UPRS Sodba II U 326/2019-9

Jedro

Sodišče se v celoti strinja z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi, s katerimi utemeljuje, zakaj v obravnavani sporni zadevi meni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči, saj tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, ker lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži samo državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva. Državni tožilec bo tako lahko na pobudo tožnika vložil izredno pravno sredstvo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prosil za pomoč v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja z izrednimi pravnimi sredstvi in želi vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevi opr. št. PRp 50/2019. Tožena stranka je ugotovila, da v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj s 1. alinee prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker bo le-ta kolikor jo bo vložil sam oz. po odvetniku, zavržena.

2. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da je Okrajno sodišče v Mariboru v postopku o prekršku s sodbo opr. št. ZSV 254/2018 z dne 4. 2. 2019 kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo tožnika in potrdilo izpodbijani plačilni nalog prekškovnega organa PP Maribor I, na podlagi katerega je bila tožniku odmerjena globa v višini 250,38 EUR. Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pritožbo, katero je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom opr. št. ZSV 254/2018 z dne 4. 3. 2019 zavrglo kot nedovoljeno. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sodbo opr. št. PRp 50/2019 dne 3. 4. 2019, zavrnilo kot neutemeljeno. Ker v navedenem postopku pritožba zoper sodbo višjega sodišča ni mogoča, je sodišče tožnika o tem seznanilo in je pojasnil, da želi podati vlogo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Glede na dejstvo, da lahko slednjo vloži le državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva v skladu z 169. člen Zakona o prekrških (ZP-1), je organ tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč zavrnil.

3. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je v zadevi opr. št. ZSV 254/2018 prišlo do nepravilnosti postopka, saj je sodišče imelo možnost uporabiti drugi odstavek 115. člena ZP-1, prisilne privedbe. Tožnik je namreč že večkrat v navedenem postopku zahteval tonski posnetek zaslišanja soseda A.A. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

4. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje v predmetnem upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke, ki se nanaša na ne dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja z izrednimi pravnimi sredstvi, za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v prekrškovni zadevi, opr. št. PRp 50/2019.

7. Tožena stranka je v predmetni zadevi odločila na podlagi 24. člena ZBPP, ki ga je tudi pravilno uporabila. Pri presoji glede dodelitve brezplačne pravne pomoči je kot pogoj treba upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Predvsem pa je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Ta pogoj mora biti izpolnjen poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj. Ne glede na finančne okoliščine, pa morata biti oba pogoja, to je finančni pogoj in pogoj verjetnega izgleda za uspeh, kumulativno izpolnjena.

8. Sodišče se v celoti strinja z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi, s katerimi utemeljuje, zakaj v obravnavani sporni zadevi meni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev zaprošene brezplačne pravne pomoči iz 1. odstavka 24. člena ZBPP, saj tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, ker bo le- ta, v kolikor jo bo vložil sam oziroma po odvetniku, zavržena. Tožena stranka se pravilno sklicuje na 169. člen ZP-1, na podlagi katerega lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva. Državni tožilec bo tako lahko na pobudo tožnika vložil izredno pravno sredstvo.

9. Izpodbijana odločitev s katero je tožena stranka zavrnila vlogo tožeči stranki in ji ni dodelila brezplačne pravne pomoči, je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter obrazložitev vsebuje tudi pravilne razloge za sprejeto odločitev. Tožba se kot neutemeljena zavrne na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• sodba IV U 182/2010
• UPRS sodba I U 800/2014, enako tudi I U 838/2014
• UPRS Sodba III U 232/2019-6