<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1905/2017-8

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.1905.2017.8
Evidenčna številka:UP00026921
Datum odločbe:28.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Andrej Kmecl (preds.), Irena Grm (poroč.), Lara Bartenjev
Področje:CESTE IN CESTNI PROMET
Institut:objekt za oglaševanje - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - državna cesta - varovalni pas ceste

Jedro

Glede na namen ZCes-1 in v zvezi s tem uporabljenih določb podzakonskega predpisa se tožnik neutemeljeno sklicuje na namen oglaševanja, saj to za odločanje ni pravno pomembno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za izdajo soglasja za postavitev šestih objektov za oglaševanje v varovalnem pasu glavne ceste I. reda št. 11 na odseku 1062 Koper - Dragonja od km 0,960 do km 0,990, na desni strani v smeri stacionaže državne ceste, na parc. št. 1975/10 in 1975/11, obe k.o. ..., in še odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izhaja, da se lokacija objekta za oglaševanje nahaja v naselju in varovalnem pasu državne ceste (78. in 66. člen Zakona o cestah, v nadaljevanju ZCes-1). Iz ugotovitev na naroku za ustno obravnavo in dopolnjenega elaborata izhaja, da objekti za oglaševanje že stojijo v varovalnem pasu državne ceste neposredno v območju kanaliziranega križišča in da ne izpolnjujejo pogoja iz tretjega odstavka 56. člena Pravilnika o projektiranju cest (v nadaljevanju Pravilnik), zato je organ izdajo soglasja zavrnil.

3. Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še opozoril na 5 in 66. člen ZCes-1 ter se skliceval na sodbi tega sodišča I U 1179/2014 in I U 758/2016.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da organ svoje odločitve ne bi smel opreti na Pravilnik, saj je ta prenehal veljati 1. 4. 2011, z uveljavitvijo ZCes-1. V 125. členu ZCes-1 so navedeni predpisi, ki prenehajo veljati z uveljavitvijo tega zakona, med drugim tudi Pravilnik, ki pa se do uveljavitve ustreznih predpisov na podlagi tega zakona uporabljajo še naprej, če niso v nasprotju z ZCes-1. Meni, da je Pravilnik v nasprotju z ZCes-1. Iz 78. člena ZCes-1 namreč izhaja, da postavljanje objektov za oglaševanje in obveščanje znotraj naselij ni omejeno, če so izpolnjene tam navedene predpostavke. Uporaba Pravilnika pa je sporna, tudi če bi šteli, da ni v nasprotju z zakonom, ker je bil sprejet na podlagi Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), ki urejanja postavitve objektov za obveščanje in oglaševanje sploh ni omogočal. Vsebina Pravilnika tako protiustavno in nezakonito širi določbe ZJC, saj 88. člen ZJC ni dajal podlage za izdajo takega podzakonskega predpisa. Zato se te določbe ne bi smele uporabiti, tudi če bi bile v veljavi. Trdi še, da je drugostopni organ v eni od identičnih zadev odpravil tako odločitev. Sklicuje se na pravno mnenje prof. dr. A.A..

5. Meni, da bi moral organ odločiti na podlagi 78. člena ZCes-1. Iz elaborata, ki ga je v skladu s tretjim navedenega člena Zces-1 priložil v postopku, izhaja, da predvidena lokacija ne posega v pregledno polje in se ne nahaja izven preglednostnega trikotnika, prav tako naj se objekt ne bi nahajal v območju, namenjenem za prometno signalizacijo, zato je odločitev organa napačna. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje drugostopnega organa na 66. člen in 5. člen ZCes-1. Taksativno določeni pogoji po tretjem odstavku 78. člena ZCes-1 so bili določeni ravno z namenom, da se pri odločanju o izdaji dovoljenja za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje zagotovi zavarovanje preglednosti nad cesto in prometno signalizacijo. V njegovem primeru so bili vsi pogoji izpolnjeni. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

6. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Med strankama ni sporno, da se obravnavani objekti za oglaševanje, za katere tožnik zahteva izdajo soglasja, nahajajo oziroma je njihova postavitev predvidena v varovalnem pasu glavne ceste I. reda, v območju kanaliziranega križišča na lokaciji, ki je manj kot 100 m pred oziroma 50 m za kanaliziranim križiščem. Sporno pa je, ali se je organ smel opreti na na tretji odstavek 56. člena Pravilnika, ki določa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 m pred oziroma 50 m za kanaliziranim križiščem. Tožnik ugovarja, da se organ na citirano določbo ne bi smel opreti ter da bi moral presojati pogoje za izdajo soglasja zgolj po tretjem odstavku 78. člena ZCes-1, ki taksativno določa pogoje za njegovo izdajo.

9. Iz 66. člena ZCes-1 izhaja, da je raba prostora v varovalnem pasu ceste omejena, in da je gradnja in rekonstrukcija objektov ter izvajanje kakršnih koli del na pripadajočih zemljiščih v tem območju dovoljena le s soglasjem Direkcije za infrastrukturo, ki mora pri izdaji soglasja upoštevati, da s predlaganim posegom niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, širitve ceste zaradi prihodnjega razvoja prometa in sam videz ceste. Zato ni podlage za tožbeno stališče, da bi se izvedbo del v varovalnem pasu državne ceste presojalo zgolj po 78. členu ZCes-1, katere tretji odstavek tožnik razlaga gramatikalno, z navedbo, da ta taksativno določa pogoje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje. Ta zakonska določba ureja obveščanje in oglaševanje ob državni cesti, vendar je ni mogoče razlagati neodvisno od namena 66. člena ZCes-1, določenega v prvem odstavku, in tretjega odstavka tega člena, ki določa širino varovalnega pasu, in od Direkcije za infrastrukturo zahteva presojo tudi z vidika varovanja državne ceste.

10. Določb 78. člena ZCes-1 tudi ni mogoče razlagati neodvisno od prvega odstavka 5. člena ZCes-1, ki prepoveduje izvajati kakršnakoli dela na zemljiščih ali objektih ob javni cesti, s katerimi bi se ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. Tožnikovo stališče bi pomenilo, da se zanemari namen VI. poglavja zakona (kamor sta uvrščeni obe določbi), ki je v varstvu cest in prometa na njih (tako stališče izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča, X Ips 186/2015 z dne 19. 4. 2017, in, X Ips 174/2015 z dne 18. 10. 2017). Upoštevajoč sistemsko razlago in uvrstitev obeh določb Direkcija za infrastrukturo torej izda soglasje za postavitev objekta za oglaševanje, če s predlaganim posegom v varovalni pas ceste niso prizadeti interesi varovanja ceste in prometa na njej. Te pogoje Direkcija presoja na podlagi priloženega elaborata, v katerem je določena lokacija, prikaz objekta in način njegove postavitve, opredeljena pregledna polja, preglednostni prostori cestnih priključkov in križišč, pregledne berme v območju lokacije objekta ter drugi tehnični podatki, ki se nanašajo na objekt in njegovo lokacijo.

11. Tožnik ugovarja, da je organ s sklicevanjem na Pravilnik napačno uporabil materialno pravo, saj je bil sprejet na podlagi ZJC, ki določb s področja obveščanja in oglaševanja ni vseboval, in je tudi v nasprotju z ZCes-1. Sodišče tudi temu ugovoru ne sledi. Upravno kot Vrhovno sodišče (sodba Upravnega sodišča, I U 758/2016 z dne 13. 12. 2016, in sklep Vrhovnega sodišča, X Ips 174/2015 z dne 18. 10. 2017) sta se v podobnih primerih že postavila na stališče, da se Pravilnik uporablja za vloge za izdajo soglasja, vložene po začetku veljavnosti ZCes-1, in da uporaba 56. člena Pravilnika ni v nasprotju z ZCes-1. Določba 56. člena Pravilnika, na katero je svojo odločitev oprl prvostopenjski organ, po mnenju sodišča v ničemer ne širi določb in ne presega namena zakona, zato se na podlagi prehodne določbe 125. člena ZCes-1 uporablja tudi po uveljavitvi ZCes-1. ZCes-1 kot enega izmed kriterijev za izdajo soglasja k postavitvi objektov za oglaševanje določa varnost cestnega prometa. Tudi iz 78. člena ZCes-1 izhaja, da je lahko ogroženo varstvo državne ceste in prometa na njej, če so objekti postavljeni v tam navedenih območjih. Torej pomeni v 56. členu Pravilnika določen pogoj o lokaciji objekta za oglaševanje na tam opredeljen način (tj. da ne ovira preglednosti vozišča in zaznavanja prometnih znakov ob cesti oziroma oddaljenosti objektov za oglaševanje od vozišča oziroma križišča) zgolj konkretizacijo navedenih zakonskih določb, katerih končni cilj je zagotovitev prometne varnosti.

12. Res je Pravilnik (ki ureja tehnične zahteve, pogoje in normative, ki se morajo zaradi zagotavljanja prometne varnosti in ekonomičnosti gradnje ter vzdrževanja javnih cest in njihovih elementov upoštevati pri izdelovanju projektne in tehnične dokumentacije, namenjene tako za gradnjo, kot tudi za uporabo in vzdrževanja cest) sprejet na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZJC, vendar pa v navedenem vsebinskem okviru ureja tudi uporabo cest v zvezi z obveščanjem oziroma oglaševanjem. Iz dikcije 125. člena ZCes-1 namreč izhaja, da se Pravilnik, kolikor ni v nasprotju s tem zakonom, uporablja še naprej, vse do uveljavitve ustreznih predpisov na podlagi tega zakona. Ker pa je 9. člen ZCes-1 predvidel med drugim tudi sprejetje predpisov na področju projektiranja cest, kamor spada sporni Pravilnik, njegova uporaba ni v nasprotju z ZCes-1, zato se Pravilnik uporablja tudi za vloge za izdajo spornih dovoljenj, vložene po začetku veljavnosti ZCes-1. Slednjega ne more spremeniti niti dejstvo, da se 78. člen ZCes-1, ki sicer ureja obveščanje in oglaševanje ob državni cesti, na zakonski ravni nanj izrecno ne sklicuje. Prav tako ne drži, da ZJC urejanja postavitve objektov za obveščanje in oglaševanje sploh ni omogočal, saj iz 68. člena tega zakona izhaja, da je urejal tudi obveščanje in oglaševanje, Pravilnik pa je bil, kot že rečeno, sprejet na podlagi 6. člena ZJC. Namen obeh zakonov, tako ZJC kot ZCes-1, pa je prav zagotavljanje varnosti prometa. Glede na to Pravilnik ne širi zakonskih določb, ampak zgolj podrobneje opredeljuje, kdaj bi bili lahko prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, to pa je bil tudi razlog za zavrnitev soglasja v obravnavanem primeru.

13. Glede na pojasnjen namen ZCes-1 in v zvezi s tem uporabljenih določb podzakonskega predpisa se tožnik neutemeljeno sklicuje na namen oglaševanja, saj to za odločanje ni pravno pomembno.

14. Tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na odločitev drugostopenjskega upravnega organa v drugi upravni zadevi, saj odločbe upravnih organov niso sodna praksa in sodišče pri presoji zakonitosti upravnih aktov ni vezano na odločitve organov v drugih zadevah. Odločitev toženke pa je, kot že pojasnjeno, v skladu s sodno prakso.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločitev, ni bilo sporno, dokazni predlog z zaslišanjem tožnikovega zakonitega zastopnika pa tudi ni bil substanciran, je sodišče skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

16. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o cestah (2010) - ZCes-1 - člen 66, 78

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o projektiranju cest (2005) - člen 56, 56/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMDMx