UPRS Sodba III U 117/2017-8

Jedro

Tožnica bi za sporno tablo za oglaševanje, glede na območje njene postavitve, morala pridobiti kulturnovarstveno soglasje. Ker takšnega soglasja ni pridobila, table ni mogoče obravnavati kot enostavni objekt, katerega gradnja se lahko začne brez gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, Inšpekcijske pisarne Postojna (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 06122-2239/2015/8 z dne 9. 1. 2017 (v nadaljevanju: prvostopenjska ali izpodbijana odločba), odločil, da mora tožnica (tedaj s firmo: A. d.o.o.) kot investitor takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo table max. dimenzij 4,20 x 1,65 m, višine 2,85 m, na zemljišču s parc. št. 1822/10 k. o. B. (1. točka izreka); da mora tožnica do 15. 6. 2017 odstraniti opisano tablo na navedenem zemljišču ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (2. točka izreka); tožnico kot inšpekcijsko zavezanko je opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti iz 2. točke začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljena po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka); pod 4. točko izreka je izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) ter še odločil, da v postopku niso nastali stroški (5. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pri pregledu dne 3. 9. 2016 ugotovil, da je na zemljišču s parc. št. 1822/10 k. o. B. postavljena opisana tabla za oglaševanje, max. dimenzij 4,20 x 1,65 m (6,93 m2 oglasne površine) in skupne višine 2,85 m, ki je na treh kovinskih stebrih dimenzij 10/10 cm, pritrjenih na teren. Lastnica zemljišča je po podatkih zemljiške knjige Občina Sežana. Tožnica je na poziv pojasnila, da je investitor postavitve table tožnica, tablo je postavila leta 2015, zanjo ima soglasje Občine Sežana, št. 354-56/2014-7 z dne 11. 2. 2015, in pogodbo z navedeno občino kot lastnico zemljišča, št. 711-30/2014-2 z dne 2. 2. 2015 in 9. 2. 2015. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je glede na način postavitve tabla, ki je povezana s tlemi, objekt po ZGO-1. Nadalje ugotavlja, da je po prostorskem aktu zemljišče evidentirano z oznako SZ LI-08 ter da je v varovalnem pasu nature 2000 (2016) - natura Kras in na področju kulturnega spomenika državnega pomena Lipica - Kraško kulturna krajina, EŠD 24521, razglašenega z Odlokom o razglasitvi Kraške kulturne krajine v Lipici za kulturni spomenik državnega pomena (v nadaljevanju: Odlok o razglasitvi). Tožnica, ki je bila seznanjena z ugotovitvami, je na zapisnik podala pripombe, da table po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13 do 26/13, v nadaljevanju: Uredba) ni mogoče uvrstiti med nezahtevne niti med enostavne objekte, ampak gre za manj zahteven objekt, zato je bilo zanj potrebno le soglasje Občine Sežane, ki ga je ta izdala na podlagi Odloka o oglaševanju v Občini Sežana (v nadaljevanju: Odlok o oglaševanju). Poleg tega ne gre za oglaševalsko, ampak usmerjevalno tablo. Ker je dejavnost igralništva na tem območju dovoljena, je logično, da zanjo v tem prostoru obstoji tudi usmerjevalna tabla.

3. Prvostopenjski organ pojasni, da se po tretjem odstavku 6. člena Uredbe objekti, za katere je predpisano soglasje v varovalnem pasu ali varovalnem območju, štejejo za enostavne objekte samo pod pogojem, da je tako soglasje pridobljeno. Obravnavana tabla je v varovalnih pasovih, soglasje pa ni pridobljeno, zato ne gre za enostavni objekt, za katerega po ZGO-1 ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. S pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja je tako kršen 3. člen ZGO-1. Če se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo (točka 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Glede na navedeno sta 1. in 2. točka izreka izpodbijane odločbe utemeljeni s 152. členom ZGO-1, po katerem v primeru nelegalne gradnje gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Prvostopenjski organ se sklicuje še na določbe tretjega odstavka 148. člena, 158. člena in tretjega odstavka 146. člena ZGO-1 ter tretjega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

4. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 0612-21/2017/2 (06421125) z dne 21. 4. 2017 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), zavrnilo pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo in tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Drugostopenjski organ se strinja z razlogi prvostopenjskega organa. Sklicuje se na določbe 3. in 3.a člena ZGO-1 ter tretjega odstavka 6. člena Uredbe in točke 16 Priloge 2, ki je sestavni del Uredbe. Tožnici pojasni, da je namen inšpekcijskega ukrepa ustavitve gradnje v tem, da se prepreči morebitno nadaljevanje nelegalne gradnje. Kot zmotno zavrača stališče, da je obravnavana tabla manj zahtevni objekt in da zato za postavitev table zadostuje soglasje Občine Sežana. Dodaja, da pritožbene navedbe, ki se nanašajo na oglaševalne table drugih investitorjev, niso predmet tega postopka in jih zato kot neupoštevne zavrača.

5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato vložila tožbo v upravnem sporu. Kot navaja, toži iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), in sicer zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava (ZGO-1 in Uredbe), kot tudi zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izdanih odločb. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov razsodi, da se prvo- in drugostopenjska odločba odpravita ter se inšpekcijski postopek zoper tožnico ustavi, podrejeno pa, da se prvo- in drugostopenjska odločba odpravita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi tožnica navaja, da se med drugim ukvarja s prirejanjem posebnih iger na srečo v igralnem salonu "C." na naslovu ... (torej v zavarovanem območju Kobilarne Lipica), za kar ima koncesijo Ministrstva za finance, kar potrjuje izvleček iz registra koncesionarjev. Gre za dejavnost, za katero ima vsa dovoljenja, zato jo lahko napravi navzven vidno s postavitvijo ustreznih obeležij, v konkretnem primeru usmerjevalne table, ki služi seznanjanju potencialnih potrošnikov z lokacijo in dejavnostjo, ki jo opravlja tožnica. Od Občine Sežana je pridobila soglasje na podlagi Odloka o oglaševanju ter ima z njo kot lastnico nepremičnine sklenjeno tudi veljavno najemno pogodbo. Na tej podlagi je na parceli št. 1822/10 k.o. B. dala postaviti usmerjevalno tablo, ki naj bi zaradi odsotnosti soglasja Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine pomenila nelegalno gradnjo. Ugotovitev, da naj bi šlo za oglaševalno tablo v smislu Uredbe, je zmotna; tožnica vztraja, da gre za usmerjevalno tablo, ki je Uredba ne obravnava. Nadalje navaja, da obravnavana tabla lahko predstavlja zgolj manj zahteven objekt, ki ga ni mogoče uvrstiti med nezahtevne niti med enostavne objekte, zato je za njeno postavitev potrebno le na podlagi Odloka o oglaševanju izdano soglasje Občine Sežana. Dejstvo, da se zoper Občino Sežana kot lastnico parcele, na kateri je tabla, ne vodi nikakršen (ne prekrškovni, ne inšpekcijski) postopek, po mnenju tožnice še dodatno potrjuje njeno stališče. Ugovarja, da je podana tudi bistvena kršitev določb upravnega postopka - nasprotje med izrekom in utemeljitvijo izpodbijane odločbe, saj je prvostopenjski organ v izreku tožnici odredil ustavitev sporne gradnje, čeprav iz obrazložitve izhaja, da so bila dela za postavitev table že zaključena.

