UPRS Sodba in sklep I U 991/2017-16

Jedro

V dosedanjem postopku je bila v zadostni meri izkazana in ustrezno obrazložena tako abstraktna, kot konkretna javna korist za razlastitev predmetne nepremičnine.

Izrek

I. V delu, ki se nanaša na 7. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana št. 352-7/2016-19 z dne 30. 8. 2016, se tožba zavrže.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v prvi točki izreka v korist Mestne občine Ljubljana (MOL; v tem upravnem sporu stranka z interesom) razlastil nepremičnino parc. št. 962/5 k.o. ..., v izmeri 702 m2, v lasti A.A., B.B., C.C.,D.D., E.E. in F.F., vsakega do 1/6; v drugi točki izreka je odločil, da je ta odločba podlaga za izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi; v tretji točki izreka, da je ta odločba podlaga za vpis lastninske pravice v korist MOL; v četrti točki izreka, da je rok za pričetek gradnje objekta 2 leti od pravnomočnosti odločbe; v peti točki izreka, da pritožba ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti v korist MOL; v šesti točki izreka, da sta stranki upravičeni, da vložita predlog za odmero odškodnine; v sedmi točki izreka je zavrnil zahtevo razlastitvenih zavezancev, da razlastitveni upravičenec prevzame v last preostalo nepremičnino; v osmi točki izreka je zavrgel zahtevo razlastitvenih zavezancev za prekinitev postopka; v deveti točki izreka je zavrnil zahtevo razlastitvenih zavezancev za postavitev izvedenca geometra, izvedenca cestno prometne stroke in ponovno opravo ogleda.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo odločal o drugi fazi postopka razlastitve. Postavitev izvedencev geometra in cestnoprometne stroke, kar so predlagale stranke, je ocenil za nepotrebno, ker je že naslovno sodišče navedlo, da upravni organ lahko tudi brez strokovnega znanja izvedencev ugotovi obstoj konkretne javne koristi. Organ je poleg tega ponovno naštel razloge za obstoj javne koristi, tako na abstraktni kot na konkretni ravni, v skladu z določbo 98. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in 102. člena ZUreP-1 določil rok za izvedbo del, kot ga je predlagala razlastitvena upravičenka, in soglašal s predlogom, da gre za nujen postopek v skladu z določbo 104. člena ZUreP-1.

3. Prevzem ostale nepremičnine v posest je zavrnil ob upoštevanju 99. člena ZureP-1 na podlagi navedb razlastitvenih zavezancev v dosedanjih postopkih, ko so kot problematično izpostavili dostopno pot do parcele št. 962/1 k.o. ..., ter da bo parcela, ki jim po razlastitvi ostane, zaradi izgube dostopa izgubila ekonomski pomen. Takim navedbam ni mogel slediti, ker je iz dotedanjega postopka izhajalo, da razlastitveni zavezanci niso mogli uporabljati parcele že pred uvedbo postopka razlastitve. Skliceval se je na dokumente od leta 2009 dalje in ugotovil, da se je parcela zmanjšala za 702 m2, vendar pa z razlastitvijo ni razdrobljena, temveč preostanek predstavlja zaokroženo celoto v izmeri 3857 m2, ki se nahaja na istem območju in z isto namensko rabo kot pred razlastitvijo, s prav tako neurejenimi pogoji kot do tedaj. Zemljišče bo po svoji legi še naprej ob javni cesti in bo treba vprašanje dostopa reševati v okviru drugih postopkov.

4. Ugovore razlastitvenih zavezancev je zavrnil, ker je šlo za ugovore, ki se nanašajo na ravnanje MOL v postopkih gradnje rekreacijskega parka Stožice, povezano tudi z lastništvom in možnostjo normalne uporabe parcele št. 962/1, degradacijo tega zemljišča in neodzivnostjo MOL, vendar je ugotovil, da gradbena dovoljenja niso povezana s postopkom razlastitve, tako da v postopku razlastitve teh vprašanj ni mogoče rešiti. V zvezi s predlagano prekinitvijo postopka je menil, da upravni spor ni razlog zanjo, dokazni predlogi pa so bili nepotrebni. Poleg predloga za postavitev izvedenca cestnoprometne in urbanistične stroke je zavrnil tudi dokaz z izvedencem geometrom, ker je bilo v dotedanjem postopku vprašanje potrebne velikosti parcele že razjasnjeno.

5. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka po 99. členu ZUreP-1 je dopolnil dejansko stanje ter ugotovil, da postavljeni količki ne onemogočajo dostopa do parcele, ter da je možno do parcele št. 962/6 dostopati po cesti na severni strani, prek parcel št. 959/1, 960/21 in 1005/25. Menil je, da vprašanje dostopa do nepremičnin, ki razlaščencu ostanejo, po določbah ZUreP-1 ni stvar odločanja o razlastitvi, temveč postopka, ki bo voden v zvezi z načrtovano izgradnjo kolesarske steze. Prvostopenjski organ je pravilno ocenil, da iz razloga neurejenosti dostopa tožnika ne moreta upravičiti zahtevka za prevzem parcele št. 962/6. Glede ugovora o možnosti uporabe je dodal, da razlastitveni zavezanci niso navedli, kako uporabljajo oziroma so uporabljali zemljišče pred načrtovano razlastitvijo.

6. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da že iz sodb naslovnega sodišča I U 1829/2013 in I U 1413/2015 izhaja, da utegnejo obstajati razlogi, iz katerih lahko razlastitveni zavezanci v tej zadevi zahtevajo tudi prevzem parcele 962/6 v izmeri 3857 m2. Tožnika sicer menita, da bi lahko MOL speljala kolesarsko stezo tako, da sploh ne bi posegla v parcelo št. 962/5, poleg tega pa predmetno zemljišče po veljavnem prostorskem aktu ni bilo namenjeno izgradnji kolesarske steze, temveč dokončni ureditvi okolice stožiške športne arene. Gradbeno dovoljenje, ki je zajemalo tudi ureditev kolesarskih stez ob Vojkovi cesti, je bilo izdano podjetju ... d.o.o. in ne MOL, zato bi to podjetje moralo biti tudi razlastitveni upravičenec.

7. Tožnikoma ni ostala nikakršna možnost dostopanja do novonastale parcele št. 962/6, zato so navedbe toženke, da ni pogojev za uporabo 99. člena ZUreP-1 neutemeljene. Navedena parcela je namreč za razlastitvene zavezance izgubila svoj gospodarski pomen z gradnjo večnamenskega nogometnega stadiona in športne dvorane ter poslovno-trgovskega objekta, saj je od tedaj onemogočen dostop do te parcele. Brez gradnje športnega in trgovskega objekta kolesarska steza v tem delu sploh ne bi bila potrebna, zato je neutemeljeno tudi razlogovanje toženke, da za nemožnost uporabe preostale parcele ni kriv postopek razlastitve.

8. Enako neutemeljeno je tudi stališče drugostopenjskega organa, da bo vprašanje dostopov rešeno v okviru drugih postopkov, saj je ravno zaradi gradnje kolesarske steze, ki je sestavni del gradnje nogometnega štadiona, športne dvorane ter poslovno-trgovskega objekta prišlo do preprečitve dostopa in s tem onemogočanja uporabe preostalega dela parcele. Tožnikoma je preostal le še postopek določitve nujne poti, ki pa je za predlagatelja povezan z velikimi stroški, tako da to stališče toženke ne prestane testa sorazmernosti. Kot "zanimivo" navajata, da je za dostop do preostale parcele predlagana ravno trasa, ki so jo razlastitveni zavezanci predlagali kot nadomestno traso kolesarske poti. Po mnenju tožnikov to dokazuje, da poseg v njuno parcelo ni potreben.

9. Stališče, da bosta tožnika svoja upravičenja glede dostopnih poti reševala v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja, je napačno tudi zato, ker MOL za kolesarsko stezo sploh ne namerava pridobiti gradbenega dovoljenja, temveč namerava gradbena dela izvesti kot vzdrževalna dela v javno korist, v zvezi s čimer se tožnika sklicujeta tudi na gradbeno pogodbo med MOL in izvajalcem. To je razlog več, da je treba vprašanje dostopa reševati v tem postopku.

10. Tožnika menita tudi, da toženka ne razpolaga z ustreznim znanjem, da bi lahko strokovno utemeljeno odgovorila na njune navedbe, po katerih bi bilo mogoče kolesarsko pot speljati po alternativni trasi, brez posega v njuno lastnino. Izpodbijana odločba zato nima vseh strokovnih razlogov o odločilnih dejstvih, način vodenja postopka pa tožnikoma ni omogočil kontradiktornosti. Tožnika zato menita, da je odločitev, da je izgradnja javne infrastrukture možna zgolj na zemljišču 962/5 k.o. ..., ne pa na kateri drugi parceli v lasti MOL, neobrazloženo in samovoljno. Neutemeljena je tudi odločitev toženke, da postopek vodi kot nujen, saj MOL v letu 2013 ni imela pripravljenih denarnih sredstev za izvedbo kolesarske steze, niti ni tega zatrjevala. Sredstva za plačilo gradbenih del so bila predvidena šele v proračunu za leto 2016, zato MOL ne bi smela pridobiti zemljišča v last že na podlagi odločbe prvostopenjskega organa.

11. Ker MOL že razpolaga z drugimi ustreznimi zemljišči, je izpodbijana odločba nezakonita in tudi neustavna. V zvezi z vprašanjem, ali je mogoče kolesarsko stezo speljati po drugih zemljiščih, tožnika ponovno poudarjata, da lahko nanj odgovorijo le izvedenci ustreznih strok. Navajata tudi vrsto dejanskih okoliščin, na katere opirata navedeno stališče, poudarjata pa tudi, da iz celotne gradbene dokumentacije za gradnjo športnega centra Stožice s pripadajočo prometno ureditvijo izhaja, da je treba center zgraditi brez poseganja v sosednje parcele, torej tudi v parcelo, ki je predmet tega postopka.

12. Iz navedenih razlogov tožnika sodišču smiselno predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da predlog za uvedbo razlastitvenega postopka v celoti zavrne oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne drugostopenjskemu organu v ponoven postopek. V vsakem primeru pa naj toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. MOL se je kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v bistvenem sklicevala na razloge prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe ter sodišču predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahtevala pa je tudi povračilo stroškov upravnega spora.

14. Tožba v obsegu, kolikor se nanaša na 7. točko izreka izpodbijane odločbe, ni dovoljena.

15. Pred tukajšnjim sodiščem je pod opr. št. I U 992/2017 potekal upravni spor, v katerem so tožniki A.A., C.C. in D.D. izpodbijali odločbo Upravne enote Ljubljana št. 352-7/2016-19 z dne 30. 8. 2016 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-32/2016-3 z dne 24. 3. 2017, torej isto odločbo, ki je tudi predmet tega upravnega spora. V zadevi I U 992/2017 je bila dne 22. 5. 2018 izdana sodba, s katero je bila navedena odločba v 7. točki izreka odpravljena in zadeva v tem obsegu vrnjena prvostopenjskemu organu v nov postopek. V skladu s 73. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je navedena sodba z datumom izdaje postala pravnomočna, kar pomeni, da so skupaj z odpravo 7. točke izreka navedene odločbe pravnomočno odpravljene tudi njene pravne posledice (prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 pa je bila zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana.

16. S tem je, ko je bila navedena odločba odpravljena, je po povedanem nastal položaj, kot da sploh (še) ne bi bila izdana, postopek pa je bil vrnjen v stanje pred njeno izdajo. Ker so bile z odpravo odločbe oziroma njenega dela odpravljene tudi pravne posledice, ki so nastale na podlagi tega dela, tožnika s tožbo, kolikor z njo tudi sama zahtevata odpravo navedenega dela odločbe, ne moreta več izboljšati svojega pravnega položaja.

17. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (t. i. procesne predpostavke), predpisani v prvem odstavku 36. člena ZUS-1. Eden izmed teh pogojev je, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka). Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena).

18. Kot je bilo pojasnjeno, je bila izpodbijana odločba v obsegu, na katerega se nanaša 1. točka izreka te sodbe, že odpravljena v drugem upravnem sporu, zato za tožnika nima več nikakršnih pravnih posledic, tako da tudi morebitni uspeh v tem upravnem sporu ne bi mogel več izboljšati njunega pravnega položaja. Izpodbijani akt torej ne posega več v pravno korist tožnikov, zato je sodišče v skladu z navedenimi zakonskimi določbami njuno tožbo v tem obsegu zavrglo.

19. Kot je bilo že navedeno v 1. točki obrazložitve te sodbe, se 7. točka izpodbijane odločbe nanaša na zahtevo razlastitvenih zavezancev, da razlastitveni upravičenec prevzame v last preostalo nepremičnino. Ker je sodišče tožbo v tem obsegu zavrglo, kar pomeni, da je ni obravnavalo po vsebini, se tudi ni spuščalo v kakršnokoli vsebinsko presojo tožbenih navedb v zvezi z navedenim vprašanjem. Ker je bila zadeva v tem obsegu vrnjena prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, bosta tožnika lahko v skladu z obrazložitvijo prej navedene sodbe I U 992/2017 uveljavljala v tem postopku. Z navedeno sodbo je bila namreč 7. točka izpodbijane odločbe odpravljena v celoti, torej tudi, kolikor se nanaša na tožnika v tem upravnem sporu.

20. V preostalem delu tožba ni utemeljena.

21. Kot je sodišče že pojasnilo v dosedanjih sodbah, ki se nanašajo na isti upravni postopek (in na katere se sklicujejo tudi stranke v tem upravnem sporu), je prvostopenjski organ v skladu z navodili sodišča v dosedanjem postopku ugotovitveni postopek ustrezno dopolnil (tudi z opravo ogleda na kraju samem) ter svojo odločitev utemeljil z obširnimi razlogi, ki se nanašajo na naslednje okoliščine: namen razlastitve je izgradnja kolesarske steze in komunalna ureditev, - parcela je le ena od parcel v nizu, ki je nujno potrebnen za izgradnjo, - vse te parcele so trajno povezane v celovito ureditev območja, ki leži v bližini zgrajene športne dvorane ... - zaradi zagotovitve čim manjšega posega v lastnino tožnikov je bila opravljena parcelacija bivše parcele št. 962/1 in je med drugim nastala parcela št. 962/5 v izmeri 702 m2, ki v celoti sodi v območje urejanja v E-505, medtem ko se v preostali del parcele št. 962/1 (zdaj 962/6) v izmeri 3857 m2, ne posega, - iz ogleda na kraju samem je razvidno, da je dvosmerna kolesarska steza (razen v delu, kjer leži parcela tožnikov) že zgrajena, glede na prekinitev kolesarske steze na parceli tožnikov pa promet po tem delu poteku ali po makadamski poti na parc. št. 1005/25 in se priključi ob severni meji na asfaltirano intervencijsko pot, potem pa ponovno na Vojkovo cesto ali po nasprotni strani ceste, - trasa predvidene kolesarske steze, ki je predvidena v izmerah, kot že zgrajeni del) ne more potekati drugje, ker je bila določena z občinskim prostorskim aktom in je ni mogoče enostavno spreminjati (postopek je dolgotrajen, med drugim je določena javna razgrnitev), - v lasti razlastitvene upravičenke so že ostala zemljišča predvidene trase in bi premaknitev trase povzročila premik celotnega poteka trase in zato nove postopke zaradi pridobitve drugih zemljišč, - potek kolesarske steze po parc. št. 1005/25, ki je v lasti vsakokratnega lastnika parcele št. 1005/2, ki sodi v enoti BC - športni centri, bi glede na dejansko lego poti in ob upoštevanju lege te parcele bil manj racionalen in ekonomičen z vidika uporabnikov kolesarske poti in vloženih sredstev, - dvosmerna kolesarska steza bo predstavljala varno kolesarsko pot in s tem varnost prometa, zato javna korist (varnost vseh udeležencev v prometu), presega težo razlastitve, - gre pa tudi za nepremičnino, ki leži ob javni cesti.

22. Poleg tega je toženka navedla še, da bi premaknitev trase pomenila obširno spremembo določb odloka, z obvozom prek parc. št. 1005/25 pa bi kolesarska steza potekala v nenavadnem ovinku oziroma ovinkih in ne ob robu kompleksa, zato bi lahko ogrožala varnost kolesarjev, zlasti ob upoštevanju, da gre za območja, kjer potekajo športne in koncertne prireditve s številnimi udeleženci, parcela pa je del planirane urbanistične ureditve kompleksa s sprejetim podrobnim občinskih prostorskim načrtom, finančnim načrtom, ki je bil v večji meri že zgrajen in odlok deloma izvršen.

23. Že v sodbi I U 1829/2013 se je sodišče podrobno opredelilo tudi do toženkine ugotovitve obstoja abstraktne javne koristi po 1. točki prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, ki jo je toženka v do tedaj izpodbijani odločbi tudi natančno opredelila, sodišče pa v navedeni sodbi tudi podrobno povzelo.

24. Glede na povedano je bila v dosedanjem postopku v zadostni meri izkazana in ustrezno obrazložena tako abstraktna, kot konkretna javna korist za razlastitev predmetne nepremičnine, zaradi česar tožnika ne moreta uspeti s tovrstnimi tožbenimi ugovori. Kot je sodišče prav tako že obrazložilo v prejšnjih sodbah, izdanih v upravnih sporih, ki so se nanašali na predmetno razlastitev, za preveritev, ali obstaja konkretna javna korist za razlastitev predmetne nepremičnine, zato tudi ni bila potrebna postavitev izvedenca cestno prometne in urbanistične stroke, saj je upravni organ sam razpolagal z ustreznim znanjem in je ob upoštevanju materialnopravne podlage o zadevi lahko odločil brez izvedenca. V zvezi s tem je navedel jasne, logične in prepričljive razloge. S temi razlogi je po presoji sodišča ustrezno odgovoril na vse ugovore tožnikov, zgolj njuno nestrinjanje s temi razlogi in ponavljanje ugovorov iz upravnega postopka pa še ne pomeni, da bi bila odločitev toženke neobrazložena ali celo samovoljna in s tem neustavna. Razlogov, ki bi presegali že (večkrat) presojene ugovore o neobstoju javne koristi v zvezi s potekom kolesarske steze, tožnika ne navajata.

25. Sodišče pripominja še, da zaradi trajanja postopka za uvedbo postopka razlastitve obravnavane nepremičnine in očitno uspešni pridobitvi sosednjih nepremičnin na trasi kolesarske steze tudi zdaj ni mogoče - drugače kot v doslej izvedenih postopkih - zatrjevati, da zdaj razlastitvena upravičenka razpolaga z drugimi nadomestnimi nepremičninami, saj bi - kot že povedano - premik trase pomenil spremembo prostorskega akta, kar bi pripeljalo prav do že navedenih posledic glede časovne in finančne možnosti izvedbe kolesarske steze.

26. Za ostale kršitve postopka, na katere se sklicujeta v tožbi, tožnika ne navajata, kako naj bi vplivale na zakonitost dokončne odločitve na način, ki bi pomenil poseg v njun pravni interes. Ker kaj takega niti posredno ne izhaja niti iz drugih tožbenih navedb, pri tem pa ne gre za kršitve, ki bi po drugem odstavku 237. člena ZUP v vsakem primeru štele za bistvene, sodišče ni imelo podlage za njihovo podrobnejšo vsebinsko presojo.

27. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v obsegu, kolikor tožba zoper njo ni bila zavržena, pravilna in zakonita, zato je tožbo v tem obsegu na podlagi prvega odstavka 63. člena zavrnilo kot neutemeljeno.

28. Tožnika v zvezi s tem delom tožbe predlagata tudi več dokazov, ki pa se smiselno nanašajo izključno na obstoj javne koristi v zvezi s konkretnim potekom kolesarske steze v zvezi z zatrjevanim obstojem drugih primernih nepremičnin v lasti MOL. Kot pa je bilo že obrazloženo, temelji izpodbijana odločba na razlogih, ki so bistveno širši od obstoja in primernosti teh zemljišč, saj se nanašajo tudi na ekonomski in časovni vidik gradnje, na že zgrajeno infrastrukturo in na normativno podlago za nameravano gradnjo. Zgolj ugotovitve o možnosti drugačnega poteka kolesarske steze zato na odločitev ne bi mogle vplivati, tako da je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

29. Izdaja prej navedene sodbe (prim. 15. točko te obrazložitve), s katero je bila odpravljena 7. točka izpodbijane odločbe, je sicer v tem obsegu preprečila vsebinsko obravnavanje tožbe v tem upravnem sporu, vendar pa je za tožnika pravni položaj, ki je s tem nastal, primerljiv s tistim, ki bi ga dosegel, če bi s tožbo uspel. Pri tem ni bistveno, da je sodišče tožbo zavrglo, saj so bile ob njeni vložitvi zanjo izpolnjene procesne predpostavke (pravočasnost in dopustnost), do prenehanja tožnikovega pravnega interesa pa je prišlo kasneje, iz razlogov izven njegove pravne sfere. Zato sodišče meni, da ni mogoče uporabiti četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je namreč po povedanem tožnikov pravni položaj tak, kot če bi sodišče njegovi tožbi ugodilo, je prišlo do procesne situacije, ki jo ureja tretji odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru odprave izpodbijanega upravnega akta prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

30. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške v skladu z drugim odstavkom 3. člena navedenega Pravilnika, povečane za 22 % DDV. Zahteva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

31. Prej opisano pravno situacijo, do katere je prišlo z odpravo 7. točke izreka izpodbijane odločbe, je sodišče upoštevalo tudi pri odločanju o stroškovnem zahtevku stranke z interesom MOL. Pravna podlaga za to odločitev je 154. člen ZPP, ki se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja tudi v postopku v upravnem sporu. Kot je bilo obrazloženo, je namreč z odpravo izpodbijane odločbe v drugem postopku pred naslovnim sodiščem prišlo do pravnega položaja, ki je za stranke primerljiv s tistim, do katerega bi prišlo, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je stranka z interesom predlagala zavrnitev tožbe, je s tem v položaju, ki je primerljiv s tem, da v postopku ne bi uspela, zato ni upravičena do povračila stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 1414/2005
• sodba I U 2031/2009
• UPRS Sodba I U 2434/2018-29