UPRS Sklep I U 1113/2019-8

Jedro

Sodišče se strinja s tožnikom, da zatrjevana grozeča škoda po svoji naravi pomeni bistven vpliv na njegovo poslovanje, zaradi izgube ugleda in naročnikov pa je očitno tudi dolgoročna, torej težko popravljiva.

Izrek

Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se učinkovanje odločbe Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38115-39/2008/114 z dne 31. 5. 2019 odloži do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju AKOS) je z izpodbijano odločbo odločila, da se vloga družbe A. d.o.o. (zdaj B. d.o.o.) z dne 30. 1. 2008, spremenjena 3. 4. 2008, za dodelitev radijskih frekvenc ... v paru z ... za opravljanje storitev javnih mobilnih radiokomunikacij – ..., zavrne, in se odločba o dodelitvi radijskih frekvenc št. ... (odločba št. 38115-9/2008/7 z dne 8. 4. 2008) z dnem 30. 9. 2019 razveljavi.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj navedeno odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, hkrati pa vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

3. V obširnem predlogu med drugim navaja, da toženka sicer vodi postopek javnega razpisa, vendar je tožnik izpostavljen tveganju, da na tem postopku izgubi frekvence, ki so predmet izpodbijane odločbe. Ta razpis sicer še ni bil niti objavljen, zato tožnik dvomi, da ga bo toženki uspelo izvesti do 30. 9. 2019, ko izpodbijana odločba prične učinkovati. Navaja, da je operater elektronskih komunikacij, frekvence v pasu ... MHz pa so zanj z vidika tehničnih značilnosti njihove uporabe in kapacitet prenosa, posebej v urbanih in gosto poseljenih območjih, nenadomestljive. Brez teh frekvenc bi bil onemogočen ali moten dostop njegovih naročnikov do storitev, kar bi za tožnika imelo "izredno negativne posledice".

4. Rekonfiguracija mobilnega omrežja za uporabo drugih frekvenc v tako kratkem času ni možna in tudi sicer ne bi zagotavljala ustrezne alternative zmanjšanju frekvenčnega spektra. Že trenutna zasedenost obstoječega omrežja v pasu ... MHz dosega kritično mejo, v tem frekvenčnem pasu pa poteka predvsem znaten delež prenosa podatkov. Tožnik meni, da nima na voljo učinkovitega tehničnega ukrepa, s katerim bi lahko preprečil škodljive posledice odvzema obravnavanih frekvenc, izvedba kateregakoli od teh ukrepov pa bi trajala vsaj dve leti. „Gotova posledica“ opisane situacije bi bila, da bi naročniki zamenjali operaterja mobilnih storitev, saj jim tožnik ne bi več mogel zagotavljati storitev po naročniških pogodbah. Po drugi strani je tožnik vezan na dobavitelje, s katerimi ima sklenjene številne pogodbe o nemotenem zagotavljanju storitev, dobavi blaga in podobno.

5. Tožnik meni, da bi mu s tem nastala težko popravljiva škoda, posebej pa opozarja še, da tudi toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da bi tožniku takojšnje prenehanje pravice do uporabe enega od razpoložljivih spektrov porušila eksploatacijo radijskega mobilnega omrežja, za več kot 500.000 uporabnikov javnih mobilnih komunikacijskih storitev pa bi to pomenilo onemogočeno ali skrajno oteženo in nezanesljivo uporabo storitev. Tako stališče je toženka zavzemala ves čas upravnega postopka.

6. Poleg tega tožnik meni, da zanj težko popravljivo škodo pomeni že to, da izdaja odločbe v obnovljenem postopku posega v obstoječe pravno razmerje, ki je nastalo na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc z dne 8. 4. 2008. Ko bo toženka izvedla javni razpis, na podlagi katerega bo podelila radijske frekvence enemu od ponudnikov, tudi v primeru uspeha tožeče stranke s tožbo v tem upravnem sporu ponovna vzpostavitev pravnega razmerja ne bo več mogoča. Zato je nujno, da je predlagana začasna odredba izdana še pred izvedbo postopka javnega razpisa. Poleg tega toženka z javnim razpisom zamuja, zato je zelo verjetno tudi, da tožnik ne bo imel niti možnosti, da bi odvzete frekvence pridobil na tem razpisu. Opozarja, da do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe javni razpis še ni bil niti objavljen v Uradnem listu. Predvideni potek javnega razpisa zato navkljub navedbam toženke, da bo z njegovimi določbami tožniku omogočena kontinuirana raba zadevnih radijskih frekvenc, tega v nobenem primeru ne zagotavlja. To pomeni, da tožniku v tem pogledu grozi nastanek prej opisane težko popravljive škode kar iz dveh razlogov. Kakršnokoli odločanje o zadevi po izvedbi javnega razpisa, bodisi o začasni odredbi, bodisi o dodelitvi frekvenc, bo nujno omejena s pravicami pridobitelja teh frekvenc, kar je po tožnikovem mnenju nadaljnji razlog, da je začasno odredbo treba izdati še pred izvedbo razpisa.

7. Tožnik opozarja še, da bo prej opisana situacija, v kateri bo več kot 500.000 uporabnikov mobilne telefonije ostalo brez kvalitetnih storitev, tudi v nasprotju z javnim interesom, ki je v tem, da se mobilne storitve na trgu zagotavljajo neprekinjeno, učinkovito, zanesljivo in predvidljivo. Ker je trg mobilne telefonije izredno občutljiv na prehode uporabnikov k drugim operaterjem, bo prišlo tudi do motenj v konkurenci in v možnostih toženke, da izvaja svojo politiko na področju mobilnih komunikacij. Tožnik iz navedenih razlogov meni, da javna korist z izdajo začasne odredbe ne bi bila v ničemer prizadeta, temveč nasprotno, bi začasna odredba pripomogla k njenemu zavarovanju. Glede morebitne koristi tretjih oseb tožnik navaja, da družba C. d.d. trenutno v spektru ... MHz razpolaga z največjim obsegom frekvenc, do katerega je sploh upravičena. Poleg tega je v postopku navedla, da frekvenc, ki so predmet obravnavanega postopka, za čas do aprila 2023 sploh ne potrebuje. Vsi preostali operaterji v tem trenutku razpolagajo z radiofrekvenčnim spektrom, ki jih omogoča nemoteno zagotavljanje storitev, zato njihove koristi z izdajo začasne odredbe ne bi bile z ničemer prizadete.

8. Tožnik iz vseh navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izda začasno odredbo, s katero bo do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi zadržalo učinkovanje izpodbijane odločbe.

9. Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe med drugim navaja, da je vzročna zveza med izvršitvijo izpodbijane odločbe in posledicami, na katere se sklicuje tožni, zelo šibka in neizkazana. Tožnik svoje navedbe opira na predpostavke, za katere še ni verjetno, da se bodo uresničile, in sicer na zamudo pri javnem razpisu in na predpostavko, da bodo frekvence dodeljene drugemu imetniku. Tudi v primeru, če tožnik na javnem razpisu ne uspe, bo lahko frekvence še vedno uporabljal v obliki najema od drugega imetnika, najmanj do 30. 9. 2020, kar pomeni, da jih potencialno ne bi mogel uporabljati šele od 1. 10. 2020 dalje, če se z novim imetnikom ne bi uspel dogovoriti še o njihovi nadaljnji uporabi. Toženka meni, da tožnik ni uspel s stopnjo verjetnosti izkazati, da bo sploh prišlo do izgube predmetnih frekvenc oziroma da bo prišlo do zamude pri izvedbi javnega razpisa. V tem pogledu toženka navaja, da je za javni razpis že pripravila celotno dokumentacijo, ki je potrebna za njegovo izvedbo in že storila tudi prve korake za izvedbo. Meni, da je za izvedbo razpisa še dovolj časa, zato tožnikovo delovanje ni ogroženo. Če bo tožnik na javnem razpisu izbran, do prekinitve uporabe predmetnih frekvenc sploh ne bo prišlo, enako pa velja tudi v primeru dodelitve teh frekvenc drugemu imetniku, saj bi zatrjevano težko popravljivo škodo preprečila obveznost oddaje frekvenc v najem tožniku do 30. 9. 2020, v skladu z razpisnimi pogoji. To bi tožniku dalo tudi dovolj časa za morebitno prekonfiguracijo omrežja, tožnik pa bi morebitno izgubo teh frekvenc lahko nadomestil tudi s frekvencami v pasovih ... MHz oziroma ... MHz, ki jih bo toženka podelila do 30. 6. 2020. Pri najemu frekvenc ne bo šlo za pogodbeno razmerje, temveč za dodelitev frekvenc pod razpisnimi pogoji, katerih izpolnjevanje je za bodočega imetnika obvezno.

10. Toženka navaja še, da tožnik zatrjuje predvsem nastanek materialne škode, ki je sodna praksa že po naravi stvari praviloma ne priznava kot težko popravljivo škodo. Tožnik ne navede nobene ocene izpada prihodkov oziroma višine odhodkov, domneve, da bi večje število naročnikov takoj zamenjalo operaterja, pa so zgolj pavšalne. Toženka bo v letu 2020 opravila javno dražbo vseh prostih radijskih frekvenc, kar bo tožniku omogočilo pripravo na morebitno zatrjevano prenehanje uporabe predmetnih frekvenc oziroma na prekonfiguracijo omrežja. Tožnik trditev o težko popravljivi škodi ne more temeljiti na bodočih odločitvah, ki jih še ni in zato ne morejo biti podlaga za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

11. Glede navedb, da gre za poseg v obstoječe urejeno pravno razmerje, toženka navaja, da institut obnove postopka tak poseg izrecno omogoča, kar pa še ne pomeni, da bi tožniku s tem nastala težko popravljiva škoda. Zadrževanje izvršitve izpodbijane odločbe bi pomenilo, da toženka načrtovanega javnega razpisa ne bi mogla izvesti vse do odločitve naslovnega sodišča, ki bi lahko bila sprejeta tudi šele po pričetku velikega javnega razpisa z javno dražbo vseh prostih radijskih frekvenc, s tem pa bi bila lahko oškodovana tudi korist vseh potencialnih ponudnikov, da se na obeh javnih razpisih potegujejo za te frekvence. Posledično ne bo prišlo do plačila nadomestila za dodelitev radijskih frekvenc v državni proračun, s tem pa bi bila oškodovana javna korist. Poleg tega bi bilo treba v takem primeru izvesti ponovni razpis samo za predmetni, manjši del spektra. Javni interes ni le v nemotenem zagotavljanju tožnikovih storitev končnim uporabnikom, temveč tudi, da se predmetne frekvence čim prej podelijo na javnem razpisu in se postopek zaključi s podelitvijo predmetnih frekvenc zmagovalcu javnega razpisa. Toženka v zvezi s tem še posebej poudarja, da je to – in ne morda spornost zahtev ali pogojev bodočega javnega razpisa – tudi edini predmet tega upravnega spisa in zahteve za izdajo začasne odredbe. Iz navedenih razlogov toženka sodišču predlaga, naj zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrne.

12. C. d.d. kot prizadeta stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe med drugim navaja, da je predlog preuranjen, ker tožnik nima nobenega pravnega interesa za zadržanje učinkovanja izpodbijane odločbe pred 30. 9. 2019, saj odločba začne učinkovati šele s tem datumom, zato tožniku prej ne more nastati nobena škoda. Tudi pravočasnost izvedbe javnega razpisa je negotovo bodoče dejstvo, na katerega tožnica ne more opirati zahteve za izdajo začasne odredbe. Meni, da je tako zaradi vsebine izpodbijane odločbe, kot zaradi ravnanja toženke, ki izhaja iz njene obrazložitve, tožnici zagotovljena kontinuirana raba predmetnih radijskih frekvenc, opozarja pa tudi, da ima tožnica poleg predmetnih frekvenc pravnomočno dodeljeno tudi vrsto drugih frekvenc, kar ji omogoča kontinuirano izvajanje javnih mobilnih elektronskih komunikacijskih storitev, poleg tega pa ima s prizadeto stranko sklenjeno veljavno pogodbo o omogočanju storitev nacionalnega gostovanja. Sklicuje se tudi na sestanek pri toženki dne 4. 6. 2019, na katerem je toženka predstavila nadaljnja dejstva, ki negirajo obstoj zatrjevane težko popravljive škode. V nadaljevanju v bistvenem navaja enako kot toženka in sodišču predlaga, naj zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljeno.

13. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

14. Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. Enak je tudi pogoj za izdajo tako imenovane ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena, kakršno smiselno zahteva tožnik.

15. Glede na to zakonsko ureditev je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da tožnik izkaže škodo, ki bi jo povzročila izvršitev izpodbijanega akta in težko popravljivost škode. Šele, če je tako kvalificirana škoda izkazana, mora sodišče pred izdajo začasne odredbe opraviti tudi presojo z vidika sorazmernosti in pri tem upoštevati prizadetost javne koristi in koristi morebitnih nasprotnih strank. Da pa bi bila presoja zahteve za izdajo začasne odredbe v navedenem obsegu sploh mogoča, mora tožnik v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, in okoliščine, ki omogočajo sklep, da bo ta škoda tudi v primeru zanj ugodno končanega spora težko popravljiva.

16. Tožnik kot grozečo težko popravljivo škodo v primeru izgube oziroma nemožnosti kontinuirane uporabe predmetnih frekvenc v prvi vrsti navaja, da te frekvence pomenijo pomemben del radiofrekvenčnega spektra, ki ga uporablja za zagotavljanje storitev mobilne komunikacije večjemu številu naročnikov. Trdi, da brez predmetnih frekvenc ne more zagotavljati ustrezne kvalitetne ravni storitev oziroma v nekaterih primerih storitev sploh ne more zagotavljati, kar bi pomenilo takojšen in množičen odhod njegovih naročnikov k drugim operaterjem.

17. Tožnik te svoje navedbe podpira s konkretnimi navedbami odstotka storitev, ki jih opravlja z uporabo predmetnih frekvenc, število uporabnikov, ki bi bili prizadeti in konkretnimi razlogi, iz katerih izhaja, zakaj teh frekvenc ne bi mogel nadomestiti z uporabo drugih frekvenc oziroma s posegi v svoje omrežje. Toženka teh navedb po vsebini ne izpodbija, zato sodišče nima nobenih razlogov, da jim ne bi sledilo. Pri tem škoda, ki jo opisuje tožnik, ne pomeni zgolj materialne škode, temveč smiselno – zaradi neustrezne kvalitete zagotavljanja storitev – tudi izgubo podjetniškega ugleda in izgubo strank, ki kot naročniki po naravi stvari na tožnika niso vezani le v smislu občasnih, enkratnih poslov, temveč dolgoročno. Sodišče se zato strinja s tožnikom, da zatrjevana grozeča škoda po svoji naravi pomeni bistven vpliv na njegovo poslovanje, zaradi izgube ugleda in naročnikov pa je očitno tudi dolgoročna, torej težko popravljiva.

18. V zvezi s tem se sodišče tudi strinja s tožnikom, ki svoje navedbe med drugim opira na ugotovitve in stališča v dosedanjih postopkih v tej upravni stvari, tako upravnih kot sodnih.

19. Že iz navedb toženke, tako v izpodbijani odločbi, kot v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe izhaja, da je bila odločba izdana z odloženo veljavnostjo od dne 30. 9. 2019 dalje prav zato, da ne bi prišlo do škode, kakršno zatrjuje tožnik. Tako toženka izrecno navaja, da se strinja s tožnikovimi navedbami o pomenu predmetnih frekvenc za izvajanje njegove dejavnosti, da bi takojšnje prenehanje pravice do uporabe tega spektra tožniku porušilo eksploatacijo radijskega dela mobilnega omrežja, za več kot 500.000 uporabnikov pa bi to pomenilo onemogočeno ali v najboljšem primeru skrajno oteženo in nezanesljivo uporabo govornih in širokopasovnih storitev, ki bi se zgodila v trenutku. Iz podobnih razlogov je tudi naslovno sodišče v sodbi I U 1181/2015 z dne 28. 11. 2017, ki se nanaša na isto zadevo, v točki II.2.1. izreka odločilo, da se odločba o dodelitvi radijskih frekvenc št. ... (odločba št. 38115-9/2008/7 z dne 8. 4. 2008) do izdaje odločbe v obnovljenem postopku izvršuje. Gre prav za odločbo, ki je z izpodbijano odločbo razveljavljena, kot razlog za tako odločitev pa je sodišče navedlo strinjanje z argumenti toženke, ki so bili tudi tedaj po vsebini enaki že navedenim. Sodišče zato ugotavlja, da je bila nevarnost nastanka škode, na kakršno se sklicuje tožnik, iz smiselno enakih razlogov, v dosedanjih postopkih v tej zadevi ne le nedvoumno ugotovljena, temveč je pomenila tudi razlog za odločitve v teh postopkih.

20. V prej navedenem upravnem sporu je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 212/2015 z dne 7. 10. 2015 izdana tudi začasna odredba, Vrhovno sodišče pa se je v obrazložitvi navedenega sklepa opredelilo do razlogov, ki so po vsebini enaki nadaljnjim razlogom za nevarnost nastanka težko popravljive škode, kot jih tožnik navaja tudi v tokratni zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da je bilo s tedaj izpodbijanim sklepom o dovolitvi obnove postopka dodelitve radijskih frekvenc poseženo v obstoječe pravno razmerje, ki temelji na odločbi o določitvi števila točk in odločbi o dodelitvi radijskih frekvenc. Na podlagi teh odločb je bila tožniku dodeljena uporaba radijskih frekvenc, ki jih uporablja za svojo dejavnost, z izpodbijanim sklepom pa se dovoljuje obnova postopka za dodelitev radijskih frekvenc, končanega z odločbo, torej se posega v pravno razmerje oziroma tožnikov pravni položaj. Že po tedanji presoji Vrhovnega sodišča je bilo utemeljeno tožnikovo zatrjevanje, da v primeru ugoditve tožbi vzpostavitev pravnega razmerja, v katerega je že z izpodbijanim sklepom o dovolitvi obnove poseženo (kot bo tudi z objavo javnega razpisa), ne bo več mogoča. Že to pa po presoji Vrhovnega sodišča pomeni težko popravljivo škodo. Tudi v primeru uspeha s tožbo, če bo takrat že izbran drug ponudnik na javnem razpisu, vzpostavitev pravnega razmerja, v katerega je poseženo, namreč ne bo več mogoča. Vrhovno sodišče se v zvezi s to presojo sklicuje tudi na predhodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča.

21. Kot že rečeno, so bile vse navedene odločbe izdane v različnih fazah postopkov, ki se nanašajo na isto upravno stvar kot odločba, izpodbijana v tem upravnem sporu. Ker je z izpodbijano odločbo prejšnja odločba o dodelitvi frekvence razveljavljena, je poseg v pravno razmerje, vzpostavljeno na podlagi pravnomočne odločbe, toliko večji in neposrednejši, kot zgolj z dovolitvijo obnove postopka in sicer ne glede na to, da institut obnove postopka tak poseg dovoljuje. Sodišče namreč v postopku za izdajo začasne odredbe ne presoja zakonitosti izpodbijane odločbe (torej zakonitosti posega v pravno razmerje), temveč izključno nevarnost nastanka težko popravljive škode. Ta nevarnost ni v tej fazi postopka nič manjša, saj je še vedno relevantna tudi ugotovitev Vrhovnega sodišča, da v primeru, če bo razpis izveden pred odločitvijo sodišča v tej zadevi in bo na tem razpisu izbran drugi ponudnik, vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bo več mogoča.

22. Iz teh razlogov po presoji sodišča zahteva za izdajo začasne odredbe tudi ni preuranjena. Kot je bilo že omenjeno, bi namreč tudi po stališču toženke v primeru izgube predmetnih frekvenc okoliščine, ki bi pripeljale do zatrjevane škode, nastopile takoj, enako pa velja tudi za posledice javnega razpisa, na katerem bi bile frekvence dovoljene drugemu ponudniku. V obeh primerih bi s tem trenutkom škoda ne le nastala, temveč bi bila po svoji naravi tudi že težko popravljiva oziroma nepopravljiva. Brezpredmetnosti oziroma pomanjkanja pravnega interesa za izdajo začasne odredbe zato po presoji sodišča ni mogoče povezovati z okoliščino, da izpodbijana odločba še ni pričela veljati, temveč bi do tega lahko prišlo kvečjemu po njeni uveljavitvi, s katero bi nastopile ireverzibilne posledice, teh pa ne bi bilo več mogoče preprečiti z začasno odredbo.

23. Toženka meni, da do težko popravljivih posledic izpodbijane odločbe ne bo prišlo, ker je njeno uveljavitev odložila tako, da bo v vmesnem času lahko izvedla javni razpis pod pogoji, ki bi tožniku vsaj še za nadaljnje leto omogočali uporabo predmetnih frekvenc pod bolj ali manj enakimi pogoji, nato pa bi te frekvence lahko nadomestil s frekvencami, pridobljenimi na novi dražbi oziroma javnem razpisu. Tako ravnanje toženke že smiselno ne more preprečiti težko popravljive škode, do katere bi prišlo s posegom v vzpostavljeno pravno razmerje, sodišče pa se s tožnikom strinja tudi v tem, da vsebina izpodbijane odločbe ne more zagotoviti, da tožnik s 30. 9. 2019 ne bo izgubil pravice do uporabe predmetnih frekvenc. Sodišče se pri tem niti ne spušča v časovnico oziroma pravočasnost izvedbe javnega razpisa, saj zgolj navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer lahko izražajo namere toženke, vendar pa je k ničemer ne zavezujejo, predvsem pa ne zagotavljajo določene vsebine oziroma pogojev javnega razpisa, ki niso odvisni zgolj od vodje organa, ki je izdal izpodbijano odločbo (prim. npr. četrti odstavek 38. člena ZEKom-1). Sodišče k temu dodaja še, da je glede na izrek izpodbijane odločbe njena uveljavitev z dnem 30. 9. 2019 nepogojna, torej z ničemer vezana na uspešen zaključek javnega razpisa. Iz vseh navedenih razlogov ukrepi, na katere se sklicuje toženka, po presoji sodišča vsekakor zmanjšujejo možnost nastanka škode, na katero se sklicuje tožnik, ne morejo pa te škode učinkovito preprečiti in zato niso razlog za ugotovitev, da zatrjevane nevarnosti za nastanek te škode ni.

24. Sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da je tožnik uspel izkazati, da obstaja resna in neposredna nevarnost, da bi z uveljavitvijo izpodbijane odločbe prišlo do nastanka škode, ki bi bila zanj težko popravljiva. Sodišče je zato v skladu s prej navedeno zakonsko ureditvijo začasne odredbe v upravnem sporu preizkusilo še, ali oziroma v kakšni meri bi izdaja začasne odredbe posegla v javni interes oziroma v interese stranke z nasprotnim interesom.

25. Kot že rečeno, je že toženka sama v obrazložitvi izpodbijane odločbe kot javni interes opredelila nemoteno zagotavljanje mobilnih komunikacijskih storitev velikemu številu uporabnikov, tožnik pa se v tem pogledu sklicuje tudi na ohranjanje konkurenčnega ravnotežja na trgu. Na drugi strani toženka opozarja, da je v javnem interesu vzpostavitev zakonitega stanja, čemur je izpodbijana odločba tudi namenjena, in nemotena izvedba bodočih razpisov.

26. Sodišče se s tem sicer strinja, vendar opozarja, da je vprašanje zakonitosti izpodbijane odločbe predmet tega upravnega spora, zato je ni mogoče vnaprej šteti za pravilno in zakonito oziroma ni mogoče šteti, da je z njo avtomatično vzpostavljeno zakonito stanje. Poleg tega sodišče meni, da je v tem pogledu treba upoštevati tudi dosedanje trajanje postopkov v tej zadevi, ki so pokrivali večji del obdobja, za katerega so bile predmetne frekvence sploh dodeljene. Zato se sodišče sicer strinja, da je treba težiti k čimprejšnji vzpostavitvi zakonitega stanja, ni pa mogoče relativno kratkega (glede na dosedanje trajanje postopkov) podaljšanja obstoječega stanja enačiti s prevladujočim javnim interesom, še posebej ne v primerjavi z možnostjo motenega zagotavljanja storitev večjemu številu uporabnikov. Glede na to, da naj bi bili bodoči javni razpisi za dodelitev frekvenc izvedeni šele v letu 2020, ni pričakovati niti vpliva začasne odredbe na njihovo nemoteno izvedbo, saj je utemeljeno pričakovati, da bo v tej zadevi do tedaj že izdana pravnomočna odločitev. Po presoji sodišča zato s stališča javnega interesa ni ovir za izdajo začasne odredbe.

27. V upravnem postopku je kot stranka z nasprotnim interesom ves čas sodelovalo podjetje C. d.d., ki ga je sodišče kot prizadeto stranko pritegnilo tudi v upravni spor. Zato mu je vročilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s čimer mu je bila zagotovljena možnost, da v tem postopku uveljavi svoje morebitne interese, ki bi bili ovira za izdajo začasne odredbe. Vendar pa prizadeta stranka v obširnem odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja le pomisleke, ki se nanašajo na javni interes, in so po vsebini pretežno enaki pomislekom, ki jih navaja toženka. Sodišče zato ugotavlja, da prizadeta stranka ni uveljavljala interesov, ki bi preprečevali izdajo začasne odredbe.

28. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe, zato je tožnikovemu predlogu ugodilo in z izdano začasno odredbo uredilo sporno razmerje tako, da je učinkovanje izpodbijane odločbe odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Datum zadnje spremembe:

16.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 212/2015
• VSRS Sklep I Up 25/2016
• UPRS Sklep III U 41/2017-8