7. Tožnica izpostavlja, da so na jugozahodnem vogalu sosednje nepremičnine, parcele št. 1868/166 k.o. B., že od pričetka obratovanja igralnega salona leta 2003 dalje postavljene usmerjevalne table (različnih izvedb in velikosti), glede katerih se vprašanje legalnosti doslej nikoli ni postavilo. Poudarja, da ji pridobitve kulturnovarstvenega soglasja za postavitev usmerjevalne table ne nalaga nobeden od relevantnih predpisov s področja gradbeništva (ZGO-1, Uredba) ali rabe prostora (Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v k.s. Sežana, Uradni list RS, št. 81/2002). Navaja, da je še pred postavitvijo sporne table leta 2015 že potekel načrt upravljanja Kobilarne Lipica (ki je veljal za obdobje od julija 2010 do julija 2014) in tam sprejete omejitve. Pogojevanje posega v prostor s pridobitvijo kulturnovarstvenega soglasja, ker je parcela na območju Kobilarne Lipica, je nezakonito, najmanj pa diskriminatorno. Kot je splošno znano, je tožnica le ena od več konkurenčnih družb (poleg družb D. d.d. in E. d.o.o.), ki na zavarovanem območju Kobilarne Lipica prirejajo posebne igre na srečo na podlagi koncesije. Zato mora biti dovoljeno obveščanje z usmerjevalno tablo, da se tržna dejavnost v tem prostoru opravlja in da ima potrošnik - turist možnost izbire med različnimi ponudniki storitev. Tožnica se sprašuje, zakaj kulturnovarstveno soglasje ni potrebno za table konkurenčnih ponudnikov. V tej zvezi navaja, da je na isti parceli št. 1822/10 k.o. B. postavljena tudi oglaševalsko-usmerjevalna tabla z reflektorsko osvetlitvijo za igralnico G., ki jo upravlja D. d.d., še večja tabla za G. je na sosednji parceli št. 1822/15 k.o. B.. Po prepričanju tožnice izpodbijana odločitev pomeni poseg v njeno svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave Republike Slovenije), katere omejevanje je dopustno le, če je skladno z načelom sorazmernosti, česar pa upravna organa nista utemeljila. Tožnica nadalje navaja, da se javnemu zavodu Kobilarna Lipica kot subjektu v državni lasti očitno dopušča, kar je njej kot subjektu v zasebni lasti prepovedano. Na jugovzhodnem delu parcele št. 1822/16 k.o. B. se namreč nahaja njegova ogromna (meri vsaj 20 m2) reflektorsko osvetljena oglaševalsko-usmerjevalna tabla, ki z vidika poseganja v zaščiteno območje ne predstavlja nič manjše obremenitve kot sporna tožničina usmerjevalno-oglaševalska tabla. Če pa je bilo za postavitev omenjene table Kobilarne Lipica pridobljeno kulturnovarstveno soglasje, je to gotovo posledica diskriminacije različnih ponudnikov. S toleriranjem diskriminacije se posega tudi v vrednoto pravne države (2. člen Ustave) ter pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Izpodbijana odločitev je neživljenjska. Za tožničino dejavnost je ključno, da je navzven vidna in da tožnica potrošnika - turista obvešča o svojem obstoju in kraju poslovanja. Da ji je bila ta možnost leta 2010 drastično omejena, pomeni tudi retroaktiven poseg v pridobljene pravice, kar je nedopustno z vidika 155. člena Ustave.

8. Kot predlagane dokaze tožnica v tožbi navede prvo- in drugostopenjsko odločbo, izpis iz sodnega registra za tožnico, seznam družb s koncesijo Ministrstva za finance za prirejanje posebnih iger na srečo, soglasje Občine Sežana, št. 354-56/2014-7 z dne 11. 2. 2015, najemno pogodbo z Občino Sežana, št. 711-30/2014-2 z dne 2. 2. 2015 in 9. 2. 2015, zemljiškoknjižni izpisek za nepremičnino s parc. št. 1822/10 k.o.B., fotografijo usmerjevalne table, priloženo zahtevi prvostopenjskega organa za dostavo podatkov, svoje pripombe na zapisnik, poizvedbo pri prvostopenjskemu organu, ali je bil zoper Občino Sežana kot lastnico parcele št. 1822/10 k.o. B. uveden inšpekcijski oziroma prekrškovni postopek, ortofoto posnetke območja, fotografijo usmerjevalne table tožnice na jugozahodnem vogalu nepremičnine s parc. št. 1868/166 k.o. B., fotografijo table G. na nepremičnini s parc. št. 1822/10 k.o. B., fotografijo table G. na nepremičnini s parc. št. 1822/15 k.o. B. in fotografijo table Kobilarne Lipica na nepremičnini s parc. št. 1822/16 k.o. B.. Predlaga tudi zaslišanje tožničine direktorice H.H. in vodje igralnega salona pri tožnici I.I..

9. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Kot izhaja iz vsebine tožbe, tožnica v tem upravnem sporu izpodbija odločitev, sprejeto s prvostopenjsko odločbo, ki je bila z drugostopenjsko odločbo potrjena kot pravilna in zakonita.

12. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, pa tudi v postopku, v katerem je bila izdana, ni bilo nepravilnosti, ki bi narekovale njeno odpravo. V upravnem postopku je bilo pravilno ugotovljeno za odločitev relevantno dejansko stanje, odločitev je oprta na relevantne materialne predpise. Prvostopenjski organ se je izrekel do tožničinih pojasnil in pripomb, izrecno ali smiselno ob utemeljevanju razlogov za svojo odločitev, drugostopenjski organ pa je tako presodil relevantne pritožbene ugovore. Sodišče razlogom, ki jih je navedel prvostopenjski organ in ki jih je ob odločanju o pritožbi dopolnil drugostopenjski organ, lahko sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa dodaja:

13. Med strankama ni sporno, da je tabla, na katero se nanaša z izpodbijano odločbo izrečeni inšpekcijski ukrep, postavljena na zemljišču s parc. št. 1822/10 k.o. B., ki se nahaja v varovanem območju kulturnega spomenika državnega pomena Lipica - Kraška kulturna krajina, ki ga ureja Odlok o razglasitvi. Sporno ni, da tožnica v tem območju opravlja dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo, za kar ima veljavno koncesijo. Prav tako ni spora o tem, da je tožnica za tablo, postavljeno leta 2015, pridobila soglasje Občine Sežana z dne 11. 2. 2015, ki ga je ta izdala na podlagi Odloka o oglaševanju, ter da ima tožnica z navedeno občino kot lastnico zemljišča, na katerem je tabla, sklenjeno pogodbo z dne 2. 2. 2015 in 9. 2. 2015. Med strankama nadalje niso sporne v izpodbijani odločbi navedene dimenzije table in ne ugotovitev, da tabla stoji na treh kovinskih stebrih, ki so pritrjeni na teren. Prav tako ni sporna sama ugotovitev, da tožnica za postavitev table ni pridobila gradbenega dovoljenja in ne kulturnovarstvenega soglasja.

14. Obravnavana tabla, ki je, kot je opisano, povezana s tlemi, je v smislu določb ZGO-1, ki so relevantne za presojo izpodbijane odločitve, objekt (točka 1. in točka 1.1.5. prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

15. Po 3. členu ZGO-1 se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek); ne glede na navedeno lahko investitor na lastno odgovornost začne z gradnjo iz prejšnjega odstavka tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja (drugi odstavek). V prvem odstavku 3.a člena ZGO-1 pa je določeno, da se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja; pri čemer je v drugem odstavku istega člena predpisano, da se ne glede na to enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. Pojasniti je treba še, da se v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZGO-1 objekti glede na zahtevnost gradnje razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte; na podlagi drugega odstavka tega člena ZGO-1 vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov ter dela, ki se štejejo za vzdrževanje objekta, s predpisom podrobneje določi vlada. Ta predpis, relevanten za obravnavano zadevo, je Uredba.

16. Že iz zgoraj povedanega izhaja, da navedbe (in z njimi povezani dokazi), s katerimi tožnica argumentira, da naj bi obravnavana tabla pomenila manj zahteven objekt (v smislu ZGO-1 in 4. člena Uredbe), do ugoditve tožbi ne morejo pripeljati. Kot jasno izhaja iz določb 3. in 3.a člena ZGO-1, se namreč lahko brez gradbenega dovoljenja začne le gradnja enostavnega objekta, ne pa gradnja manj zahtevnega objekta.

17. Za odločitev v zadevi je torej bistveno, ali je sporno tablo mogoče obravnavati kot enostaven objekt. Prvi odstavek 6. člena Uredbe določa, da je enostaven objekt konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje; enostavni objekti so navedeni v prilogi 2 te Uredbe. Po 16. točki te priloge tako med enostavne objekte sodijo oglasne površine do vključno 12 m2 in višine do vključno 5 m. Pri čemer pa je treba upoštevati, da se po nadaljnji določbi tretjega odstavka 6. člena Uredbe objekti iz prvega odstavka tega člena, za katere je predpisana pridobitev soglasja v varovalnem pasu ali varovalnem območju, štejejo za enostavne objekte samo pod pogojem, da je tako soglasje pridobljeno.

18. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da bi tožnica za sporno tablo glede na območje njene postavitve morala pridobiti kulturnovarstveno soglasje in da, ker takšnega soglasja ni pridobila, table ni mogoče obravnavati kot enostavni objekt. Sodišče tej presoji pritrjuje. V tej zvezi pojasnjuje, da tožničino sklicevanje, da ne gre za oglaševalno, ampak usmerjevalno tablo, ne prepriča, saj tožnica tega (razlike) ne utemelji, kvečjemu nasprotno, saj v tožbi navede, da je namen obravnavane table obveščanje potrošnika, ki mora imeti možnost izbire med različnimi ponudniki storitev, ter tablo v tožbi (str. 5) sama izrecno opredeli kot usmerjevalno-oglaševalsko. Poudarja tudi, da je zanjo pridobila soglasje na podlagi Odloka o oglaševanju. Obravnavano tablo je tako tudi po presoji sodišča utemeljeno uvrstiti med oglasne površine v smislu določb 16. točke Priloge 2 Uredbe.

19. Sodišče nadalje pojasnjuje, da je vprašanje, ali je za tablo, kot je tožničina, treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje, obravnavalo že v upravnem sporu pod št. III U 147/2017, v katerem je s pravnomočno sodbo, št. III U 147/2017-10 z dne 13. 4. 2018, zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Javnega zavoda RS za varstvo kulturne dediščine, Območne enote Nova Gorica, št. 35106-0339-2/2015 M/L z dne 8. 6. 2015, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za postavitev table na parc. št. 1822/10 k. o. B.. Kot je obrazložilo v navedeni sodbi, je treba, ko gre za poseg v spomenik ali njegovo območje, tudi v primeru postavitve enostavnih objektov izhajati iz določb Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju: ZVKD-1), ki ureja obveznosti ravnanja s kulturno dediščino kot javno koristjo (smiselno tako to sodišče že v sodbi v zadevi IV U 162/2014) in ki v 28. členu med drugim določa, da je za poseg v spomenik in vplivno območje spomenika treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje, če to obveznost določa akt o razglasitvi. Tega, da je za postavitev oglaševalno-usmerjevalne table treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje, ne izključuje niti Odlok o oglaševanju, saj v drugem odstavku 7. člena predpisuje, da si mora stranka, če je za postavitev predmeta oglaševanja treba pridobiti upravno dovoljenje, ki omogoča poseg v prostor in gradnjo objektov, le-to pridobiti na lastne stroške. Kot takšno dovoljenje je v primeru posega v spomenik državnega pomena oziroma njegovo območje treba šteti tudi kulturnovarstveno soglasje. Iz 5. točke 4. člena Odloka o razglasitvi izhaja, da je v spomeniškem območju dopustno oglaševanje in informiranje o kulturnem spomeniku v skladu z načrtom upravljanja. Navedeno določbo je, kot je pojasnilo sodišče, ne glede na to, ali je načrt upravljanja sprejet ali ne, mogoče razumeti zgolj tako, da je dovoljeno le oglaševanje in informiranje, ki se nanaša izključno na kulturni spomenik, ne pa na dejavnosti, ki se sicer tu odvijajo, četudi s koncesijo države. To potrjujejo tudi nadaljnje določbe Odloka o razglasitvi, saj na spomeniškem območju ni dovoljeno graditi objektov, razen objektov, ki služijo uresničevanju varstva spomeniškega območja in drugim javnim koristim (3. točka 8. člena), zaradi potreb razvoja spomeniškega območja in tam živečih prebivalcev pa so dopustni točno določeni posegi v prostor, med drugim gradnja enostavnih objektov na podlagi presoje vplivov na kulturno dediščino in varovana območja narave (4. točka 9. člena), za katero je skladno z določbami ZVKD-1 pristojen Javni zavod RS za varstvo kulturne dediščine. Enako izhaja tudi iz 10. člena Odloka o razglasitvi, ki določa, da je za vse posege iz 9. člena (tudi za gradnjo enostavnih objektov) treba pridobiti kulturnovarstvene pogoje in soglasje pristojnega organa. Iz vsega navedenega sledi, da je tudi za postavitev table, kot je obravnavana tabla tožnice, ki je nesporno locirana v območju kulturnega spomenika državnega pomena, treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje.

