UPRS Sodba I U 610/2018-8

Jedro

Tožnik v roku iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD ni mogel uspešno uveljavljati odškodnine po tem zakonu, saj za to niso bili izkazani materialni pogoji iz sedme alineje prvega odstavka 6. člena tega zakona, in je šele kasneje (po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD) izvedel, da od storilca dejanja ne bo mogel prejeti izplačila odškodnine za priznano škodo, zato je treba pravno praznino napolniti tako, da je treba tudi v primeru, kot je obravnavni, za vložitev zahteve upoštevati rok iz tretjega odstavka 29. člena ZOZKD, to je, da mora biti vložena v treh mesecih od datuma, ko je za navedeno okoliščino izvedel.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Vlade RS, Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, št. 4930-4/2018/2 z dne 14. 2. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 285,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje, do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 31. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD) kot prepozno zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje odškodnine (1. točka izreka) in zavrnila njegovo zahtevo za povrnitev odvetniških stroškov ter ugotovila, da drugi stroški postopka niso nastali (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik 23. 1. 2018 na Ministrstvo za pravosodje vložil zahtevo za priznanje odškodnine po 7. členu ZOZKD, iz katere izhaja, da zahteva odškodnino kot žrtev kaznivega dejanja z dne 28. 12. 2016, v katerem je utrpel telesne poškodbe. V vlogi navaja, da je v zvezi s tem dejanjem pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tekel kazensko-preiskovalni postopek zoper obdolženca, ki pa je bil zaradi pomanjkanja dokazov ustavljen. Tožnikov pooblaščenec je obvestilo o tem, da je Državno tožilstvo umaknilo zahtevo za preiskavo zoper znanega storilca, prejel 23. 10. 2017. Pri odločitvi se sklicuje na prvi odstavek 29. člena ZOZKD in navaja, da je treba upoštevati, da zakon izjeme glede roka za vložitev zahteve v primeru, kot je obravnavani, ne pozna. Zato sprememba okoliščin med postopkom oziroma po poteku šestmesečnega roka ne vpliva na tek roka za vložitev zahteve iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD. Navaja še razloge, zakaj tožnik ni upravičen do povrnitve odvetniških stroškov.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je bil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zvezi z dogodkom, v katerem je bil poškodovan, v teku kazensko - preiskovalni postopek zoper obdolženega A.A., ki je bil zaradi pomanjkanja dokazov ustavljen. Zato tožniku do 23. 10. 2017, ko je njegov pooblaščenec dobil obvestilo o tem, da je Državno tožilstvo umaknilo zahtevo za preiskavo zoper navedenega, ni moglo biti znano, da je storilec kaznivega dejanja neznan. Tožnik zato znotraj šestmesečnega roka sploh ni bil upravičen vložiti zahteve za uveljavljanje odškodnine na podlagi 7. člena navedenega zakona. Meni, da mora v primeru, kot je obravnavani, toženka odločiti ob smiselni uporabi drugega in tretjega odstavka 29. člena ZOZKD. Nesprejemljivo je, da bi tožnik ostal brez vsakršne zaščite zgolj zato, ker niso bili izpolnjeni materialni pogoji za priznanje odškodnine po ZOZKD v času teka šestmesečnega roka iz prvega odstavka ZOZKD. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek ter ji naloži povrnitev njegovih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje sodbe dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

3. Toženka v vlogi z dne 24. 4. 2018 navaja, da predsednica komisije vztraja pri sprejetem sklepu in obrazložitvi.

4. Tožba je utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi prvega odstavka 29. člena ZOZKD, ki določa, da mora biti zahteva vložena najpozneje v šestih mesecih od dneva storitve dejanja, za katero se uveljavlja odškodnina.

6. V zadevi ni sporno, da je od dneva storitve dejanja, za katerega tožnik uveljavlja odškodnino (28. 12. 2016), do dneva vložitve zahteve (23. 1. 2018), minilo več kot šest mesecev. Je pa za tožnika sporno, ali je treba navedeno določbo o šestmesečnem roku za vložitev zahteve uporabiti tudi v njegovem primeru, ko je kazenski postopek sprva tekel zoper znanega storilca, kasneje pa je bila preiskava zoper znanega storilca zaradi pomanjkanja dokazov ustavljena.

7. ZOZKD za določene primere predvideva tudi drugačne roke za vložitev zahteve, kot je naveden v prvem odstavku 29. člena ZOZKD. Med drugim za zahteve na podlagi drugega odstavka 7.a člena tega zakona določa, da mora biti vložena v treh mesecih od prejema odločbe ali obvestila, da izvršba ni bila uspešna, če izvršba ni bila predlagana, pa v treh mesecih od prejema podatkov, iz katerih izhaja, da izvršba ni možna. Člen 7.a ZOZKD določa, da je do odškodnine po tem zakonu upravičen tudi upravičenec, ki je svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavljal v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, ali je vložil odškodninsko tožbo, pa izkaže, da izvršba ni bila uspešna.

8. Iz citiranih določb izhaja, da je zakon omogočil tudi oškodovancem, ki v roku iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD niso mogli uspešno uveljavljati odškodnine po tem zakonu, saj za to niso izpolnjevali materialnih pogojev iz sedme alineje prvega odstavka 6. člena tega zakona, ker še niso mogli izkazati verjetnosti, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo, da odškodnino uveljavljajo v treh mesecih od dneva, ko izvejo za okoliščino, da od storilca dejanja ne bodo mogli izterjati prisojene jim odškodnine.

9. Za pravno in dejansko primerljivo dejansko stanje pa gre tudi v tem primeru, ko ni sporno, da tožnik v roku iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD ni mogel uspešno vložiti zahteve po ZOZKD, saj ne bi mogel izkazati verjetnosti, da storilec dejanja odškodnine za škodo, priznano s tem zakonom, ne bo mogel izplačati, saj je bil storilec tem obdobju še znan. Je pa za to okoliščino izvedel, ko je prejel dopis Okrožnega sodišče v Ljubljani, da je zahteva za preiskavo zoper znanega storilca umaknjena. Po naravi stvari je jasno, da od neznanega storilca ni mogoče prejeti plačila odškodnine, kar smiselno izhaja tudi iz prve alineje prvega odstavka 7. člena ZOZKD, ki določa, da se domneva, da storilec ne bo mogel izplačati odškodnine, če storilec ostane neznan v treh mesecih od zaznave ali naznanitve dejanja in se ga do odločanja komisije ne odkrije ali če storilca ni mogoče preganjati.

10. Ker je zakonodajalec oškodovancem, ki v roku iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD niso mogli uspešno uveljavljati odškodnine po tem zakonu, saj za to niso izkazali materialnega pogoja iz sedme alineje prvega odstavka 6. člena tega zakona, omogočil uveljavljanje odškodnine v roku treh mesecev od dneva, ko izvejo za okoliščino, da od (znanega ) storilca dejanja ne bodo mogli izterjati prisojene jim odškodnine, ne pa tudi v primeru, kot je obravnavani, ko se je postopek začel zoper znanega storilca (in se je tožnik upravičeno lahko zanesel, da bo svoj premoženjskopravni zahtevek lahko uveljavljal v kazenskem ali civilnem postopku), po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD pa se je izkazalo, da storilec ni znan, in da od njega odškodnine ne bo mogoče izterjati, gre po presoji sodišča za zakonsko pravno praznino.

11. Ker gre, kot je bilo večkrat pojasnjeno, tudi v obravnavanem primeru za primer, ko tožnik v roku iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD ni mogel uspešno uveljavljati odškodnine po tem zakonu, saj za to niso bili izkazani materialni pogoji iz sedme alineje prvega odstavka 6. člena tega zakona, in je šele kasneje (po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD) izvedel, da od storilca dejanja ne bo mogel prejeti izplačila odškodnine za priznano škodo, je treba pravno praznino napolniti tako, da je treba tudi v primeru, kot je obravnavni, za vložitev zahteve upoštevati rok iz tretjega odstavka 29. člena ZOZKD, to je, da mora biti vložena v treh mesecih od datuma, ko je za navedeno okoliščino izvedel. S tem je sodišče pravno praznino napolnilo s posamično zakonsko analogijo.

12. Z razlago, za kakršno se zavzema toženka, je bila tožniku, za katerega ni sporno, da je žrtev kaznivega dejanja, brez njegove krivde odvzeta pravica do poštene in primerne odškodnine za poškodbe, ki jih je utrpel, s čemer se ne bi sledilo uvodni določbi 6 Direktive sveta 2004/80/ES z dne 29. 4. 2004 o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj. Ta določa, da imajo žrtve kaznivih dejanj v Evropski uniji pravico do poštene in primerne odškodnine za poškodbe, ki so jih utrpele, ne glede na to, kje v Evropski uniji je bilo storjeno kaznivo dejanje. S takšnim stališče je naslovno sodišče iz pojasnjenih razlogov zavzelo drugačno stališče, kot ga je zavzelo v sodbi I U 100/2012 z dne 23. 1. 2013.

13. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi napačne uporabe zakona, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1)..

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Sodišče je stroške odmerilo v višini priglašenega zneska 285,60 evrov (500 točk po Odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), ki ne presega pavšalnega zneska, določenega v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 680/2004
• Sodba I Up 186/2003
• sodba in sklep U 1033/2008