<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba III U 210/2017-17

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:III.U.210.2017.17
Evidenčna številka:UP00026624
Datum odločbe:09.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Andrej Orel (preds.), Lea Chiabai (poroč.), Valentina Rustja
Področje:KMETIJSKA ZEMLJIŠČA
Institut:komasacija - vrednotenje kmetijskega zemljišča - zamudne obresti

Jedro

Tožena stranka je pravilno odločila, da se izračunana razlika med vrednostjo zemljišč, ki jih je pravni prednik tožnikov vložil v komasacijski sklad in vrednostjo zemljišč, ki jih je C.C. iz tega sklada pridobila, izplača s tem, da se valorizira z indeksom življenjskih potrebščin na dan izplačila (kar ohranja njeno realno vrednost). Tožnika bosta do zamudnih obresti upravičena le, kolikor jima drugostopenjski organ tako odmerjene odškodnine ne bi izplačal v roku 60 dni po pravnomočnosti izpodbijane odločbe, kot to določa 2. točka izreka izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Pri Upravni enoti Ajdovščina (v nadaljevanju prvostopenjski organ) se vodi postopek razdelitve zemljišč na komasacijskem območju Log - Zemono, Dolenje - Ustje in Slap, ki je bil uveden v letih 1984 in 1985. Občina Ajdovščina, Komisija za izvedbo komasacijskega postopka, je dne 2. 2. 1989 izdala odločbi o novi razdelitvi komasacijskih zemljišč, ki so bila vložena v komasacijski sklad posameznega komasacijskega območja. V izkazu 847 je bilo odločeno tudi o zemljiščih, ki jih je v komasacijskih sklad vložil sedaj že pokojni udeleženec A.A. in so navedena v prvi tabeli 1. točke sedaj izpodbijane odločbe. Po pritožbi pok. A.A. je bila ta odločba z odločbo takratne Republiške geodetske uprave z dne 1. 2. 1991 odpravljena ter zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Ta je o zadevi ponovno odločil dne 16. 8. 1999, zoper odločitev pa je pok. A.A. znova vložil pritožbo, nato pa zaradi molka pritožbenega upravnega organa sprožil še upravni spor, o katerem je odločalo tukajšnje sodišče. To je s sklepom opr. št. U 2479/97-8 z dne 24. 9. 1999 tožbo pok. A.A. združilo s tožbo B.B., nato tožbama ugodilo ter Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) naložilo, da o njunih pritožbah odloči v roku 30 dni. Drugostopenjski organ je po dopolnitvi dokaznega postopa v zadevi odločil z odločbo z dne 25. 8. 2000, s katero je pritožbama A.A. in B.B. ugodil, prvostopenjsko odločbo odpravil ter v zadevi odločil sam. Zoper to odločitev je A.A. vložil tožbo, še preden je bilo o njej odločeno, pa je umrl. Po njegovi smrti sta dne 23. 2. 2001 v postopek vstopili C.C. in D.D., kot njegovi dedinji, in sicer obe kot solastnici nepremičnin s parc. št. 22 in 23 k.o. E., tožnica C.C. pa kot lastnica preostalih nepremičnin, ki so predmet razdelitve v komasacijskem postopku. Upravno sodišče je s sodbo opr. št. U 380/2000-8 z dne 9. 5. 2003 odločitev drugostopenjskega organa odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Novo odločitev je drugostopenjski organ sprejel dne 15. 5. 2007, vendar pa je bila tudi ta po tožbi s sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. U 220/2007-16 z dne 19. 6. 2009 odpravljena in zadeva vrnjena drugostopenjskemu organu v novo odločanje. V ponovljenem postopku je drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo z dne 16. 8. 1999, ki je bila predmet obravnave, odpravil ter zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, ki je v zadevi odločil z odločbo z dne 25. 8. 2015, ta odločitev pa je bila potrjena z odločbo drugostopenjskega organa z dne 20. 10. 2015. C.C. in D.D. sta zoper odločitev prvostopenjskega organa z dne 25. 8. 2015 vložili tožbo, ki ji je sodišče s sodbo št. III U 318/2015 z dne 12. 2. 2016 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

2. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ odločil z izpodbijanima odločbo in sklepom z dne 22. 3. 2017. V odločbi, to je v I.. točki izreka izpodbijanega akta, je ugotovil parcele, ki jih je komasacijski udeleženec, sedaj že pokojni A.A., vložil v komasacijski sklad in parcele, ki jih tožnica C.C., kot njegova dedinja, prejme iz tega sklada. Prav tako je ugotovil razliko med vrednostjo zemljišč, vloženih v komasacijski sklad in vrednostjo zemljišč, ki so bila iz tega sklada dodeljena ter odločil, da odškodnino za to razliko, valorizirano z indeksom življenjskih potrebščin na dan izplačila, pridobi tožnica C.C. ter da je zavezanec za plačilo odmerjenega zneska razlike drugostopenjski organ. S sklepom je prvostopenjski organ zavrgel zahtevo tožnic C.C. in D.D. za izplačilo odškodnine, ki bi predstavljala nadomestilo za plačano zakupnino za zakup zemljišč s parc. št. 1725 k.o. E. in s parc. št. 3410 k.o. F. (1. točka izreka sklepa), zavrgel pa tudi njuno zahtevo, da se zamejičenje oboda komasacije ob parc. št. 22 in 23 k.o. E., ki ležita izven komasacije, izvede v skladu s takratnim načinom uživanja in da se postavi mejnike teh dveh parcel tako, kot so bili pred komasacijo (2. točka izreka sklepa).

3. Prvostopenjski organ v obrazložitvi uvodoma povzema dosedanji potek postopka, pri tem pa ugotavlja, da je sodišče že s sodbo št. III U 318/2015-6 z dne 12. 2. 2016 ugotovilo, da med strankami ni sporno, katere nepremičnine je pravni prednik tožnic vložil v komasacijski sklad, niti ocena vrednosti teh nepremičnin, kot tudi ne, katere nepremičnine se iz komasacijskega sklada dodelijo tožnici C.C.. Sporno pa je ostalo vprašanje vrednotenja nepremičnin, ki so bile tožnici C.C. dodeljene iz komasacijskega sklada in to zaradi določitve razlike med vrednostjo zemljišč, vloženih v komasacijski sklad ter vrednostjo zemljišč, ki jih iz tega sklada pridobiva. Sporno je ostalo tudi vprašanje vzpostavitve meje med nepremičninama s parc. št. 22 in 23 k.o. E., ki nista bili zajeti v komasacijsko območje, ter parcelo št. 1796 te k.o., ki je del tega območja, ter povrnitev zakupnine za nadomestni zemljišči. Sodišče je v citirani sodbi ugotovilo, da tožena stranka svoje odločitve v delu, ki se nanaša na vrednotenje nepremičnin, ni obrazložila, prav tako pa je bila nepopolna tudi obrazložitev odločitve glede zahteve C.C. in D.D. po izplačilu zamudnih obresti od obračunane razlike, glede na to, da sta zatrjevali, da sta bili z odločitvijo tožene stranke postavljeni v neenakopravni položaj glede na druge udeležence v postopku. Sporna je bila tudi odločitev tožene stranke, da se je glede zahteve tožnic za vzpostavitev meje med njunima parcelama 22 in 23 k.o. E. ter parc. št. 1796 te k.o., oprla na dva akta GURS Ajdovščina, ki pa sta nična.

4. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je za C.C. in D.D. sporno bonitiranje parcel št. 2175, 2176, 2177, 2178, 2179 in 2180 k.o. G., saj zatrjujeta, da niso bile upoštevane okoliščine, uvrščene pod "posebni vplivi", in sicer poplavnost, sušnost in zasenčenost posameznih parcel. Prvostopenjski organ je pri Občini Ajdovščina zaprosil za podatke, ki naj bi jih, kot sta zatrjevali C.C. in D.D., glede poplavnosti vseboval njen prostorski plan. S prostorskim planom, ki ni dostopen v elektronski obliki, namreč prvostopenjski organ ne razpolaga. C.C. in D.D. sta se sicer sklicevali na spletno stran, na kateri naj bi bil objavljen prostorski načrt Občine Ajdovščina, vendar pa je na tej prostorski strani objavljen Atlas voda, oziroma dokument z naslovom Vodovarstvena območja in območja drugih omejitev v prostoru. Ta je bil objavljen dne 1. 9. 2014, ne gre pa za del prostorskega plana Občine Ajdovščina, pač pa za del podatkov omenjenega Atlasa. Taki ugotovitvi je pritrdila tudi Občina Ajdovščina, saj je v odgovoru prvostopenjskemu organu z dne 22. 8. 2016 pojasnila, da veljavni občinski prostorski akti ne vsebujejo podatkov o poplavnosti, teh podatkov pa ne bo vseboval niti bodoči prostorski načrt, ki je v pripravi, saj ministrstvo, pristojno za vode, strokovnih podlag o poplavnih območjih po Zakonu o vodah še ni v celoti pripravilo. Prvostopenjski organ se je zato obrnil na Direkcijo RS za vode, ki je v odgovoru z dne 2. 9. 2016 pojasnila, da so v Atlasu objavljeni podatki o višini vode in pretoku vode le za lokacije merilnih mest državnega monitoringa. Posebej je Direkcija RS za vode tudi pojasnila, da je iz opozorilne karte poplav 2014 mogoče razbrati, da se prej navedene parcele nahajajo v območju zelo redkih in redkih poplav ter znotraj območja zabeleženih poplav v času od 27. 10. do 28. 10. 2012. Posebej pa je pri tem izpostavila, da opozorilne karte poplav niso namenjene razmejevanju poplavnih in nepoplavnih območij na terenu, saj so za to potrebne natančnejše podlage. Pojasnila je še, da obstoječe uradne evidence niso popolne in da je treba poleg uradnih evidenc upoštevati tudi druge podatke. Prvostopenjski organ je zato od izvedenke za kmetijstvo H.H., ki je izdelala izvedensko mnenje že v prvem postopku, zahteval dopolnitev njenega izvedenskega mnenja, nato pa ga tudi posredoval C.C. in D.D.

