UPRS Sodba I U 1171/2018-6

Jedro

Spremenjena praksa glede določenega pravnega vprašanja, kar skuša doseči tožnik v obravnavanem primeru, ne more biti razlog za obnovo postopka v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 19. 1. 2018 vložil predlog za obnovo postopka denacionalizacije, končanega z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-58/2011/10 z dne 4. 1. 2012. Z navedeno odločbo je ministrstvo odpravilo dopolnilno odločbo Upravne enote Pesnica z dne 18. 7. 2011, s katero je bila tožniku priznana odškodnina v znesku 271.108,79 DEM, in tožnikovo zahtevo zavrnilo s sklicevanjem na FIP. Tožnik je 19. 1. 2018 izvedel, da je Ustavno sodišče RS vse odločbe, ki so se sklicevale na FIP, in s katerimi je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena, razveljavilo, zato je predlagal obnovo postopka. Toženka ugotavlja, da je odločba ministrstva postala pravnomočna s sodbo naslovnega sodišča I U 278/2012 z dne 22. 1. 2012. Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 zavrnilo. Glede na navedeno je tožnikov predlog za obnovo glede na četrti odstavek 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prepozen. Pojasnjuje, zakaj v zadevi ne gre za razloge, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP, za katere rok iz četrtega odstavka 263. člena ZUP ne velja. Poudarja, da odločba ministrstva ni bila izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca, ali kot posledica kakšnega dejanja, ki bi bilo kaznivo po kazenskem zakonu in ne na podlagi, ki bi bila nato pravnomočno spremenjena, razveljavljena in odpravljena. Zato obnovitvena razloga iz 2. ali 3. točke 260. člena ZUP nista podana. Doda, zakaj meni, da v obravnavanem primeru stališče Ustavnega sodišča RS ne pomeni rešitve predhodnega vprašanja v tem postopku, ki bi bilo kasneje drugače rešeno. Navaja, da gre pri vprašanju, ali je bila določena oseba upravičena do odškodnine od tuje države v posameznem primeru za vprašanje v okviru odločanja v postopku denacionalizacije in ne za predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP. Sklicuje se na sodno prakso, ki se je že opredelila do tega, da gre pri ugotavljanju, ali so določene osebe dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, za dejansko in ne za pravno vprašanje, ki ga organ rešuje tako, da ugotavlja dejstva o tem, ali obstoji relevantna mednarodna pogodba in kakšna je njena vsebina. To predhodno vprašanje po izrecnem zakonskem pooblastilu rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo sami in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in priznavanja tujih sodnih odločb.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je Ustavno sodišče v postopku odločanja o ustavni pritožbi ... zavzelo stališče, da je temelj denacionalizacije v zadevah, ki se nanašajo na sedanje avstrijske državljane, drugi odstavek 14. člena Ustave RS in ne FIP. Iz navedene sodbe Ustavnega sodišča RS torej izhaja novo stališče, da FIP ni razlog za odklonitev denacionalizacijskega zahtevka. Ker je organ med samim postopkom spremenil stališče, saj je deloma že ugodil zahtevku, so z navedenim stališčem ustavnega sodišča podani razlogi iz 2., 3. in 4. točke 260. člena ZUP, saj gre za drugače rešeno predhodno vprašanje oz. za potrditev pravilno rešenega predhodnega vprašanja. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo (pravilno sklep, op.sod.) odpravi ter odloči o stvari tako, da obnovo postopka dovoli oz. podrejeno, da zadevo vrne Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno, zato predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Obnova postopka v upravnem postopku je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se obnovi, če je podan kateri izmed taksativno naštetih razlogov v prvem odstavku 260. člena ZUP, ki morajo biti verjetno izkazani (265. člen ZUP). Iz navedene določbe ZUP izhaja, da se obnovitveni razlogi iz tega člena nanašajo na napake ob ugotovitvi dejanskega stanja in na določene najtežje kršitve pravil postopka. Zato spremenjena praksa glede določenega pravnega vprašanja, kar skuša doseči tožnik v obravnavanem primeru, ne more biti razlog za obnovo postopka v upravnem sporu.

6. Pravilna pa je tudi ugotovitev toženke, na kateri izpodbijani sklep temelji, da je tožnikov predlog za obnovo postopka v obravnavnem primeru prepozen.

7. Četrti odstavek 263. člena ZUP za vložitev predloga za obnovo iz vseh razlogov, razen za razlogov iz 2. 3. in 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, določa absolutni zastaralni rok treh let od dokončnosti odločbe, katere obnova se predlaga. V obravnavnem primeru ni sporno, da je ta rok zamujen, saj je postala odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-58/2011/10 z dne 4. 1. 2012, v zvezi s katero tožnik predlaga obnovo postopka, pravnomočna dne 22. 1. 2013 (z izdajo sodbe naslovnega sodišča opr. št. I U 278/2012), tožnik pa je predmetni predlog za obnovo postopka vložil 19. 1. 2018, kar je skoraj pet let od pravnomočnosti navedene odločbe.

8. Ker tožnik v tudi sicer zelo skopem predlogu za obnovo postopka, v katerem se sklicuje na novejšo prakso Ustavnega sodišča, ni navedel, iz katerega razloga, navedenega v prvem odstavku 260. člena ZUP predlaga obnovo, je bilo smiselno postopanje toženke, ko je po splošni ugotovitvi, da je tožnikov predlog za obnovo glede na četrti odstavek 260. člena ZUP vložen prepozno, preverila še, ali sprememba pravnih stališč glede razlage pomena pogodbe FIP pri ugotavljanju, ali so v konkretnem primeru podani pogoji za denacionalizacijo (ali je imela oseba dejansko pravico dobiti odškodnino od tuje države), pomeni katerega od razlogov iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, za katere triletni zastaralni rok za vložitev predloga, kot rečeno, ni določen.

9. Tudi po presoji sodišča tožnik v obravnavni zadevi v predlogu za obnovo postopka navedenih razlogov konkretno niti ni zatrjeval, še manj pa izkazal. Tožnik v tožbi navaja, da so podani obnovitveni razlogi iz 2., 3. in 4. točke 260. člena ZUP, ker je v obravnavanem primeru drugostopenjski organ s svojo odločbo predhodno vprašanje glede upravičenosti do denacionalizacije s tem, ko je v izpodbijanem delu odpravil delno odločbo prvostopenjskega organa (s katero je bilo upravičencu priznana pravica do odškodnine), in zahtevo za denacionalizacijo zavrnil, drugače rešil, kot prvostopenjski organ. Spremenjeno stališče prvostopenjskega organa glede določenega pravnega vprašanja s strani drugostopenjskega organa, na katerem temelji odločitev, ki je postala pravnomočna, tudi, če kasneje sodna praksa do njega zavzame drugačno stališče, pa tudi po presoji sodišča ni razlog za obnovo postopka iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP iz razlogov, ki jih je pravilno navedla toženka in ki jim tožnik argumentirano niti ne oporeka. Sodišče jih zato ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

11. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 832/2004
• sodba I U 1728/2013
• UPRS Sodba I U 261/2016-5