<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1856/2018-11

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1856.2018.11
Evidenčna številka:UP00026888
Datum odločbe:18.04.2019
Senat, sodnik posameznik:Irena Grm (preds.), Lara Bartenjev (poroč.), Andrej Kmecl
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - VETERINARSTVO
Institut:inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - živila živalskega izvora - označevanje živil

Jedro

Točka 5 priloge II Uredbe (ES) št. 767/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju krme v promet in njeni uporab, ki se nanaša na hišne živali, je v razmerju do Priloge VII specialnejša, saj se nanaša na ''hišne živali'', medtem ko se Priloga VII nanaša na ''živali ki niso namenjene proizvodnji živil'', prav tako pa je specialnejša od določbe 1. točke poglavja II Priloge VII, na kateri izpodbijana odločitev temelji, saj se ne nanaša le na pse in mačke (hišne živali), ampak tudi na ''kožuharje'', ki ne sodijo med hišne živali.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območnega urada Ljubljana, št. U06153-68/2018-3 z dne 5. 6. 2018 se odpravi in se inšpekcijski postopek ustavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 385,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano po uradni dolžnosti, na podlagi 4. točke četrtega odstavka 85. člena v zvezi z drugim odstavkom 28. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS) tožnici naložila, da mora v 14 dneh po prejemu odločbe dopolnilno hrano za odrasle pse ..., ki ni označena v skladu s predpisi (neskladna navedba analitskih sestavin), označiti v skladu z zakonodajnimi zahtevami, določenimi v 3. točki prvega odstavka Poglavja II Priloge VII Uredbe (ES) št. 767/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju krme v promet in njeni uporabi (v nadaljevanju Uredba 767/2009) ter ji v enem dnevu po izvršenem ukrepu o tem posredovati dokazilo. Odločila je še, da stroški navedenega ukrepa bremenijo stranki in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. V obrazložitvi navaja, da je uradni veterinar toženke 10. 4. 2018 ob pregledu nosilca dejavnosti na področju krme A., preko katerega tožnica oskrbuje maloprodajo v Sloveniji, fotografiral deklaracijo dopolnilne hrane za odrasle pse ... (200 g) z rokom uporabe do 2. 9. 2019, št. serije 3 B HU 05 10034 (0135). Ob pregledu deklaracije so bile ugotovljene neskladnosti pri navedbi analitskih sestavin, ki so navedene kot beljakovina, maščobe in anorganska snov. Takšne navedbe so v neskladju s 3. točko prvega odstavka Poglavja II Priloge VII Uredbe 767/2009, ki določa, da morajo biti analitične sestavine za dopolnilno krmno mešanico navedene na deklaraciji kot kot surove beljakovine, surove vlaknine, surovo olje in maščobe ter surovi pepel.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da določbe 5. točke Priloge II ni mogoče šteti za izjemo od določb Poglavja II Priloge VII Uredbe 767/2009, kar izhaja že iz naslovov Prilog. Iz naslova Priloge II izhaja, da velja za vsa krmila in krmne mešanice, iz naslova Priloge VII pa izhaja, da velja le za posamična krmila in krmne mešanice za živali, ki niso namenjene proizvodnji živil.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in navaja, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo. Meni, da bi morala toženka v zadevi uporabiti določbo 5. točke Priloge II, ki je specialnejša od Priloge VII. Priloga VII se uporablja za označevanje krmil za živali, ki niso namenjene proizvodnji (za mačke, pse in kožuharje), določba 5. točke Priloge II pa se nanaša na določanje pravil za označevanje hrane za hišne živali. Pojasnjuje, da je pojem hišnih živali ožji od pojma živali, ki niso namenjene za proizvodnjo, zaradi česar je organ s tem, ko je uporabil splošnejšo Prilogo VII, zmotno uporabil materialno pravo. Navedeno pomeni, da je označba na predmetnih deklaracijah skladna z Uredbo 767/2009 in ZMVS. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in inšpekcijski postopek ustavi oz. podrejeno, naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Sodišče naj toženki naloži tudi povrnitev vseh stroškov postopka predmetnega upravnega spora, toženki pa naj naloži tudi povrnitev stroškov upravnega postopka v znesku 18,10 EUR.