5. Prvostopenjski organ je večkrat razpisal narok za ustno obravnavo z namenom, da bi lahko stranke sodelovale pri izvedbi dokaza z izvedenko kmetijske stroke H.H. ter dokaza z izvedencem geodetske stroke I.I., vendar pa je tožnica C.C., v svojem imenu in, najprej kot pooblaščenka K.K. ter nato pa pooblaščenka D.D., za večino narokov opravičila svoj izostanek, oziroma prosila za preložitev. Iz zdravniškega spričevala, ki ga je priložila opravičilu za izostanek z obravnave z dne 22. 11. 2016, je razvidno, da se obravnave ne bo mogla udeležiti vsaj eno leto. V priloženem dopisu je C.C.navedla, da ne vztraja pri ustni obravnavi, prav tako pa z D.D. tudi ne bosta predlagali drugega pooblaščenca za udeležbo. Glede na navedeno, se je prvostopenjski organ odločil, da opravi obravnavo, torej izvede dokaz s prej navedenima izvedencema na ustni obravnavi dne 13. 12. 2016, brez prisotnosti C.C. in D.D. Izvedenka kmetijske stroke H.H. je na ustni obravnavi pojasnila, da so pooblaščenci za bonitiranje pri določitvi bonitete zemljišč dolžni upoštevati Pravilnik o določanju in vodenju bonitete zemljišč in Tehnična navodila, ki jih je na podlagi tega pravilnika izdelala GURS. Poleg tega se pooblaščenci poslužujejo tudi Priročnika za bonitiranje, avtorja Janeza Koširja. Pri določitvi bonitete zemljišč so pomembni trije dejavniki, in sicer lastnost tal, lastnost reliefa in lastnost klime. Možne so tudi korekcije bonitetnih točk s posebnimi vplivi, kolikor so na posameznem območju prisotni v taki obliki in v takem obsegu, da jih je treba upoštevati pri izračunu. Posebni vplivi, kot so poplavnost, sušnost, zasenčenost, vetrovnost, se upoštevajo le, če se pojavljajo vsako leto, v posameznem letu pa v daljšem obdobju, in sicer v času vegetacije. Glede poplavnosti na parc. št. 2175, 2176 in 2177 k.o.G. ter delu parc. št. 2179 in 2180 te k.o., je izvedenka pojasnila, da se na teh območjih poplavnost ne pojavlja konstantno in v takem obsegu, da bi lahko imela vpliv ter se upoštevala pri boniteti zemljišč. Glede pojava zastajanja vode in vpliva podtalnice, je navedla, da je bilo to upoštevano pri lastnostih tal. S tem, da bi prišlo do poplav na parcelah ob vsakem večjem dežju in da naj bi voda na teh parcelah stala še več časa po poplavi, kot sta zatrjevali C.C. in D.D., se izvedenka ni strinjala. Taki podatki ne izhajajo iz uradnih evidenc, prav tako ji to poznano niti kot domačinki. Vse to pa pomeni, da poplavnost na območju prej navedenih parcel ni izražena v takem obsegu, da bi jo bilo treba upoštevati kot poseben vpliv. Zasenčenost parc. št. 2179, 2180, 2177 in 2178 k.o. G. je pri vrednotenju upoštevala kot poseben vpliv v višini 5 %. V skladu s Pravilnikom se namreč zasenčenost upošteva le v obdobju vegetacije in zato meni, da je tako odmerjena višina 5 % tudi upravičena. Zasenčenost teh parcel se namreč pojavlja le v obdobju od oktobra do sredine aprila, kar pa predstavlja manjši del vegetacijske sezone in torej ni taka, da bi na vrednost zemljišča vplivala v večjem obsegu, kot pa je bila dejansko upoštevana. Sušnosti pri zgornjem delu pac. št. 2179 k.o. G. prav tako ni upoštevala kot posebnega vpliva. Upoštevala je, da gre za območje z milo zimo, vročim poletjem in daljšimi sušnimi obdobji, zaradi česar je bil ta dejavnik ocenjen z oceno 9 od možnih 10. Za povečanje proizvodnje je potrebno namakanje, sam obseg pojava sušnosti na obravnavani lokaciji pa ni izražen v taki meri, da bi ga bilo treba upoštevati pri poseben dejavnik, saj se suša ne pojavlja konstantno.

6. Ker se C.C., tudi kot pooblaščenka D.D., ustne obravnave ni udeležila, ji je prvostopenjski organ v izjasnitev posredoval izvedensko mnenje H.H., kot tudi dopolnitve tega mnenja, oziroma odgovore in pojasnila izvedenke na ustni obravnavi. C.C. se je na poslano gradivo odzvala, pri tem pa zatrjevala, da se poplavnost pojavlja konstantno vsako leto, da izvedenka ne živi ob reki L., niti nima na tem območju posesti in zato ne more poznati mikrolokacije zemljišč, ponovno pa je tudi zatrjevala, da bi morala biti upoštevana sušnost pri delu parc. št. 2179 k.o. G.. Prvostopenjski organ glede teh pripomb v obrazložitvi odločbe navaja, da v zvezi s poplavnostjo zemljišč, razen Atlasa voda ni drugih podatkov, ki bi predstavljali uradno evidenco. Ne drži torej trditev, da so obravnavane parcele v prostorskem planu Občine Ajdovščina uvrščene v območje poplav, saj tega podatka prostorski plan nima. Poudarja, da podatki o posameznih poplavah, ki sta jih v postopku navajali C.C. in D.D., ne dokazujejo, da je poplavnost izražena v takem obsegu, da bi bilo to upravičeno upoštevati kot posebni pogoj. C.C. in D.D. za trditev, da se poplave pojavljajo ob vsakem večjem deževju tudi nista izkazali z nobenim dokazom. Prvostopenjski organ je zato upošteval dostopne podatke uradnih evidenc in ugotovitve izvedenke. Ne strinja se trditvijo, da izvedenka ne pozna mikrolokacije obravnavanih nepremičnin, saj gre za izvedenko, ki se že vrsto let ukvarja s kmetijskimi zemljišči kot poklicno zaposlena pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, in ji je zato dobro poznan celoten teritorij Upravne enote Ajdovščina. Izvedenka je svojemu mnenju priložila tudi kopije dopisov korespondence med njo in Janezom Koširjem, to je avtorjem Priročnika za bonitiranje zemljišč, ki ni imel nobenih pomislekov glede njenih ocen, poudaril pa je, da je treba ločiti med pojmi poplavnost in poplave ter sušnost in suša, saj se sušnost in poplavnost kot poseben vpliv ocenjuje v času vegetacije skozi daljše časovno obdobje, to je 20 do 30 let in več.

7. Prvostopenski organ meni, da glede na dodatno izveden postopek, v katerem je izvedenka ustrezno pojasnila način korekcije bonitetnih točk v zvezi s posebnimi vplivi in pogoje za njihovo upoštevanje, kot tudi pojasnila razloge za upoštevanje oziroma neupoštevanje posameznega vpliva glede na obseg njegovega ponavljanja, ne more slediti C.C. in D.D., ki trdita, da posebni vplivi, kot so poplavnost, sušnost in zasenčenost posameznih parcel, v postopku niso bili ustrezno upoštevani, saj za to nista ponudili nobenih dokazov. Prvostopenjski organ pritrjuje tudi ugotovitvam izvedenke glede zasenčenosti parcel, strinja pa se tudi z ugotovitvijo, da niti poplavnosti niti sušnost na tem območju nista izražena v takem obsegu, da bi bilo to treba upoštevati kot posebne vplive. Posebej izpostavlja, da gre pri zemljiščih, ki jih je pokojni A.A. vlagal v komasacijski sklad in pri zemljiščih, ki jih C.C. prejme iz komasacijskega sklada, v pretežnem delu za zemljišča, ki ležijo na isti lokaciji, kar je mogoče ugotoviti s primerjavo prejšnjega katastrskega načrta z načrtom nove razdelitve. Ker izvedba s komasacijo povezane melioracije po oceni prvostopenjskega organa ni mogla imeti in tudi ni imela za posledico poslabšanje razmer glede na prejšnje stanje v smislu zasenčenosti, poplavnosti in sušnosti na dodeljenih zemljiščih, je očitno, da ni mogoče slediti zatrjevanju o neustreznem upoštevanju posebnih vplivov pri vrednotenju dodeljenih zemljišč, saj gre pretežno za isto zemljišče.

