UPRS Sodba II U 469/2017-11

Jedro

Namen uporabe prelomnih pravil je pripeljati do rezidentstva le ene države. Na tak način je možno odpraviti dvojno obdavčitev. V primeru, da ima posameznik stalno bivališče v obeh državah pogodbenicah, se šteje za rezidenta države pogodbenice, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče vitalnih interesov).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnika v postopku odmere dohodnine za leto 2008 za namene KIDO (Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja), štel za rezidenta Republike Slovenije (1. točka izreka odločbe). Tožniku je bila za leto 2008 odmerjena dohodnina v znesku 7.316,60 EUR (2. točka izreka odločbe). Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 3.404,57 EUR znaša 3.912,03 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. Po poteku roka se zaračunavajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe (3. in 4. točka izreka odločbe). Pritožba ne zadrži izvršitve in posebni stroški v postopku niso nastali (5. in 6. točka izreka odločbe).

2. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odmeril dohodnino na podlagi tožnikove napovedi in na podlagi podatkov o tožnikovih dohodkih, ki jih je pridobil na podlagi mednarodne izmenjave. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi presojal tožnikov status rezidenta Slovenije za namene Zakona o dohodnini (ZDoh-2) in presojal status o rezidentstvu tudi v skladu s 4. členom Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja (v nadaljevanju Konvencija), saj je na podlagi dokazil zaključil, da tožnika tudi Republika A. šteje za svojega rezidenta. Tožnik je predložil potrdilo o rezidentstvu za fizične in pravne osebe obrazec: ZS-AE-POF z dne 18. 11. 2015, ki izkazuje časovno obdobje od dohodkov prejetih po 1. 4. 2016. Tožnik je z izpisom iz centralnega prijavnega registra A. dokazal, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovih v A. neprekinjeno od 15. 11. 2006 do 18. 3. 2013, ni pa predložil potrdila o prijavi prebivališča v A. za ženo, čeprav je bil pozvan za ta dokaz, prvič s pozivom z dne 27. 1. 2015 in dne 25. 3. 2015 ter ob izjavi podani na zapisnik dne 29. 9. 2016. Tožnik je imel od 3. 8. 1984 dalje prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji na naslovu ..., partnerica tožnika je imela datum prijave stalnega prebivališča na istem naslovu od 5. 3. 1985, na istem naslovu je imel stalno prebivališče prijavljeno tudi njegov sin in sicer od 6. 2. 1989 dalje. Nadalje je iz rednega izpisa iz zemljiške knjige razvidno, da sta A.A. in B.B. solastnika parc. št. 619/98 k.o. ..., na kateri stoji stanovanjska stavba s hišno številko ... Prvostopenjski organ je ugotovil, da je v letu 2008 v Sloveniji živela tako tožnikova žena, kot njegov sin, bil pa je tudi solastnik nepremičnine, ki mu je bila ves ta čas na razpolago.

3. Ker se tožnik šteje tudi za A. davčnega rezidenta, je prvostopenjski organ rezidentstvo presojal t.i. po prelomnih pravilih iz 4. člena Konvencije. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bil tožnik v Republiki A. zaradi zaposlitve in ekonomskega interesa, torej ga je s to državo povezovala ekonomska vez, vez s Slovenijo pa je bila tako ekonomska kot osebna. Kot rezident Slovenije je na podlagi 5. člena ZDoh-2 tožniku zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji, in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije.

4. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku. Zavrnila je ugovor glede zastaranja pravice do odmere dohodnine, saj je v obravnavanem primeru petletni zastaralni rok iz 125. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel teči z iztekom roka za izdajo odmerne odločbe (276. člen istega zakona), torej v konkretnem primeru 31. 10. 2009 in bi potekel 31. 10. 2014. Tožniku je bil dne 30. 10. 2013 vročen dopis z dne 29. 10. 2013, v katerem ga je organ prve stopnje opozoril, da za leto 2008 še ni vložil napovedi za odmero dohodnine. Navedeno dejanje organa je tako pretrgalo tek zastaralnega roka, ki je začel teči znova (126. člen ZDavP-2).

5. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je bil davčni rezident Republike A. od dne 15. 11. 2006 pa do selitve v Slovenijo 18. 3. 2014. V Republiko A. se je odselil leta 1973, kjer je bil zaposlen vse do upokojitve 1. 4. 2011, prav tako je bil davčni rezident A. Stanoval je v A. vse do 18. 3. 2013. Tudi njegova žena je bila zaposlena v A. do leta 1985, ko je zapustila A. in se preselila v Slovenijo, kjer se je v letu 1989 rodil njun sin. Tožnik je prišel v Slovenijo zgolj enkrat na mesec, da je na hiši, katero je podedoval, opravil vzdrževana dela. Več kot 300 dni v letu pa je preživel v A. Navaja, da je bil na A. vezan ekonomsko in osebno in sta ga žena kot sin obiskovala med vikendi, med šolskimi počitnicami in prazniki, ko sta vselej bivala v A. pri njemu. Tožnik navaja, da je od zaposlitve leta 1973 v A. bilo tudi tam središče njegovih ekonomskih in osebnih interesov, saj je tam prebival in bil zaposlen, prav tako je pridobival glavni in edini vir dohodka, ki je bil dobljen pri A. delodajalcu. Meni, da ne ustreza določilu o rezidentstvu iz 6. člena ZDoh-2. 4. člen Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko A. o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje, opredeljuje kot rezidenta osebo, ki ima v državi rezidence svoje stalno bivališče, središče svojih vitalnih interesov, osebnih in ekonomskih, izhajajoč iz tega tožnik navaja, da je bil v letu 2011 rezident Republike A. Tožnik navaja, da v postopku ni bil zaslišan in bi lahko izvajal tudi dokaze v svojo korist. Meni, da so mu bila kršena določila Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in vrne zadevo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je tožnika v postopku odmere dohodnine za leto 2008 za namene Konvencije štela za rezidenta Republike Slovenije in je bila tožniku kot davčnemu rezidentu Republike Slovenije odmerjena dohodnina od dohodkov prejetih pri delodajalcu v Republiki A. v letu 2008.

9. Točka a) drugega odstavka 4. člena Konvencije določa, da se posameznik šteje za rezidenta države pogodbenice, kjer ima stalno bivališče.

10. V predmetni zadevi ni sporno, da je imel tožnik v letu 2008 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in Republiki A., kar posledično pomeni, da obe državi tožnika štejeta po nacionalni zakonodaji za svojega davčnega rezidenta.

11. Kadar obe državi po svoji nacionalni zakonodaji štejeta osebo za svojega davčnega rezidenta, se njegov status presoja na podlagi t.i. prelomnih pravil, ki izhajajo iz 4. člena Konvencije. Namen uporabe prelomnih pravil je pripeljati do rezidentstva le ene države. Na tak način je možno odpraviti dvojno obdavčitev, kar je namen vseh konvencij o odpravi dvojnega obdavčenja. Če obe državi vztrajata pri svojih stališčih, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s postopkom skupnega dogovora po 25. členu Konvencije (d) točka drugega odstavka 4. člena Konvencije)¹. V primeru, da ima posameznik stalno bivališče v obeh državah pogodbenicah, se šteje za rezidenta države pogodbenice, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče vitalnih interesov).

12. Po ustaljenih stališčih se pri določanju rezidentstva, po tem kriteriju pripisuje tesnejšim osebnim odnosom pred ekonomskimi. S povedanim je skladno tudi stališče, da se pri dolgoročnem prebivanju v tujini središče življenjskih interesov praviloma premakne, če se preselijo tudi zakonec in otroci, oziroma da posameznik središča svojih osebnih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je njegova družina ostala v državi, v kateri je prebival pred odhodom v tujino. Sodišče k temu dodaja, da se družinske in družbene povezave ne prekinejo s samim odhodom v tujino, prav tako se njihova vzpostavitev v tujini ne predpostavlja.

13. V obravnavanem obdobju leta 2008 je imel tožnik v Sloveniji svojo družino: ženo in sina ter svojih navedb, naj bi se žena po sinovi polnoletnosti preselila k njemu v A., ni dokazal. Tožnik je tudi bil z ženo solastnik nepremičnine parc. št. 619/98 k.o. ... na naslovu stalnega bivališča v Sloveniji že od leta 1979, kar tudi po presoji sodišča utemeljuje zaključek, da je središče osebnih interesov tedaj imel v Sloveniji. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da je tožnik center življenjskih interesov ohranil v Sloveniji, ter je ta vez tesnejša kot vez z Republiko A., kamor je odšel zaradi svoje zaposlitve in ekonomskega interesa, kjer ga veže le ekonomska vez, delovno razmerje in nastanitev med delovnimi dnevi.

14. Kot rezident Slovenije je tožnik v skladu s 5. členom ZDoh-2 zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. Tožnik je kot rezident Slovenije (sicer šele na poziv davčnega organa prve stopnje) zato tudi vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2008 in v njej napovedal dohodke prejete pri tujem delodajalcu v A. Tožniku je bil v postopku odmere dohodnine za leto 2008 priznan znesek odbitka tujega davka.

15. V ostalem delu sodišče sledi razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in odločbi upravnega organa druge stopnje in se nanju sklicuje in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

16. Po presoji sodišča so bile v danem primeru relevantne okoliščine pravilno ugotovljene. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita. Sodišče v postopku ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti ni ugotovilo kršitev citiranih členov, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče pripominja, da glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari, prav tako pa je tudi sam tožnik ni zahteval. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (v nadaljevanju ESČP), torej ne sodijo v pravico do zagotovljenega sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic².

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 124/2015
² Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v. Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 541/2017-11
• UPRS Sodba I U 1148/2021-10
• UPRS Sodba I U 953/2021-13