<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 289/2019-21

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.289.2019.21
Evidenčna številka:UP00026582
Datum odločbe:14.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), mag. Mojca Muha
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - odbitek DDV - popravek DDV - investicijsko blago - najem nepremičnine

Jedro

V predmetni zadevi je davčni organ napačno uporabil materialno pravo glede presoje ali je bil v izkazan tožnikov namen uporabe kupljenih nepremičnin za obdavčene transakcije. Iz novejše sodne prakse izhaja, da je registrirana dejavnost lahko pokazatelj, da bo blago uporabljeno za obdavčeno transakcijo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, DT 0610-838/2013 18 08 230 02 z dne 19. 9. 2013 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.061,24 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju davčni organ, tudi prvostopenjski organ) tožniku za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2012 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 2.420.000,00 EUR po stopnji 20% v znesku 484.000,00 EUR in obresti v znesku 1.784,83 EUR. Odmerjena obveznosti v višini 485.784,83 EUR mora bit plačana v roku 30 dni po vročitvi te odločbe. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I izreka). Tožnik ni upravičen do povračila stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka II izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka III izreka). Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računa 11000380-2012, ki mu ga je, za nakup poslovno-trgovskega objekta na lokaciji ... v Ljubljani (v nadaljevanju nepremičnina v Ljubljani) 26. 10. 2012 izdala družba A. d.d. kot prodajalec in na podlagi računa 19 za nakup stanovanjskega objekta v tretji gradbeni fazi na lokaciji ..., Grosuplje (v nadaljevanju nepremičnina v Grosuplju), ki mu ga je 9. 11. 2012 izdala družba B. d.o.o. kot prodajalec. Tožnik je za oba računa davčnemu organu pravočasno predložil izjavo po prvem in drugem odstavku 45. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) za izbiro obdavčitve z DDV. Tožnik se je sam na podlagi 76a. člena ZDDV-1B odločil za samoobdavčitev. Za obe predhodno navedeni nepremičnini je tožnik navedel, da ju bo uporabljal za kasnejše oddajanje v najem ali pa za prodajo na trgu. Na podlagi 44. člena ZDDV-1 je najem nepremičnin oproščen plačila DDV, vendar se lahko davčni zavezanec v skladu s 45. členom ZDDV-1 z najemnikom dogovori, da bo od navedenih transakcij obračunal DDV po predpisani davčni stopnji. Davčni zavezanec ima po določbi 63. člena ZDDV-1 pravico do odbitka davka, ki ga je plačal pri nabavah blaga le, če je to blago uporabil oz. ga bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Davčni zavezanec mora razpolagati z dokazi, da bo nepremičnino uporabljal za namene z DDV obdavčljive dejavnosti že v trenutku nabave te nepremičnine. Ker tožnik ni izkazal povezanosti pridobitve predmetnih nepremičnin z opravljanjem z DDV obdavčljive dejavnosti, v zadevi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

2. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo, saj se strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je med strankama sporno, ali je v zvezi s predmetnima nepremičninama z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal namen opravljanja z DDV obdavčljive dejavnosti. Tožnik ima v sodni register vpisano dejavnost prodaje in oddajanja nepremičnin v najem in to dejavnost tudi opravlja že vrsto let, kar predstavlja pomemben indic, iz katerega je mogoče sklepati na njegov namen v zvezi s predmetnima nepremičninama1. Tudi v obravnavanem obdobju je opravljal navedeno dejavnost. Zahteva po predložitvi „objektivnih dokazov“, da bo tožnik predmetni nepremičnini uporabljal za namen z DDV obdavčljivo dejavnostjo se lahko hitro spremeni v nepremagljivo oviro, katere namen je obdavčiti sicer neobdavčljive transakcije. Z vidika pravne varnosti (2. člen Ustave RS) pa je pomembno, da se davčnemu zavezancu ne naloži prevelikega bremena ob dejstvu, da mora dokazati svoja bodoča dejanja. Zavezanec lahko le z indici izkazuje svoj dejanski namen. V obravnavani zadevi pa se toženka ni ukvarjala z vprašanjem, kakšen je bil tožnikov dejanski namen v zvezi s predmetnima nepremičninama, marveč se je zgolj sklicevala na dokazno breme davčnih zavezancev v davčnem postopku, kar je v nasprotju s 5. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Toženka ni presojala zatrjevanega poslovnega odnosa tožnika s potencialnim pogodbenim partnerjem, družbo Philip Morris d.o.o. in je napačno uporabila pravila o dokaznem bremenu. Tožnik se sklicuje načelo sorazmernosti in davčne nevtralnosti.