20. Tožnica kulturnovarstvenega soglasja ni pridobila, zato table glede na tretji odstavek 6. člena Uredbe ni mogoče šteti za enostaven objekt, katerega gradnja se lahko začne brez gradbenega dovoljenja. Kar nadalje pomeni, da gre za nelegalno gradnjo v smislu točke 12.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1, in je zato utemeljen izrek inšpekcijskega ukrepa po predhodno citiranem 152. členu ZGO-1. Že drugostopenjski organ je tožnici pojasnil, kako je razumeti opisani ukrep, to je, da je namen izreka takojšnje ustavitve gradnje v prepovedi njenega morebitnega nadaljevanja. Zato tožničino sklicevanje, da je tabla že postavljena, na odločitev ne vpliva, s tem povezani očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo odločbe pa se izkaže kot neutemeljen. Inšpekcijski zavezanec je po ZGO-1 (prim. tudi 153. in 157. člen ZGO-1) primarno investitor obravnavane gradnje, to pa je v konkretnem primeru - kar ni sporno - tožnica. Zato tudi njeno sklicevanje, da zoper Občino Sežana ni bil začet inšpekcijski oziroma prekrškovni postopek (in predlog, naj se o tem opravijo poizvedbe), do odprave odločitve ne vodi.

21. Že v zadevi III U 147/2017 je sodišče obrazložilo, da za odločitev o zavrnitvi izdaje kulturnovarstvenega soglasja, in enako velja tudi za v tem upravnem sporu izpodbijano odločitev, ni pomembno, da tožnica dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo opravlja na podlagi koncesije, ki ji jo je podelila država, saj izvajanja te dejavnosti ne gre enačiti s postavitvijo oglaševalnih oziroma usmerjevalnih tabel, pridobitev koncesije pa tudi ne pomeni, da ima tožnica s ciljem, da bi bila njena dejavnost uspešna, pravico posegati v kulturni spomenik državnega pomena mimo predpisanih pravil. Sodišče zato ne sledi tožbenim ugovorom, da je z izpodbijano odločitvijo kršena svobodna gospodarska pobuda iz 74. člena Ustave. Ta po opredelitvi Ustavnega sodišča RS (odločba v zadevi št. U-I-59/03 z dne 13. 5. 2004) zajema svobodno ustanovitev gospodarskega subjekta, njegovo vodenje v skladu z ekonomskimi načeli (upoštevaje prisilne predpise), svobodno izbiro dejavnosti, s katero gospodarski subjekti uresničujejo svoje pridobitne interese v konkurenci na tržišču, in izbiro poslovnih partnerjev. Ta ustavna določba torej varuje možnost gospodarskega udejstvovanja v določeni panogi ali področju, vendar v normativnih okvirih, ter ne dopušča, da se zaradi gospodarskega poslovanja kršijo pravila, po presoji sodišča tudi ne pravila o poseganju v kulturne spomenike. Ta imajo podlago v zakonu (ZVKD-1, 13. člen) in tudi ustavnopravni temelj. Ustava namreč v 73. členu določa, da je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike, ter zapoveduje, da država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. V 5. točki 4. člena Odloka o razglasitvi vsebovana določba je skladna z opisanimi cilji. Sodišče pripominja, da je bila obravnavana tabla, kot navede sama tožnica, postavljena v letu 2015, torej po tem, ko so bili že sprejeti in so začeli veljati predpisi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, zato se tožnica na kršitev prepovedi povratne veljavnosti pravnih aktov v smislu določb 155. člena Ustave ne more z uspehom sklicevati. Prav tako ne more uspeti s tudi sicer (pre)splošnim zatrjevanjem, da je kršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave (ki nespremenljivosti pravne ureditve ne zagotavlja) in da je kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, kar utemeljuje s trditvijo, da so na varovanem območju postavljene tudi druge tovrstne table, predvsem drugih gospodarskih subjektov, ki se ukvarjajo z enako dejavnostjo kot tožnica, pa tudi bistveno večja tabla Javnega zavoda Kobilarna Lipica. Te table niso predmet obravnavanega postopka, pri čemer sodišče dodaja, načeli pravne države in enakosti pred zakonom ne moreta biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu. Z drugimi besedami, kolikor je en subjekt ravnal v nasprotju s pravili, to ne more biti podlaga, da druga stranka zahteva enako v svojem primeru (smiselno tako Ustavno sodišče v zadevi Up-21/93).

22. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

23. Sodišče je odločitev sprejelo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, in sicer na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi bili pomembni za odločitev. Kot izhaja iz spisov zadeve, med katere sodijo tudi prvo- in drugostopenjska odločba ter tožničine pripombe na zapisnik, so bila za odločitev relevantna dejstva pravilno ugotovljena v upravnem postopku, na podlagi presojenih dokazov, med katerimi je tudi fotografija obravnavane tožničine table. Že iz predhodne obrazložitve izhaja, da na drugačno odločitev ne morejo vplivati soglasje Občine Sežana z dne 11. 2. 2015, tožničina pogodba z Občino Sežana št. 711-30/2014-2 in zemljiškoknjižni izpisek za nepremičnino s parc. št. 1822/10 k.o. B. (ki se tudi sicer nanašajo na nesporna dejstva, kar velja tudi za izpis iz sodnega registra za tožnico); prav tako ne seznam družb s koncesijo Ministrstva za finance za prirejanje posebnih iger na srečo ter poizvedbe, ali je bil zoper Občino Sežana kot lastnico parcele št. 1822/10 uveden inšpekcijski oziroma prekrškovni postopek. Navedeno velja tudi za ortofoto posnetke območja, fotografijo druge table tožnice ter fotografije tabel G. in table Kobilarne Lipica, saj dejstva, ki naj bi se s tem dokazovala, do drugačne odločitve v tem upravnem sporu, kot je obrazložilo sodišče, ne morejo pripeljati. Dokazna predloga za zaslišanje tožničine direktorice H.H. in vodje igralnega salona pri tožnici I.I. nista substancirana, saj tožnica ni konkretizirala, katera pravnorelevantna dejstva bi s tem dokazovala. Sodišče le še pripominja, da se do nesubstanciranih dokaznih predlogov ter dokaznih predlogov za dokazovanje dejstev, ki glede na zavzeta pravna stališča ne morejo vplivati na odločitev, tudi upravna organa vsebinsko nista bila dolžna opredeljevati.

K II. točki izreka:

24. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2387/2018-10
• UPRS Sodba III U 56/2017-8
• UPRS Sodba III U 10/2018-13