, četudi bi bil samostojen objekt, ne bi ustrezal definiciji garaže kot enostavnega objekta, saj njegova tlorisna velikost 6,1 m x 6,6 m = 40 m2 presega dovoljeno tlorisno velikost za garažo kot enostavni objekt (30 m2), poleg tega je ta del dvoetažen, saj gre za garažo s pohodno teraso, medtem ko je garaža kot enostavni objekt lahko le pritlična. Sicer pa vzhodni del stavbe ni samostojen objekt, temveč s preostalimi deli stanovanjske stavbe tvori funkcionalno in konstrukcijsko enoto (gre za en objekt). Iz opisanih razlogov ga torej v času gradnje ni bilo mogoče uvrstiti med enostavne objekte.

6. Ob izdaji prvostopenjske odločbe je ZGO-1 veljal v besedilu s spremembami in dopolnitvami do vključno ZGO-1F (do vključno Ur. list RS, št. 19/15), ki ga prvostopenjski organ imenuje ZGO-1 2015 (v nadaljevanju tudi: ZGO-1). Ta je v prvem odstavku 3. člena je določal, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja; po drugem odstavku istega člena pa lahko investitor na lastno odgovornost začne z gradnjo iz prejšnjega odstavka tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja. Po 3a. členu ZGO-1 2015 se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja (prvi odstavek), vendar se tudi enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek). V skladu z 8. členom ZGO-1 2015 se objekti glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanja razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte (prvi odstavek), vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov ter dela, ki se štejejo za vzdrževanje objekta, s predpisom podrobneje določi vlada (drugi odstavek). Ta predpis je bila ob izdaji prvostopenjske odločbe Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13 do 24/13, v nadaljevanju: Uredba). Enostavni objekti so opredeljeni v prilogi 2 te Uredbe, po kateri majhna stavba (1. točka priloge 2), kamor sodi tudi garaža, ni enostaven objekt, ne glede na velikost; majhna stavba kot dopolnitev obstoječe pozidave (2. točka priloge 2) pa je enostavni objekt le, če je v pritlični, enoetažni izvedbi, površine do vključno 20 m2. Tlorisna velikost vzhodnega dela stavbe (40 m2) presega navedeno dovoljeno tlorisno velikost za majhno stavbo kot dopolnitev obstoječe pozidave, poleg tega je ta del stavbe, kot že povedano, dvoetažen, medtem ko je majhna stavba kot dopolnitev obstoječe pozidave lahko le pritlična, enoetažna. Sicer pa vzhodni del stavbe ni samostojen objekt, temveč s preostalimi deli stanovanjske stavbe tvori funkcionalno in konstrukcijsko enoto - en objekt. Torej ga iz navedenih razlogov tudi po v času izdaje prvostopenjske odločbe veljavnih predpisih ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte.

7. Za gradnjo stanovanjske stavbe je bilo treba, tako v času gradnje (leta 2005 in 2006), kot v času izdaje prvostopenjske odločbe, po 3. členu ZGO-1 2004 oziroma ZGO-1 2015 pridobiti gradbeno dovoljenje, saj stanovanjske stavbe ne po Pravilniku ne po Uredbi ni (bilo) mogoče uvrstiti med enostavne objekte.

8. Prvostopenjski organ je primerjal zgrajeno stanovanjsko stavbo ter gradbeno dovoljenje z dne 11. 12. 2003 oziroma PGD, ter ugotovil naslednje neskladnosti: Stanovanjska stavba je zgrajena na treh parcelah (št. 6132/3, 6130/1 in 6131/2 k.o. A.), medtem je po gradbenem dovoljenju dovoljena gradnja na dveh parcelah (št. 6132/3 in 6130/1). Stanovanjska stavba je bistveno večje tlorisne velikosti, kot jo dovoljuje gradbeno dovoljenje. Njena dolžina je okrog 28,4 m (merjeni zahodni del stavbe dolžine 3,6 m, jedro stavbe dolžine 12,6 m, del severnega dela stavbe in povezovalno stopnišče v dolžini 6,1 m ter vzhodni del stavbe dolžine 6,1 m), širina pa je okrog 17,4 m (merjeni južni del stavbe širine 3,6 m, jedro stavbe širine 10,3 m in severni del stavbe širine 3,5 m, brez zunanjih stopnic). Po gradbenem dovoljenju pa je dovoljena gradnja stavbe maksimalne tlorisne velikosti (očrtani pravokotnik) 13,20 m x 8,80 m. Z gradbenim dovoljenjem je dovoljena gradnja stavbe, ki obsega dve krili: jugozahodno, glavno krilo z etažnostjo P+1+M, tlorisne velikosti 11,10 m x 4,60 m, ter severovzhodno, zaledno krilo z etažnostjo P+M, tlorisne velikosti 13,20 m x 4,20 m. Tudi samo jedro stanovanjske stavbe ima večjo tlorisno velikost in drugačno tlorisno obliko, kot je dovoljena z gradbenim dovoljenjem. Dovoljena tlorisna velikost je 11,10 m x 4,60 m + 13,20 m x 4,20 m = 106,5 m2, tlorisna velikost jedra zgrajene stanovanjske stavbe pa je okrog 12,6 m x 10,3 m = 130 m2. Tudi višina jedra stanovanjske stavbe ni skladna z gradbenim dovoljenjem, po katerem stavbo sestavljata dve krili: glavno krilo etažnosti P+1+M in zaledno krilo etažnosti P+M, medtem ko ima zgrajeno jedro stanovanjske stavbe tri etaže (P+1+M oziroma P+1+terasa) po celem tlorisu. Tožnik je zgradil stanovanjsko stavbo s tremi stanovanji (v vsaki etaži je eno stanovanje, vsako ima vhod iz zunanjosti), kar je več, kot je dovoljeno z gradbenim dovoljenjem. Po tem vsekakor niso dovoljena tri stanovanja, nadomestna gradnja bi bila enostanovanjska, PGD pa prikazuje dvostanovanjsko stavbo, pri kateri pritličje in nadstropje tvorita eno stanovanje, mansarda pa drugo. Da bi pritličje in nadstropje ločil v samostojni stanovanjski enoti, je tožnik opustil gradnjo notranjega stopnišča, ki je po PGD predvideno za povezavo prostorov v pritličju in nadstropju istega stanovanja (v medetažni konstrukciji nad pritličjem ni izvedena odprtina za stopnišče).

9. Po točki 12.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 neskladna gradnja pomeni gradnjo, za katero je gradbeno dovoljenje potrebno in izdano, vendar se gradnja izvaja v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. ZGO-1 v 153. členu določa inšpekcijski ukrep pri neskladni gradnji, in sicer po prvem odstavku tega člena v primeru neskladne gradnje gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja. V skladu z drugim odstavkom 153. člena ZGO-1 je investitor za spremembo dolžan zaprositi v enem mesecu po izrečenem ukrepu, z gradnjo pa lahko nadaljuje šele po dokončnosti takega dovoljenja. Če investitor ne zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja v enem mesecu po izrečenem ukrepu ali če pristojni upravni organ za gradbene zadeve njegovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrne ali zavrže, gradbeni inšpektor odredi, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani in (s tem) vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju. Ukrep po 153. členu ZGO-1 je zato treba omejiti na tiste gradnje, kjer je skladnost z gradbenim dovoljenjem možno doseči z odstranitvijo tistega dela objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Konkretne gradnje, glede na predhodno opisana neskladja pri tlorisni velikosti, tlorisni obliki in višini, ni mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem z odstranitvijo dela objekta. Čeprav bi odstranili severni, južni, vzhodni in zahodni del stavbe ter vsa tri zunanja stopnišča (kar je v gradbenem smislu možno), preostalo jedro stavbe ne bi bilo skladno z gradbenim dovoljenjem. Jedro stavbe tudi nima notranjega stopnišča (plošča nad pritličjem nima odprtine za stopnišče). Pa tudi z dodatno odstranitvijo delov jedra stanovanjske stavbe ni mogoče doseči z gradbenim dovoljenjem skladnega stanja (objekt bi bil ruševina).

10. Po navedenem prvostopenjski organ zaključi, da je treba opisano gradnjo stanovanjske stavbe obravnavati kot gradnjo (nekega drugega) objekta, za katero gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Obravnavano gradnjo je torej treba šteti za nelegalno gradnjo v smislu točke 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Ker je za gradnjo obravnavane stavbe potrebno gradbeno dovoljenje, tako ob izdaji prvostopenjske odločbe, kot je bilo tudi v času gradnje, pa pred njenim začetkom in tudi kasneje ni bilo izdano (gradbeno dovoljenje je bilo izdano za drugo stavbo), so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. V zvezi z nadaljevanjem izreka se prvostopenjski organ sklicuje na tretji odstavek 148. člena in tretji odstavek 146. člena ZGO-1 ter peti odstavek 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

11. Po tožnikovi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 0612-60/2016-4 z dne 13. 10. 2016 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), odločilo, da se v izreku prvostopenjske odločbe 3. točka odpravi in nadomesti z novo 3. točko, ki se glasi: „3. V zvezi s stavbo iz 1. točke izreka te odločbe so od vročitve te odločbe prepovedana naslednja dejanja: - izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, - vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi pri parcelah 6132/3, 6130/1 in 6131/2 k.o. A., - uporaba stavbe, - promet z njo ali z zemljiščem s parcelnimi številkami 6132/3, 6130/1 in 6131/2 k.o. A., - sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih in drugih pravnih poslov med živimi.“ V ostalem je pritožbo zavrnilo; zavrnilo pa je tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka in zahtev za povračilo upravne takse za pritožbo.

12. Drugostopenjski organ obrazloži, da je ob odločanju o pritožbi pri preizkusu pritožbenih navedb ugotovil, da niso utemeljene in ne vplivajo na odločitev, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa je ugotovil očitno kršitev materialnega prava. In sicer je prvostopenjski organ kršil oziroma nepravilno uporabil določbe 158. člena ZGO-1 (ki jih drugostopenjski organ citira), saj tožniku ni izrekel vseh potrebnih prepovedi iz prvega odstavka tega člena ZGO-1, ki so po drugem odstavku istega člena obvezna sestavina odločbe, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1. Tožniku kot investitorju obravnavanega objekta, ki je hkrati tudi lastnik zemljišča, na katerem stoji nelegalna gradnja, bi namreč moral izreči tudi tisti del prepovedi iz 4. točke prvega odstavka 158. člena ZGO-1, ki pomeni prepoved prometa z obravnavano nelegalno gradnjo. Na podlagi drugega odstavka 253. člena ZUP lahko, da bi se zadeva pravilno rešila, drugostopenjski organ v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena tega zakona, spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona. V konkretnem primeru je ugotovil, da je treba 3. točko izreka izpodbijane odločbe odpraviti in nadomestiti z novo, v kateri se doda manjkajočo prepoved, s čimer je odločbo spremenil v škodo (pri)tožnika, za kar pa ima zakonski razlog, saj je bil očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP). Zadevno kršitev 158. člena ZGO-1 je namreč mogoče ugotoviti neposredno, glede na dejansko stanje, ugotovljeno z izpodbijano odločbo.

13. Sicer pa je pritožba po presoji drugostopenjskega organa neutemeljena. Kot tak najprej zavrne ugovor, da izpodbijana odločba nima razlogov glede tožnikovih navedb. Iz spisov zadeve (zapisnika z dne 6. 8. 2015 in tožnikovih dopisov z dne 28. 10. 2013, 4. 9. 2015 in 11. 12. 2015) izhaja, da je v postopku na prvi stopnji tožniku bila dana možnost izjave o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah. Glede na njegove navedbe v dopisu z dne 4. 9. 2015 in torej za razjasnitev relevantnih dejstev je prvostopenjski organ 3. 12. 2015, kot je razvidno iz zapisnika, opravil še dodatni inšpekcijski pregled objektov. Navedbe, ki jih je podal tožnik, so v izpodbijani odločbi naštete in do njih se je prvostopenjski organ opredelil z obrazložitvijo ugotovljenega dejanskega stanja oziroma opredelitvijo glede dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev v zadevi. Drugostopenjski organ kot neutemeljene zavrača na očitek o zadrževanju tožnikove dokumentacije navezane ugovore in pojasnjuje, da bi slednjo tožnik kadarkoli med tekom postopka lahko zahteval, oziroma da jo je, ko je to zahteval, tudi dobil vrnjeno.

14. Tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da iz gradbenega dovoljenja z dne 11. 12. 2003 izhaja, da se dovoljenje daje za nadomestno gradnjo stanovanjskega objekta na parcelah št. 6130/1 in 6132/3 k.o. A., torej za nadomestno gradnjo enega stanovanjskega objekta, ki pa ima po tlorisnih gabaritih dve krili: jugozahodno, glavno z etažnostjo P+1+M, tlorisne velikosti 11,10 m x 4,60 m, ter severovzhodno, zaledno z etažnostjo P+M, tlorisne velikosti 13,20 m x 4,20 m. Prvostopenjski organ ni ničesar prišteval k osnovnemu objektu, ampak je ugotavljal maksimalne tlorisne dimenzije enega objekta - stanovanjske stavbe, za katero je ugotovil, kot je navedel in kar je izkazano tudi v spisni dokumentaciji, da presega dovoljeno tlorisno velikost in etažnost ter da ima več stanovanj, kot jih dovoljuje gradbeno dovoljenje (tri namesto dveh). Pravilno je ugotovil, da je sestavni del obravnavane stanovanjske stavbe tudi njen severni del, ki obsega pritličje (v katerem so kurilnica, pralnica, kopalnica, shramba, ropotarnica) in nadstropje, na katerem je pokrita terasa, na katero je dostop po zunanjih stopniščih na zahodni in na vzhodni strani stavbe, po terasi pa je urejen dostop v stanovanje v srednji etaži jedra stavbe (kar vse kažejo fotografije v spisni dokumentaciji). Vzhodni del stavbe, tlorisne velikosti približno 6,1 m x 6,6 m, obsega pritličje, v katerem je garaža, v nadstropju pa je pohodna terasa, ograjena s kovinsko ograjo. Dostop na teraso je preko zunanjih stopnic med severnim in vzhodnim delom stavbe, ki so konstrukcijski in funkcionalni element, ki ta del povezuje s preostalimi deli stavbe. Garaža torej ima stik s stavbo preko stopnic. Kolikor se streha uporablja kot terasa, se takšna terasa šteje za etažo, zato je garaža dvoetažna; enako velja za severni del stavbe. Omenjena garaža torej ni samostojen objekt, ampak s preostalimi deli stanovanjske stavbe tvori celoto. To dokazujejo tudi fotografije v spisni dokumentaciji. Dovoljenost gradnje vzhodnega dela stanovanjske stavbe je sicer prvostopenjski organ podrobno pojasnil tudi z vidika predpostavke, da bi bila garaža samostojen objekt, in utemeljil (z vidika v času gradnje in v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnih predpisov), zakaj je, četudi bi bila samostojen objekt, ni možno uvrstiti med enostavne objekte, za gradnjo katerih ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Drugostopenjski organ pripominja, da je bil tožnik v gradbenem dovoljenju z dne 11. 12. 2003 opozorjen, da si je treba za predvidene pomožne objekte pridobiti ustrezna dovoljenja - lokacijsko informacijo s strani Občine Piran, pri čemer iz spisne dokumentacije izhaja, da po 10. 2. 2003 izdani lokacijski informaciji št. 28/3 oziroma po letu 2003 Občina Piran glede gradbenih posegov na navedenih parcelah ni izdala drugih lokacijskih informacij, kakor tudi, da je UE Piran izdala zavrnilno odločbo z dne 15. 5. 2007, pravnomočno 12. 6. 2007, s katero se je postopek v zvezi s tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe o priglasitvi del za gradnjo petih pomožnih objektov (zbiralnika deževnice, shrambe, lope za orodje, garaže in rezervoarja za utekočinjeni naftni plin) zaključil. Pravilna je tudi ugotovitev, da je latnik tlorisne velikosti približno 3,6 m x 12,6 m (južni) del obravnavane stanovanjske stavbe, v pritlični izvedbi, torej ni samostojna stavba. Pri tem drugostopenjski organ navaja opredelitev pritličja iz točke 1.1.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 ter poudarja, da latnik s preostankom obravnavane stavbe tvori konstrukcijsko celoto, gre torej za en objekt. K temu sodijo tudi zunanja stopnišča kot konstrukcijski in funkcionalni elementi, ki povezujejo v izreku izpodbijane odločbe navedene dele stavbe. Drugostopenjski organ meni, da so izmere tlorisnih velikosti navedene kot maksimalne dimenzije, ter pojasni, da je že prvostopenjski organ s sklepom o popravi pomote, št. 06122- 4031/2005-38 z dne 22. 2. 2016 (v nadaljevanju: sklep o popravi pomote), v 1. in 4. alineji 1. točke izreka izpodbijane odločbe napačno navedeno dimenzijo jedra stavbe in južnega dela stavbe 12,3 m nadomestil s pravilno dimenzijo 12,6 m in ustrezno popravil tudi obrazložitev. Iz zabeležke na skici k zapisniku z dne 3. 12. 2015 in iz zapisnika z dne 6. 8. 2015 je namreč razvidno, da je dolžina jedra stavbe in dolžina južnega dela stavbe 12,6 m, prav tako je v obrazložitvi izpodbijane odločbe na str. 8 in 9 navedena pravilna ugotovljena dolžina 12,6 m. Izpodbijano odločbo je tako mogoče preizkusiti.

15. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po mnenju drugostopenjskega organa v konkretnem primeru ne gre za neskladno, ampak za nelegalno gradnjo. Gradnja obravnavanega stanovanjskega objekta po svoji legi (zemljišče s parc. št. 6132/3, 6130/1 in 6131/2 k.o. A. - podatki GURS za stavbo št. 7039), tlorisni velikosti (dolžina 28,4 m x širina 17,4 m, oziroma jedro stavbe 12,6 m x 10,3 m), etažnosti (jedro stavbe je etažnosti P+1+M oziroma P+1+terasa po celem tlorisu) ter številu stanovanj (tri) pomeni drug objekt, kot je tisti, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 11. 12. 2003. Tožnik sicer je pridobil gradbeno dovoljenje, vendar ne za obravnavani objekt. Za slednjega gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, pa bi glede na njegovo tlorisno velikost, namembnost in etažnost moralo biti, tako po predpisih v času gradnje, kot po predpisih v času izdaje izpodbijane odločbe. Ob ugotovitvi, da gre za nelegalno gradnjo, je bil pravilno izrečen inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Obravnavane gradnje, kot je pojasnil prvostopenjski organ, ni mogoče uskladiti z izdanim gradbenim dovoljenjem. Izrek ukrepa po 152. členu ZGO-1 je obligatoren, pri čemer v zakonu razen ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje oziroma drugačne sanacije objekta ni predvidenih drugih ravnanj; predviden tudi ni kakšen drug inšpekcijski ukrep za primer nelegalne gradnje. To pomeni, da gradbeni inšpektor nima podlage za izrek kakšnega drugega ukrepa in v tej zvezi za tehtanje, kateri ukrep bi bil za zavezanca ugodnejši. Drugostopenjski organ dodaja, da gradnja M.M. na tožnikovi parceli ni predmet tega inšpekcijskega postopka oziroma v njem opravljenega inšpekcijskega pregleda. Tožniku še pojasni, da bo, če se bo na podlagi izpodbijane odločbe začel postopek izvršbe, izdan sklep o dovolitvi izvršbe, ki bo določal nov rok za izvršitev ukrepa, in v tem postopku bo tožnik imel možnost vložiti predlog za odlog izvršbe, hkrati pa lahko v vmesnem času pridobi ustrezno dovoljenje za obravnavano gradnjo. Zavrnitev stroškovne zahteve opre na 113. člen ZUP ter pojasni, da tožnik nima pravice do vračila za pritožbo plačane upravne takse.

16. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija prvo- in drugostopenjsko odločbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb ZUP, zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter prvo- in drugostopenjsko odločbo odpravi. Zahteva, da mu toženka povrne stroške sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. V tožbi ugovarja, da je bistvena kršitev določb postopka podana, ker izpodbijana odločba ne upošteva pojasnil, ki jih je dal inšpektorju o načinu in poteku časa za pridobitev gradbenega dovoljenja ter vzrokih, zaradi katerih je morda lahko prišlo do manjših odmikov pri izvedbi gradnje po dokončnem, pravnomočnem in izvršljivem gradbenem dovoljenju. Odločba nima razlogov o zavrnitvi tožnikovih navedb, tudi ne tistih, naj se inšpektor pri pregledu osredotoči tudi na nezakonito gradnjo oziroma objekt prijavitelja M.M., ki leži na tožnikovi parceli št. 6132/5 k.o. A. in je poleg tega postavljen na mejo s tožnikovima parcelama št. 6130/1 in 6131/2 te k.o. S tem, ko izpodbijana odločba ne obravnava nezakonite gradnje M.M. in uzurpacije tožnikovega zemljišča, je kršeno načelo pravičnosti oziroma enakega obravnavanja, odločba ne varuje javnega interesa, ampak prijaviteljevo subjektivno korist, da zadrži tožnikovo zemljišče in nezakonito gradnjo na njem. Pravila postopka so bila bistveno kršena tudi zato, ker je prvostopenjski organ več let zadrževal tožnikovo gradbeno dokumentacijo - ta je bila tožniku na večkratno zahtevo poslana šele po (11. 2. 2016 opravljeni) vročitvi prvostopenjske odločbe ter jo je prejel šele 16. 2. 2016. Tako je tožniku ostalo samo par dni pritožbenega roka in mu ni bila dana možnost, da bi lahko pridobil strokovno mnenje izvedenca ustrezne (gradbene, geodetske in arhitekturne) stroke, s katerim bi v že sicer kratkem 8-dnevnem pritožbenem roku lahko strokovno nasprotoval odločitvi. Prvostopenjski organ je s tem kršil temeljno načelo iz 7. člena ZUP (ki mu nalaga, da omogoči stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice) in tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

18. Tožnik nadalje navaja, da se gradbeno dovoljenje z dne 11. 12. 2003 v 3. točki izreka naslanja na projekt PGD - arhitektura in statika, projektantke E.E., ki je tako s tekstom gradbenega dovoljenja zaključena celota. Poleg projekta osnovne zgradbe so v gradbeni dokumentaciji prikazani vkopana garaža, vkopani pomožni objekti (kurilnica, shrambi) ter pergola na stebrih, ki so tako del PGD in del gradbenega dovoljenja - čeprav slednjega za postavitev vkopane garaže in pomožnih prostorov niti ni (bilo) treba pridobiti, saj zadošča priglasitev del. Ti dokumenti in tožnikova pojasnila kažejo, da se je dovoljenje za gradnjo nanašalo posebej na stanovanjski nadomestni objekt in posebej na vkopane pomožne objekte in garažo. Prvostopenjski organ jih je nepravilno prištel k osnovnemu objektu, ki ga imenuje jedro stavbe, in pridal latnik, ki sploh ni objekt, zato, da lahko zmotno zatrdi, da se stanovanjska stavba nahaja tudi na parc. št. 6131/2 in da po dolžini meri več kot 23 metrov. Izpodbijana odločba ne pojasni, kakšen objekt naj bi stal na omenjeni parceli. V gradbenem dovoljenju je funkcionalno zemljišče opredeljeno pod 7. točko izreka, in sicer na parc. št. 6130/1 in 6132/3 (zgornja dvignjena parcela), na katerih so jedro objekta in pomožni objekti tudi postavljeni. Stebri latnika in sam latnik so v gradbeni dokumentaciji prikazani in vrisani.

19. Po mnenju tožnika je nepravilna opredelitev garaže (ki jo izrek izpodbijane odločbe zavajajoče poimenuje kot vzhodni del stavbe) za nesamostojni objekt, saj je iz slike razvidno, da je vsaj pet metrov odmaknjena od hiše, da ima en uvoz za avtomobile in se iz nje ne pride v hišo. Namenjena je le parkiranju avtomobila in shrambi koles. Da je omenjena opredelitev garaže vprašljiva, nenazadnje izhaja iz obrazložitve prvostopenjskega organa, ko sam dopušča, da bi lahko bila samostojen objekt. V čem je podana funkcionalna in konstrukcijska povezanost, ko pa garaža nima stika s hišo, iz odločbe ne izhaja. Res so ob garaži stopnice, ki pa so v funkciji edinega dostopa na zgornji del parcele in na stopnice za v mansardo. Uvrstitev garaže v smislu Uredbe je neobrazložena in nepravilna, saj ne upošteva navodila za razvrščanje iz priloge 2 in tudi ne definicije pod 1. točko - ta je namenjena objektom, ki niso namenjeni prebivanju, v nasprotju z 2. točko, ki tega razlikovalnega elementa nima. Kot je jasno tudi iz priložene slike, gre za garažo kot nezahteven objekt površine do 50 m2. Prav tako je nepravilna navedba, da gre za dvoetažen objekt. V skladu z definicijo, ki jo uporablja Ministrstvo za okolje in prostor (Navodila za izpolnjevanje GURS, št. 35351-3/2007-3 z dne 21. 12. 2007), je etaža del stavbe med dvema stropoma. Tožnikova garaža je zgolj pritlična; ker je vkopana, je njena streha v nivoju z zgornjim delom parcele, zato je logično, da je streha pohodna. Tožnik je zaradi vkopanosti in višinske razlike ter zagotovitve skladnosti z varnostnimi predpisi moral postaviti ograjo, sicer bi vsak, ki bi hodil po garaži, lahko padel z nje in ponesrečil. ZGO-1 za garažo ne zahteva gradbenega dovoljenja. Zato je ukrep njene odstranitve nezakonit in nesorazmeren. Morebitno neskladje garaže s prikazom v gradbeni dokumentaciji se lahko odpravi s priglasitvijo del za nezahtevni objekt do 50 m2 oziroma z nasutjem zemljine in ozelenitvijo na stropu garaže ali s postavitvijo poševne enokapne strehe. Enako velja za vkopane pomožne objekte in nadstreška, ki sta enostaven oziroma nezahteven objekt, ob pridobivanju gradbenega dovoljenja pa pomožen objekt. Latnik (pergola) z glicinijo, ki nima stropa ne strehe, ni objekt niti etaža. Sicer pa je latnik s trto obstajal že ob starem objektu po celotni dolžini in širini parc. št. 6130/1 k.o. A., pritožbi so priložene fotografije starega in novega latnika, kar potrjuje, da zanj ni potrebno gradbeno dovoljenje ali priglasitev del, saj je obstajal na istem mestu (parc. št. 6130/1) že nad 50 let, pri čemer so bili nosilci latnika ob meji s parcelo 6131/2, trte pa so korenine imele v parceli 6131/2.

20. Tožnik izpostavlja, da izpodbijana odločba pri opisovanju izmer uporablja izraz približno, kar pomeni, da izmere niso točne ter dopuščajo razlago na manj od navedenih in s tem zaključek, da je glavni objekt v mejah dimenzij po gradbenem dovoljenju. Zato je odločba nepravilna in nezakonita pri ugotavljanju dejanske površine stavbe in opredelitvi le-te. Odločba ne upošteva naravnih okoliščin in nivojskosti zemljišča, na katerem je postavljena nadomestna gradnja, zato je nepravilna in nezakonita tudi odločitev o odstranitvi stopnic. Njihova opredelitev kot dela stavbe je maliciozna, stopnice so vedno obstajale, saj se le preko njih pride na zgornji nivo parcele. Parcela 6132/3, ki s severne strani obdaja hišo in garažo, je bila namreč vedno približno 2,5 m višja od parcele 6130/1, kot je razvidno iz slike pred gradnjo. Poleg tega gradbena dokumentacija (vodilna mapa) predvideva dostop po stopnicah z nivoja parcele 6130/1 na parcelo 6132/3, od tu pa po stopnicah preko frčade v mansardo. Stopnice za dostop v mansardo so bile dovoljene z gradbenim dovoljenjem, razlika je le, da namesto teka ravno ob hiši gredo vzporedno ob hiši in v polkrogu zavijejo do mansarde.

21. Kot še navede tožnik, med pritličjem in prvim nadstropjem res ni napravil povezave s stopnicami, kar pa v bistvenem ne spreminja ničesar, saj se zato hiša ni spremenila po zunanji zasnovi, niti glede števila ali površine etaž, pa tudi ne glede namembnosti (vedno je namenjena le prebivanju članov njegove družine). Dostop v prvo nadstropje bi bil v vsakem primeru tudi s severne strani (kot je izveden), saj je z zgornje parcele mogoče priti v prvo nadstropje. Odprtino za stopnice je nenazadnje vedno mogoče narediti. Izrečeni ukrep je zato nesorazmeren in v neskladju z upravnosodno prakso, tudi glede na posledice za zavezanca. Rušitev stanovanjske hiše, v kateri prebivata dve družini z majhnimi otroci, je ob izkazanem gradbenem dovoljenju očitno nesorazmeren ukrep, saj tri družine ostanejo brez osnovnih pogojev za življenje. Morebitna izgradnja notranjega stopnišča je po naravi aktivno ravnanje, dolžnost storiti nekaj, zato je izrek odstranitve neustrezen ukrep. Smiselno enako velja za nepravilno ugotovitev, da ima celotno jedro stavbe tri etaže. Zgrajeno jedro stavbe, ki je dejansko hiša, ima v delu po gradbenem dovoljenju etažnost P+N+M in P+N. Na delu, kjer je le pritličje in nadstropje, ni etaže kot dela stavbe med dvema stropoma, temveč le tlakovana ravna streha. Tudi sicer ne gre za bistvene spremembe objekta oziroma za drug objekt, za katerega naj ne bi bilo izdano gradbeno dovoljenje. To je bilo izdano, zato tožnikova gradnja ni nelegalna, temveč morda le neskladna gradnja. Razlika med gradbenim dovoljenjem in izvedbo je v tem, da se streha mansarde ne nadaljuje nad prostor "teras", tožnik torej ni zgradil poševne strehe do konca. Za takšno nepravilnost je ukrep lahko le uskladitev z gradbenim dovoljenjem oziroma projektom, torej dograditev strehe in ne rušitev celotne stavbe. Obrazložitev izpodbijane odločbe je v nasprotju sama s sabo in z izrekom, v tem je namreč določeno, da naj bi jedro stavbe merilo 12,30 m, iz obrazložitve pa izhaja dolžina 12,60 m. Zato se odločbe ne da preizkusiti. Z nepravilno interpretacijo predpisov ter nepravilnim povzemanjem dejanskega stanja izpodbijana odločba odreja odstranitev stanovanjske hiše, čeprav so vse domnevne pomanjkljivosti odpravljive z dozidavo (izgradnja notranjih stopnic, del strehe) in priglasitvijo del (dva nadstreška, pomožni prostori), če je to sploh potrebno, saj so del PGD, ki je del gradbenega dovoljenja, garaža pa ne dosega za nezahtevne objekte dopustne površine. Izrečeni ukrep je zato neustrezen, nesorazmeren in v nasprotju s tožnikovimi ustavnimi pravicami do lastnine, bivalnega okolja in družinskega življenja ter sodno prakso, ki pri neskladni gradnji ne zahteva odstranitve objekta, ki ima gradbeno dovoljenje. Kot dokaze tožnik v tožbi navaja prvo- in drugostopenjsko odločbo, gradbeno dovoljenje ter gradbeno dokumentacijo v spisu prvostopenjskega organa.

22. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka:

23. Tožba ni utemeljena.

24. Iz vsebine tožbe izhaja, da tožnik v tem upravnem sporu izpodbija s prvostopenjsko odločbo sprejeto odločitev, kot je bila nato spremenjena z drugostopenjsko odločbo.

25. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, upoštevaje tudi v zadevi izdani sklep o popravi pomote, pravilna in zakonita, takšen je bil tudi postopek njene izdaje. Sodišče lahko sledi razlogom, s katerimi sta odločitev utemeljila upravna organa, in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), zato jih je tudi izčrpno povzelo. S temi razlogi obenem zavrača tožbene ugovore, ki so v bistvenem enaki pritožbenim, ter še dodaja:

26. Prvostopenjski organ je navedel dejanske ugotovitve in pravne podlage, na katere je oprl svojo odločbo. Kot je razvidno tudi iz upravnih spisov zadeve, je pred odločitvijo tožniku dal možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, primerno je povzel vsebino tožnikovih pripomb in pojasnil ter se opredelil do njih, izrecno ali smiselno, ko je utemeljeval svoje razloge. Prvostopenjske razloge je ob obravnavanju tožnikove pritožbe dopolnil drugostopenjski organ, ki je, bodisi izrecno bodisi smiselno, presodil relevantne pritožbene ugovore s priloženimi dokazili. To, da se tožnik s presojo oziroma stališči upravnih organov ne strinja, ne pomeni, da upravna odločitev razlogov nima. S tem povezane očitke o bistveni kršitvi pravil postopka ter kršitvah tožnikovih ustavnih pravic zato sodišče kot neutemeljene zavrača. Že drugostopenjski organ je tudi pojasnil, da (po zatrjevanju tožnika nezakonita) gradnja M.M. (na tožnikovem zemljišču) ni predmet obravnavanega inšpekcijskega postopka, kar pomeni, da ni podlage, da bi se presojala v izpodbijani odločbi. To na odločitev v tožnikovi zadevi tudi sicer ne bi moglo vplivati. Ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ne daje podlage za to, da bi tožnik nezakonito gradnjo lahko upravičil s sklicevanjem na nezakonito gradnjo soseda. Varstvo pred sosedovimi posegi v svojo nepremičnino oziroma lastninsko pravico pa lahko tožnik uveljavi v za to predvidenih civilnopravnih postopkih.

27. Prav tako je neutemeljen ugovor o bistveni kršitvi pravil postopka, ki ga tožnik gradi na navedbah o zadrževanju njegove gradbene dokumentacije s strani prvostopenjskega organa, zaradi česar da mu je ostalo le nekaj dni pritožbenega roka ter mu ni bila dana možnost pridobiti mnenje izvedenca, s katerim bi lahko strokovno oporekal izpodbijani odločitvi, tudi glede načina odprave morebitnih neskladij med izvedeno gradnjo in gradbenim dovoljenjem. Kot je pojasnil že drugostopenjski organ, bi tožnik dokumentacijo kadarkoli med postopkom lahko zahteval nazaj, ter jo je, ko je to storil, tudi dobil, kar je razvidno iz spisov zadeve (dokument št. 06122-4031/2005-32 z dne 12. 2. 2016 in št. 06122-4031/2005-33 z dne 15. 2. 2016). Pri čemer sodišče dodaja, da tudi po tem (prejemu dokumentacije), torej tekom pritožbenega postopka ali v upravnem sporu, tožnik izvedeniškega oziroma strokovnega mnenja, ki ga omenja, ni pridobil oziroma predložil. Glede na navedeno se v obravnavanem primeru na kršitev načela varstva pravic stranke oziroma na kršitev ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva ne more z uspehom sklicevati.

28. V izpodbijani odločbi je obrazloženo, kaj vse (katere dele) obsega v inšpekcijskem postopku obravnavana stanovanjska stavba, ki (in zakaj) pomeni funkcionalno in konstrukcijsko celoto, kakšne so njene tlorisne dimenzije oziroma tlorisna velikost in oblika, etažnost in število stanovanj ter na katerih parcelah je (tudi po katastrskih podatkih) zgrajena. Da gre za en objekt, da je vkopana garaža funkcionalno del stanovanjske zgradbe ter da se hiša in garaža stikata preko stopnišča in tako tvorita funkcionalno celoto, je v inšpekcijskem postopku izrecno pojasnil tudi sam tožnik (dopis z dne 28. 10. 2013). Prvostopenjski organ je nadalje obrazložil, da in kje je med izdanim gradbenim dovoljenjem za nadomestno gradnjo stanovanjskega objekta z dne 11. 12. 2003 ter obravnavano stavbo ugotovil bistvena neskladja, zaradi katerih je obravnavano gradnjo treba obravnavati kot gradnjo (drugega) objekta, za katerega gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, in jo torej šteti za nelegalno gradnjo v smislu točke 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Ugovori, s katerimi tožnik takšnemu zaključku oporeka, sodišču podlage za drugačno odločitev ne dajejo.

29. Tožnikovo sklicevanje, da se gradbeno dovoljenje z dne 11. 12. 2003 v 3. točki izreka naslanja na projekt PGD - arhitektura in statika E.E., oziroma da so poleg projekta osnovne zgradbe v gradbeni dokumentaciji prikazani vkopana garaža, vkopani pomožni objekti (kurilnica, shrambi) ter pergola na stebrih, ki da so tako sestavni del gradbenega dovoljenja, je utemeljeno zavrnil že drugostopenjski organ. Za navedeno tožnikovo stališče namreč v besedilu izreka gradbenega dovoljenja z dne 11. 12. 2003 ni podlage: v 3. točki izreka gradbenega dovoljenja je navedeno zgolj, da se odločba izdaja na podlagi projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja, med katerimi je tudi PGD - arhitektura in statika E.E., pri čemer pa je nato v 6. točki izreka jasno določeno, kaj je predmet tega dovoljenja (to je rušitev obstoječega dela objekta in nadomestna gradnja novega objekta z etažnostjo ter tlorisnimi in višinskimi gabariti, kot so pravilno povzeti v prvostopenjski odločbi), v 7. točki izreka gradbenega dovoljenja pa je jasno navedeno tudi, da si mora investitor za predvidene pomožne objekte pridobiti ustrezna dovoljenja oziroma lokacijsko informacijo. Da tožnik tej zahtevi ni zadostil, je v prvostopenjski odločbi obrazloženo.

30. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa in spisnega gradiva, tudi fotografij v spisu, izhaja, da so del(i) obravnavane stavbe, poleg t.i. jedra, tudi ostali v 1. točki izreka izpodbijane odločbe navedeni deli, ki jih je torej prvostopenjski organ utemeljeno upošteval pri ugotavljanju skupnih dimenzij stavbe. To velja tudi za južni del - latnik, ki se, kot je ugotovil inšpektor in česar tožnik ne prereka, (le) na eni strani naslanja na masivne stebre, na drugi strani pa na fasadno steno jedra stavbe in tako ni samostojen objekt, ampak sestavni del obravnavane stavbe. Dejstvo, da je drug latnik s trto obstajal že ob starem objektu, na odločitev nima vpliva. Da ni samostojen objekt, ampak del obravnavane stavbe, velja tudi za garažo s pohodno teraso, saj je s preostalimi deli stavbe povezana preko stopnic med severnim in vzhodnim delom stavbe in zato z njimi tvori konstrukcijsko in funkcionalno celoto, kot sta ugotovila oba upravna organa, tako pa je v inšpekcijskem postopku navedel tudi sam tožnik. Zato sodišče ne sledi njegovemu (pri)tožbenemu sklicevanju, da so omenjene stopnice namenjene zgolj dostopu na zgornji del parcele in dostopu na stopnice za v mansardo (za katere pa sam tožnik obenem navede, da potekajo drugače, kot je predvideno z gradbenim dovoljenjem). Prvostopenjski organ je obrazložil, da in zakaj garaže, četudi bi se jo obravnavalo kot samostojni objekt, ne bi bilo mogoče šteti za enostaven objekt in s tem za gradnjo, za katero ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja - ti razlogi so podrobno utemeljeni, čeprav ob zaključku, da ne gre za samostojni objekt, ampak del stavbe, za odločitev niti niso ključni. Kot je pojasnil že drugostopenjski organ: v primeru, ko strop objekta, ki je istočasno streha stavbe, ni v izključni funkciji strehe, ampak se uporablja kot etaža v druge namene, npr. kot terasa, se takšna terasa šteje za etažo; zato je vzhodni del stavbe z garažo dvoetažen, enako velja za severni del stavbe. Razlogi, zaradi katerih je bila streha tako urejena oziroma zaradi katerih se uporablja kot terasa, na drugačno opredelitev ne vplivajo. Tudi vsi ostali deli obravnavane stavbe, navedeni v 1. točki izreka prvostopenjske odločbe, glede na v inšpekcijskem postopku ugotovljene dejanske okoliščine niso samostojni objekti, ampak sestavni deli obravnavane stanovanjske stavbe kot funkcionalne celote, za katero bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožnik sam tudi potrdi, da med pritličjem in prvim nadstropjem ni izvedel povezave s stopnicami, pri čemer meni, da to ne spremeni ničesar bistvenega, obenem pa ne prereka temu nasprotne ugotovitve, da je bilo tako v stavbi urejeno še eno stanovanje.

31. V zvezi z ugovorom, da izpodbijana odločba pri navajanju izmer uporablja izraz približno (in zato dopušča možnost, da je glavni objekt v okvirih gradbenega dovoljenja), sodišče ne more spregledati, da tožnik tudi še v upravnem sporu ne konkretizira, kakšne naj bi bile pravilne izmere, zato s takšnim (pre)splošnim ugovorom ne more uspeti. Pomota pri navedbi dimenzije jedra in južnega dela stavbe v prvostopenjski odločbi (na mestih, kjer je bilo navedeno 12,3 m namesto pravilno 12,6 m) je bila, skladno z 229. členom ZUP, odpravljena s sklepom o popravi pomote, kot je obrazložil že drugostopenjski organ. S tem sodišče kot neutemeljen zavrača ugovor, da zaradi navedenega izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.

32. Glede na vsa ugotovljena, tudi po presoji sodišča bistvena neskladja med gradnjo, kot je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem z dne 11. 12. 2003, in v inšpekcijskem postopku obravnavano gradnjo, je slednjo prvostopenjski organ utemeljeno štel kot gradnjo (drugega) objekta, za katero gradbeno dovoljenje sploh ni bilo izdano oziroma pridobljeno, čeprav bi moralo biti, in torej kot nelegalno gradnjo v smislu določb ZGO-1. Pri čemer je treba povedati, da je o vprašanju, ali gre v primeru, ko je bilo gradbeno dovoljenje izdano, zgrajen pa je bil drug oziroma drugačen objekt, sodišče že velikokrat odločalo, ne le Upravno sodišče, ampak tudi Vrhovno sodišče in zavzelo stališče, da gre pri gradnji drugačnega oziroma drugega objekta za nelegalno gradnjo in ne za neskladno gradnjo (npr. sklepi Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 288/2015, X Ips 199/2014 in X Ips 212/2014 ter sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah, X Ips 424/2012 in X Ips 22/2009; glej tudi sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 2525/2017, I U 938/2017 in I U 43/2016, iz katerih izhajajo stališča, kot sta jih v obravnavanem primeru zavzela upravna organa). Kolikor gre za nelegalno gradnjo, je treba izreči ukrep po 152. in ne 153. členu ZGO-1. Pri čemer sodišče pripominja, da (ne le določba 152. člena ZGO-1, ampak) tudi določba drugega odstavka 153. člena ZGO-1 inšpektorja zavezuje k odreditvi odstranitve objekta, kolikor ni zgrajen skladno z gradbenim dovoljenjem, ne daje pa mu pravne podlage za ukrep oziroma odreditev povečanja ali dograditve v nasprotju z gradbenim dovoljenjem zgrajenega objekta (prim. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 509/2013). Tožnik torej z navedbami, da bi mu morale biti naložene takšne obveznosti (ki pa jih tudi sicer dovolj ne konkretizira), ne more uspeti.

33. Kot je pojasnil drugostopenjski organ, mora po določbah ZGO-1, ki so relevantne za presojo obravnavanega primera, v primeru nelegalne gradnje gradbeni inšpektor odrediti ukrep, določen v 152. členu tega zakona (pri čemer sodišče dodaja, da se s tem zagotavlja zakonito stanje in zato javni interes, zaradi česar tudi ne gre na nedopusten poseg v lastninsko pravico), ter da po določbah ZGO-1 gradbeni inšpektor nima možnosti izbire kakšnega drugega, za zavezanca ugodnejšega ukrepa in možnosti tehtanja v tej zvezi.

34. Ker se tožnik v tožbi sklicuje tudi na pravico do bivalnega okolja in družinskega življenja, torej smiselno na pravico do spoštovanja doma, je treba povedati, da je Ustavno sodišče z odločbo, št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, odločilo, da sta člena 152 in 156.a ZGO-1 v neskladju z Ustavo Republike Slovenije ter naložilo Državnemu zboru, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Poleg tega je določilo način izvršitve navedene odločbe, in sicer prav zato, da do odprave ugotovljene protiustavnosti ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma. Določilo je, da imajo do odprave ugotovljene protiustavnosti posamezniki zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, da vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje ter da se sme izvršba odložiti večkrat. To pomeni, da je Ustavno sodišče varstvo pred nedopustnimi posegi v pravico do spoštovanja doma, do katerih bi lahko prišlo v primeru izreka ukrepa po 152. členu ZGO-1, v obdobju do odprave ugotovljene protiustavnosti umestilo v fazo izvršitve inšpekcijske odločbe, oziroma da je kot sredstvo te zaščite določilo odlog izvršbe. Kljub ugotovljeni protiustavnosti 152. člena ZGO-1 torej v prehodnem obdobju do odprave ugotovljene protiustavnosti ni bilo ovire za izdajo inšpekcijskih odločb na podlagi navedene zakonske določbe, tožnik pa lahko zaščito pred nedopustnimi posegi v pravico do spoštovanja doma zaradi ukrepa iz 152. člena ZGO-1 doseže z zahtevo za odlog izvršbe v smislu 156.a člena ZGO-1, po potrebi tudi večkrat zapored. V zvezi s to zahtevo mu je na voljo tudi sodno varstvo, v okviru katerega bo sodišče lahko presojalo sorazmernost posega. To pomeni, da je 152. člen ZGO-1 v vmesnem obdobju, do odprave ugotovljene protiustavnosti, ostal zakonska podlaga za izdajo inšpekcijskih odločb v primerih nelegalnih gradenj. Takšno stališče je to sodišče že večkrat zavzelo, npr. v sodbah v zadevah I U 1790/2015 in II U 477/2016, pa tudi v sodbi v zadevi I U 1393/2016, v kateri je pojasnilo, da je začasno stanje, vzpostavljeno s takim sklepom o odlogu izvršbe, po trajanju lahko primerljivo s trajno ureditvijo pravnih razmerij.

35. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

36. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, in sicer na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj tožnik v tožbi ni navajal novih dejstev in novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev. V tožbi je kot dokaze navedel prvo- in drugostopenjsko odločbo, gradbeno dovoljenje z dne 11. 12. 2003 ter gradbeno dokumentacijo v spisu prvostopenjskega organa, torej listine iz upravnega postopka, ki so bile že tam pravilno presojene (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

37. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 253/2016
• UPRS sodba I U 43/2016
• UPRS sodba I U 650/2015