4. V nadaljevanju opiše potek postopka nakupa predmetnih nepremičnin ter navaja 45. člen in 76a. člen ZDDV-1. Pogodbeni stranki sta v tako primeru nakupa nepremičnine v Ljubljani, kot tudi nepremičnine v Grosuplju soglašali, da kupec plača 20% DDV za ti dve dobavi tako, da opravi samoobdavčitev. Ker gre za davčno nevtralni operaciji, davčni organ pri tem ni utrpel izgube. Tožnik je na lastno željo, v skladu z izjavo po 45. členu ZDDV-1, opravil samoobdavčitev in je tudi istočasno od teh dveh nabav v enakem znesku obračunal odbitek vstopnega DDV. Splošno pravilo je, da se takšni transakciji štejeta za davčno oproščeni. Tožnik bi lahko predmetni nepremičnini kupil kot davčno oproščeni transakciji, brez obveznosti dokazovanja namena v skladu s 7. točko 44. člena ZDDV-1. Ni logično, da bi se tožnik odločil za način sklenitve posla, kjer bi moral za sicer oproščeno transakcijo plačati davek. Za tako ravnanje ni možno najti nobenega ekonomskega oz. davčnega motiva. Tožnik je nesporno na lastno željo kupil navedeni nepremičnini po obdavčljivem sistemu z DDV (45. člen ZDDV-1) in opravil samoobdavčitev po 76a. členu ZDDV-1. S tem je tožniku nastala dodatna davčna obveznost, ki bi mu sicer ne bi nastala, kar kaže na neživljenjsko in nelogično razlago davčnega organa. Toženka je umetno ustvarila pogoje za obračun DDV. Za dokazovanje namena tožnika pa zadostuje, da je registriran za opravljanje dejavnosti oddajanja nepremičnin v najem, nakup in prodajo nepremičnin ter za vodenje projektov in to dejavnost tudi dejansko opravlja. Tožnik meni, da je v predmetnem postopku izkazal, da izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

5. Tožnik ugovarja, da je toženka kršila 5. člen ZDavP-2 saj ni ugotavljala tožnikovega dejanskega namena v zvezi s predmetnima nepremičninama. Tožnik je kot dokaz glede svojega namena uporabe predmetnih nepremičnin za obdavčljivo dejavnost z DDV predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika (C.C.). Tudi sodišču predlaga, da naj zasliši C.C. in D.D. glede dogovorov o najemu nepremičnine v Ljubljani s strani družbe E. d.o.o. ter glede ponudbe in oglaševanja te nepremičnine. Tožnik je že v upravnem postopku predlagal ugotavljanje dejstev v zvezi s ponudbo, ki je bila poslana v zvezi s povpraševanjem po najemu nepremičnine v Ljubljani. Toženka bi lahko pozvala družbo E. d.o.o., da se o teh dejstvih izjasni in predloži dokaze ali je bila v poslovnem odnosu s tožnikom. Ponudba je bila oddana slabe tri tedne po nakupu nepremičnine v Ljubljani, kar kaže na dejstvo, da so pogovori potekali že v času nakupa te nepremičnine. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Toženka tudi ni upoštevala pravil dokazovanja, ki veljajo v davčnih in upravnih postopkih. Res je breme dokazovanja po 76. členu ZDavP-2 na tožniku, vendar velja tudi 5. člen ZDavP-2, ki pa predstavlja zavezo davčnega organa. Davčni organ je ponudbo tožnika z dne 13. 11. 2012 obravnaval kot verodostojno, pritožbeni organ pa je brez dokaznega postopka zaključil, da tožnik ni predložil dokaza o odzivu naslovnika ponudbe in o tem, da je bila ponudba naslovniku tudi dejansko poslana. S tem je pritožbeni organ nezakonito spremenil ugotovljeno dejansko stanje in ni omogočil tožniku, da se o tem izjasni. Kršena je bila tožnikova pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Neutemeljena je tudi navedba toženke, da ponudbe drugim interesentom tik pred obravnavano transakcijo ne morejo izkazovati tožnikovega namena glede nepremičnine v Ljubljani. Tožnik tudi ne zanika, da je s prodajalcem nepremičnine v Ljubljani povezana oseba. Gre za usklajeno delovanje obeh subjektov, kupca in prodajalca, skupno oglaševanje in aktivno trženje nepremične v Ljubljani kot dalj časa trajajoče dejavnosti. Na tožnika kot kupca nepremične v Ljubljani so prešli vsi dotedanji dogovori in prodajne aktivnosti prodajalca v zvezi z nepremičnino v Ljubljani, kar tožnik dokazuje s predloženimi listinami. Tožnik je zgolj nadaljeval aktivnosti trženja z obstoječimi interesenti, kar je tudi navedel v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) in v pripombah na zapisnik DIN.

6. Toženka je kršila načelo sorazmernosti, po katerem mora davčni organ izbrati ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši. Tudi, če bi davčni organ menil, da se je tožnik z navidezno transakcijo želel izogniti plačilu davka in s predmetnima nepremičninama ni imel namena izvrševati z DDV obdavčljive dejavnosti, bi moral odmeriti 2% davek na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) in ne 20% DDV. Do obdavčitve z DDV pri predmetnih transakcijah pa ne more priti, saj gre za davčno nevtralno transakcijo. Toženka je umetno ustvarila položaj, ki ga ZDDV-1 sploh ne predvideva (plačilo DDV pri davčno nevtralni transakciji). Davčna organa se sklicujeta na sodbo SEU v zadevi C-496/11, točka 49, katere vsebino tožnik navaja. Tožnik meni, da navedene sodbe v predmetni zadevi ni možno uporabiti, kar pojasni. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa tudi naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

7. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi podrobneje pojasnjuje tožbene ugovore in sodišču predlaga, da tožbi ugodi.

9. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 44/2016-10 z dne 30. 8. 2016 tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 356/2016 z dne 16. 1. 2019 (v nadaljevanju sklep VS) sodbo Upravnega sodišča RS I U 44/2016-10 z dne 30. 8. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

10. Tožba je utemeljena.

K točki I. izreka

11. Sodišče je v tem postopku vpogledalo v vse listine upravnega spisa in v zadevi odločalo v skladu z napotki iz sklepa VS.

12. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik kupil dve nepremičnini in sicer v Ljubljani in Grosuplju. Pri tem je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV po računu, ki ga je izdal prodajalec A. d.d. za nepremičnino v Ljubljani in po računu, ki ga je izdal prodajalec B. d.o.o. za nepremičnino v Grosuplju. Za predhodno navedena računa je davčnemu organu pravočasno predložil izjavo po prvem in drugem odstavku 45. člena ZDDV-1 za izbiro obdavčitve z DDV. Tožnik se je nesporno sam, prostovoljno na podlagi 76.a člena ZDDV-1 odločil za samoobdavčitev z DDV iz ekonomskih razlogov. Tožnik zatrjuje, da je predmetni nepremičnini kupil z namenom, da jih bo oddajal v najem ali pa, da ju bo prodal, torej za obdavčljivo dejavnost z DDV, saj ima dejavnost prodaje in oddajanja nepremičnin v najem vpisano v sodni register. To dejavnost pa tožnik tudi dejansko opravlja. Nepremičnino v Grosuplju pa je tožnik tudi dejansko 26. 3. 2013 prodal, kar izkazuje s prodajno pogodbo.

13. Prodaja oziroma oddajanje nepremičnine v najem predstavlja davčno oproščeno transakcijo po 44. členu ZDDV-1. Na podlagi 7. točke 44. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oz. uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oz. prve vselitve. V skladu s 45. členom ZDDV-1 se davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev DDV določena v 2., 7. in 8. točki 44. člena ZDDV-1, lahko dogovori z najemnikom, zakupnikom, leasingojemalcem oziroma kupcem nepremičnine – davčnim zavezancem, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo od navedenih transakcij, ki bi morale biti oproščene plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji. Davčni zavezanec obračuna DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, če z najemnikom oziroma kupcem nepremičnine pred opravljeno dobavo davčnemu organu predložita vsak svojo izjavo v elektronski obliki. Prodajalca predmetnih nepremičnin in tožnik kot kupec so v predmetni zadevi izkoristili pravico do izbire za obdavčitev teh transakcij na podlagi citiranega 45. člena ZDDV-1 (samoobdavčitev). Za obe transakciji tako veljajo v celoti pravila sistema obdavčitve z DDV.

14. Na podlagi 63. člena ZDDV-1 ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Direktive Sveta 2006/112/ES (v nadaljevanju Direktiva o DDV)2. Na podlagi 76.a člena ZDDV-1 mora DDV plačati davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu se opravijo naslednje dobave: dobava nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena tega zakona, če se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom tega zakona. Posebnih določb, na kakšen način in s kakšnimi dokaznimi sredstvi davčni organ in sodišče ugotavljajo namen davčnega zavezanca, da bo dobavljene (kupljene) nepremičnine uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, zakon ne vsebuje. Veljajo torej splošna dokazna pravila za ugotavljanje materialne resnice.

15. V predmetni zadevi je davčni organ napačno uporabil materialno pravo glede presoje ali je bil v izkazan tožnikov namen uporabe kupljenih nepremičnin v Ljubljani in v Grosuplju za obdavčene transakcije. Glede razlage prava namreč ni upošteval novejše sodne prakse, zlasti sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 21/2017 z dne 21. 11. 2018, v katerem se je Vrhovno sodišče RS glede na obstoječo sodno prakso Sodišča EU opredelilo, da je registrirana dejavnost lahko pokazatelj, da bo blago uporabljeno za obdavčeno transakcijo.

16. Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja stališče, da je odbitek vstopnih davkov povezan s pobiranjem izstopnih davkov. Če je davčni zavezanec iz 63. člena ZDDV (to je oseba, ki v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZDDV-1, ki opravi dobavo blaga) na izstopni strani transakcije ne pobere DDV (ga ne obračuna), ga ni upravičen odbiti niti na vstopni strani. Kadar so blago ali storitve, ki jih pridobi davčni zavezanec, uporabljene za potrebe oproščenih transakcij, ali ki ne sodijo na področje uporabe DDV, se ne more niti pobrati izstopnega DDV niti odbiti vstopnega DDV. Vendar pa, če se blago in storitve uporabijo za namene obdavčljivih transakcij, se mora uveljavljati odbitek davka, ki je bil obračunan za te transakcije, da se izogne dvojni obdavčitvi3.Po navedenem se odbitek vstopnega DDV, ki ga je davčni zavezanec v celoti odbil, ne more nanašati na transakcije, ki so oproščene plačila DDV, razen če je bila izkoriščena možnost, ki jo določa 45. člen ZDDV-1 in sta stranki pred dobavo podali skupno izjavo pristojnemu davčnemu organu4.

17. V primeru spremenjene uporabe nepremičnin pa se uveljavlja sistem popravkov odbitkov DDV v zvezi z investicijskim blagom. Uporaba mehanizma popravkov je odvisna od tega, ali je nastala pravica do odbitka, ki temelji na členu 17 Šeste direktive. Pravica do odbitka DDV nastane takrat, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka. Posledično lahko samo položaj, v katerem posameznik takrat deluje, določi obstoj pravice do odbitka. Uporaba investicijskega blaga določa samo obseg prvotnega odbitka, do katerega je davčni zavezanec upravičen v skladu s 17. členom Direktive o DDV, in obseg morebitnih popravkov med naslednjimi obdobji, ne vpliva na nastanek pravice do odbitka. Neposredna uporaba blaga za obdavčene transakcije tako ni sama po sebi pogoj uporabe sistema popravkov odbitka. Uveljavljanje pravice do izbire z obdavčitvijo z DDV pa nima nobenega učinka na nastanek pravice do odbitka, ki je urejena s členom 17(1) Direktive o DDV. Ker je dajanje v najem nepremičnine obdavčeno po uveljavljanju izbire za obdavčitev, postane popravek odbitkov nujen, da bi se izognili dvojni obdavčitvi vstopnih stroškov, neodvisno od dejstva, da je bila obdavčitev posledica prostovoljne izbire davčnega zavezanca5.

18. Obveznost popravka neupravičenih odbitkov DDV iz člena 184 Direktive o DDV se uporablja tudi v primerih, v katerih začetni odbitek zakonsko ni bil mogoč, ker je bila transakcija, za katero, za katero je bil ta odbitek izveden, oproščena plačila DDV. Iz člena 186 Direktive o DDV pa izhaja, da kadar začetni odbitek DDV zakonsko ni mogoč, je potrebno določiti datum, na katerega je nastala obveznost popravka neupravičenega odbitka DDV, in obdobje, za katero je treba izvesti ta popravek, ob spoštovanju načel prava Unije, zlasti načela pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj6

19. Glede na predhodno navedeno materialnopravno razlago 63. člena v zvezi s 7. točko 44. člena, 45. člena ter 68. člena ZDDV-1 je bilo zaradi napačne razlage citiranih določb ZDDV-1 nepravilno uporabljeno materialno pravo. Posledično v predmetnem davčnem postopku niso bile ugotovljene relevantne okoliščine in je tako dejansko stanje v predmetni zadevi ostalo napačno oz. nepopolno ugotovljeno, saj niso bile ugotovljene okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev (tožnikov namen uporabe kupljene nepremičnine v Ljubljani in v Grosuplju za obdavčene transakcije). Ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe sodišče samo ne more rešiti tega upravnega spora, saj so relevantna dejstva nepopolno ugotovljena in so bili zmotno presojeni dokazi in ker je potrebno dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, kar je tudi v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v skladu s 4. točko in 2. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1.

20. V ponovnem postopku naj davčni organ dopolni ugotovitveni postopek in ugotovi vsa relevantna dejstva ter jih dokazno oceni v skladu s stališči in napotki sodišča iz te sodbe ter v zadevi ponovno odloči. Davčni organ naj v ponovnem postopku presodi vse objektivne okoliščine na strani tožnika, ki izkazujejo njegov namen uporabe pridobljene nepremičnine v Ljubljani in v Grosuplju za obdavčene transakcije in pri tem upošteva novejšo sodno prakso. Pri tem naj presodi tudi tožnikov razlog za prostovoljno obdavčitev z DDV in če oziroma kako to vpliva na presojo obstoja namena uporabe za obdavčene transakcije. Poleg navedenega naj davčni organ razmeji, kakšen je pomen kasnejše prodaje nepremičnine oziroma opredeli časovno točko namena uporabe za obdavčene transakcije. Pri tem naj davčni organ upošteva, da je lahko prostovoljna obdavčitev z DDV nesmiselna oziroma za plačnika finančno škodljiva, če ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, le iz razloga, ker ni ob pridobitvi blaga razpolagal z novo pogodbo in v obravnavanem primeru tudi z novo izjavo po 45. členu ZDDV-1.

21. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi. Ob pravilni uporabi materialnega prava ima namreč davčni organ podlago za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev. Šele po dopolnjenem ugotovitvenem postopku, v katerem bo davčni organ ugotovil relevantno dejansko stanje (ob upoštevanju vseh možnih dokaznih sredstev in vseh okoliščin predmetne zadeve), bo v zadevi lahko, ob upoštevanju stališč iz te sodbe in pravilni uporabi materialnega prava, v zadevi ponovno odločil.

K točki II. izreka

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.

23. Stroške revizijskega postopka je sodišče odmerilo na podlagi 154. člena in 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ob upoštevanju Odvetniške tarife. Pri odmeri stroškov je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta, ki znaša 485.784,83 EUR. Na podlagi tarifne številke 30/5 (XIII. Upravni spori) se tožeči stranki prizna 3000 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) znašajo stroški revizije 1.377,00 EUR, in izdatki v pavšalnem znesku 27,54 EUR (2 % od 3000 točk), kar skupaj znaša 1.404,54 EUR. Znesek 1.404,54 EUR se poviša za 22 % DDV, torej za 308,99 EUR, kar skupaj znaša 1.713,53 EUR.

24. Tožena stranka mora torej tožeči stranki povrniti 2.061,24 EUR stroškov postopka. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne uradoma, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

-------------------------------
1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 483/2014.
2 Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11. 12. 2006), ki je nadomestila Šesto Direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 s spremembami ter jo je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV-1.
3 Prim. sodbo Sodišča EU v zadevi Uudenkaupunig kaupunki (C-184/04), tč. 24, enako v zadevi SEB banks AB (C-532/16, tč. 38) in v sklepu Vrhovnega sodišča RS X Ips 21/2017 z dne 21. 11. 2018.
4 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 236/2015 z dne 8. 3. 2017.
5 Prim. sodbo Sodišča EU v zadevi Uudenkaupunig kaupunki (C-184/04), tč. 24, enako v zadevi SEB banks AB (C-532/16), tč. 37, 38, 39 in 40.
6 Prim. sodbo Sodišča EU v zadevi SEB bankas AB (C-532/16), točki 1 in 2.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 44, 45, 45/1, 45/2, 76a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyMDgx