<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 492/2018-8

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.492.2018.8
Evidenčna številka:UP00026882
Datum odločbe:14.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Irena Grm (preds.), Lara Bartenjev (poroč.), Petra Hočevar
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - OKOLJSKO PRAVO
Institut:inšpekcijski postopek - okoljsko pravo - odpadki - ukrep okoljskega inšpektorja - ravnanje z odpadki - zemeljski izkop

Jedro

Za odstranjevanje obravnavanih odpadkov je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po postopku z oznako R10, ki, kot rečeno, ni bilo pridobljeno. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožničino sklicevanje na drugi odstavek 9. člena ZKZ, po katerem se rodovitna zemlja, odrinjena pri gradbenih posegih, uporabi za izboljšanje kmetijskih zemljišč, urejanje javnih zelenih površin ali sanacijo degradiranih območij, razen kadar se rodovitna zemlja uporabi za ureditev okolice objekta, zaradi gradnje katerega je bila odrinjena. Navedena določba namreč ne določa, da v opisanih primerih ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja oziroma da se določbe ZVO-1 in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi ne uporabljajo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, Inšpekcije za okolje in naravo št. 06182-1569/2017/17 z dne 20. 11. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 285,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici naložila, da mora z zemljišča s parcelno št. 544, 547, 548/1 in 548/2, vse k.o. ..., odstraniti ves nezakonito odložen zemeljski izkop v ocenjeni količini 4.760 m3, ki ga je na predmetno zemljišče pripeljala in nezakonito odložila, ter do 15. 11. 2018 zagotoviti predpisano ravnanje z njim (1. točka izreka). Naložila ji je tudi, da mora za ves odstranjeni zemeljski izkop zagotoviti obdelavo, tako da ga predela sama, odda zbiralcu gradbenih odpadkov ali izvajalcu obdelave teh odpadkov, ali sama zagotovi odvoz in oddajo v zbirni center in o izpolnitvi naloženih obveznosti takoj obvesti prvostopenjski organ (2. točka izreka). Odločila je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka) in da v tem postopku stroški niso nastali (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je inšpektor za okolje dne 23. 6. 2017 pravni osebi A. d. o. o. z odločbo prepovedal obremenjevati tla z vnašanjem zemeljskega izkopa v tla na zemljišču s parc. št. 547, 548/1 in 548/2, vse k.o. ..., do pridobitve predpisanih dovoljenj. Na inšpekcijskem pregledu 10. 8. 2017 je inšpektor ugotovil, da je bil zemeljski izkop, ki ga je tožnica pripeljala in odložila na predmetno kmetijsko zemljišče (4.760 m3), že vnešen v tla, ne da bi bilo pred tem pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku R 10. Tožnica, ki je v imenu investitorja vodila evidenco o prostornini zemeljskega izkopa, ki je nastal med gradbenimi deli, je predmetni izkop odpeljala in odložila na predmetna zemljišča, v tla pa ga je vnesla in zemljišče poravnala pravna oseba A. d. o. o., ki je za to od tožnice prejela plačilo. Ukrep utemeljuje na 1. in 2. točki prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolje (v nadaljevanju ZVO-1).

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Glede ugovora, da izkop ni bil odložen na parceli 544 drugostopenjski organ odgovarja, da je bilo navedeno ugotovljeno na inšpekcijskih ogledih, tožnica pa nasprotnega ni dokazala. Poleg tega tožnica v pritožbi sama navaja, da je bil navedeni izkop uporabljen med drugim tudi za izboljšanje zemljišča parc. št. 544. Glede ugovora, da ne gre za odpadek, ampak rodovitno zemljo, se drugostopenjski organ sklicuje na poročilo z naslovom Vrednotenje nevarnih lastnosti predvidenega zemeljskega izkopa z vidika vsebnosti kovin in primerjava rezultatov s predpisanimi imisijskimi vrednostmi v tleh na lokaciji ... z dne 29. 11. 2016 inštituta ... d. o. o. (v nadaljevanju Poročilo), iz katerega med drugim izhaja, da predstavlja material, ki se nahaja na lokaciji ..., v zgornjem sloju humus, debeline med 20-40 cm, pod njim se nahaja sekundarno nasutje in v spodnjih plasteh avtohtona kraška glina ter da umetno nasutje v večini primerov predstavlja zemeljski peščeni material rjave barve, ki vsebuje sledi oz. večje količine ostankov drugih odpadkov, ki spominjajo na gradbene. Sklicuje se tudi na barvne fotografije, iz katerih izhaja, da je predmetni odloženi zemeljski material oker barve, na nekaterih mestih svetlo rjave, iz česar je mogoče sklepati, da ne gre za humus. Tudi, če bi šlo za rodovitno zemljo-humus, je tudi ta po odločbi Komisije 2000/532/ES uvrščena med odpadke (17 05).