5. Toženka v odgovoru na tožbo še enkrat poudarja, zakaj meni, da določb Priloge II Uredbe 767/2009 ni mogoče šteti kot izjemo od določb Poglavja II Priloge VII iste Uredbe. Meni, da če bi bilo v omenjeni določbi predpisano le, katere analitične sestavine naj bodo navedene na oznaki, bi lahko nadomeščali izraze, skladno s 5. točko Priloge II Uredbe. Ker pa je treba po veljavnem besedilu Uredbe analitične sestavine označiti „kot sledi“, je jasno, da nadomeščanje izrazov ne pride v poštev.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi glede odgovora toženke na tožbo navaja, da se sicer strinja, da Uredba določa natančno izrazoslovje, ki se mora uporabiti pri označevanju, vendar je treba pri presoji, kako navajati analitske sestavine, upoštevati vse določbe Uredbe. Če bi držalo stališče toženke, da bi bilo nadomeščanje oznak analitskih sestavin mogoče le, če bi Poglavje II Priloge VII Uredbe določalo le, katere analitične sestavine naj bodo navedene na oznaki (pri čemer bi bilo vseeno, na kakšen način se označijo), potem določba 5. točke Priloge II Uredbe ne bi bila potrebna, saj bi se lahko analitske sestavine navajalo, kakor bi se želelo. Poleg tega je tožnica že v tožbi predstavila, da v primeru upoštevane argumentacije toženke določbe 5. točke Priloge II Uredbe ne bi bilo mogoče v nobenem primeru uporabiti. Takšna razlaga besedila Uredbe pa bi bila nesmiselna in bi bila pravno zmotna. Predlaga kot doslej.

7. Tožba je utemeljena.

8. V zadevi je sporno, ali je pravilno stališče prvostopenjskega organa, ki mu pritrjuje tudi toženka, da je treba v obravnavnem primeru dopolnilno hrano za pse označiti v skladu z zahtevami, določenimi v 3. točki prvega odstavka Poglavja II Priloge VII Uredbe (ES) št. 767/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o dajanju krme v promet in njeni uporabi (v nadaljevanju Uredba 767/2009). Tožnik namreč meni, da je določba petega odstavka Priloge II specialnejša od Priloge VII, zato slednja v obravnavnem primeru ni uporabljiva. Sodišče se s tem stališčem tožnice strinja iz razlogov, ki jih bo podalo v nadaljevanju.

9. Zakon o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS) v drugem odstavku 28. člena določa, da mora biti krma pred dajanjem na trg označena na predpisan način. Tretji odstavek istega člena pa določa, da je podrobnejši način označevanja krme določen s predpisi Skupnosti oziroma ga predpiše minister, če predpisi Skupnosti ne določajo drugače.

10. V obravnavani zadevi je ključna pravna podlaga za odločitev Uredba 767/2009. Ta v 15. členu določa splošne zahteve za obvezno označevanje, v 16. členu posebne zahteve za obvezno označevanje posamičnih krmil, v 17. členu pa posebne zahteve za obvezno označevanje krmnih mešanic. Ta v točki (f) določa, da se za označevanje krmnih mešanic, poleg zahtev iz člena 15, uporabljajo med drugim tudi obvezne navedbe iz poglavja II Priloge VI ali VII.

11. V 5. točki Priloge II je navedeno, da se lahko brez poseganja v analitske metode za hrano za hišne živali izraz „surove beljakovine“ nadomesti z „beljakovine“, izraz surovo olje in maščobe“ se lahko nadomesti z „vsebnost maščobe“, izraz „surovi pepel“ pa se lahko nadomesti z „ostanek po sežigu“ ali „anorganska snov“.

12. V poglavju II Priloge VII: Označevanje analitskih sestavin iz členov 17(1)(f) in 22(1) pa je navedeno, da se analitične sestavine dopolnilne krmne mešanice za živali, ki niso namenjene proizvodnji živil (mačke, psi in kožuharji), označi kot surove beljakovine, surova vlaknina, surovo olje in maščobe in surovi pepel.

13. Sodišče pritrjuje tožnici, da je razlaga določb uredbe, na kakršni je izpodbijano odločbo utemeljila toženka, glede na jezikovno, sistematično in namensko razlago določb uredbe napačna.

14. Res je, da iz naslova Priloge II izhaja, da se z njo dopolnjujejo splošne določbe za označevanje iz člena 11(4), torej da načeloma velja za vsa krmila in krmne mešanice, iz Priloge VII pa, da velja le za krmila in krmne mešanice za živali, ki niso namenjene proizvodnji živil. Vendar samo zaradi navedenega še ni mogoče zaključiti, da so vsa določila v prilogi VII specialnejša od določil v Prilogi II, in posledično veljavna v obravnavnem primeru. Na kar pravilno opozarja tožnica, je treba izhajati tudi iz vsebine posameznih določil. Točka 5 Priloge II se izrecno nanaša na hrano za hišne živali, kamor brez dvoma sodijo psi. Zato ni mogoče trditi, da so določbe Priloge VII (ki se sicer nanašajo na posamična krmila in krmne mešanice za živali, ki niso namenjene proizvodnji živil), specialnejše od citirane določbe iz Priloge II, in s tem zavezujoče.

15. Sodišče pritrjuje tožnici, da je izraz „živali, ki niso namenjene proizvodnji“, širši od izraza „hišne živali“. Navedeno izhaja že iz opredelitve pojma „živali, ki niso namenjene proizvodnji živil“, določene v točki (d) 3. člena Uredbe 767/2009, in sicer pomeni žival, ki se krmi, redi ali goji, vendar se ne uporablja za prehrano ljudi, kot so kožuharji, hišne živali in živali, ki se gojijo v laboratorijih, živalskih vrtovih ali cirkusih. Iz navedene opredelitve pojma je jasno razvidno, da je pojem „hišne živali“ ožji od pojma „ živali, ki so namenjene proizvodnji živil“.

16. Navedeno pomeni, da je točka 5 Priloge II, ki se nanaša na hišne živali, v razmerju do Priloge VII specialnejša, saj se nanaša na „hišne živali“, medtem ko se Priloga VII nanaša na „živali ki niso namenjene proizvodnji živil“, prav tako pa je specialnejša od določbe 1. točke poglavja II Priloge VII, na kateri izpodbijana odločitev temelji, saj se ne nanaša le na pse in mačke (hišne živali), ampak tudi na „kožuharje“, ki ne sodijo med hišne živali. Takšna razlaga Uredbe 767/2009 pa je tudi skladna s Kodeksom dobre prakse označevanja za hrano za hišne živali z dne 20. 10. 2011 (tč. 3.2.1.6), ki je objavljen na spletnih straneh Evropske komisije, na katerega se sklicuje tožnica.

17. Sodišče torej pritrjuje tožnici, da iz jezikovne, sistematične in namenske razlage določb Uredbe 767/2009 izhaja zaključek, da se se pri navajanju analitskih sestavin izdelka, namenjenega hišnim živalim, te lahko nadomestijo z drugimi termini, kot izhajajo iz točke 5 Priloge II Uredbe. Ugotovitev toženke o neskladnosti pri navedbi analitskih sestavin z določili Uredbe, na kateri izpodbijana odločba temelji, je zato napačna.

18. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je v skladu s 65. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in odločilo, da se predmetni inšpekcijski postopek zoper tožnico ustavi. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker sejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

19. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške.

20. Sodišče je zato tožnici priznalo nagrado za tožbo v upravnem sporu v zahtevani višini 500 točk po tarifni številki 30/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve (10 točk). Sodišče pa ji ni priznalo 250 točk za predlog za odlog izvršitve izpodbijane odločbe, saj z njim ni bila uspešna. Skupno je tožnici tako priznalo 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke, ki znaša 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT), skupno znaša 234,09 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znašajo priznani stroški 285,60 EUR. Toženka mora te stroške tožnici povrniti v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je zahtevala tudi povrnitev stroškov upravnega postopka v višini plačane upravne takse za pritožbo. O vračilu upravne takse bo po 17. členu Zakona o upravnih taksah (ZUT) po uradni dolžnosti oziroma na tožničino zahtevo odločil upravni organ. Prav tako bo plačana sodna taksa v upravnem sporu tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o veterinarskih merilih skladnosti (2005) - ZVMS - člen 28, 28/2, 28/3

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (ES) št. 767/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o dajanju krme v promet in njeni uporabi, spremembi Uredbe (ES) št. 1831/2003 Evropskega parlamenta in Sveta in razveljavitvi Direktive Sveta 79/373/EGS, Direktive Komisije 80/511/EGS, direktiv Sveta 82/471/EGS, 83/228/EGS, 93/74/EGS, 93/113/ES in 96/25/ES ter Odločbe Komisije 2004/217/ES - člen 11, 11/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMDQ0