UPRS Sklep I U 10/2009-11

Jedro

Ker se z izpodbijanimi sklepi ne odloča o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih s področja zadev, ki so dane tako tožeči stranki kot njenim organizacijskim oblikam povezovanja v izvrševanje z javnim pooblastilom (5. do 8. člen ZSkuS), pač pa o medsebojnem razmerju dveh pravnih oseb, in sicer tožene stranke in tožeče stranke (ki je ena od njenih organizacijskih oblik povezovanja, obe pa imata po določbah ZSkuS lahko povsem enaka javna pooblastila in lahko opravljata enake dejavnosti), katerih medsebojni odnosi so urejeni s Študentsko Ustavo (katero je na seji dne 17.12.2003 sprejel tudi Študentski zbor tožeče stranke, kar izhaja iz uradnih objav), v obravnavanem primeru ne gre za takšne odločitve nosilca javnih pooblastil, zoper katere je predvideno sodno varstvo pravic v upravnem sporu. Študentska Ustava je po presoji sodišča avtonomen, temeljni akt, s katerim so študentje, združeni v organizacijske oblike, zgolj uredili položaj, delovanje in organiziranost samoupravne skupnosti študentov Slovenije in njenih organizacijskih oblik, ki so v prirejenem položaju. V njej pa so med drugim podrobneje uredili tudi organe tožene stranke, sestavo le-teh ter njihove pristojnosti.

Čeprav Študentska Ustava sodnega varstva zoper sklepe drugostopnega organa Razsodišča tožene stranke ne ureja, je vprašanje legitimnosti ukrepov tožene stranke, predvidenih v Študentski Ustavi, kot so odvzem statusa organizacijske oblike tožene stranke in začasna zamrznitev sredstev organizacijski obliki tožene stranke, po presoji sodišča civilnopravna zadeva, saj imata v obravnavanem primeru obe stranki status subjekta civilnega prava in gre za spor glede civilnih pravic in obveznosti, dogovorjenih s ŠU. Ker gre v obravnavanem primeru za statusno vprašanje, in sicer za odvzem statusa organizacijske oblike tožene stranke tožeči stranki ter posledično, zamrznitev odvajanja sredstev organizacijski obliki tožene stranke, ki je predvideno v Študentski Ustavi.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je dne 6. 1. 2009 vložila tožbo, s katero izpodbija sklepe organov tožene stranke, in sicer 3. in 6. sklep Predsedstva tožene stranke, 3. in 6. sklep prvostopenjskega organa Razsodišča tožene stranke in 1., 2., 3. in 4. sklep drugostopenjskega organa Razsodišča tožene stranke. Predsedstvo tožene stranke je na drugi izredni seji z dne 28. 11. 2008 med drugim sprejelo sklep 3 in sklep 6, ki se glasita; sklep 3: Zaradi ogrožanja demokratične organiziranosti tožene stranke, Predsedstvo tožene stranke izbriše tožečo stranko iz registra organizacijskih oblik tožene stranke, sklep 6: Predsedstvo tožene stranke sklene, da sredstva v višini 38,6 %, ki po Ustavi pripadajo organizacijski obliki tožene stranke, in sicer tožeči stranki, do morebitnega vpisa tožeče stranke v register organizacijskih oblik tožene stranke, hrani tožena stranka oziroma pooblaščene institucije. Prvostopenjski senat Razsodišča tožene stranke je na konstitutivni in prvi redni seji z dne 28. 11. 2008 med drugim sprejel sklepa 3 in 6, ki potrjujeta navedena sklepa 3 in 6 Predsedstva tožene stranke z istega dne. Drugostopenjski senat Razsodišča tožene stranke pa je nato na pritožbo generalnega sekretarja tožene stranke zoper navedena sklepa prvostopenjskega organa Razsodišča tožene stranke med drugim sprejel sklepe 1, 2, 3 in 4, ki se glasijo; sklep 1: Razsodišče tožene stranke v skladu s 3. alineo 3. odstavka ter v skladu s 4. odstavkom 50. člena Študentske ustave (Uradni list RS, št. 105/2002, v nadaljevanju ŠU) ugotavlja, da so se pri izvedbi volitev v Študentski zbor tožeče stranke zgodile najhujše oblike kršitev aktov tožene stranke in aktov tožeče stranke, in sicer kršitev aktivne ter pasivne volilne pravice, kršitve pri sestavi volilne komisije, kršitve v postopkih tolmačenja aktov tožeče stranke, kršitve določb volilnega pravilnika tožeče stranke in kršitve določb o razpisovanju volitev v Študentski zbor tožeče stranke, sklep 2: Razsodišče tožene stranke v skladu s 3. alineo 3. odstavka 5. člena ŠU, zaradi ugotovljene najhujše oblike kršitve, tožeči stranki odvzema status organizacijske oblike tožene stranke, sklep 3: Razsodišče tožene stranke v skladu z 2. alineo 3. odstavka 50. člena ŠU zamrzne odvajanje sredstev organizacijski obliki tožeče stranke, sklep 4: Razsodišče tožene stranke v skladu z 52. členom ŠU pooblasti generalnega sekretarja tožene stranke, da tožečo stranko izbriše iz registra organizacijskih oblik tožene stranke. V obširni tožbi zatrjuje in dokazuje, da so vsi navedeni sklepi nezakoniti in v nasprotju z določbami ŠU kot akta, izdanega na podlagi Zakona o skupnosti študentov (Uradni list RS, št. 38/94, v nadaljevanju ZSkuS) ter predlaga njihovo odpravo. Med drugim navaja, da so izpodbijani sklepi upravni akti v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju ZUS-1), saj gre za odločitve organov tožene stranke kot nosilke javnih pooblastil o statusu in pravici druge pravne osebe (tožeče stranke), ki je prav tako nosilka javnih pooblastil, da prejema sredstva. Odločanje tožene stranke o odvzemu statusa organizacijske oblike tožene stranke in odločanje o izbrisu iz registra organizacijskih oblik A. pa pomeni tudi odločanje o pravici tožeče stranke do združevanja, ki je z Ustavo RS zagotovljena pravica. S tem bi bil upravni spor zoper izpodbijane sklepe dopusten tudi po 4. členu ZUS-1.

2. Hkrati s tožbo je tožeča stranka predlagala, da sodišče izda začasno odredbo, s katero odloči, da se odloži izvršitev izpodbijanih sklepov do izdaje pravnomočne odločbe v tem postopku, podredno pa, da sodišče začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, in sicer, da se do izdaje pravnomočne odločbe v tej zadevi šteje, da ima tožeča stranka status organizacijske oblike tožene stranke, da do izdaje pravnomočne odločbe v tej zadevi tožena stranka ne sme zadrževati sredstev, ki pripadajo tožeči stranki v skladu z določbo 88. člena ŠU in da se v primeru kršitve 2. točke začasne odredbe toženi stranki izreče denarna kazen v višini 200.000 EUR za vsako kršitev.

3. Tožena stranka med drugim v obširnem odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da naslovno sodišče ni pristojno za presojo predmetne tožbe, posledično tudi ne za presojo njenih predlogov za začasno odredbo. Sklepi, ki jih tožeča stranka izpodbija, namreč sploh niso upravni akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbiti v upravnem sporu, kar v nadaljevanju tudi podrobneje obrazloži.

Glede 1. točke izreka:

4. Sodišče ugotavlja, da je tožbo potrebno zavreči.

5. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ZUS-1, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1).

6. Po presoji sodišča akti, ki se izpodbijajo v tem upravnem sporu, niso upravni akti in ne akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu.

7. Po določbi 2. odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Formalno so to le tisti akti, ki jih izdajo organi, navedeni v 1. členu ZUS-1, materialno pa mora iti za akte, ki so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu. Navedeno pomeni, da v kolikor gre za akte, ki jih je izdala nosilka javnih pooblastil, kot v obravnavanem primeru, so izpodbijani upravni akti lahko le tisti njeni akti, s katerimi se posega v pravni položaj stranke, s področja zadev, ki so dane nosilki javnih pooblastil v izvrševanje z javnim pooblastilom.

8. Po presoji naslovnega sodišča sta tako tožeča stranka kot tudi tožena stranka pravni osebi, ki sta na podlagi določb ZSkuS nosilki javnih pooblastil (kar izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 71/2006). Le to izhaja iz določb ZSkuS. Obseg pooblastil in dejavnosti, tako tožeče kot tudi tožene stranke, izhaja iz določb ZSkuS, in sicer 5. do 8. člena. Ker pa se z izpodbijanimi sklepi ne odloča o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih s področja zadev, ki so dane tako tožeči stranki kot njenim organizacijskim oblikam povezovanja v izvrševanje z javnim pooblastilom (5. do 8. člen ZSkuS), pač pa o medsebojnem razmerju dveh pravnih oseb, in sicer tožene stranke in tožeče stranke (ki je ena od njenih organizacijskih oblik povezovanja, obe pa imata po določbah ZSkuS lahko povsem enaka javna pooblastila in lahko opravljata enake dejavnosti), katerih medsebojni odnosi so urejeni s ŠU (katero je na seji dne 17.12.2003 sprejel tudi Študentski zbor tožeče stranke, kar izhaja iz uradnih objav), v obravnavanem primeru ne gre za takšne odločitve nosilca javnih pooblastil, zoper katere je predvideno sodno varstvo pravic v upravnem sporu. ŠU je po presoji sodišča avtonomen, temeljni akt, s katerim so študentje, združeni v organizacijske oblike, zgolj uredili položaj, delovanje in organiziranost samoupravne skupnosti študentov Slovenije in njenih organizacijskih oblik, ki so v prirejenem položaju. V njej pa so med drugim podrobneje uredili tudi organe tožene stranke, sestavo le-teh ter njihove pristojnosti.

9. Čeprav ŠU sodnega varstva zoper sklepe drugostopnega organa Razsodišča tožene stranke ne ureja, je vprašanje legitimnosti ukrepov tožene stranke, predvidenih v ŠU, kot so odvzem statusa organizacijske oblike tožene stranke in začasna zamrznitev sredstev organizacijski obliki tožene stranke, po presoji sodišča civilnopravna zadeva, saj imata v obravnavanem primeru obe stranki status subjekta civilnega prava in gre za spor glede civilnih pravic in obveznosti, dogovorjenih s ŠU. Ker gre v obravnavanem primeru za statusno vprašanje, in sicer za odvzem statusa organizacijske oblike tožene stranke tožeči stranki ter posledično, zamrznitev odvajanja sredstev organizacijski obliki tožene stranke, ki je predvideno v ŠU, gre po presoji sodišča za spor iz civilnopravnega razmerja, ki ga po določbi 1. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) rešuje sodišče splošne pristojnosti po pravilih ZPP.

10. Ker gre, glede na navedeno, za civilnopravno zadevo, v kateri je zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti, v obravnavanem primeru tudi ne pride v poštev odločanje po 1. odstavku 4. člena ZUS-1. Po navedeni določbi odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

11. Ker sklepi, ki se izpodbijajo s tožbo, niso upravni akti oziroma akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, ter po povedanem tudi ni dopusten subsidiarni upravni spor, je sodišče tožbo v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena zavrglo.

Glede 2. točke izreka:

12. Ker v tem primeru, kot je predhodno navedeno, niso izpolnjeni pogoji za meritorno odločanje sodišča v tem upravnem sporu, tudi ni podlage za vsebinsko (meritorno) odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ter je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob uporabi določb 32. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2019

Podobni dokumenti:

• sklep III U 223/2013
• VSRS Sklep I Up 147/2017
• UPRS Sklep I U 2320/2018-4