8. Glede trditve C.C. in D.D., da sta bili neenakopravno obravnavani glede na druge udeležence v postopku, saj jim niso bile priznane zamudne obresti na razliko med vrednostno nepremičnin, ki so bile vložene v komasacijski sklad in vrednostjo dodeljenih zemljišč, prvostopenjski organ poudarja, da 115. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) zahteva, da se postopki o komasacijah, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah predpisov, ki so veljali ob njihovi uvedbi, posebej pa določa, da se morebitno ugotovljene razlike med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu. Ta določba torej ne vzpostavlja pravne podlage za priznanje zamudnih obresti, tako kot trdita tožnici, morebitno škodo zaradi dolgotrajnosti postopka pa morata tožnici uveljavljati pred sodiščem splošne pristojnosti po pravilih civilnega prava. Ustavnost določbe drugega odstavka 115. člena ZKZ je sicer presojalo že Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-26/97-8 z dne 13. 7. 2000 in ocenilo, da je taka ureditev skladna z Ustavo RS. Prvostopenjski organ zato trdi, da je njegova odločitev, ko je tožnicama priznal odškodnino kot razliko med vrednostjo v komasacijski sklad vloženih zemljišč in vrednostjo zemljišč, ki se iz sklada pridobivajo, brez zamudnih obresti, vsebinsko skladna z zakonom in odločitvijo Ustavnega sodišča RS.

9. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi sklepa svojo odločitev, da zavrže zahtevo C.C. in D.D. za izplačilo odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za plačano zakupnino ter zavrže njuno zahtevo, da se zamejičenje oboda komasacije ob parc. št. 22 in 23 k.o. E. izvede v skladu s takratnim načinom uživanja in vzpostavi mejnike teh dveh pacel tako, kot so bili pred komasacijo, utemeljil s tem, da ti dve zadevi nista predmet upravnega odločanja v komasacijskem postopku. Glede zahteve po poplačilu zakupnine prvostopenjski organ pojasnjuje, da plačilo take odškodnine niti po ZKZ niti po Navodilu za izvajanje komasacij kmetijskih zemljišč, ni predvideno. Temu je sledilo tudi Upravno sodišče v sodbi št. III U 318/2015 z dne 12. 2. 2016 ter pojasnilo, da bi tako zahtevo morali C.C. in D.D. uveljavljati v rednem sodnem postopku. Zahtevo za povrnitev zakupnine namreč utemeljujeta s tem, da sta bili prisiljeni v sklenitev zakupne pogodbe zaradi izvedenega postopka komasacije, kar pa pomeni, da je zakupnina, ki jo plačujeta, dejansko škoda, ki jima nastaja zato, ker zaradi nedokončanega komasacijskega postopka ne moreta uporabljati lastnih zemljišč. Ker gre torej za zahtevo, ki ni predmet upravnega postopka odločanja v komasacijskem postopku, je prvostopenjski organ tako zahtevo zavrgel.

10. Enako prvostopenjski organ to ugotavlja tudi za zahtevo C.C. in D.D. za zamejičenje oboda komasacije ob parc. št. 22 in 23 k.o. E. Tožnici sta to svojo zahtevo utemeljevali na mnenju, ki naj bi ga, kot sta navajali, izdelal izvedenec geodetske stroke M.M.. Prvostopenjski organ je to mnenje sicer skušal pridobiti, vendar pa ga C.C. in D.D., kljub izrecni zahtevi, nista posredovali. Prvostopenjski organ je zato podatke pridobil pri GURS Izpostava Ajdovščina, ki mu je posredovala kopijo zapisnika IDPOS 6021 in zapisnik o terenski izmeri, ki ga je dne 24. 2. 1999 sestavil M.M. in se nanaša na mejo med komasacijsko parcelo št. 1796 k.o. E. ter parcelama št. 22 in 23 te k.o. Sestavni del zapisnika je skica obnove posestne meje ter uradni zaznamek. Iz uradnega zaznamka tega geodeta, je razvidno, da je na terenu izvedel prenos posestne meje po podatkih komasacije med prej navedenimi parcelami, da pa je po končanem postopku in postavitvi mejnika stranka v postopku A.A. razložil, da tega prenosa ne želi, pač pa da zahteva postavitev meje po stanju pred komasacijo, kar je utemeljeval s tem, da je obod komasacije posegel v njegovi parceli. Ker je geodet ugotovil, da ta spor ni predmet postopka, je s postopkom zaključil ter elaborat predal GURS Izpostava Ajdovščina.

11. Prvostopenjski organ je, ob upoštevanju pojasnila C.C., da se vsaj leto dni v svojem imenu in kot pooblaščenka D.D. ne bo mogla udeležiti ustne obravnave, da pa pri njeni izvedbi ne vztraja in da tudi ne bo predlagala pooblaščenca za udeležbo, izvedel dokaz z izvedencem geodetske stroke I.I. brez prisotnosti strank. Ta je pojasnil, da pri svojem izvedenskem mnenju vztraja in ga ne spreminja, razen v delu, ki se nanaša na vsebino obvestila GURS Ajdovščina z dne 2. 7. 2013 in geodetske odločbe z dne 26. 8. 2013, ki sta bili izrečeni za nično. Zato je upošteval stanje parcele, kot je bilo pred izdajo te odločbe, pri tem pa ugotovil, da četudi te odločbe ne upošteva, to bistveno nima vpliva na njegovo prvotno mnenje. Površina parc. št. 22 in 23 k.o. E. je bila namreč pred letom 1979 neznana, leta 1979 pa je znašala 395 m2, z geodetskim postopkom IDPOS 2052 pa se je zmanjšala na 348 m2. Površina parcel 22 in 23 k.o. E. se je v naravi nato ugotavljala v letu 1986 in je znašala 346 m2, kar pomeni, da se je od leta 1979 do 1986 spremenila za 2 m2. To pomeni, da obe parceli še vedno merita enako brez posega v območje komasacije, oziroma povedano drugače območje komasacije v njuno površino v naravi ne posega. Do bistvenega zmanjšanja površine obeh parcel je namreč prišlo v letu 1979, torej še pred uvedbo komasacijskega postopka, ko se je v geodetskem postopku IDPOS 2052 obravnavalo mejo med tema dvema parcelama ter parc. št. 21 k.o. E. Za potrebe tega postopka so bile takrat izmerjene tudi zunanje meje vseh teh treh nepremičnin. Meja med parcelama 22 in 23 k.o. E. ter parcelo 1796 iste k.o je, čeprav je po zatrjevanju strank sporna, opredeljena kot enostransko ugotovljena meja. Kolikor se stranke na tak potek meje ne odzovejo z ustreznimi postopki, to je sodnim postopkom določitve meje, to zadošča za izvedbo komasacije. Enostransko ugotovljena meja se praviloma ne označuje, oziroma se ne zamejničuje s trajnimi mejnimi znamenji, kar pa njen status ne vpliva. Trditve tožnic, da so mejniki parcele 21 k.o.E. od leta 1978 dalje nespremenjeni ter da je prišlo do zmanjšanja površine parc. št. 22 in 23 k.o. E. šele ob komasaciji, torej ne držijo, saj je do spremembe površine teh dveh parcel prišlo v letu 1979, ko se je ugotavljala meja s parc. št. 21 te k.o., torej pred uvedbo postopka komasacije in izven njenega območja in zato postavitev mejnikov teh parcel ni predmet upravnega odločanja v komasacijskem postopku ponovne razdelitve zemljišč. Ne glede na to, tudi sicer v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi se s komasacijo kakorkoli posegalo v parc. št. 22 in 23 k.o. E. Tega tožnici, kljub svojemu zatrjevanju tudi nista izkazali. Iz meritev geodeta M.M., na katerega se sklicujeta tožnici, ni razvidno, da bi prišlo do zmanjšanja površine spornih parcel, pač pa je tale ugotovil, da A.A. po končanem postopku in postavitvi mejnika ni želel izvedbe prenosa posestne meje med omenjenima parcelama in parc. št. 1796 k.o. E., pri tem pa, enako kot izvedenec I.I. pojasnil, da gre za sporno mejo. Ne drži torej trditev tožečih strank, da sporni parceli nimata nobenega zemejičenega mejnika niti da ni znana površina teh parcel. Kolikor je ta meja za C.C. in D.D. sporna, morata to urejati v ustreznem sodnem postopku in ne gre predmet upravnega postopka komasacije. Prvostopenjski organ je zato tudi tak zahtevek C.C. in D.D. zavrgel.

