UPRS Sodba I U 1344/2018-9

Jedro

Tožnikove prejete fakture dobaviteljev kažejo, da je bil tožnik kupec mobilnih telefonov, in sicer so mu bile fakture izdane na način, da je bila na njih navedena njegova ID za DDV številka in ob sklicevanju na znotrajskupnostno davka prosto dobavo po 6a členu nemškega zakona, ki ureja davek na dodano vrednost. Tako je tožnik s posredovanjem svoje slovenske ID za DDV nemškemu dobavitelju dosegel, da mu v Nemčiji DDV ni bil zaračunan. Na svojih izhodnih fakturah tožnik DDV ravno tako ni obračunal, a se je pri tem skliceval na mehanizem obrnjene davčne obveznosti, in sicer za storitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v zadevi ponovnega davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za obdobje od februarja do julija 2011 z izpodbijano odločbo zaradi ugotovljenih nepravilnosti tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od skupne davčne osnove 5.457.536,14 EUR po stopnji 20 % v skupni višini 1.091.507,23 EUR, od česar na posamezni mesec v inšpiciranem obdobju odpade znesek, kot je razviden iz preglednice v izreku izpodbijane odločbe, s pripadajočimi obrestmi od poteka roka za plačilo DDV do izdaje izpodbijane odločbe v skupni višini 112.291,14 EUR. Tožniku je v plačilo naložil odmerjeni DDV in pripadajoče obresti v skupnem znesku 1.203.798,37 EUR v roku 30 dni, dotlej brez zamudnih obresti, tožnikov predlog za povrnitev stroškov postopka pa je zavrnil.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je predmetni davčni inšpekcijski nadzor opravljen po že dvakratni odpravi odmerne odločbe pred drugostopenjskim davčnim organom in vrnitvi zadeve prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V prvotnem davčnem inšpekcijskem nadzoru tožniku pri njegovih dobavah njegovim kupcem iz Trsta in Pariza ni bila priznana oprostitev po 46. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), zato je bil dodatno obračunan DDV v višini 1.108.850,80 EUR, po presoji drugostopenjskega davčnega organa pa je bila pri tem nezadostna prvostopenjska presoja glede vprašanja, kdo je organiziral prevoz blaga iz Romunije in Nemčije v Italijo in Francijo. V ponovnem postopku je bil obračunani dodatno v plačilo naloženi DDV zneskovno enak, vendar pa je bil obračunan kot DDV od tožnikovih pridobitev blaga iz Romunije in Nemčije, in sicer zaradi nepriznanja odbitka tega vstopnega DDV, vendar pa je po presoji drugostopenjskega davčnega organa pri tem izostala pravilna ugotovitev zneskov (davčne osnove), ki jih je tožnik v obračunih DDV neutemeljeno odbijal kot vstopni DDV od pridobitev blaga v Romuniji in Nemčiji. V obravnavanem, torej tretjem postopku je prvostopenjski davčni organ tako vsled napotkov drugostopenjskega davčnega organa izvedel ponovni postopek. Skliceval se je na predhodne ugotovitve o tožnikovem poslovanju, in sicer¹:

- Tožnik je kot kupec s slovensko identifikacijsko številko za DDV (v nadaljevanju ID za DDV) pridobil blago, in sicer iz Romunije osebna vozila, iz Nemčije pa večje količine mobilnih telefonov.

- Osebna vozila je tožnik prodal italijanskemu kupcu A. obrazca iz meseca maja za dve vozili sta potrdila romunski prodajalec in avtoprevoznik, medtem ko tožnik kot kupec obrazca ni potrdil, niti obrazca nimata številke kot obvezne sestavine. Ti dve vozili nikoli nista prešli meja slovenskega ozemlja, temveč sta bili odpremljeni neposredno iz Romunije v Italijo. Tožnikov italijanski kupec je ID za DDV pridobil šele avgusta 2011, pa še to se je registriral samo za transakcije na italijanskem trgu, ne pa za skupnostne transakcije. Italijanski kupec tudi v letih 2009-2011 v Italiji ni predložil rekapitulacijskih poročil za pridobitve znotraj skupnosti. V času pridobitve vozil od tožnika torej italijanski kupec ni bil zavezanec za DDV. DDV v Italiji ni bil plačan, niti s strani italijanskega kupca niti s strani tožnika (ki bi se za DDV registriral v Italiji).

- Mobilne telefone je od nemškega dobavitelja tožnik kupil in pri tem predložil svojo slovensko ID za DDV, zato mu ni bil zaračunan nemški DDV (oprostitev DDV za dobavo blaga v drugo državo članico). Blago je bilo odpremljeno neposredno iz Nemčije tožnikovemu kupcu B. v Francijo. Račune, ki jih je svojemu kupcu izstavil tožnik, so plačale tretje osebe s transakcijskih računov v Bolgariji in na Cipru. Tožnikov francoski kupec je imel veljavno ID za DDV le do septembra 2010, kot družba pa je bil izbrisan iz francoskega registra in ni nikoli predložil davčnih obračunov niti nobenih poročil o trgovini z blagom. DDV v Franciji ni bil plačan, niti s strani francoskega kupca niti s strani tožnika (ki bi se za DDV registriral v Franciji).

- Prevoze obravnavanega blaga je organiziral tožnik, kar izhaja iz prvotno predloženih listin v postopku nadzora, tj. iz predloženih dobavnic („delivery“) s podpisom prejema poslovodje tožnika in v postopku nadzora pridobljenih pooblastil za prevzem vozil v Romuniji s strani poslovodje tožnika.

Glede na navedeno tožnik po presoji prvostopenjskega davčnega organa ni bil upravičen do odbitka vstopnega DDV od obravnavanih pridobitev blaga, ki ga je uveljavljal v obračunih DDV za inšpicirana davčna obdobja v skupni višini 1.091.507,23 EUR, in sicer na podlagi prvega in drugega odstavka 23. člena ZDDV-1, saj ni dokazal, da bi bile te transakcije obdavčene v drugi državi članici, zato se za kraj pridobitve šteje kraj na ozemlju države članice, ki je izdala ID za DDV. Tožnikovim pripombam na zapisnik prvostopenjski davčni organ ni ugodil.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil in izpodbijano odločbo odpravil v delu, s katerim je bil tožniku obračunan in naložen v plačilo DDV za meseca marec in april 2011 s pripadki, ter zadevo v tem delu vrnil prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek, v preostalem delu, torej za mesece februar, maj, junij in julij 2011, pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. Odločitev v ugodilnem delu je bila sprejeta na podlagi dejstva, da je preglednica pridobitev in na njihovi osnovi s strani tožnika uveljavljanega vstopnega DDV, ki je v izpodbijani odločbi navedena na str. 22 in 23, za meseca marec in april 2011 poleg pridobitev blaga, ki nikoli ni prestopilo meja Republike Slovenije in ki ga je tožnik prodal tujim kupcem, vsebovala tudi osebne avtomobile, za katere je mogoče sklepati, da so se po pridobitvi nahajali v Sloveniji, od koder jih je tožnik izvozil na Hrvaško (ki tedaj še ni bila država članica) oziroma jih je prodal hrvaškima kupcema (C. d.o.o. oz. D. d.o.o.). Zato je obrazložitev izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na meseca marec in april 2011, tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Odločitev o zavrnitvi tožnikove pritožbe v preostalem pa je drugostopenjski davčni organ utemeljil s tem, da je tožnik DDV od pridobitev osebnih vozil in mobilnih telefonov v svojih obračunih izkazal in ga hkrati takoj odbil kot vstopni DDV. Tožnikovo stališče o tem, da je šlo za pomoto (češ da ni šlo za pridobitve, ki bi bile v Sloveniji obdavčene po drugem odstavku 23. člena ZDDV-1, saj blago v Slovenijo nikoli ni prispelo, temveč so ga tožnikovi kupci prevzeli že v Romuniji oz. Nemčiji), je nesprejemljivo in je v nasprotju s tožnikovimi obračuni. Tudi po mnenju drugostopenjskega organa so v zadevi izpolnjeni pogoji za obdavčitev pridobitev blaga znotraj Evropske Unije po drugem odstavku 23. člena ZDDV-1. Tožnik je z uporabo svoje slovenske ID za DDV v Romuniji in Nemčiji nabavil blago z namenom, da bo le-to prepeljano v drugo državo članico, s čimer je dosegel, da mu DDV ob nakupu ni bil zaračunan. Od teh njegovih pridobitev DDV tudi ni bil obračunan po prvem odstavku cit. člena v Italiji in Franciji. Zato je tožnik te nabave v svojih obračunih DDV pravilno izkazal in ne gre za napako, pri čemer pa ni bil upravičen do takojšnjega odbitka tega DDV. Zmanjšal bi si ga lahko le na podlagi četrtega odstavka cit. člena, kolikor bi bile njegove pridobitve kasneje obdavčene z DDV v drugi državi članici, kjer se je prevoz končal. Tega pa tožnik niti ne trdi in je nesporno. Iz predložene dokumentacije (računov, prevoznih listin, dobavnic) niti ni razvidno, kje je tožnik pridobljene osebna vozila in mobilne telefone izročil svojim kupcem, tožnik pa tudi ni predložil dokazil o prevozu. Predložene CMR listine so podpisane le s strani romunskega prodajalca in prevoznika, ne pa s strani tožnika kot prejemnika, tako da ti listini ne dokazujeta prevoza niti v Slovenijo niti v drugo državo članico, prav tako ne dokazujeta tožnikove dobave teh dveh vozil italijanskemu kupcu. Prevoz mobilnih telefonov iz Nemčije v Francijo ni izkazan z nobeno listino. Dokumenti z oznako „delivery“ vsebujejo le potrditev datumov tožnikovih dobav telefonov francoskemu kupcu, brez omembe prevoza ali kraja tožnikovih dobav tega blaga. Tožnikova trditev, da je mobilne telefone izročil kupcem že v Romuniji oziroma Nemčiji torej v predloženih listinah nima podlage. Tudi ne drži, da bi bilo treba, če je obračunan DDV od pridobitve blaga, priznati pravico do njegovega odbitka, ker je tožnik blago nabavil za namene opravljanja obdavčene dejavnosti. V primerih, kot je obravnavani, ne nastane pravica do odbitka po 63. členu ZDDV-1, saj bi nasprotno oslabilo učinek drugega odstavka 23. člena ZDDV-1, kot izhaja iz tč. 42-44 sodbe Sodišča Evropske Unije C-536/08 in C-539/08.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo v delu, v katerem ni bila odpravljena z odločbo drugostopenjskega davčnega organa, torej za mesece februar, maj, junij in julij 2011. Primarno se sklicuje na to, da je po ugotovitvi svoje zmote po 88.b členu ZDDV-1 napravil popravek obračunanega DDV in popravek rekapitulacijskega poročila, ki ju je vložil marca 2012, o čemer je bila obveščena tudi inšpektorica. Zato ne drži, da bi tožnik obračunal sporni DDV od pridobitev mobilnih telefonov, posledično pa tudi ne drži, da bi si ga odbijal. O tem naj se zasliši računovodjo E.E., katere zaslišanje je bilo predlagano že v upravnem postopku, a se v izpodbijani odločbi davčni organ do tega sploh ni opredelil. Nadalje pa navaja, da tožnik ni pridobil blaga iz EU, zato 23. člen ZDDV-1 ne predstavlja ustrezne materialnopravne podlage za odločitev v tej zadevi. Ni sporno, da sta bili izvedeni dve zaporedni dobavi mobilnih telefonov, in sicer tožnikov nakup od nemškega dobavitelja F., nato pa tožnikova prodaja francoski družbi, a opravljen je bil le en prevoz tega blaga iz Nemčije v Francijo, saj je tožnik blago prevzel na sedežu družbe F. v Nemčiji, nato pa je blago že v Nemčiji izročil svojemu kupcu, ki je organiziral prevoz v Francijo na svoj rizik. Pred dobavo je dobavitelj F. izdal tožniku račun, po plačilu računa pa je dobavitelj izdal dobavnico „lieferschein“, tožnik pa je svojemu končnemu kupcu izdal dobavnice „delivery“. Iz primerjave datumov teh treh dokumentov je razvidno, da je tožnik telefone prevzel od svojega dobavitelja in jih predal naprej kupcu isti dan. Nemogoče bi bilo, da bi tožnik isti dan blago prevzel, organiziral prevoz in blago v Franciji predal končnemu kupcu. Kasneje, ko se je razvilo zaupanje v tožnika, pa več ni bilo potrebe, da bi tožnik hodil v tujino prevzemat blago, da bi ga takoj naprej izročil svojemu kupcu, zato je za prevzem pooblastil svojega kupca in tako racionaliziral poslovanje. Prevoz se zato lahko pripiše le eni od teh dveh dobav, in sicer drugi. Tožnik tako ni organiziral prevoza, ampak je prevoz organiziral tožnikov kupec, kot je že pojasnil tožnikov poslovodja, ki naj se ga zasliši tudi pred sodiščem, poleg tega tožnik tudi ni imel knjiženih nobenih stroškov prevoza. Telefone je iz Nemčije v Francijo odpeljal tožnikov kupec. Zato pri prvi dobavi blaga ni šlo za dobavo s prevozom in tudi ne za dobavo blaga v Evropsko Unijo in na strani tožnika za pridobitev blaga iz Evropske Unije. Opravljena je bila dobava brez prevoza (na točki) in bi moral nemški prodajalec na svojem računu obračunati nemški DDV. Druga dobava pa je bila tožnikova dobava njegovemu francoskemu kupcu, katere kraj je Nemčija, kjer se je prevoz začel, francoski kupec pa je opravil pridobitev blaga iz Evropske Unije. Tožnik je svojemu kupcu pravilno izdal račun brez obračunanega DDV. Da bi se lahko uporabil 23. člen ZDDV-1, bi bilo treba prevoz mobilnih telefonov pripisati prvi dobavi, saj bi bil le tedaj tožnik pridobitelj blaga iz Evropske Unije. Prvostopenjski davčni organ je spregledal, da je uporaba 23. člena ZDDV-1 odvisna od tega, ali je tožnika moč šteti za pridobitelja blaga iz Evropske Unije. Pri tem je prvostopenjski davčni organ kot bistveno upošteval le, da blago ni bilo obdavčeno v drugi državi članici, očitno pa je štel, da samo dejstvo organizacije prevoza ne vpliva na obdavčitev oz. da je bilo to v postopku že ugotovljeno (pa ni bilo, saj so bile vse predhodne odločbe v celoti razveljavljene v drugostopenjskem postopku). Četudi tožniku ne bi bila priznana oprostitev za dobavo mobilnih telefonov svojemu kupcu, pa se Republika Slovenija v nobenem primeru ne more šteti za kraj nastanka davčne obveznosti, temveč bi bil kraj dobave še vedno Nemčija, ki bi, če ne bi šlo za oprostitev (pa so pogoji zanjo izpolnjeni, saj je tožnik preveril DDV številko svojega kupca, poleg tega pa je bilo glede na količino dobavljenih mobilnih telefonov jasno, da jih kupec kupuje za namen izvajanja dejavnosti; zato je tožnik utemeljeno uveljavljal oprostitev plačila DDV od svoje dobave mobilnih telefonov v Evropsko Unijo), obračunala nemški DDV. Vprašanje veljavnosti ID za DDV tožnikovega kupca zato sploh ni relevantno, saj je tožnik opravil dobavo mobilnih telefonov v Nemčiji, to vprašanje pa bi lahko vplivalo le na oprostitev plačila nemškega DDV od te dobave v Nemčiji, takšen ukrep pa bi lahko izrekel le nemški davčni organ. Tožnik pa vseeno izpostavlja, da je preveril obstoj ID za DDV za kupca iz Italije in iz Francije in sta bili obe številki v državi njunega sedeža veljavni. Tožnik je ravnal skrbno, kar bo na zaslišanju potrdil tudi njegov zakoniti zastopnik. Tožnik sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in ustavi postopek oz., podredno, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka s pripadki.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz obrazložitev upravnih odločb, saj tožnik tudi v tožbi ne navaja dejstev, ki bi imela vpliv na drugačno odločitev. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, kolikor se v sodbi ne ugotavlja drugače, in tudi razlogi odločbe o pritožbi. Zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

8. Uvodoma sodišče izpostavlja, da tožnik po vsebini s svojo tožbo dejansko osporava le obdavčitev v delu svoje nabave mobilnih telefonov, medtem ko tožba ne vsebuje konkretnih navedb glede nabave in prodaje spornih osebnih vozil, razen v delu, ko tožnik trdi, da je z ustrezno skrbnostjo preverjal ID za DDV svojega italijanskega kupca (pri čemer vprašanje veljavnosti ID za DDV svojih kupcev že v osnovi označi za pravno nerelevantno v tej zadevi). Glede na navedeno vsebino tožbe, sodišče izpodbijane odločbe, razen po uradni dolžnosti glede vprašanja morebitne ničnosti, ni presojalo v delu, ki se nanaša na osebna vozila.

9. Navedbe tožbe o tem, da je tožnik naknadno, po začetku davčnega inšpekcijskega nadzora po 88.b členu ZDDV-1 napravil popravek obračunanega DDV in popravek rekapitulacijskega poročila (saj naj bi pridobitve mobilnih telefonov ne opravil v Sloveniji, zaradi česar naj dodatna odmera DDV ne bi mogla temeljiti na nepriznanju pravice do odbitka vstopnega DDV, saj tožnik torej vsled tega popravka odbitka sploh ni uveljavljal), ne morejo prestati resne presoje. Popravljanje napak v obračunu DDV je možno po 88.b členu šele od uveljavitve novele E k ZDDV-1, pri čemer pa se to določilo po prehodni določbi 34. člena cit. novele uporablja za popravljanje napak iz preteklih obdobij v obračunih, ki se nanašajo na davčna obdobja po 30. 9. 2011, v obravnavni zadevi pa so vsa relevantna obdobja pred septembrom 2011. Poleg tega je iz tožnikovih pripomb razvidno, da je popravljal postavke glede dobav blaga v druge države članice (kar je do neke mere logično, glede na to, da je prva izdana odmerna odločba temeljila na nepriznanju oprostitve DDV pri tožnikovih dobavah blaga), medtem ko obdavčitev po izpodbijani odločbi temelji na nepriznanju odbitka vstopnega DDV, torej DDV od nabav oz. pridobitev blaga iz drugih držav članic. Sodišče dokazni predlog z zaslišanjem E.E. zavrača kot nerelevantnega. Poleg tega tožnik zaslišanja računovodje E.E., za katero v tožbi trdi, da ga je predlagal že v upravnem postopku, po stanju predloženih upravnih spisov ni predlagal niti v svojih pripombah na zapisnik št. DT 0610-526/2016-2 (01321, 17) z dne 22. 3. 2016, ki jih je vložil 12. 4. 2016, niti v svoji pritožbi zoper izpodbijano odločbo, ki jo je vložil 2. 6. 2016. Glede na navedeno v tej zvezi ni podana s tožbo zatrjevana kršitev pravil postopka.

10. Glede nabave in prodaje spornih mobilnih telefonov sodišče uvodoma zaradi jasnosti na podlagi upravnega spisa in tam vsebovanih s strani tožnika prejetih faktur njegovih dobaviteljev opredeljuje, da je tožnik v mesecih, ki so predmet obravnave v tem upravnem sporu (torej februar, maj, junij in julij 2011), prejemal fakture za mobilne telefone od dveh dobaviteljev: G. in H., ki ju v izpodbijani odločbi navaja prvostopenjski davčni organ. Dobavitelj F. pa je tožniku telefone zaračunal s fakturo z dne 8. 3. 2011, ki je bila v izpodbijani odločbi vključena v preglednico na str. 22 v mesecu marcu 2011. V tem delu pa je bila izpodbijana odločba s strani pritožbenega organa odpravljena in zato ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Zato tožbene navedbe v delu, ko tožnik opisuje prevzemanje telefonov v Nemčiji od dobavitelja F. in takojšnjo nadaljnjo predajo le-teh kupcu iz Francije, ki da je organiziral prevoz tega blaga iz Nemčije v Francijo, za ta upravni spor niso relevantne. Tožnik v tej zvezi svoji tožbi kot dokazno gradivo prilaga svoje fakture iz meseca aprila 2011 (št. 11-360-000048 z dne 7. 4. 2011 in št. 11-360-000058 z dne 28. 4. 2011) in pripadajoče dokumente (svoje vhodne fakture dobavitelja F. in dokumente „Lieferschein“ in „delivery“), ki pa se po eni strani nanašajo na mesec april 2011 (torej mesec, glede katerega je bila izpodbijana odločba po tožnikovi pritožbi odpravljena in zadeva v tem delu vrnjena nazaj na prvo stopnjo), po drugi strani pa gre tudi za dokumente, ki jih v preglednici na str. 22 izpodbijane odločbe niti v osnovi sploh ni bilo (v tej preglednici je bila zajeta pri drugem mesecu, tj. mesecu marcu 2011, le s strani tožnika prejeta faktura dobavitelja F. z dne 8. 3. 2011 v znesku 1.207.500,00 EUR). Glede na navedeno sodišče tozadevne tožnikove dokazne predloge zavrača kot nerelevantne. Po drugi strani pa tožnik poslovanja, kot sta ga ugotovila prvostopenjski in drugostopenjski davčni organ, in drugih okoliščin glede tožnikovih dobaviteljev mobilnih telefonov v relevantnih mesecih februar, maj, junij in julij 2011 (tj. G. in H.), s tožbo konkretno ne izpodbija, računi teh dveh dobaviteljev pa v upravnem spisu, razen pripadajočih dokumentov, naslovljenih „delivery“, nimajo priloženih dokumentov, naslovljenih „lieferschein“.

11. Tožnikove prejete fakture dobaviteljev G. in H., ki se nahajajo v upravnih spisih, kažejo, da je bil tožnik kupec predmetnih mobilnih telefonov, in sicer so mu bile fakture izdane na način, da je bila na njih navedena njegova ID za DDV številka in ob sklicevanju na znotrajskupnostno davka prosto dobavo po 6a členu nemškega zakona, ki ureja davek na dodano vrednost (Umsatzsteuergesetz). Tako je tožnik s posredovanjem svoje slovenske ID za DDV nemškemu dobavitelju dosegel, da mu v Nemčiji DDV ni bil zaračunan. Na svojih izhodnih fakturah tožnik DDV ravno tako ni obračunal, a se je pri tem skliceval na mehanizem obrnjene davčne obveznosti, in sicer za storitve (skliceval se je na 25. člen ZDDV-1 oz. 44. člen Direktive Sveta 2006/112/ES, kar je že samo po sebi neustrezno, glede na to, da gre v obravnavanem primeru za prodajo blaga). Blago, ki ga je tožnik kupil po prejetih fakturah, po trditvah tožbe ni bilo prepeljano v Slovenijo, temveč naj bi šlo v drugo državo članico (Francijo), kamor ga je tožnik prodal po svojih izdanih fakturah. Po ugotovitvah drugostopenjskega davčnega organa pa iz predložene dokumentacije ni razvidno, kje je tožnik blago izročil svojemu kupcu. Dokazil o prevozu tožnik ni predložil (razen tistih CMR, ki se tičejo prevozov osebnih vozil, ki jih davčni organ osporava), zato prevoz mobilnih telefonov iz Nemčije v Francijo ni izkazan z nobeno listino, prav tako pa ne tožnikova trditev, da je telefone izročil svojemu kupcu že v Nemčiji, saj dokumenti z naslovom „delivery“ kraja izročitve ne dokazujejo. Sodišče tem ugotovitvam sledi, dokaznega predloga z zaslišanjem tožnikovega poslovodje, ki ga tožnik podaja v tožbi, pa po stanju predloženih upravnih spisov tožnik ni predlagal niti v svojih pripombah na zapisnik št. DT 0610-526/2016-2 (01321, 17) z dne 22. 3. 2016, ki jih je vložil 12. 4. 2016, niti v svoji pritožbi zoper izpodbijano odločbo, ki jo je vložil 2. 6. 2016. Glede na navedeno sodišče ta v upravnem sporu podani predlog zavrača kot prepoznega na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Tožnik v Franciji ni obračunal in plačal tamkajšnjega DDV, ravno tako pa ga po ugotovitvah davčnih organov, ki jih tožnik ni izpodbijal, ni obračunal in plačal tožnikov kupec. Zato je DDV treba obračunati v Sloveniji kot v državi identifikacije kupca - tožnika. Tožnik je v svojih obračunih DDV za pridobitve iz drugih držav članic vključil in odbil vstopni DDV.

12. Zgoraj opisane pravno relevantne okoliščine obravnavane zadeve so enake tistim, ki so bile predmet presoje v sodbi Sodišča Evropske Unije v združenih zadevah C‑536/08 in C‑539/08 z dne 22. 4. 2010, konkretno tistim, ki so opisane v tč. 17 cit. sodbe. To potrjuje pravilnost obdavčitve tožnika po drugem odstavku 23. člena ZDDV-1. Tožbene trditve o tem, da gre dejansko za dve dobavi, prvo brez prevoza in drugo s prevozom, ki ga je organiziral in plačal kupec B., so neosnovana in sodišče tozadevno sledi drugostopenjskemu davčnemu organu, da o prevozu blaga iz Nemčije v Francijo tožnik ni predložil dokazil. Zgolj s ponavljanjem navedb o tem, da je prevoz organiziral kupec in da tožnik v tej zvezi nima knjiženih prevoznih stroškov, ki jih je tožnik sicer že prej navajal v davčnem postopku (v pripombah na zapisnik in v svoji pritožbi), ter s sklicevanjem na svojo računovodsko evidenco prejetih računov, ki da je že v upravnem spisu, in predlogom za zaslišanje zakonitega zastopnika, tožnik sodišču ne vzbudi nikakršnega dvoma o ustreznosti rezultata v upravnem postopku izvedenega dokaznega postopka, ki bi narekoval sklep o dejanskem stanju, kot ga zatrjuje tožnik. Dokaznega predloga z zaslišanjem tožnikovega poslovodje, ki ga tožnik podaja v tožbi, pa tožnik, kot že rečeno, po stanju predloženih upravnih spisov ni predlagal niti v svojih pripombah na zapisnik niti v svoji pritožbi zoper izpodbijano odločbo, zato sodišče ta dokazni predlog tudi v tej zvezi zavrača kot prepoznega na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Tožnikovo sklicevanje na sodbo Sodišča Evropske Unije v zadevi C-245/04 z dne 6. 4. 2006 ni upoštevno, saj je ta sodba starejša, predvsem pa se nanaša na drugačno dejansko stanje (avstrijska družba K pridobiva blago od dobaviteljev iz Italije in Nizozemske, ter ga prodaja avstrijski družbi I. z dodatkom DDV, ki si ga družba I. odbija kot vstopni davek, kar finančni organ osporava), enako pa velja tudi za sklicevanje na sodbo v zadevi C-430/09 z dne 16. 12. 2010 (belgijski družbi Miroco in VBS sta od nizozemske družbe ETH pridobivali blago, ki sta ga prodali belgijski družbi Banden Decof; nizozemska družba ETH je belgijskima kupcema izstavila račune, ki niso vsebovali navedbe DDV, kar je finančni organ osporaval).

13. Ker pogoji za uporabo pravila za poenostavitev iz četrtega odstavka 23. člena ZDDV-1 v obravnavani zadevi niso izpolnjeni, vprašanje veljavnosti ID za DDV tožnikovega kupca v tej zadevi dejansko ni pravno odločilno, zato sodišče kot nerelevantne zavrača v tej zvezi v tožbi podane dokazne predloge za zaslišanje tožnikovega poslovodje in predložene listinske dokaze.

14. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

16. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, izvedbo dokazov, ki jih tožnik predlaga v upravnem sporu, pa je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo (2. alinea drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Op.: povzeto s strani sodišča, pri čemer zaradi preglednosti povzetek ne sledi nujno vrstnemu redu iz izpodbijane odločbe.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1612/2021-27
• UPRS Sodba I U 1516/2016-11
• UPRS Sodba I U 1790/2018-13