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe izhajala iz napačne predpostavke, da je bil humus odložen tudi na nepremičnini parc. št. 544. To namreč ne izhaja iz inšpekcijske odločbe z dne 22. 6. 2017. Poleg tega v obravnavanem primeru ne gre za odlaganje odpadkov. Pojasnjuje, zakaj humus ni odpadek, in se sklicuje na odločbo Komisije 2000/532/ES (seznam odpadkov). Meni, da iz poglavja 17 05 ne izhaja, da bi bila zemljina (humus) samostojen odpadek. Glede zatrjevanja, da gre za humus, pa se sklicuje na Poročilo. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za rodovitno zemljo, ki se po drugem odstavku 9. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) uporablja za izboljšanje kmetijskih zemljišč, urejanje javnih zelenih površin ali sanacijo degradiranih območij. Zato pri odlaganju predmetnih odpadkov ne gre za kršitev Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov. Ker humus ni odpadek, v obravnavanem primeru tudi ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja. Dodaja, da iz izpodbijane odločbe, zaradi preštevilnih določb, na katere se sklicuje, ni mogoče ugotoviti, zakaj je bila tožnici odločba sploh izdana in kateri predpis naj bi s svojim ravnanjem kršila. Poleg tega iz njene obrazložitve ni razvidno, zakaj naj bi bila ravno tožnica tista, ki naj bi nezakonito odložila zemeljski izkop. Meni, da ne more biti stranka postopka. Poudarja, da je družba A. d. o. o. za odlaganje humusa sama pridobila dovoljenje lastnikov zemljišč, ki ga je tožnica sicer naročila in plačala, vendar pa sama ni naročila, naj se plast humusa odloži na predmetnih nepremičninah. O tem se je dogovorila družba A. d. o. o. sama, kar je tožnica izvedela šele naknadno. Iz tega razloga je bila navedeni družbi v upravnem postopku tudi izdana odločba, s katero ji je bilo prepovedano obremenjevanje tal z vnašanjem zemeljskega izkopa v tla. Meni, da bi morala biti zato tudi predmetna odločba izdana tej družbi in ne tožnici. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka, skupaj s pripadajočimi obrestmi.

5. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na prvem odstavku 157. člena ZVO-1, po katerem je pravica in dolžnost inšpektorja, ki pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora med drugim ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, da odredi, da se v določenem roku odpravijo ugotovljene nepravilnosti (1. točka) in da odredi izvedbo ukrepov za odpravo virov čezmerne obremenitve (2. točka). Inšpektor je namreč tekom postopka ugotovil, da tožnik krši določbo drugega odstavka 20. člena ZVO-1, ki določa, da mora pravna ali fizična oseba, ki predeluje ali odstranjuje svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih, za to imeti okoljevarstveno dovoljenje v skladu z zakonom. Toženka se sklicuje še na prvi odstavek 9. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, ki med drugim določa, da mora oseba, ki namerava pripravljati zemeljski izkop zaradi njegove ponovne uporabe, pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku R 10.

8. Tožnica v bistvenem ne oporeka ugotovitvi, da je bila na navedena zemljišča odložena zemlja, ki je bila izkopana na gradbišču ..., v količini 4760 m3, ne da bi bilo pred tem pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje. Pavšalno sicer navaja, da po njenem mnenju „humus“ ni bil odložen tudi na nepremičnini parc. št. 544, pri čemer se sklicuje na odločbo inšpekcijskega organa z dne 22. 6. 2017, ki je bila izdana družbi A. d. o. o. , v kateri navedena parcela ni navedena.

9. Na navedeni ugovor, ki ga je tožnica podala že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, je razumno odgovoril drugostopenjski organ, ko je pojasnil, da je bilo v postopku najprej ugotovljeno, da je bil zemeljski izkop odložen le na zemljiščih s parc. št. 547, 548/1, 548/2, vse k.o. ..., na kasnejših inšpekcijskih ogledih pa je bilo ugotovljeno, da je bila odložena tudi na zemlj. s parc. št. 544 ter da je tožnica v pritožbi sama navedla, da je bil naveden zemeljski izkop uporabljen za izboljšanje kmetijskih zemljišč, med drugim tudi zemlj. s parc. št. 544.

10. Za tožnico je sporno predvsem, ali je pravilna ugotovitev toženke, da gre pri odloženi zemlji za odpadek, za katerega odstranjevanje je predpisana pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZVO-1.

11. Po presoji sodišče je drugostopenjski organ pravilno pojasnil, zakaj gre v zadevi za zemeljski izkop – odpadek, pri čemer se sklicuje na Poročilo in fotografije, posnete na inšpekcijskem pregledu dne 10. 8. 2017. Pravilno pa je tudi pojasnilo drugostopenjskega organa, da na drugačno odločitev ne bi vplivalo, če bi v zadevi resnično šlo za humus oziroma rodovitno zemljo, saj je tudi ta po Odločbi Komisije 2000/532/ES; Seznam odpadkov, uvrščen med odpadke pod št. 17 05. Sodišče tem navedbam drugostopenjskega organa pritrjuje, v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:.

12. Kaj je odpadek, določa 5. točka 3. člena ZVO-1, in sicer je to snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči. Po Uredbi o odpadkih (4. člen) pa to, kaj se šteje za odpadek, izhaja iz priloge Odločbe 2000/523/ES (spremenjene s sklepom Komisije z dne 18. decembra 2014) in ZVO-1. Iz navedene (spremenjene) priloge izhaja, da tako kot kamenje in material, izkopan pri poglabljanju dna z bagranjem, tudi zemlja spada med odpadke (17 05). Zemlja in kamenje, ki ne vsebujeta nevarnih snovi, spadata pod rubriko 17 05 04. Res je, da Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov v 9. točki 2. člena določa, da je zemeljski izkop odpadek, sestavljen iz prsti, mineralnih sedimentov in kamenja, ki nastanejo pri izkopavanju ali odkrivanju tal ali podtalja. Vendar navedena razlaga izraza ne pomeni, da izkopana zemljina, ki ne vsebuje vseh treh navedenih sestavin, ni zemeljski izkop oz. odpadek. Tega navedeni predpisi ne določajo. Prav tako to ne izhaja iz priloge Odločbe komisije 2000/523/ES, na katero se sklicuje tožnik.

13. Obveznost pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja za pravno ali fizično osebo, ki predeluje ali odstranjuje svoje odpadke ali odpadke drugih povzročiteljev po predpisanih postopkih je določena v drugem odstavku 20. člena ZVO-1. Da gre pri odlaganju odpadkov v ali na zemljo, za kar v obravnavnem primeru gre, za postopek odstranjevanja odpadkov (D1), izhaja iz 13. točke 3. člena Uredbe o odpadkih v povezavi z njeno Prilogo 1. V zvezi z obremenjevanjem tal z vnašanjem odpadkov posebne pogoje določa še Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov v 9. členu, ki obveznost pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja (po postopku z oznako R10) določa za osebo, ki namerava pripravljati zemeljski izkop zaradi njegove ponovne uporabe. Izjeme za pripravo zemeljskega izkopa zaradi njegove ponovne uporabe brez pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja določa l0. člen Uredbe, vendar tožnica ne zatrjuje, da bi v obravnavnem primeru šlo za dejansko stanje, ki bi ustrezalo kateri izmed navedenih izjem.

14. Zato bi bilo tudi po presoji sodišča za odstranjevanje obravnavanih odpadkov treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po postopku z oznako R10, ki, kot rečeno, ni bilo pridobljeno. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožničino sklicevanje na drugi odstavek 9. člena ZKZ, po katerem se rodovitna zemlja, odrinjena pri gradbenih posegih, uporabi za izboljšanje kmetijskih zemljišč, urejanje javnih zelenih površin ali sanacijo degradiranih območij, razen kadar se rodovitna zemlja uporabi za ureditev okolice objekta, zaradi gradnje katerega je bila odrinjena. Navedena določba namreč ne določa, da v opisanih primerih ni treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja oziroma da se določbe ZVO-1 in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi ne uporabljajo. Postopek predelave R 10 je namenjen prav vnosu zemljine v ali na tla v korist kmetijstvu ali za ekološko izboljšanje zemljišča, kar določa drugi odstavek 9. člena ZKZ. Prav tako tožnica iz istih razlogov ne more uspeti z zatrjevanjem, da je šlo v zadevi za nezahtevno agromelioracijo, za katero po določbah ZKZ odločba o uvedbi ni potrebna.

15. Je pa utemeljen tožničin tožbeni ugovor, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj naj bi bila inšpekcijska zavezanka za odstranitev nezakonito odloženih odpadkov prav ona. Tožnici se namreč v bistvenem očita, da je brez okoljevarstvenega dovoljenja vnašala na predmetna zemljišča zemeljski izkop, pri čemer je presoja, ali je s tem tudi povzročiteljica obremenitve (ukrepi iz 157. člena ZVO-1 so predvideni zoper njih, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), izostala. Tožnica trdi, da je sama zgolj naročila in plačala družbi A. d. o. o. celoten izkop, ni pa navedeni družbi naročila, kam naj „humus“ odloži. Navedeno potrjuje tudi odločba št. 06182-1569/2017/6 z dne 23. 6. 2017, izdana družbi A. d. o. o., s katero ji je toženka prepovedala obremenjevanje tal z vnašanjem zemeljskega izkopa. Sodišče na to vprašanje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ne more odgovoriti, ker izpodbijana odločba o tem nima razlogov, deloma pa relevantno dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe niti ni bilo ugotovljeno.

16. Kot rečeno, je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi prvega odstavka 157. člena ZVO-1, po katerem je pravica in dolžnost inšpektorja, ki pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora med drugim ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, da povzročitelju obremenitve odredi, da se v določenem roku odpravijo ugotovljene nepravilnosti (1. točka) in da odredi izvedbo ukrepov za odpravo virov čezmerne obremenitve (2. točka). Koga zakon šteje za povzročiteljico ali povzročitelja obremenitve okolja, izhaja iz 7. točke 3. člena ZVO-1, ki določa, da je to pravna ali fizična oseba, ki neposredno ali posredno, izključno ali hkrati onesnažuje okolje, rabi naravne dobrine ali povzroča tveganje za okolje ali povzroči okoljsko nesrečo ali okoljsko škodo. Uredba o odpadkih v 6. točki 3. člena določa, da je povzročitelj odpadkov oseba, katere delovanje ali dejavnost povzroča nastajanje odpadkov (izvirni povzročitelj odpadkov), ali oseba, ki izvaja predobdelavo, mešanje ali druge postopke, s katerimi se spremenijo lastnosti ali sestava teh odpadkov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, katero tožničino ravnanje ustreza kateremu od elementov uporabljenih pravnih norm in s tem opredelitvi povzročitelja obremenitve oziroma povzročitelja odpadkov (odsotnost subsumcije oziroma pravnega vrednotenje ugotovljenega dejanskega stanja), čeprav Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v prvem odstavku 214. člena določa, da mora obrazložitev obsegati ne le ugotovljeno dejansko stanje in določbe predpisov, na katere se opira odločba, ampak tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Tožnici se namreč v bistvenem očita, da je brez okoljevarstvenega dovoljenja vnašala na predmetna zemljišča zemeljski izkop, pri čemer je presoja, ali je s tem tudi povzročiteljica odpadkov (kot taka je bil določena za zavezanca), izostala. Odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

17. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljeno kršitev odpraviti. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Sodišče je stroške odmerilo v višini priglašenega zneska 285,60 evrov (500 točk po Odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), ki ne presega pavšalnega zneska, določenega v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Z odločitvijo sodišča se ipso lege šteje za odpravljeno tudi odločitev o stroških v zvezi s postopkom pritožbenega organa, zato bo moral upravni organ v ponovljenem postopku ponovno odločati tudi o teh stroških.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 20
Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 9, 9/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMDMy