UPRS Sodba I U 1239/2017-15

Jedro

ZPP ne pozna ničnosti sodnih odločb. Pravna teorija govori o tem samo v primerih, ko se sodba nanaša na neobstoječo osebo in ko ne ureja nobenega pravnega razmerja ter je zato ni mogoče izvršiti. Take sodbe pa sploh ni potrebno izpodbijati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim aktom združil upravne zadeve, pričete z zahtevami št. 02112-4043/2015, 02112-4044/2015 in 02112-4048/2015 (sklep o združitvi); odločil, da se v katastrski občini ... kot urejen evidentira del meje parcel 657/1 s sosednjima parcelama 662/1 in 3506/9 (1. točka izreka odločbe), da se v postopku evidentiranja parcelacij ugotovijo naslednje spremembe: ukine se parcele 657/1 ter nastaneta novi parceli 657/3 in 657/4 (2. točka izreka odločbe), da je grafični prikaz urejenih delov mej in stanja parcel po opravljenih parcelacijah z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (3. točka izreka odločbe) in da ni bilo stroškov postopka (4. točka izreka odločbe) ter odredil evidentiranje stavbe 1452-1164 v zemljiškem katastru na parceli 657/4 ter v katastru stavb.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega akta med drugim izhaja, da je na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu P 471/2005 v zvezi s sodbami Višjega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča upravičen vlagatelj zahteve za postopek evidentiranja meje in parcelacije A.A. ter da je bil zahtevi priložen ustrezen elaborat.

3. Drugostopni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo skupaj z zahtevo za povračilo pritožbenih stroškov in upravne takse. V obrazložitvi med drugim navaja, da so bile v tem primeru skupaj obravnavane zahteve za evidentiranje urejenega dela meje ter zahteva za parcelacijo in evidentiranje zemljišča pod stavbo. Za tožnika je bila sporna parcelacija (delitev) parc. št. 657/1 k. o. ..., s katero sta nastali parc. št. 657/3 in 657/4. Meni, da glede na izrek pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu P 471/2005 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 163/2008 ni bil kršen 28. člen Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN).

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je sodišče dvakrat odločalo o lastninski pravici, na kateri sloni ta upravni spor, in sicer v zadevah P 650/2002 in P 417/2005, pri čemer je v drugi zadevi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere je ta sodba nična. Ker je bila sodba I Cp 1961/2005 v prvi zadevi, s katero je bil lastninski tožbeni zahtevek nasprotne stranke zavrnjen, pravnomočna 2. 2. 2005, še preden je bila vložena tožba v drugi zadevi, gre za res iudicata. Čeprav je na to napako ves čas opozarjal, je ostal neslišan, in sicer tudi na Vrhovnem in Ustavnem sodišču.

5. Trdi, da je sankcija za bistveno kršitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) neveljavnost odločbe. Meni, da bi „revizijska odločba“ morala biti razveljavljena, do česar pa ni prišlo. Navaja, da ni v vseh vlogah uveljavljal kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, glede na to, da je na ničnost odločbe dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti. Ob upoštevanju 18. člena SPZ gre za kršitev navedene določbe ZPP, kar pomeni, da je celoten postopek v zadevi P 471/2005, vključno z revizijsko sodbo, ničen, parcelacijski postopek pa je v nasprotju s sodbo I Cp 1961/2004, ki je pravnomočna. Navaja še, da je prvostopenjski organ kršil določbo 28. člena ZEN, ker je za predlagatelja šteje „upravičenega vlagatelja“, ki ga zakon ne pozna, saj govori o lastniku zemljišča, to pa je še vedno tožnik. Sodišču predlaga naj odpravi izpodbijano odločbo, zavrne zahtevek za parcelacijo parc. št. 657/1 k. o. ..., ki ga je vložil tožnik, in toženki naložili plačilo stroškov postopka.

6. Sodišče je tožbo vročilo toženki in strankam z interesom .... Toženka je poslala upravni spis, na tožbo pa je odgovoril le A.A., ki predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. V tem upravnem sporu je sporna izpolnjenost pogojev za parcelacijo parcele št. 657/1 k. o. .... Tožnik v bistvu uveljavlja, da je edini lastnik tega zemljišča in zato na podlagi 28. člena ZEN edini upravičen predlagatelj parcelacije. Meni namreč, da je sodba, izdana v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Novem mestu P 417/2005, s katero je bilo ugotovljeno, da je lastnik dela te parcele A.A., ki je predlagatelj parcelacije, nična, ker je izdana v nasprotju s prepovedjo res iudicata iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter je zato organ ne bi smel upoštevati.

9. Iz tožbenih navedb in podatkov v upravnem spisu izhaja, da sta pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu med A.A. kot tožečo stranko tožnikom v tem upravnem sporu - kot toženo stranko tekla dva lastninska spora v zvezi z delom parc. št. 657/1 k. o. ..., in sicer v pravdnih zadevah P 650/2002 in P 417/2005. Ni sporno, da se je prva pravdna zadeva (P 650/2002) končala s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1961/2004 z dne 2. 2. 2005, s katero je bil tožbeni zahtevek A.A. zavrnjen. V drugi pravdni zadevi P 417/2005 je tožeča stranka A.A. uspela, pritožba in revizija, ki ju je vložila tožena stranka (tožnik v tem upravnem sporu), sta bili zavrnjeni, Ustavno sodišče pa ustavne pritožbe ni sprejelo (sklep Up-1023/11).

10. Tožnik v upravnem postopku in upravnem sporu ne more uspeti z navedbami o kršitvi pravil o razsojeni stvari, ki naj bi jo v pravdni zadevi zagrešilo sodišče splošne pristojnosti in posledica katerih naj bi bila ničnost sodbe v pravdni zadevi P 417/2005. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sodbi II Ips 602/99 in II 375/2006) je veljavnost sodbe mogoče izpodbiti le s pravnimi sredstvi v postopku, v katerem je bila izdana. Preizkus pravilnosti izven tega postopka ni mogoč. ZPP ne pozna ničnosti sodnih odločb. Pravna teorija govori o tem samo v primerih, ko se sodba nanaša na neobstoječo osebo in ko ne ureja nobenega pravnega razmerja ter je zato ni mogoče izvršiti. Take sodbe pa sploh ni potrebno izpodbijati.

11. S tožbeno navedbo, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti, pa tožnik zmotno računa na pooblastila sodišča v upravnem sporu iz drugega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ta določba se namreč nanaša le ničnost upravnih aktov, ki s predmet izpodbijanja v upravnem sporu (ničnostni razlogi pa so našteti v prvem odstavku 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku -ZUP), ne pa na sodne odločbe.

12. Tožbeno sklicevanje na 18. člen SPZ, ki definira nepremičnino in s katerim tožnik poskuša prikazati istovetnost med tožbenima zahtevkoma v obeh pravdah, zato ni pomembno za odločitev v tej upravni zadevi, saj je po povedanem istovetnost tožbenih zahtevkov (in s tem obstoj procesne ovire pravnomočno razsojene stvari - res iudicata) lahko le predmet presoje sodišč, ki odločajo o pravnih sredstvih v konkretni pravdni zadevi. Do te presoje pa je v (za tožnika sporni) pravdni zadevi P 417/2005 tudi prišlo. Z istovetnostjo tožbenih zahtevkov v pravdnih zadevah P 650/2002 in P 417/2005 se je namreč izrecno ukvarjalo tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 163/2008 z dne 26. 5. 2011, v kateri je presodilo, da istovetnost tožbenih zahtevkov v navedenih zadevah ni podana, posledično pa tudi ne procesna ovira pravnomočno odločene stvari, ter zato zavrnilo tožnikovo revizijo v pravdni zadevi P 417/2005.

13. Glede na navedeno je bil upravni organ v obravnavani zadevi vezan na pravnomočno sodbo, ki jo je v lastninskem sporu izdalo sodišče splošne pristojnosti. Ker je bil organ na tej podlagi vezan na razsodbo pravdnega sodišča, da je A.A. lastnik v pravnomočni sodbi P 471/2005 opredeljenega dela nepremičnine s parc. št. 657/1 k. o. ..., pa zato ni utemeljen tožbeni očitek, da zahteve za parcelacijo ni podal upravičen predlagatelj, to je lastnik nepremičnine.

14. Glede na to, da tožnik poleg odprave izpodbijane odločbe o parcelaciji sodišču predlaga tudi, naj zavrne njegov predlog za parcelacijo, ki ga je vložil 22. 6. 2016, sodišče dodaja, da v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Iz navedenega izhaja, da je upravni spor namenjen zagotavljanju sodnega nadzora nad zakonitostjo odločitev in delovanja javne oblasti. Tovrsten nadzor zahteva obstoječi predmet nadzora, to je upravni akt, posamični akt ali dejanje oblastvenega organa. Če tega ni, tudi sodna presoja v upravnem sporu ni mogoča (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 15/2018 z dne 21. 3. 2018). Predmet upravnosodnega nadzora v navedenem smislu je zato bila izpodbijana odločba o parcelaciji, ki jo je predlagal A.A.. Zmotno pa je tožnikovo pričakovanje, da lahko brez predhodne odločitve organa doseže odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za parcelacijo z dne 22. 6. 2016, za kar, glede na to, da ga je vložil sam, niti ne more imeti pravnega interesa. Glede na to, da iz upravnega spisa izhaja, da je na navedeni dan pri Okrajnem sodišču v Novem mestu vložil predlog za sodno ureditev meje (o katerem je navedeno sodišče že odločilo tako, da ga je zavrglo), pa sodišče še dodaja, da glede na 2. člen ZUS-1 prav tako ne gre za zadevo, ki bi lahko bila predmet upravnega spora.

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker glede na pojasnjeno materialnopravno izhodišče za odločitev v tej zadevi v tožbi navedena dejstva in dokazi za odločitev v zadevi niso pravno pomembni, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

16. Odločitev o tožnikovih stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

17. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom pa temelji na uporabi določb ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj ZUS-1 ne ureja vprašanja povrnitve stroškov strank z interesom. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Čeprav je stranka z interesom (objektivno gledano) uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne, je sodišče njen stroškovni zahtevek zavrnilo,in sicer na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP. V odgovoru na tožbo namreč ni podala takšnih navedb, ki bi bile glede na pojasnjeno, pravno pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki bi vplivale na odločitev sodišča.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1534/2017-30
• sodba III U 302/2010
• UPRS Sodba I U 860/2016