12. Po pritožbi C.C. in D.D. je odločitvi prvostopenjskega organa pritrdil drugostopenjski organ, ki je njuno pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi povzema pojasnila prvostopenjskega organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter ugotavlja, da je prvostopenjski organ v postopku sledil napotkom sodbe Upravnega sodišča št. III U 318/2015 z dne 12. 2. 2016. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da se je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku opredelil do vseh navedb C.C. in D.D. glede bonitiranja zemljišč in svojo odločitev utemeljil na mnenju izvedenke kmetijske stroke, kot tudi na podlagi podatkov, ki jih je pridobil pri Občini Ajdovščina in Direkciji RS za vode. Drugostopenjski organ sledi tudi obrazložitvi prvostopenjskega organa glede zavrženih zahtevkov in se pridružuje stališču, da odločanje o odškodnini kot tudi odločanje o spornih parcelnih mejah ni predmet upravnega postopka komasacije, pač pa drugih, za to predvidenih sodnih postopkov.

13. C.C. in D.D. se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata in jo s tožbo izpodbijata iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Uvodoma poudarjata, da drugostopenjski organ v pritožbenem postopku ni strokovno preučil zadeve. To kažejo že napake pri ugotavljanju lastništva nepremičnin, ki so bile vložene v komasacijski sklad, prav tako tudi navedba, da je I.I. izvedenec, četudi se nikoli ni podpisal s tem nazivom, pa tudi svoje mnenje sam imenuje za poročilo. Prav tako tudi ne drži navedba, da je prvostopenjski organ izvedel dokaz z izvedencem na ustni obravnavi, saj iz zapisnika o ustni obravnavi ni razvidno, da bi bil izveden katerikoli dokaz, pač pa so napisane le izjave izvedenke H.H. in I.I. Upravni organ tudi ni preveril izjave H.H., da je v bližini parc. št. 1811 k.o. E. oljčni nasad in sadovnjak, kar pa dejansko ne drži. C.C. in D.D. glede navedbe, da imata pravico dokazovati nepravilno sestavo oziroma neveljavnost IDPOS 6021 pri GURS in ne pri upravnem organu v komasacijskem postopku, navajata, da sta bili s tem IDPOS seznanjeni šele v odgovoru I.I., ki jima je bil poslan skupaj z dopisom upravnega organa z dne 22. 2. 2017. Niti A.A., kot prvotni lastnik parcel in niti tožnica C.C. kot njegova pravna naslednica, nista imela možnosti dokazovati nepravilnosti IDPOS 6021, saj z njim nista bila seznanjena. IDPOS 6021 zato ne more biti veljaven, saj s postavitvijo mejnika A.A. kot nekdanji lastnik parc. št. 22 in 23 k.o. E. ni soglašal. Iz enakega razloga tudi ni veljaven IDPOS 4058, saj zapisnika o zamejičenju oboda ni podpisal nobeden od lastnikov. Sprašujeta se, na kakšen način naj izpodbijata nepravilno sestavo navedenih IDPOS, saj z njimi nista bili seznanjeni, prav tako nista imeli možnosti ugovora. Napačna je tudi navedba, da se je parc. št. 21 k.o. E. povečala zaradi zmanjšanja parc. št. 22 in 23 te k.o., saj so bili mejniki parcele št. 21 k.o. E. nespremenjeni od takrat, ko je A.A. postal lastnik te parcele v letu 1978. Na poročilo I.I. sta podali več obširnih pripomb, do česar pa se drugostopenjski organ v pritožbenem postopku ni izjavil.

14. C.C. in D.D. sta je že v postopku prvostopenjskega in nato drugostopenjskega organa ugovarjali boniteti parcel št. 2175, 2176, 2177 in 2179 k.o. G.. Poudarjata, da izvedenka H.H. ni upoštevala poplavnosti teh parcel. Parcele so namreč poplavljene ob vsakem večjem dežju, voda po poplavi pa stoji dlje časa. V letu 1990 je mejaš zasul jarek ob parc. št. 4590 k.o. N., ki je sicer še vedno vrisan v katastru, pri tem pa so bile poškodovane drenažne cevi in zato prihaja do stoječe vode še nekaj dni po poplavi. Zaradi poplav so se v letu 2005 na parc. št. 2177 k.o. G. posušila drevesa breskev, enako drevesa marelic na par. št. 2175 te k.o. Tudi po prostorskem planu Občine Ajdovščina so vse parcele opredeljene kot poplavno območje, kar izhaja iz spletne strani Občine Ajdovščina. Glede zasenčenosti je izvedenka sicer pravilno ugotovila čas trajanja zasenčenosti, vendar pa njena ocena, da ta znaša le 5 % vrednosti, ni zadostna, saj parcele prav zaradi lege niso primerne za sadovnjak, ker jih pogosto prizadene spomladanska zmrzal. Zgornji del parc. št. 2179 k.o. G. je izpostavljen suši, pred komasacijo pa ni bil v njihovi lasti, pač pa je bil v pretežnem delu zaraščen z grmovjem zaradi težke obdelave. Enako to velja tudi za vinograd na parc. št. 2178 k.o. G. Za ti dve parceli ni bila ocenjena niti poplavljenost in niti ne sušnost, pač pa upoštevana samo 5 % zasenčenost. Iz mnenja izvedenke izhaja, da vpliva poplavnosti in sušnosti sploh ni upoštevala. Kolikor bi ta dva vpliva dejansko upoštevala, bi obrazložila, kako sta vplivala na boniteto parcel, česar pa ni storila. Izvedenka je sicer zastavila določena vprašanja v zvezi z bonitiranjem parcel Janezu Koširju, vendar pa ga v elektronskih sporočilih, ki mu jih je posredovala, ni seznanila z njunimi pripombami, ki se nanašajo na mikrolokacijo. C.C in D.D. trdita, da te mikrolokacije izvedenka ne pozna, saj kolikor bi jo poznala, bi vedela, da jarka na parc. št. 4590 k.o. N. ni več, zaradi česar so se poslabšale razmere na nepremičninah, ki so predmet postopka.

15. Tožnici vztrajata, naj se jima odškodnina za razliko v vrednosti med nepremičninami, ki so bile vložene v komasacijski sklad in nepremičninami, ki so bile iz tega sklada dodeljene, izplača z zamudnimi obrestmi od 2. 2. 1989 do plačila. Iz odločitve Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje prvostopenjski organ, izhaja, da sta predlagatelja tega postopka izpodbijala drugi odstavek 115. člena ZKZ zato, ker sta ocenjevala, da omogoča, da drugi udeleženci komasacije na njun račun dobijo več zemljišča, kot pa so ga imeli pred uvedbo komasacijskega postopka. Predlagatelja postopka pred Ustavnim sodiščem RS torej nista zahtevala razveljavitve 115. člena ZKZ v delu, ki določa način določitve razlike med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč. Velja tudi upoštevati, da postopek obravnavane zadeve traja že dlje časa, vendar pa ne po krivdi tožnic. Iz tega razloga je zato tožnica C.C. upravičena do izplačila zamudnih obresti, ki predstavljajo izpad dohodka, saj je z drugačno odločitvijo postavljena v neenakopravni položaj s tistimi komasacijskimi udeleženci, ki jim je bila odločba izdana na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in veljavnih predpisov že po končani komasaciji v letu 1989.

16. C.C. in D.D. izpodbijata tudi sklep prvostopenjskega organa. Menita, da obrazložitev vsebuje več netočnosti. Poudarjata, da I.I. ni izvedenec geodetske stroke, tako kot se navaja v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, pač pa je inženir geodezije, vpisan v imenik Inženirske zbornice Slovenije. Prav tako tudi ne drži navedba, da je I.I. datum mejne obravnave spremenil na njuno zahtevo, pač pa predvidevata, da je to tega prišlo na podlagi razgovora z upravno delavko. I.I. nista nikoli poklicali niti mu nista poslali zahteve, da spremeni namen poslanega vabila. Netočna je tudi navedba, da se je tožnica C.C. za večino narokov opravičila. Opravičila se je za vse naroke, zaprosila pa za preložitev samo naroka z dne 21. 6. 2016. V vseh ostalih primerih je predložila zdravniška potrdila, ni pa zaprosila za preložitev obravnave, saj ni želela, da se postopek izdaje nove odločbe zaradi njene bolezni podaljšuje.

17. Tožnici se tudi ne strinjata z odločitvijo tožene stranke, ki je zavrgla njun zahtevek, da parc. št. 22 in 23 k.o. E., ki sta ob obodu komasacijskega območja in sta v naravi zemljišče ob stanovanjski hiši, ostaneta enake površine, kot sta bili pred komasacijo in izvedbo meloracijskih del na sosednji parceli št. 1796 k.o. E. Tožena stranka je njun zahtevek zavrgla, in to v nasprotju z napotilom sodbe Upravnega sodišča z dne 19. 6. 2009 in 12. 2. 2016. V nadaljevanju opisujeta postopek, ki se je vodil pod IDPOS 4058 in IDPOS 2052. Poudarjata, da v letu 1979 ni bil izdelan elaborat izmere parc. št. 22 in 23 k.o. E. za potrebe sodne določitve meje. Na podlagi primerjave mapne kopije teh parcel, ki je bila izdelana 12. 7. 1978, to je pred delitvijo parcele 43 k.o. E. v letu 1979 in mapne kopije, ki je bila narejena dne 24. 1. 1992, kot tudi mapne kopije, ki je bila narejena dne 23. 5. 2000, je razvidno, da sta obe parceli že od leta 1978 dalje nespremenjeni. Parc. št. 21 k.o. E. se ni nikoli povečala zaradi zmanjšanja parcel št. 22 in 23 k.o. E., kot je to navedeno v izpodbijani odločbi. Vse do začetka melioracijskih del sta ti dve parceli segali do jarka, ki je bil na zahodnem delu parcel. Glede navedb prvostopenjskega organa, da kljub zahtevi nista predložili izvedenskega mnenja izvedenca M.M. poudarjata, da se v svojih vlogah nista nikoli sklicevali na izvedensko mnenje, pač pa sta navedli, da je pooblaščeni geometer M.M. ugotovil, da znaša površina parcel 22 in 23 k.o. E. po komasaciji približno 6 m2 manj, kot je znašala površina teh parcel pred komasacijo. Pri tem je uporabljal podatke iz katastra pred komasacijo in elaborat Geodetske uprave, ki je bil narejen po komasaciji. Meja parcel št. 22 in 23 k.o. E. s parc. št. 1796 te k.o. ni bila nikoli zakonito urejena. O.O. dne 5. 2. 1986, torej na dan zamejičenja oboda komasacije, ni bil več lastnik parc. št. 1796 k.o. E. in se zato vabilu tudi ni odzval. Status meje med navedenimi parcelami ni enostransko ugotovljena meja, kot je navedeno v sklepu, pač pa je enostransko zamejičen samo zgornji mejnik med parc.št. 23 in 28 k.o. E. Površine parcele ne morejo izračunati, saj parcela nima postavljenih mejnikov.

18. C.C. in D.D. sodišču smiselno predlagata, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, in sicer naj izpodbijano odločbo odpravi ter nato odloči tako, da se mejniki parcel št. 22 in 23 s parcelo št. 1796, vse k.o. E., postavijo, kot so bili pred komasacijo; da se pri vrednotenju parcel št. 1275, 1276, 2177 in v delu parcele 2179 med parcelama 2176 in 2177, vse k.o.G., upošteva poplavnost in sušnost ter posledično ugotovi razlika cenilnih enot med vrednostjo vloženih in dodeljenih zemljišč in ugotovi višina razlike med njima; in da se nato izplača odškodnina z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 1989 dalje. Zahtevata tudi, da jima tožena stranka povrne stroške postopka.

19. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Uvodoma poudarja, da za izvedenca v upravnem postopku ni potrebno, da bi imel formalni naziv izvedenec, kot to velja za postopke pred sodišči, pač pa, da ima potrebno strokovno znanje. Glede navedbe, da na ustni obravnavi niso bili izvedeni nobeni dokazi, pač pa povzete le izjave obeh izvedencev, tožena stranka pojasnjuje, da to pomeni izvedbo teh dveh dokazov. C.C.in D.D. ves čas postopka zatrjujeta, da je prišlo s komasacijo do zmanjšanja njunih parcel št. 22 in 23 k.o. E., četudi je izvedenec, ob upoštevanju IDPOS 6021 in IDPOS 4058, ugotovil, da do takega zmanjšanja ni prišlo, kar je po oceni tožene stranke tudi bistvenega pomena. To, da takratni lastnik teh dveh parcel ni bil prisoten ob postavitvi mejnikov, na to vsebinsko ugotovitev ne more imeti nobenega vpliva, saj je bil kasneje pod IDPOS 6021 izpeljan ponovni postopek, v katerem so bili mejniki obnovljeni ob prisotnosti pravnega prednika tožečih strank.

20. C.C. in D.D. sta se na odgovor tožene stranki odzvali v pripravljalni vlogi z dne 11. 12. 2017 ter ponovili svoja stališča, ki sta jih navedli že v tožbi zoper izpodbijano odločbo. Poudarjata, da v postopku elaborat IDPOS 2061 doslej še ni bil omenjen in ga tudi ni v upravnem spisu. Tožena stranka njegove vsebine ni preverila in je zato navedba, da vsebuje zapisnik o dokončni meji, grafični prikaz pred komasacijo, grafični prikaz po komasaciji in izračun ZK točk, neresnična. Uradni zaznamek geodeta namreč dokazuje, da mejniki niso bili obnovljeni, saj se z obnovitvijo mejnikov A.A., ki je bil na kraju meritev ni strinjal. Vztrajata pa tudi pri plačilu zamudnih obresti in pri celotnem izplačilu odškodnine, ki jo je C.C.dodelilo Evropsko sodišče. To ji je namreč priznalo 10.000,00 EUR odškodnine zaradi odločanja v nerazumnem roku, ki pa jo je nakazalo njeni odvetnici, tako da ni prejela celotne odškodnine, pač pa odškodnino, zmanjšano za stroške v višini 3.000,00 EUR, ki jih je od nje zahtevala odvetnica, četudi so bili odvetnici stroški dodeljeni tudi s sodbo.

21. Z vlogo z dne 28. 12. 2017 sta tožnici priložili še slike poplave, do katere je prišlo v času med 11. 12. in 13. 12. 2017, ki dokazujeta, da so ob vsakem večjem deževju njune nepremičnine poplavljene in da voda stoji na njih dlje časa.

22. Prva tožnica C.C. je med postopkom dne 2. 12. 2018 umrla. Sodišče je zato s sklepom z dne 18. 3. 2019 na podlagi prvega odstavka 208. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ga je uporabilo na podlagi 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s tem dnem postopek prekinilo. Po poizvedbah pri Okrajnem sodišču v Ajdovščini, kjer se je vodil zapuščinski postopek po pokojni C.C., je sodišče ugotovilo, da sta bila za dediča po tej zapustnici razglašena D.D. in P.P. in ju je zato s sklepom z dne 25. 3. 2019 povabilo, naj kot njena dediča prevzameta postopek upravnega spora, ki se nanaša na pokojno tožnico. Po tem, ko sta dediča pokojne tožnice povabilo sodišča prejela, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP s sklepom z dne 8. 5. 2019 odločilo, da se postopek upravnega spora nadaljuje. To pa pomeni, da sta tožnika namesto pokojne tožnice C.C. sedaj njena dediča D.D. in P.P. (v nadaljevanju tožnika).

K točki I izreka:

23. Tožba ni utemeljena.

24. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, ki jim je v pritožbenem postopku pritrdil drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožnikov pa še dodaja:

25. Komasacijski postopek na komasacijskem območju Log - Zemono, Dolenje - Ustje in Slap, kamor sodijo tudi parcele, ki jih je v komasacijski sklad vložil A.A., to je pravni prednik tožnikov, oziroma iz katerega so bile pokojni tožnici C.C. dodeljene parc. št. 2176, 2176, 2177, 2178, 2179 in 2180 k.o. G., je bil uveden v letih 1984 in 1985, dne 2. 2. 1989 pa je Občina Ajdovščina, Komisija za izvedbo komasacijskega postopka, izdala odločbo o novi razdelitvi komasacijskih zemljišč. Postopek komasacije je bil torej uveden po določbah takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ/81, Uradni list RS, št. 11/81). Po določbi prvega odstavka 115. člena sedaj veljavnega ZKZ se postopki o komasacijah, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah predpisov, ki so veljali ob njihovi uvedbi, kar pomeni, da je pravna podlaga za odločanje v predmetnem postopku prej veljavni Zakon o kmetijskih zemljiščih, kar je tožena stranka tudi upoštevala pri odločanju.

26. Komasacija je ena izmed agrarnih operacij, ki so namenjene izboljšanju kmetijskih zemljišč in izboljšanju pogojev njihove obdelave. Zemljišča na določenem območju se lahko zložijo in ponovno razdelijo med prejšnje lastnike tako, da dobi vsak čimbolj zaokrožena zemljišča približno enake skupne vrednosti. Razlika med skupno vrednostjo vloženih in dobljenih zemljišč praviloma ne sme presegati 5% vrednosti in 15% površine, pri čemer ni všteto zmanjšanje površine zaradi izgradnje poti, jarkov in drugih javnih objektov (drugi odstavek 89. člena ZKZ/86, Uradni list RS, št. 1-2/86). Peti odstavek 89. člena ZKZ/86 med drugim določa, da se komasacijskemu udeležencu v primeru, če iz komasacijskega sklada dobi zemljišče manjše skupne vrednosti od zemljišča, ki ga je vložil v sklad, v denarju izplača razlika v skladu z vrednostjo, kot je navedena v elaboratu vrednotenja zemljišč, in sicer v roku osmih dni po prejemu odločbe o novi razdelitvi zemljišč. Če se v pritožbenem postopku ugotovi še nadaljnja razlika, se ta poravna praviloma v denarju po pravnomočnosti odločbe o novi razdelitvi kmetijskih zemljišč, pri čemer se vrednost v takem primeru valorizira glede na splošno gibanje cen. Tudi sedaj veljavna določba drugega odstavka 115. člena ZKZ določa, da se morebitne ugotovljene razlike med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu.

27. Sodišče, enako kot tožena stranka, ugotavlja, da med strankami ni sporno, katere nepremičnine je pravni prednik tožnikov vlagal v komasacijski sklad in katere nepremičnine so bile iz tega sklada z izpodbijano odločbo dodeljene pokojni C.C. Prav tako ni sporna vrednost zemljišč, ki so bila vložena v komasacijski sklad, sporna pa je vrednost dodeljenih parcel in posledično sporen izračun razlike med vrednostjo nepremičnin vloženih v komasacijski sklad in dodeljenimi nepremičninami, pri čemer tožnika še trdita, da sta upravičena tudi do zamudnih obresti od te razlike, in sicer od 2. 2. 1989 dalje (ko je bila izdana odločba o novi razdelitvi komasacijskih zemljišč), čemur tožena stranka oporeka. Sporno tudi je, ali sta tožnika upravičena do zakupnine za parc. št. 1725 k.o. E. in 3410 k.o. F., ki sta jo pokojna tožnica C.C. in D.D. vzeli v zakup zaradi nedokončanega postopka komasacije, kot tudi sporno ali bi morala tožena stranka določiti mejnike med parc. št. 22 in 23 k.o. E. ter parc. št. 1796 te k.o., tako kot so bili pred komasacijo. Tožena stranka namreč meni, da ta dva zahtevka ne sodita med upravno odločanje v komasacijskem postopka in ju je zato zavrgla, medtem ko tožnika menita, da gre za vprašanji, ki se jima tožena stranka ne sme izogniti, pač pa mora o njih odločiti.

O vrednotenju nepremičnin, ki so bile pokojni tožnici C.C. dodeljene iz komasacijskega sklada ter o določitvi razlike med vrednostjo zemljišč, vloženih v komasacijski sklad ter vrednostjo zemljišč, ki jih je iz tega sklada pridobila (I. točka izreka izpodbijane odločbe):

28. Kot je že bilo pojasnjeno, se komasacijskemu udeležencu v primeru, če iz komasacijskega sklada pridobi zemljišča manjše skupne vrednosti od zemljišča, ki ga je vložil v sklad, razlika izplača v denarju in je zato treba za izračun te razlike oceniti njihovo vrednost. Po določbi sedmega odstavka 88. člena ZKZ/86 (enako sedaj po 66. členu ZKZ) se zemljišča pri vrednotenju zemljišč uvrščajo v vrednostne razrede, pri čemer se vrednost določa v cenilnih enotah, tem pa določi vrednost v denarju. Metoda vrednotenja zemljišč temelji na oceni proizvodne sposobnosti zemljišča, ki se določi v obliki bonitetnih točk, ter vrednosti prostora, pri čemer podrobnejšo metodologijo vrednotenja zemljišč predpiše minister, pristojen za kmetijstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za geodetske zadeve. Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o določanju in vodenju bonitete zemljišč (Uradni list, št. 70/2008) ter Tehnična navodila za določanje bonitete zemljišč, ki jih je dne 1. 6. 2008 izdala Geodetska uprava Republike Slovenije. Sodišče ugotavlja, da je izvedenka H.H., ki je v konkretnem primeru ocenila vrednost nepremičnin s parc. št. 2176, 2176, 2177, 2178, 2179 in 2180 k.o. G., pri cenitvi izhajala prav iz teh dveh aktov, torej se je oprla na ustrezne pravne podlage in temu tožnika tudi ne oporekata, menita pa, da jih ni pravilno uporabila. Izvedenka je še pojasnila, da si je pri izdelavi cenitve pomagala tudi s Priročnikom za bonitiranje, avtorja Janeza Koširja, kateremu je zastavila nekaj vprašanj v zvezi s konkretno cenitvijo. Ob tem tožnika smiselno navajata, da izvedenka ni postopala pravilno, saj mu ni predstavila njunih pripomb, vendar pa sodišče meni, da tak očitek ni relevanten, saj cenitve ni izdelal Košir, pač pa izvedenka H.H., pomoč, ki jo je poiskala, pa je bila zgolj opora pri izdelavi mnenja. Izvedenka je še pojasnila, da trditev tožnikov, da ni seznanjena z mikrolokacijo, torej konkretnimi nepremičninami, ker ni domačinka, ne držijo, saj je kot zaposlena pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov dejansko seznanjena z vsemi zemljišči na predmetnem območju, tudi z vplivi, ki jih imajo posamezni dejavniki na kvaliteto zemljišč v smislu njihove proizvodne sposobnosti. Sodišče takemu pojasnilu pritrjuje, saj je bila naloga izvedenke, da opravi cenitev glede na prej navedene pravne podlage, ne glede na to ali so ji vse podrobnosti zemljišča vnaprej znane, tožnika pa svojih trditev o tem, da izvedenka ni upoštevala vseh relevantnih okoliščin, nista izkazala, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi obširno pojasnila in se tem pojasnilom sodišče pridružuje. Sodišče tudi ne sledi trditvi tožnikov, da tožena stranka ni izvedla ustne obravnave in da je zgolj zapisala izjave izvedenke, vendar pa je iz upravnega spisa razvidno, da je bila taka ustna obravnava izvedena, zapisana izjava pa del izvedenskega mnenja, s katerim je tožena stranka C.C. in D.D. tudi seznanila in sta se na podano mnenje tudi izjavili.

29. Iz 2. člena Pravilnika o določanju in vodenju bonitete zemljišč izhaja, da se bonitetne točke izračunajo na podlagi lastnosti tal, klime, reliefa in posebnih vplivov, in sicer na podlagi meril v Prilogi 1 tega pravilnika. Lastnosti tal, klime in reliefa se določijo v točkah, posebni vplivi pa v deležih, pri čemer se kot posebni vplivi za kmetijska zemljišča upoštevajo skalovitost, poplavnost, sušnost, ekspozicija, odprtost in zaprtost, zasenčenost in vetrovnost. Sodišče ugotavlja, da tožnika ne oporekata mnenju izvedenke v delu, ki temelji na prvih treh podlagah za izračun bonitete, oporekata pa njenemu mnenju glede posebnih vplivov na dodeljene nepremičnine. Izvedenka je ugotovila, da pri dodeljenih nepremičninah ni posebnih vplivov poplavnosti in sušnosti in jih zato v izdelani oceni ni posebej navajala, pri parc. št. 2179, 2180, 2177 in 2178 k.o. G. pa ugotovila zasenčenost, ki ga je upoštevala kot poseben vpliv v višini 5 %, to pa utemeljila s tem, da se ta pojavlja v času od oktobra do sredine aprila, kar je manjši del vegetacijske dobe. To pojasnilo izvedenke je hkrati je to tudi odgovor na ugovor tožnikov, da izvedenka ni pojasnila, v kakšnem odstotku se posebni vplivi poplavnosti in suše odražajo v boniteti zemljišč, saj takih vplivov izvedenka ni ugotovila in jih zato tudi v izračunu ni upoštevala, upoštevala pa zasenčenost in pojasnila, v kakšnem obsegu in iz kakšnih razlogov.

30. V 4. točki Priloge 1 k Pravilniku o določanju in vodenju bonitete zemljišč so opredeljeni pogoji, ko se upoštevajo kot korekcije bonitete zemljišča zaradi posebnih vplivov. Pri poplavnosti zemljišč se korekcija upošteva le za tisti del površine zemljišča, kjer se poplavnost dejansko pojavlja, in sicer glede na obdobje vegetacije, trajanje in možnost izrabe zemljišča. Sušnost zemljišč se upošteva v primeru daljšega obdobja, v katerem ne pade dovolj padavin za normalni razvoj in dozorevanje kmetijskih rastlin, kar negativno vpliva na velikost in kakovost pridelka glede na triletno povprečje. Zasenčenost je upoštevana, kolikor se ta pojavlja v bližini gozdne meje, zgradb, ozke doline, obvodne zarasti, pasov gozdnega drevja ali strmega terena, odvisna pa je od velikosti in lege parcele. Ker boniteta zemljišča temelji na oceni proizvodne sposobnosti zemljišča ter vrednosti prostora (drugi odstavek 66. člena ZKZ), je po mnenju sodišča ocena izvedenke, da je tako proizvodno sposobnost treba presojati za daljše časovno obdobje in znotraj takega obdobja v posameznem letu za čas vegetacije, utemeljena in v izpodbijani odločbi tudi argumentirano pojasnjena.

31. Sodišče ugotavlja, da je izvedenka pojasnila način izračuna ocene bonitete zemljišč, ki so bile pok. C.C. dodeljene iz komasacijskega sklada in razloge za tak izračun, tožena stranka pa se je v izpodbijani in nato v drugostopenjski odločbi do te ocene opredelila, prav tako pa se je opredelila tudi do pripomb nanjo. Tožnika menita, da pri določitvi bonitete zemljišč ni bilo upoštevano, da gre za zemljišča, ki sodijo v poplavno območje, vendar pa te svoje trditve, razen da je bilo predloženih nekaj fotografij, nista z ničemer izkazala. Kot je že bilo pojasnjeno v prejšnjem odstavku in kot je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi navedla, je mogoče tak vpliv upoštevati kot korekcijo bonitete takrat, ko se pojavlja konstantno in v času vegetacije, vendar pa tega za dodeljene parcele ni mogoče trditi, oziroma tega tožnika zgolj s tem, ko je bilo v postopku predloženih nekaj fotografij stoječe vode, nista izkazala. Pokojna tožnica C.C. je sicer v postopku in enako v tožbi zatrjevala, da so dodeljene parcele po prostorskem planu Občine Ajdovščina uvrščene v poplavno območje, četudi prostorski plan takih območij ne določa niti ni taka določitev predvidena z bodočim prostorskim planom, kar vse izhaja iz pojasnil te občine. Spletna stran, na katero se je sklicevala, ni del prostorskega akta, pač pa gre za Atlas voda, ki pa, kot je pojasnila Direkcija RS za vode, ni namenjen razmejevanju poplavnih in nepoplavnih območij na terenu, saj so podatki pomanjkljivi ter upoštevajo pretok in višino vode le na merilnih območjih, med katera pa sporne nepremčinine niso umeščene. Razumljiv je torej napotek te direkcije, da je za ugotavljanje poplavnosti treba, poleg Atlasa voda, ki je zgolj okvirni prikaz poplavnih in nepoplavnih območij, upoštevati dodatne podatke. Ti dodatni podatki pa so po presoji sodišča prav podatki, ki jih je zbrala izvedenka ob določitvi bonitete zemljišč in kažejo, da poplave na dodeljenih napremičninah niso konstantne, oziroma vsakoletne, kot trdita tožnika, pač pa je do poplave prišlo v času od 27. do 28. 10 2012 (pokojna C.C. je v zadnji pripravljalni vlogi navedla, da tudi v času od 11. do 13. 12. 2017, torej že po izdaji izpodbijane in drugostopenjske odločbe). Kot že rečeno, poplavnost bi bilo dopustno upoštevati kot korekcijo bonitete zemljišč le, kolikor bi se poplave pojavljale vsako leto in v posameznem letu v obdobju vegetacije, vendar pa temu predloženi dokazi ne pritrjujejo. Fotografije, ki sta jih priložila tožnika, namreč kažejo na stoječo vodo na zemljišču, za kar pa je izvedenka pojasnila, da se pojavlja ob vsakem večjem deževju in da ne gre za poplave ampak za zastajanje padavinske vode, da pa to vpliva na kvaliteto tal tako, da so ta oglajena. To pa je upoštevala pri oceni njihovih lastnosti, kot to zahteva 2. člen Pravilnika o določanju in vodenju bonitete zemljišč. Sodišče zato trditvi tožnikov o tem, da so dodeljene parcele redno poplavljene, ne sledi. Za ocenitev bonitete zemljišč je nepomembno sklicevanje, da je mejaš zasul jarek ob parc. št. 4590 k.o. N. in pri tem poškodoval drenažne cevi, kar povzroča zastajanje vode. Kolikor je do tega prišlo in jima zaradi ravnanja mejaša nastaja škoda, gre za zadevo, ki jo morata tožnika reševati v ustreznem postopku proti mejašu, medtem ko to na boniteto zemljišča ne vpliva. Prav tako ugotavlja, da tožnika svoje trditve, da bi morala izvedenka upoštevati sušnost zemljišč, nista izkazala z nobenim dokazom in zato ostaja na ravni zatrjevanja, enako tudi njuna navedba, da bi morala vpliv zasenčenosti upoštevati v višjem odstotku, medtem ko je izvedenka pojasnila, zakaj sušnosti ni mogoče upoštevati kot korekcije bonitete zemljišč in kaj je vplivalo na oceno vpliva zasenčenosti. Izpostaviti velja tudi ugotovitev, da se dodeljene nepremičnine tudi sicer nahajajo v pretežnem delu na isti lokaciji, kot so bile parcele, ki jih je pravni prednik tožnikov vložil v komasacijski sklad, kar pomeni, da njihove lastnosti ne morejo bistveno odstopati od lastnosti prej obstoječih parcel.

32. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi opredelila do izvedenkinega mnenja kot tudi do pripomb na to mnenje, vse navedbe povzela in tudi utemeljila, zakaj ne sledi trditvam tožnikov, pač pa izvedenskemu mnenju. Sodišče se s takimi zaključki strinja, torej strinja z odločitvijo tožene stranke glede vrednosti parcel, ki so bile pokojni C.C. dodeljene iz komasacijskega sklada ter skladno s tem z ugotovljeno razliko med vrednostjo nepremičnin, ki jih je pravni prednik tožnikov vložil v komasacijski sklad in vrednostjo teh parcel. Sodišče se na te zaključke tožene stranke, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti sklicuje (str. 4 do 8 obrazložitve izpodbijane odločbe), obenem še poudarja, da je cenitev tudi sicer strokovno opravilo, v katero sodišče po vsebini ne posega.

33. Sodišče se strinja tudi z zaključkom tožene stranke, da tožnika nista upravičena do zamudnih obresti od razlike med vrednostjo nepremičnin, vloženih v komasacijski sklad in vrednostjo nepremičnin, ki so bile iz tega sklada pridobljene. Po določbi 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) namreč dolžnik poleg glavnice dolguje zamudne obresti takrat, ko je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. V obravnavanem primeru je ta denarna obveznost odškodnina, ki je izračunana kot razlika med vrednostjo nepremičnin, vloženih v komasacijski sklad in vrednostjo nepremičnin, ki se iz tega sklada pridobijo, zavezanec za njeno plačilo pa je drugostopenjski organ. Ta ugotovitev pomeni, da bi bila tožnika upravičena do zamudnih obresti šele, kolikor tožena stranka svoje obveznosti do plačila odškodnine ne bi poravnala v roku, ki ga določa izpodbijana odločba.

34. Tožnika zmotno menita, da je tožena stranka v zamudi s plačilom odškodnine že od 2. 2. 1989, ko je Občina Ajdovščina, Komisija za izvedbo komasacijskega postopka, izdala odločbo o novi razdelitvi komasacijskih zemljišč. Kot je že bilo pojasnjeno, določba petega odstavka 89. člena ZKZ/86 določa, da je razliko, to je odškodnino, treba plačati v osmih dneh po prejemu odločbe o novi razdelitvi; če se v pritožbenem postopku ugotovi še nadaljnja razlika, pa se ta poravna po pravnomočnosti odločbe o novi razdelitvi kmetijskih zemljišč tako, da se vrednost kmetijskega zemljišča, navedena v elaboratu vrednotenja zemljišč, valorizira glede na splošno gibanje cen. Iz navedene določbe torej izhaja, da je zakon za primer pritožbenega postopka zoper odločbo o razdelitvi komasacijskih zemljišč (kar velja tudi za obravnavani primer) določil, da se vrednost zemljišč valorizira in kar, po presoji sodišča, ohrani vrednostno raven ob izplačilu ter zato ni mogoče slediti trditvi tožnikov, da sta bila neenako obravnavana glede na druge udeležence komasacijskega postopka, katerih zadeve so se zaključile že v letu 1989. Tej ureditvi je enaka tudi sedanja ureditev v drugem odstavku 115. člena ZKZ, ki zahteva, da se razlike med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč poravnavajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu. Sedanjo ureditev je, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, tudi presojalo Ustavno sodišče RS v zadevi št. U-I-26/97 ter ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS. Tožnika sicer trdita, da presoja drugega stavka drugega odstavka 115. člena ZKZ ni bila predmet obravnave, pač pa le določba prvega stavka, ki ureja vpise v zemljiško knjigo, vendar pa je iz obrazložitve odločitve Ustavnega sodišča RS (9. točka) razvidno, da je bil predmet presoje celoten drugi odstavek 115. člena ZKZ, torej tudi odločitev glede določitve odškodnine. Ker je tožena stranka odočila, da se izračunana razlika med vrednostjo zemljišč, ki jih je pokojna tožnica C.C. iz tega sklada pridobila, izplača s tem, da se valorizira z indeksom življenjskih potrebščin na dan izplačila (kar ohranja njeno realno vrednost), je s tem sledila določbam tako ZKZ/86 kot sedaj veljavnega ZKZ, medtem ko bosta do zamudnih obresti tožnika upravičena le, kolikor jima drugostopenjski organ tako odmerjene odškodnine ne bo izplačal v roku 60 dni po pravnomočnosti izpodbijane odločbe, kot to določa 2. točka izreka izpodbijane odločbe.

35. Sodišče tudi ne sledi tožnikoma, ki trdita, da sta do plačila zamudnih obresti za čas od 2. 2. 1989 upravičena zaradi dolgotrajnega postopka, pa tudi zato, ker pokojna C.C. ni prejela celotne odškodnine, ki ji jo je zaradi odločanja v nerazumnem roku prisodilo Evropsko sodišče, saj je njena odvetnica del zneska zadržala za svoje stroške. Vprašanje odškodninskih zahtevkov zaradi dolgotrajnosti postopkov namreč ne sodi med odločanje o razdelitvi zemljišč v komasacijskem postopku, niti tovrstnih zahtevkov ni mogoče šteti za del odškodnine, ki komasacijskemu udeležencu pripada kot razlika med vrednostjo zemljišč, vloženih v komasacijski sklad in vrednostjo zemljišč, ki se iz tega sklada pridobivajo, pač pa so za ta vprašanja predvideni drugi civilnopravni postopki.

O povrnitvi zakupnine za nadomestni zemljišči (točka II/1 izreka izpodbijanega sklepa):

36. Tožena stranka je v 1. točki sklepa zavrnila zahtevo C.C. in D.D. za izplačilo odškodnine kot nadomestila za plačano zakupnino za zakup zemljišča s parc. št. 1725 k.o. E. in 3410 k.o. F. Ker se s tožbo izpodbija celoten sklep, četudi se do vprašanja zakupnine tožnici v tožbi nista posebej izrekali, se sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do te odločitve. Sodišče je sicer o upravičenosti tožnic do odškodnine iz naslova nadomestila za plačano zakupnino presojalo že v zadevi št. III U 318/2015 in se, enako kot v nadaljevanju te obrazložitve, strinjalo s stališčem tožene stranke, da gre za zahtevek, ki je lahko predmet pravdnega postopka, ne pa upravnega postopka razdelitve zemljišč v komasaciji.

37. Po določbi 587. člena OZ z zakupno pogodbo zakupodajalec zakupniku izroči določeno stvar v rabo, ta pa mu za to plačuje dogovorjeno zakupnino. C.C. in D.D. sta s tožbo zahtevali, naj jima tožena stranka zakupnino, ki jo plačujeta za zakupljeni nepremičnini, povrne in to utemeljevali s tem, da sta bili v sklenitev zakupne pogodbe primorani zaradi izvedbe postopka komasacije. To pomeni, da je zakupnina, ki sta jo plačevali, oziroma jo plačujeta tožnika, dejansko škoda, ki jima nastaja zato, ker zaradi komasacijskega postopka ne moreta uporabljati lastnih zemljišč. Po določbi 132. člena OZ se namreč kot škoda šteje tudi zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), nastalo škodo pa je dolžan povrniti tisti, ki jo povzroči (131. člen OZ). Zahtevek za povrnitev zakupnine je torej odškodninski zahtevek, uveljavljanje takega zahtevka pa postopek komasacije ne predvideva. Sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da se tak zahtevek lahko uveljavlja le v pravdnem postopku in je bila zato odločitev, da ta zahtevek zavrže, utemeljena, saj je predmet odločanja v upravnem postopku (tudi postopku komasacije) le odločanje o upravnih zadevah.

O vzpostavitvi meje med nepremičninama tožnic s parc. št. 22 in 23 k.o. E., ki nista bili zajeti v komasacijsko območje ter parc. št. 1796 te k.o., ki je bila del tega območja (točka II/2 izreka izpodbijanega sklepa):

38. Tožena stranka je zahtevo za vzpostavitev meje med nepremičninama s parc. št. 22 in 23 k.o. E., ki nista bili zajeti v komasacijsko območje ter parc. št. 1796 te k.o., ki je bila del tega območja, zavrgla, saj je presodila, da ne gre za vprašanje, ki bi lahko bilo predmet odločanja v postopku komasacije. Po tem, ko je dokazni postopek skladno z napotilom sodišča v sodbi št. III U 318/2015 dopolnila in tudi upoštevala, da sta odločba GURS z dne 26. 8. 2013 in obvestilo istega organa z dne 2. 7. 2013 nična (v predhodnem postopku je namreč svojo odločitev nepravilno oprla tudi na ta dva akta), je namreč zaključila, da gre v obravnavanem primeru za spor o poteku meje.

39. V ponovljenem postopku je tožena stranka od izvedenca I.I. zahtevala, da dopolni izvedensko mnenje, prav tako ga je kot izvedenca tudi zaslišala na ustni obravnavi. Sodišče zato ne sledi trditvi tožnikov, da tožena stranka ni izvedla ustne obravnave in da je zgolj zapisala izjave izvedenca, saj je iz upravnega spisa razvidno, da je bila taka ustna obravnava izvedena, zapisana izjava pa del izvedenskega mnenja, s katerim je tožena stranka C.C. in D.D. seznanila in sta se na tako podano mnenje tudi izjavili. Sodišče tudi ne sledi trditvi tožnikov, da I.I. ni izvedenec. Res je, da ni sodni izvedenec, vendar pa je že tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da se v upravnem postopku za izvedence določijo osebe, ki imajo strokovno znanje, potrebno za razjasnitev stvari (drugi odstavek 190. člena ZUP). Tega, da I.I. ne bi imel strokovnega znanja s področja geodezije, tožnika sicer ne zatrjujeta.

40. Izvedenec I.I. je v dopolnjenem mnenju pojasnil, da je bila površina parc. št. 22 in 23 k.o. E. pred letom 1979 neznana, nakar se je v letu 1979 določila v površini 395 m2 in nato z geodetskim postopkom IDPOS 2052 zmanjšala na 348 m2, in sicer ob določanju meje med tema dvema parcelama in parc. št. 21 k.o. E. V letu 1986, torej po zaključku komasacije, se je ugotovilo, da se je površina parcel spremenila za 2 m2, kar pomeni, da območje komasacije ni poseglo v njuno površino. C.C. in D.D. sta med postopkom zatrjevali, da je meritve parcel izvajal tudi izvedenec M.M., ki naj bi ugotovil, da je do tega posega prišlo, vendar pa takega mnenja, kljub zahtevam tožene stranke, nista predložili, je pa tožena stranka pri GURS ugotovila, da je ta geodet v postopku prenosa posestne meje med parc. št. 22 in 23 k.o. E. ter parc. št. 1796 te k.o. ugotovil, da sedaj pokojni A.A. tega prenosa ne želi in da to pomeni, da je meja sporna.

41. Vse opisane ugotovitve vodijo sodišče do zaključka, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ne drži trditev tožnikov, da parc. št. 22 in 23 k.o. E. nimata nobenega zamejičenega mejnika oziroma, da ti niso znani (s tako trditvijo je v nasprotju že sam njun zahtevek, saj zahtevata, da se postavijo mejniki, ki so bili pred komasacijo in opisujeta, kje naj bi potekala meja, to je do jarka) niti da ni znana površina ter parcel. Kolikor bi bilo temu tako, bi bilo na toženi stranki, da bi po končanem komasacijskem postopku poskrbela za razmejitev med tema dvema parcelama, ki nista bili del komasacijskega območja in parc. št. 1796 te k.o., ki je bila njegov del in na kar je sodišče v sodbi št. III U 318/2015 tudi opozorilo toženo stranko. Dejstvo pa je, da je dopolnjeni dokazni postopek pokazal, da je meja med parcelami določena enostransko, saj jo je mogoče na podlagi prej veljavnega posestnega stanja zamejičiti, se pa s tako obnovljeno mejo pravni prednik tožnikov ni strinjal in je zato sporna. Prav tako je znana tudi površina parc. št. 22 in 23 k.o. E. in se ta od začetka komasacijskega postopka tudi ni spreminjala, pač pa je do spremembe površine prišlo bistveno prej, to je v letu 1979. Sodišče meni, da je tožena stranka zato pravilno presodila in v izpodbijani odločbi obširno pojasnila, da gre v primeru razmejitve med parc. št. 22 in 23 k.o. E. ter parc. št. 1796 te k.o. za sporno mejo, kar pa ni predmet komasacijskega postopka, pač pa ustreznih sodnih postopkov. Sodišče pritrjuje toženi stranki, ki je zahtevek za postavitev meje zavrgla in se, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje njeni obrazložitvi.

Sklepno:

42. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnika sta namreč predlagala le izvedbo tistih listinskih dokazov, ki so sestavni del upravnega spisa in so že bili presojani v postopku upravnih organov. V zadnji pripravljalni vlogi so bile sodišču predložene še fotografije stoječe vode na zemljiščih, vendar pa te prikazujejo stanje nepremičnin od dne 11. 12. do 13. 12. 2017, torej po sprejemu izpodbijane odločitve, ki je predmet presoje. Teh fotografij zato ni mogoče šteti kot novo dejstvo ali nov dokaz, saj ne gre za dogodek, ki bi obstajal v času odločanja tožene stranke, pač pa je do tega prišlo šele po tem. Tožnika sta v tožbi tudi predlagala svoje zaslišanje, vendar pa sodišče takemu dokaznemu predlogu ni sledilo, saj nista pojasnila, kaj naj bi s tem dokazovala in torej dokazni predlog ni substanciran.

K točki II izreka:

43. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 66

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o določanju in vodenju bonitete zemljišč (2008) - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: III U 214/2017-14, z dne 09.05.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:III.U.214.2017.14

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyOTg2