UPRS Sodba IV U 83/2017-10

Jedro

Z dnem uveljavitve ZCes-1 je namreč prenehal veljati ZJC. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo. To posledično pomeni, da bi tožeča stranka za sporni objekt morala pridobiti soglasje Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo, kot to določa peti odstavek 78. člena ZCes-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavezancu, družbi A. d.o.o., v tem upravnem sporu tožeči stranki, naložil odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je postavljen ob državni cesti – glavni cesti G1-11, odsek 1475 Slavček – Luka Koper, v km 0,600 desno, v naselju ..., v pasu, predpisanem za postavitev prometne signalizacije, pri čemer je objekt za obveščanje in oglaševanje opisal kot dvostranski (jumbo pano), dimenzije okoli 3 x 4 metre in je samostojno stoječ na parceli št. 1550/51, k. o. ... (točka 1 izreka). V točki 2 izreka je določil rok za izvedbo tega ukrepa, ki je najkasneje do 31. 3. 2017, ter zavezanki naložil, da mora prvostopenjski upravni organ obvestiti v 5 dneh po izvedbi ukrepa. V nadaljnjih točkah izreka izpodbijane odločbe je določeno, da stroški inšpekcijskega postopka niso nastali (točka 3 izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 4 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpektorica za ceste prvostopenjskega upravnega organa v inšpekcijskem postopku, ki ga je začela po uradni dolžnosti, na podlagi dne 20. 7. 2016 opravljenega izrednega inšpekcijskega pregleda ugotovila postavitev predmetnega objekta na navedeni lokaciji, pri čemer je bil objekt postavljen brez soglasja Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo in brez soglasja Mestne občine Koper. Tožeča stranka je bila seznanjena z ugotovitvami prvostopenjskega upravnega organa in je na le-te podala pripombe, do katerih se je prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi opredelil. Pojasnil je, da je bil navedeni objekt postavljen brez veljavnega soglasja, ker je postavljen na drugi parceli, kot izhaja iz soglasja Mestne občine Koper, ki ga je tožeča stranka priložila k izjavi. Poleg tega je namesto vzporedno z osjo ceste, kot to določa soglasje, postavljen tako, da je orientacija oglasne površine na oglasnem panoju pravokotna na os ceste. Za njegovo postavitev si tožeča stranka ni pridobila soglasja Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo, soglasje Mestne občine Koper pa je veljalo do spremembe splošnih aktov, ki so bili podlaga za njegovo izdajo, torej ne velja več, ker je bil 30. 12. 2010 v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporabljati pa se je začel 1. 7. 2011, v katerem 78. člen obravnava obveščanje in oglaševanje ob državni cesti. Na navedeni podlagi in upoštevajoč pooblastilo iz pete alineje prvega odstavka 114. člena v zvezi s 112. členom ZCes-1, je prvostopenjski upravni organ odločil tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožeča stranka je zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (prvi odstavek izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovilo, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (drugi odstavek izreka). V zvezi s pritožbenimi razlogi, ki jih drugostopenjski upravni organ zavrača, pojasnjuje, da je iz katastra in aplikacije atlas okolja razvidno, da predmetni objekt stoji na parceli št. 1550/51, k. o. ..., kot je navedeno v izpodbijani odločbi. Soglasje občine pa se nanaša na postavitev objekta na parceli št. 1540/49, zato sporni objekt nima soglasja za postavitev, saj se predloženo soglasje nanaša na druge parcele. To potrjuje tudi izjava občine, ki trdi, da za navedeni objekt ni bilo izdano njeno soglasje. Poleg tega pa drugostopenjski upravni organ kot bistveno v tej zadevi ugotavlja, da objekt stoji v pasu za postavljanje prometne signalizacije, kar je prepovedano. To je določeno v 78. členu v času izdaje te odločbe veljavnega ZCes-1, podobno določbo pa je imel tudi prej veljavni Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) v drugem odstavku 68. člena. Območje za postavljanje prometne signalizacije in prometne opreme je določeno v Pravilniku o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, podobno pa je urejal tudi prej veljavni Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah. Iz tega izhaja, da bi bil ta objekt postavljen nezakonito tudi, če bi imel veljavno soglasje občine. Ob vsem skupaj pa objekt ni postavljen niti v skladu z neveljavnim soglasjem občine, saj ni postavljen vzporedno s cesto in ni postavljen samo v pasu, namenjenem za prometno signalizacijo, ampak celo posega v območje samega pločnika oziroma kolesarske steze. Drugostopenjski upravni organ pa se tudi strinja z navedbo iz izpodbijane odločbe, da soglasje ne velja več.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je predmetni oglaševalski objekt postavljen na nepremičnini s parc. št. 1150/40 oziroma 1550/51, k. o. ..., kar je skladno z 2. točko soglasja Mestne občine Koper z dne 25. 2. 2010, in ne na nepremičnini s parc. št. 1550/1, k. o. ..., kot to zmotno ugotavlja prvostopenjski upravni organ. To pomeni, da je Mestna občina Koper tožeči stranki izdala soglasje za postavitev objekta za oglaševanje, zaradi česar je napačna ugotovitev organa, da je ta postavljen brez veljavnega soglasja. Tožeča stranka še poudarja, da se lokacija iz soglasja Mestne občine Koper ujema tudi z lokacijo postavitve oglaševalskega objekta v naravi, kar je nedvomno razvidno iz samega soglasja.

5. Nadalje tožeča stranka oporeka pravni podlagi, uporabljeni pri izdaji izpodbijane odločbe, v zvezi s čimer navaja, da je prvostopenjski upravni organ svojo vsebinsko odločitev nepravilno vezal tudi na določbe ZCes-1, predvsem na peti odstavek 78. člena tega zakona. Predmetni objekt je bil namreč na omenjeni lokaciji postavljen v času pred uveljavitvijo ZCes-1, ki je stopil v veljavo 1. 7. 2011. Prvostopenjski upravni organ je svojo odločitev vezal na napačen materialnopravni predpis, saj je pogoje postavitve predmetnega objekta določal ZJC. Ta v drugem odstavku 68. člena določa, da v primeru, če se predmetni objekti za oglaševanje postavijo izven območja, določenega za postavitev prometne signalizacije (kot je to v konkretnem primeru, ko objekt stoji izven 5-metrskega pasu), soglasje za postavitev predmetnih objektov izda pristojna občina. Pri tem se tožeča stranka sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. IV U 125/2012-9 z dne 4. 2. 2014. Tako je napačen zaključek v izpodbijani odločbi, da je za postavitev konkretnega objekta potrebno soglasje Direkcije Republike Slovenije za ceste. Slednja ima namreč glede na določbo 19. člena ZJC široka pooblastila, vendar je upravičena do izdaje soglasij zgolj za izjeme, ki jih določata drugi odstavek 47. člena ZJC in prvi odstavek 68. člena ZJC. Upoštevaje vsebino teh določb in izrecno določilo petega odstavka 3. člena ZJC, je pristojnost navedene direkcije določena zgolj in samo za območje varovalnega pasu državne ceste, ki je določeno za državne ceste izven naselij. Znotraj naselij, kot je to v konkretnem primeru, pa navedena direkcija v zvezi s postavitvijo predmetnih objektov nima nikakršne vsebinske oziroma zakonske podlage za izdajo kakršnihkoli soglasij, zato je po stališču tožeče stranke jasno, da je tožeča stranka za postavitev predmetnih oglaševalskih objektov pridobila vsa potrebna soglasja. V podkrepitev tožbene trditve, da bi moral prvostopenjski upravni organ v tem postopku uporabiti ZJC, tožeča stranka navaja določbo 122. člena ZCes-1, iz katere izhaja, da se vsi upravni in inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. Poleg tega tožeča stranka opozarja na prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov.

6. Tožeča stranka navaja, da skladno z navedenim izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa pomeni, da je zaradi opisane absolutno bistvene kršitve določb postopka tudi izpodbijana odločba v celoti nepravilna in nezakonita. Nepravilna in nezakonita je izpodbijana odločba tudi z vidika napačne uporabe oziroma neuporabe izdanih predpisov in splošnih načel pravnega reda, v posledici česar je prišlo tudi do kršitev ustavne pravice tožeče stranke do pravnega varstva.

7. Tožeča stranka opozarja tudi na neutemeljeno stališče pritožbenega organa, ki je zgolj povzel navedbe iz prvostopenjske odločbe. Tožeča stranka vse zgoraj navedene kršitve, ki jih je po njenem stališču zagrešil prvostopenjski upravni organ, očita tudi pritožbenemu organu.

8. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo, v zvezi z odločbo pritožbenega organa, odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

12. Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da odstrani objekt za obveščanje in oglaševanje, ki je postavljen ob predmetni državni cesti v naselju Koper, v pasu, predpisanem za postavitev prometne signalizacije. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1, v skladu s katero inšpektor za ceste odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

13. Obveščanje in oglaševanje ob državni cesti ureja določba 78. člena ZCes-1, ki v tretjem odstavku določa, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. V petem odstavku tega člena je določeno, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije.

14. Med strankama ni sporno, da je bil predmetni objekt postavljen pred uveljavitvijo ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011. Pred tem je pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah urejal ZJC, in sicer v 68. členu. Inšpekcijski organ je tudi po mnenju sodišča pravilno postopal po določbah sedaj veljavnega ZCes-1. Z dnem uveljavitve ZCes-1 je namreč prenehal veljati ZJC. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo. To posledično pomeni, da bi tožeča stranka za sporni objekt morala pridobiti soglasje Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo, kot to določa peti odstavek 78. člena ZCes-1.

15. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na določbo 122. člena ZCes-1, po kateri se upravni in inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. Predmetni postopek je bil začet v letu 2016, torej pet let po uveljavitvi novega zakona, posledično se navedena določba nanj očitno ne nanaša. Kolikor pa tožeča stranka meni, da bi bilo treba inšpekcijski postopek voditi po določbah prejšnjega zakona, ker se nanaša na objekt, postavljen v času veljavnosti prejšnjega zakona, pa sodišče dodaja, da to ne izhaja niti iz navedene zakonske določbe niti iz kakšne druge prehodne določbe, prav tako pa do takšnega razumevanja ni mogoče priti z metodami razlage.

16. Ne glede na to, da pristojna direkcija tožeči stranki za predmetni oglaševalski objekt nesporno ni izdala soglasja (to izhaja tudi iz odgovora pristojne osebe na direkciji, tožeča stranka pa v tožbi tega dejstva niti ne zatrjuje), sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka tudi ne more uspešno sklicevati na soglasje Mestne občine Koper, št. 3502-57/2010 z dne 25. 2. 2010, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve. Iz vsebine tega soglasja namreč izhaja, da ni bilo podano za objekt, ki stoji na predmetni parceli (1550/51, k. o. ...), v zvezi s katero je bila izdana izpodbijana odločba, ampak za objekte na drugih parcelah (1464/1, 1540/49 in 1464/1, vse k. o. ...). Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, se predmetni inšpekcijski ukrep nesporno nanaša na objekt na parc. št. 1550/51, k. o. ..., zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da prvostopenjski upravni organ zmotno zatrjuje, da je sporni oglaševalski objekt postavljen na nepremičnini s parc. št. 1550/1, k. o. .... Da Mestna občina Koper za sporni objekt na predmetnem zemljišču ni podala soglasja, je razvidno tudi iz odgovora, ki ga je prvostopenjskemu upravnemu organu posredoval uslužbenec občine in iz katerega izhaja, da Mestna občina Koper k postavitvi predmetnega objekta za oglaševanje ni izdala nobenega soglasja. Sodišče se pa tudi strinja s toženo stranko, da je soglasje (ki se, kot rečeno, ne nanaša na predmetno zemljišče) časovno omejeno do spremembe splošnih aktov, ki so bili podlaga za njegovo izdajo, kot to izhaja iz zadnjega odstavka izreka zgoraj navedenega soglasja Mestne občine Koper. Ker se je v vmesnem času spremenil zakon, kot je opisano zgoraj, sodišče ugotavlja, da to soglasje, četudi bi se nanašalo na sporno parcelo, ne velja več.

17. Sodišče nadalje ugotavlja, da je bila tožeči stranki v postopku dana možnost, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s čimer je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP. Upravna organa sta svojo odločitev ustrezno obrazložila in utemeljila v delih, ki so bistveni za izrek predmetnega ukrepa. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve, kar velja tudi za pritožbeni organ, ki se je ustrezno opredelil do navedb tožeče stranke v pritožbi.

18. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožeči stranki ni bila prekršena ustavna pravica do pravnega varstva, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Tožeča stranka je poleg dokaznega predloga, da sodišče prebere več listin v spisu, predlagala tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke B.B., kar je smiselno šteti kot predlog za opravo glavne obravnave. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, saj med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in uporaba materialnega prava. Tožeča stranka tudi ni pojasnila, o čem bi zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal. Sodišče tudi sicer navedeni dokazni predlog ocenjuje kot nepotreben, saj je bistvena dejanska okoliščina, to je, da tožnik nima soglasja Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo, med strankama nesporna. Ostali listinski dokazi, ki jih tožnik prilaga k tožbi, so del upravnega spisa in jih je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožeča stranka s svojimi navedbami tega ni izkazala ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2657/2017-9
• UPRS Sodba I U 1884/2017-9
• UPRS Sodba I U 2656/2017-10